VSRS Sodba I Ips 14726/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Brežicah je obsojenega M. K. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi istega zakonskega določila mu je za vsako določilo kazen treh mesecev zapora in mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen osmih mesecev zapora. Na podlagi 73. člena KZ-1 mu je odvzelo najemno pogodbo za stanovanje z dne 12. 2. 2014 ter sporazuma o izplačilu regresa št. 16/13 z dne 6. 5. 2013 in št. 1/2014 z dne 12. 2. 2014. Na podlagi 1. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je zoper obsojenca zavrnilo obtožbo, da je s predložitvijo blagajniškega izdatka v delovnem sporu ponarejeno listino uporabil kot pravo, s čimer naj bi storil še eno kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP pa je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca v zavrnilnem delu bremenijo proračun, če jih bo mogoče izločiti iz postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložil obsojenčev zagovornik. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, stroške kazenskega postopka naloži v breme državnega proračuna, obsojencu pa povrne vse stroške, ki jih je imel s kazenskim postopkom.

3Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. Kot neutemeljene ocenjuje navedbe v zahtevi, da bi morala biti kazniva dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 pravno opredeljena kot nadaljevano kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje ponarejanja listin ni premoženjsko kaznivo dejanje, zato storitev več tovrstnih dejanj, tudi če bi ta lahko pomenila enotno dejavnost, ob upoštevanju določbe prvega odstavka 54. člena KZ-1, ne pomeni storitve enega samega nadaljevanega kaznivega dejanja. Neutemeljene so tudi navedbe, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje G. G. kršilo pravice obrambe. Nobena od prič G. prisotnosti ob podpisovanju listin ni potrdila, zato njegovo zaslišanje ne bi moglo ovreči ugotovitve, da gre za listine s ponarejenimi podpisi. Iz razlogov izpodbijane sodbe po presoji vrhovnega državnega tožilca določno izhaja, katera dejstva so se ugotovila tudi s pomočjo izvedenskega mnenja B. S. P. Dejstvo, da je sodišče z lastno zaznavo ugotovilo različnost podpisov na spornih listinah samo po sebi še ne pomeni, da je samo izvajalo forenzično preiskavo. Neutemeljene so zato navedbe v zahtevi, da je sodba v delu, ki se nanaša na izvedensko mnenje, obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Z izpodbijanjem odločitve o kazenski sankciji zagovornik uveljavlja nepravilno odmero kazni znotraj zakonskih okvirov, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. Zakonita pa je tudi odločba o stroških kazenskega postopka, ki so bili obsojencu naloženi v plačilo, ker je bil spoznan za krivega. Glede na navedeno predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, slednji se je o njem izjavil in vztrajal na stališčih in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija zaključke pravnomočne sodbe o tem, da so podpisi na treh listinah, ki jih je obsojenec v odgovoru na tožbo v delovnem sporu predložil sodišču, ponarejeni. Sodišče je presodilo, da podpisov, ki naj bi jih napravil A. M., v resnici ni napisal on. Obsojenčev zagovornik tem ugotovitvam nasprotuje in svoje stališče utemeljuje s povzemanjem izpovedb, ki jih M. kot priča podal v postopku, ter navedb, ki sta jih M. oziroma njegov pooblaščenec podala v kazenski ovadbi, dopolnitvi kazenske ovadbe ter tožbi v delovnem sporu. Po njegovem stališču se naštete izjave med seboj v tolikšni meri razlikujejo, da je sodišče A. M. napačno ocenilo kot verodostojno pričo. Zagovornik opozarja tudi na M. interes v zadevi, obsojenca je namreč tožil na plačilo obveznosti, zato skuša plačilo doseči z vsemi razpoložljivimi sredstvi. S takimi navedbami, s katerimi izpodbija M. verodostojnost, skuša zagovornik zgolj vnesti dvom v ugotovljeno dejansko stanje. Vložitev tega pravnega sredstva iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljena (drugi odstavek 420. člena ZKP). Prav tako gre za izpodbijanje dejanskega stanja v delu, ko zagovornik drugače od sodišča vrednoti M. izpovedbo, da je podpisal prazen list papirja. Meni, da je pri tej izpovedbi bistveno, da je M. listino podpisal (pa čeprav je trdil, da je bil to prazen list papirja) in so zato zaključki sodišča o tem, da na spornih listinah podpis ni njegov, napačni. Sodišče prve stopnje se je v točki 9 do teh navedb opredelilo in drugače kot zagovornik izpostavilo, da je pri bianco listini M. podpis na desni strani, pri spornih pa na levi. Sodišče je ugotovilo, da bianco listina ni v nobeni povezavi s spornimi listinami, z drugačnimi navedbami pa zagovornik, kot rečeno, izpodbija dejansko stanje.

6Zagovornik v zvezi z ugotovitvijo, da sporni podpisi niso M., izpodbija tudi razloge sodbe v zvezi z izvedenskim mnenjem B. S. P., izvedenca grafologa. Ta je v svojem pisnem mnenju prišel do dveh bistvenih zaključkov, od katerih med zaslišanjem na naroku ni odstopil, in sicer da obstaja velika verjetnost, da je vse tri sporne podpise napravila ista oseba, da pa ne more ne potrditi ne ovreči, da sporne listine podpisal A. M. (t.i. ocena „non liquet“). Zagovornik sodišču očita, da je samo, mimo izvedenčeve ocene, prišlo do zaključka, da so sporni podpisi drugačni od tistih, ki so nesporno M. Do izvedenčevega zaključka, da ni mogoče ne potrditi niti ovreči, da gre pri spornih podpisih za M. pisavo, pa da se ni opredelilo. Poudarilo je le nekatere razlike med podpisi, ki jih je na zaslišanju izpostavil izvedenec, te razlike pa niti na naroku izvedenca niso pripeljale do drugačnega končnega zaključka o avtorstvu podpisov. V tem, da se sodišče do izvedenskega mnenja ni (primerno) opredelilo, vidi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev zakona očita tudi sodišču druge stopnje. To je opozorilo le na dejstvo, da je sodišče izvedencu poklonilo verodostojnost, kar pa ne more nadomestiti dejstva, da je izvedenec podal oceno „non liquet“.

7Izvedenstvo se v postopku odredi takrat, ko je potrebno pridobiti izvid in mnenje nekoga z znanjem, ki presega strokovno znanje, s katerim razpolaga sodišče. Navedba prvostopenjskega sodišča, ki je v točki 11 zapisalo, da samo z neposredno zaznavo ugotavlja, da so nesporni M. podpisi različni od spornih podpisov na obravnavanih listinah, vsaj na prvi pogled poraja vprašanje, zakaj neki je izvedenstvo sploh odredilo. Vendar pa je potrebno omenjeno stališče brati v kontekstu celotne obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodba vsebuje izčrpne navedbe o tem, zakaj je sodišče zaključilo, da so podpisi na obravnavanih listinah ponarejeni. Oprlo se je na izpovedbo A. M. in obrazložilo, zakaj zagovoru obsojenca in navedbam njegove žene, ki sta zatrjevala, da je listine podpisal prav M., ni sledilo. Zaradi neskladij v njunih izpovedbah ju je ocenilo kot neverodostojna. Predvsem pa je sodišče opozorilo na številne nelogičnosti in datumska neskladja v listinah. Prvi sporazum o kompenzaciji regresa naj bi bil tako podpisan še preden je bila podpisana najemna pogodba, slednja pa je podpisana v letu 2014 za nazaj, prav tako ni logično, zakaj bi delodajalec zahteval plačilo stanovanja šele od maja, če je M. v njem bival že marca. Sporazum o regresu za leto 2014 pa je bil podpisan še preden je delodajalčeva obveznost za plačilo letnega regresa sploh zapadla v plačilo. Iz take obsežne obrazložitve izhaja, da je sodišče izvedenčevo oceno, po kateri iz vidika grafološke stroke podpisov ni mogoče oceniti kot M., niti ni mogoče tega ovreči, ocenilo v luči ostalih dokazov in napravilo dokazne zaključke. Ocena „non liquet“ pa sama po sebi tudi ne pomeni, da sodišče zaključkov o ponarejenosti podpisov ne bi moglo napraviti na podlagi celovite presoje ostalih dokazov.

8Zagovornik izpodbija tudi odločitev sodišča, ki je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče G. G. Ta naj bi bil prisoten, ko je M. podpisoval sporne listine, in bi po navedbah obrambe lahko potrdil obsojenčev zagovor, da jih je podpisal M. Slednji je G. prisotnost zanikal, prav tako pa se niti obsojenčeva žena ni spomnila, da bi bil G. G. zraven takrat, ko je po njenih navedbah M. podpisoval listine. Na podlagi tega je sodišče utemeljeno zaključilo, da zaslišanje predlagane priče ni potrebno, ker se je v postopku izkazalo, da ga sploh ni bilo zraven in zato ne bi mogel ovreči zaključka, da gre za listine s ponarejenimi podpisi.

9Neutemeljene so tudi navedbe v zahtevi, da je sodišče kršilo določbe kazenskega zakona, ker posameznih kaznivih dejanj ponarejanja listin ni kvalificiralo kot nadaljevanega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 54. člena KZ-1 stori nadaljevano kaznivo dejanje kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma izvrši ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ni premoženjsko kaznivo dejanje, zato storitev večih tovrstnih kaznivih dejanj, tudi kadar glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost, ni storitev nadaljevanega kaznivega dejanja.¹ Zgolj, ker je obsojenec s ponarejanjem listin vsaj posredno zasledoval nek premoženjski cilj, tj. zadržanje koristi, ki jo je imel zaradi neplačila regresa zaposlenemu, še ne pomeni, da je mogoče kaznivo dejanje ponarejanja listin, ki prvenstveno ščiti kazenskopravno dobrino varnosti pravnega prometa, šteti za premoženjsko kaznivo dejanje v smislu določbe 54. člena KZ-1.

10Zagovornik ne more uspeti niti z izpodbijanjem odločitve o stroških postopka. Ti so bili obsojencu namreč na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naloženi v plačilo, ker je bil spoznan za krivega treh kaznivih dejanj. Navaja tudi, da je kazenska sankcija pretirana in nesorazmerna s težo kaznivih dejanj, s čimer izpodbija njeno primernost. Vprašanje primernosti kazenske sankcije oziroma presoja, ali izrečena kazen ustreza vsem okoliščinam, ki lahko vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, pa je lahko razlog za pritožbo, ne pa tudi razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

C.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenec brez dohodkov in brez premoženja, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse, ker bi bilo lahko zaradi njenega plačila ogroženo njegovo vzdrževanje.

¹ Sodba VSRS I Ips 42716/2014 z dne 21. 4. 2016.