38. člen SPZ

Vknjižba pravice prepovedi odtujitve in obremenitve predstavlja drugačen zemljiškoknjižni vpis kot zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve, zaradi česar imata ta dva zemljiškoknjižna vpisa različne pravne učinke.

Sodišče ni dolžno niti upravičeno vpogledovati v spise v drugih zadevah ter samo raziskovati, ali so v njih morda listne, ki bi utegnile biti relevantne za odločitev v konkretni zadevi. V pravdnem postopku je zbiranje procesnega gradiva v rokah strank. Ker tožeča stranka osnutka revizijskega poročila ne prilaga v dokaz svojih navedb, ni bistveno, da gre za osnutek poročila, ne pa za dokončne ugotovitve Računskega sodišča. Za stavbno pravico ne moremo reči, da v vseh pogledih predstavlja stvarno pravico na tuji stvari, saj je dopustno ustanoviti oziroma oblikovati tudi t. i. lastniško stavbno pravico, bodisi že ob ustanovitvi, bodisi kasneje, ko postane imetnik stavbne pravice tudi lastnik obremenjene nepremičnine, ali obratno. V slednjih dveh primerih stavbna pravica ne preneha. Lastnik nepremičnine, ki je hkrati tudi imetnik stavbne pravice, se lahko odloči, da bo obdržal stavbno pravico v veljavi, največkrat zato, da jo bo prenesel drugemu subjektu, lahko pa se tudi odloči za njeno prenehanje. Šele ko stavbna pravica preneha, se vzpostavi enoten pravni režim nepremičnine. Tožeča stranka zato nima prav, ko v pritožbi trdi, da ni možno (dopustno), da se ustanovi stav

Izjava o uveljavitvi odkupne pravice ne sme biti pogojna, prav tako enostransko tudi ni mogoče spreminjati vsebine glavne pogodbe (vsebovane v pogodbi o ustanovitvi odkupne pravice). Ker se za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino že po zakonu zahteva pisna oblika (52. člen OZ), mora biti v taki obliki sklenjena tudi pogodba o ustanovitvi odkupne pravice (ki vsebuje ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe), njene morebitne spremembe (smiselno drugi odstavek 51. člena OZ), pa tudi izjava o uveljavitvi odkupne pravice (ki pomeni sprejem ponudbe).

Institut prepovedi razpolaganja (odtujitve ali obremenitve) je urejen v 38. členu SPZ (drugi, tretji in četrti odstavek), in sicer po zgledu iz paragrafa 364c Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Lahko se določi s pravnim poslom ali oporoko, zavezuje le prvega lastnika, ne pa njegovih pravnih naslednikov, lahko se časovno omeji, v vsakem primeru pa "ugasne" s smrtjo upravičenca. V zemljiško knjigo se lahko vpiše samo pod pogoji iz četrtega odstavka 38. člena SPZ. V tem primeru prepoved učinkuje tudi proti tretjim osebam. Omenjeni pravni institut pomeni omejitev lastnika, saj mu prepoveduje pravno razpolaganje s stvarjo. Pravnoposlovna prepoved odtujitve nepremičnine prepoveduje pogodbeni stranki, v breme katere je dogovorjena, prenos lastninske pravice na nepremičnini, medtem ko dogovorjena prepoved obremenitve prepoveduje obremenitev nepremičnine z zastavno pravico in drugimi omejenimi stvarnimi pravicami, ne velja pa za dogovarjanje obligacijskih pravic na nepremičnini. SPZ v členu 38. omenja prepoved odtujitve ali obremenitve, kar bi utegnilo pomeniti, da je dopustno predlagati vknjižbo bodisi samo prepovedi odtujitve bodisi samo prepovedi obremenitve. Na inst

Citirana zakonska ureditev je namenjena predvsem varovanju zakonitih predkupnih pravic predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ, zato se zastavlja vprašanje, ali je mogoče s pogodbeno odkupno pravico izključiti učinke zakonite predkupne pravice. Slednja pride v poštev le, če lastnik nepremično sam prodaja. Pri pogodbeni odkupni pravici pa ni lastnik tisti, ki se odloči za prodajo nepremičnine, ampak odkupni upravičenec z enostransko izjavo volje oblikuje prodajno-pogodbeno razmerje, ki lastnika zavezuje, da opravi prenos lastninske pravice na odkupnega upravičenca. Ker vknjižena odkupna pravica učinkuje tudi zoper novega pridobitelja nepremičnine, bi lahko prišlo do položaja, da bi lahko odkupni upravičenec uveljavljal svojo odkupno pravico tudi zoper zakonitega predkupnega upravičenca, kar pa bi v preveliki meri pomenilo možnost izigravanja zakonitih predkupnih pravic, ki so določene v javnem interesu. Posledično je potrebno dati prednost zakoniti predkupni pravici. Zato četudi je kavza konkretnega posla neločljivo povezana s subjektivnim odnosom med pravdnima strankama, kot to trdi pritožba, slednje ni in ne more biti razlog za obid kongetnih zakonskih določb ZKZ o prometu s k

Pogodbeno dogovorjena prepoved obremenitve in odsvojitve med zapustnico in njeno sestro ima le obligacijsko pravni učinek, ne more pa imeti tudi absolutnega učinka, saj te prepovedi ni dopustno vknjižiti v zemljiško knjigo. Paragraf 364.c ODZ vsebuje smiselno enako določbo, kot jo sedaj vsebuje SPZ v četrtem odstavku 38. člena. Iz navedene določbe izhaja, da ima pogodbeno dogovorjena prepoved obremenitve in odsvojitve v obravnavanem primeru le obligacijskopravni učinek, ne more pa imeti absolutnega učinka, in je tako v skladu z določbami ODZ, kot sedaj veljavnim SPZ ni dopustno vknjižiti v zemljiško knjigo.

Pritožnica v tem stečajnem postopku ni upnica, zaradi česar ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi morala imeti v postopku preizkusa terjatev in ločitvenih pravic enaka procesna upravičenja kot upniki.

Odkupna pravica je lahko določena ne samo za nepremičnine, ampak tudi za premičnine (predmete, delnice, obveznice, ipd), na podlagi katere sme upravičenec stvar odkupiti od zavezanca. Upravičenec na podlagi izgovorjene odkupne pravice le izjavi, da želi stvar odkupiti, v posledici česar mora zavezanec stvar prenesti na upravičenca, ta pa mora zavezancu plačati vnaprej dogovorjeno kupnino. V primeru realizacije odkupne pravice s strani upravičenca je zavezanec zavezan opraviti prenos lastninske pravice na upravičenca. Ker je odkupna pravica po večinskem stališču oblikovalna pravica, nastane pravno razmerje (prodaja kot zavezovalni pravni posel) že z enostransko izjavo volje odkupnega upravičenca, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na upravičenca, zavezanec pa mora nato stvar upravičencu izročiti. O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je torej očitna nesorazmernost med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Bistvena značilnost oderuštva je nadalje tudi subjektivni element, ki se kaže v zavestnem ravnanju, zaradi katerega nesorazmer

Tožena stranka je z obračunom dolga, sprejemom plačila in izdajo pobotnice pristala na to, da je dolg poplačan. Tožena stranka je trdila, da je pri pripravi obračuna prišlo do napake, kar je mogoče smiselno razumeti kot trditev, da je sporazum o višini dolga sklenila v zmoti in posledično tudi pobotnico izdala v zmoti, a spregleda, da je njena pravica, da zmoto uveljavlja, prenehala najkasneje v treh letih od trenutka, ko je bil dogovor dosežen oziroma izdana pobotnica (glej drugi odstavek 99. člena OZ), poleg tega pa je zmoto mogoče uveljavljati le s tožbo. To, ali je bil obračun pravilen in ali je bila tožena stranka, ko je izdala pobotnico, res v zmoti, zato ni relevantno. Ker je terjatev tožene stranke prenehala, je kot akcesorna pravica prenehala tudi hipoteka. Pri pravici prepovedi odtujitve in obremenitve gre za obligacijsko pravico in ne za stvarno pravico na tuji stvari. Tožena stranka pravilno opozarja, da pogodbeno ustanovljena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve ni akcesorna pravica, ki deli usodo terjatve, pa čeprav se je v obdobju pred sprejemom SPZ dogovarjala kot oblika dodatnega zavarovanja. S prenehanjem terjatve zato ta pravica ni pren

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila dogovorjena odkupna pravica, saj se je toženec zavezal, da bo tožniku pod dogovorjeni pogoji (za znesek 1.050,00 EUR) na tožnikovo zahtevo prodal predmetno vozilo (peti odstavek 38. člena SPZ2).

Prepoved odtujitve in obremenitve lastninske pravice po drugem odstavku 38. člena SPZ zavezuje le prvega lastnika, vsebinsko enaka pa je bila v tem delu tudi določba paragrafa 364c ODZ.

Pri nedovoljenem razpolaganju strank gre za obid kogentnih določb materialnega prava in moralnih pravil, ne pa za pravilno uporabo materialnega in procesnega prava. Bistvo prepovedi razpolaganja strank z zahtevkom je onemogočiti strankam, da bi s procesnim razpolaganjem dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo. Učinek izpodbijane sodne poravnave je, da mora toženka izprazniti stanovanje in ga izročiti v posest tožeči stranki. Nobenega materialnopravnega predpisa, ki bi toženki prepovedal prepustitev stanovanja v posest nekomu, ki ni zemljiškoknjižni lastnik stanovanja, ni. Tako poravnavo bi lahko izpodbijal le lastnik stanovanja.

Tudi če bi bila glavnina vlaganj opravljena do uveljavitve SPZ oziroma do leta 2002, ni mogoče uporabiti določb o originarni pridobitvi lastninske pravice. Tožnik je namreč zatrjeval, da je pri gradnji sodeloval njegov očim (solastnik nepremičnine v času vlaganj) ter da je šlo torej za dogovorjena vlaganja, kar izključuje pridobitev lastninske pravice z uporabo pravil o gradnji na tujem.

V razmerju lastnik - nelastnik zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. (Ne)upravičeni uporabnik pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik (drugi odstavek 95. člena SPZ) ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje. Privolitev v prikrajšanje mora biti nedvoumna, kar pomeni, da iz vseh ugotovljenih okoliščin zanesljivo izhaja, da se lastnik strinja z bivanjem tretjih v njegovi nepremičnini. Pravno poslovna volja se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (18. člen OZ). Drugačno stališče bi pomenilo pretiran poseg v ustavno varovano lastninsko pravico (33. člen Ustave RS).

Če iz opisanega življenjskega primera ne izhaja pravna posledica, je tožba nesklepčna. Pri izdaji neprave zamudne sodbe je potreben zadržan pristop, ker se zamudna sodba izda po uradni dolžnosti v fazi postopka, ko položaj tožnika ni povsem uravnotežen s položajem toženca. Ko sodišče ugotovi dvomljivo nesklepčnost, mora tožnika na to opozoriti (torej ne le takrat, ko je prepričano, da je mogoče nesklepčnost odpraviti) in mu dati možnost, da nesklepčnost odpravi. Če tožnik v pritožbi trdi, da gre za odpravljivo nesklepčnost tožbe, ker v tožbi ni navedel vseh odločilnih dejstev in da bi mu moralo sodišče prve stopnje dati primeren rok za odpravo te nesklepčnosti, mora v pritožbi zoper nepravo zamudno sodbo navesti dejstva oziroma vsaj nekatera dejstva, ki potrjujejo njegove navedbe, da bi lahko odpravil nesklepčnost tožbe, če bi mu sodišče prve stopnje določilo rok za odpravo nesklepčnosti tožbe oziroma mora v pritožbi zatrjevati, da potrebuje dodaten rok za pridobitev dejstev s katerimi bi lahko odpravil nesklepčnost tožbe. Za izbrisno tožbo je aktivno legitimiran tudi obligacijski upravičenec (na primer prvi kupec nepremičnine v primeru večkratne prodaje), ki je upra

ZZK-1 v 1. točki drugega odstavka 13. člena, ki kot obligacijsko pravico, ki se vpisuje v zemljiško knjigo določa pravico prepovedi odtujitve in obremenitve, če je nastala na podlagi pravnega posla, ureja dva pravna položaja. Prvi pravni položaj je, če so izpolnjeni pogoji za vpis te prepovedi v zemljiško knjigo po SPZ, drugi pa, če je prepoved omejitve in obremenitve nastala na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. OZ v 559. členu določa, da se lahko preživljanec v korist preživljanca odpove razpolaganju s premoženjem, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Če se prepoved razpolaganja nanaša na nepremičnine, gre za specialno ureditev v primerjavi s SPZ, ki se ji omejene absolutne učinke zagotovi prav z vknjižbo prepovedi razpolaganja v zemljiški knjigi. Glede na specialnost ureditve v OZ in vsebino 2. alineje 1. točke drugega odstavka 13. člena ZZK-1, se lahko prepoved razpolaganja, če je dogovorjena v zvezi s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, vknjiži tudi v korist nekoga, ki ne sodi v krog oseb iz 38. člena SPZ.

Revidentka v reviziji zgolj ponavlja svoje pritožbene trditve, na katere je odgovorilo že sodišče druge stopnje, zato vrhovno sodišče nanje odgovori zgolj v tistem delu, ki predstavlja dovoljene revizijske razloge.

Prodajna pogodba z možnostjo povratnega odkupa ni navidezna pogodba.

Vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve zavezuje le prvega lastnika, ne pa tudi njegovih pravnih naslednikov.