VSL Sodba I Cpg 603/2017

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica nosi sama svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti pritožbene stroške tožene stranke v višini 3.269,69 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva paricijskega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se dovoli sprememba tožbe v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, da se ugotovi, da je podan temelj za plačilo pogodbene kazni po pogodbi o poslovnem sodelovanju sklenjene 4. 5. 2011, v notarskem zapisu notarja mag. B. H. SV 456/11 med toženo stranko, P. d. o. o. in N. Š., tožene stranke tožeči stranki v višini 364.157,10 EUR (I.1. izreka odločbe). Ni dovolilo spremembe tožbe glede ugotovitve, da pogodba o poslovnem sodelovanju sklenjena 4. 5. 2011 z notarskim zapisom z notarjem mag. B. H. SV 456/11 med toženo stranko, P. d. o. o. in N. Š. velja in od 16. 5. tudi polno učinkuje (I.2. izreka odločbe).

2Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je podan temelj za plačilo pogodbene kazni po pogodbi o poslovnem sodelovanju v višini 364.157,10 EUR in da je tožena stranka dolžna tožeči plačati glavnico v znesku 364.157,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2011 do plačila (II.1. izreka) sodbe. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 74002/2014 z dne 3. 6. 2014 je razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (II.1. izreka sodbe). Naložilo je tožeči stranki, da toženi v roku 15 dni od prejema odpravka sodbe povrne njene pravdne stroške v znesku 5.151,55 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. izreka sodbe) .

3Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, bistvene kršitve določb 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve 5. in 8. člena ZPP in v povezavi z njima kršenja 8. točke 339. člena ZPP in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi pa v plačilo naloži pritožbene stroške. Podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v nov postopek.

4Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in tožeči stranki naloži njene pritožbene stroške.

5Pritožba ni utemeljena.

6V tej zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o pogodbi o poslovnem sodelovanju (priloga spisa A14), ki sta jo sklenili pravna prednica tožeče stranke, P. d. o. o. (kot svetovalec) in odvetnica N. Š. s toženo stranko pred notarjem B. H. dne 4. 5. 2011, s katero so pogodbene stranke ugotovile, da je naročnik, torej tožena stranka, gospodarska družba, ki ima terjatve, ki ji niso znane ter jih zato nima bilančno zavedenih, niti jih nima zunaj bilančno poknjiženih, v ocenjeni višini 700.000,00 EUR ter so zanjo dejansko izgubljene terjatve (v nadaljevanju: Terjatev), da Terjatve niso zavedene v revidiranih poslovnih poročilih naročnika za leta 2006, 2007, 2008 in 2009, da so svetovalcu (torej družbi P. d. o. o.) znane Terjatve naročnika in je pripravljen naročniku nuditi znanje in svetovanje ter zastopanje naročnika (torej tožene stranke), da je svetovalec za potrebe pravnega zastopanja in svetovanja k sodelovanju povabil odvetnico in da odvetnica opravlja storitve pravnega zastopanja in svetovanja kot odvetnik ter v skladu s pravili odvetniškega poklica, da se za povrnitev terjatve šteje plačilo izgubljene Terjatve (1. člen Pogodbe). V 2. členu pogodbe je določeno, da svetovalec (torej P. d.o.o, pravna prednica tožeče stranke) nudi naročniku svojo strokovno znanje in razkrije naročniku njemu nepoznano Terjatev. Odvetnica bo nudila pravno znanje za vodenje pravnih postopkov potrebnih za povrnitev Terjatve. V 4. členu pogodbe je bilo določeno, da v primeru, da se naročnik, torej tožena stranka, odloči za izterjavo pri svetovalcu, ima zadnji pravico do nagrade oziroma dobička za izvedbo pogodbenih storitev v pavšalni višini 20 % vrednosti celotne povrnjene Terjatve. V 5. členu pogodbe je določeno, da se naročnik (tožena stranka) zavezuje, da na dan sklenitve pogodbe odvetnici podeli pooblastilo za zastopanje potrebno za povrnitev izgubljene Terjatve in da ne more preklicati pooblastila za zastopanje v času veljavnosti pogodbe. Določilo 6. člena pogodbe določa, da je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem in sicer stopi v veljavo, ko svetovalec in odvetnica razkrijeta naročniku Terjatev (iz prvega člena, dodala VJK). Svetovalec ali odvetnica po podpisu pogodbe v roku 5 dni po tem, ko odvetnica prejme naročnikovo pooblastilo iz petega člena pogodbe, izročita naročniku dokumentacijo, ki dokazuje izvršljivost in nezastarljivost Terjatve. V 9. členu pogodbe je določeno, da v primeru, če naročnik enostransko odstopi od te pogodbe ali odvetnici odpove pooblastilo za zastopanje v postopkih izterjave, je dolžan v roku 5 dni po odstopu od pogodbe na fiduciarni račun odvetnice plačati pogodbeno kazen v pavšalni višini 20 % vrednosti celotne Terjatve.

7Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je naslednje. Pravna prednica tožeče stranke je toženi stranki povedala za Terjatev, za katero se je izkazalo, da gre za tri pravnomočne odločbe Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. N 304/98, N 301/97 in N 302/98, vsi sklepi z dne 29. 6. 2006, kjer je kot predlagatelj navedena tožena stranka oziroma njena pravna prednica M. d. d. in S. kot nasprotna udeleženka. Ugotovilo tudi je, da gre za zahtevke po Zakonu o denacionalizaciji, kjer je tožena stranka navedena kot upravičenec za izplačilo. Ko je tožena stranka to videla, je odgovorila pravni prednici tožeče stranke in odvetnici N. Š., da te terjatve njej niso bile neznane, saj je sama vodila postopke denacionalizacije. Prav tako je takoj odpovedala pooblastilo odvetnici N. Š. in ji ga prepovedala uporabiti za namen izterjatve po citiranih pravnomočnih nepravdnih odločbah. Med pravdnima strankama poteka še ena pravda glede izpolnitve pod točko 5 opisane pogodbe pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. I Pg 4001/2014.

8Določba 417. člena Obligacijskega zakonika - OZ določa, da upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega (odstop terjatve ali cesija).

9Tožnica je trdila, da je družba P. d.o.o. nanjo prenesla terjatev zoper toženo stranko iz svetovalne pogodbe opisane v 5. točki te odločbe. Glede na pritožbene trditve in razloge sodbe sodišča prve stopnje, se je pritožbeno sodišče najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je terjatev družbe P. d.o.o. zoper toženko sploh nastala, da bi jo potem lahko prenesla na tožnico.

10Pritožbeno sodišče uvodoma pojasni, da soglaša s pritožnico, da slovenski pravni red udeležencem v obligacijskih razmerjih dopušča njihovo prosto urejanje, vendar že v istem členu le-to omeji z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli (3. člen OZ). Ne more torej pritožnica iz sistema pravnih pravil in načel izbrati le tistih, ki ustrezajo njenim interesom, pač pa mora upoštevati vsa temeljna načela obligacijskega prava in posamezne kogentne določbe OZ. Temeljna načela določajo tudi splošna ravnanja udeležencev, kot so načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ), zloraba pravic (7. člen OZ), prepoved povzročanja škode (10. člen OZ). Sodišča so pri presojanju prostih (pogodbenih) razmerij strank vezana na pogodbena določila, ki jih stranke zatrjujejo, pravna pravila, vse skupaj pa morajo sistemsko razlagati upoštevaje splošna načela.¹ Na to odkazuje tudi drugi odstavek 82. člena OZ, ko pri razlagi pogodb nalaga njihovo razumevanje v skladu z načeli obligacijskega prava.

11Določba 59. člena OZ določa, da je pogodba sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek ali prenehanje odvisna od negotovega dejstva. Če je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem in se pogoj izpolni, učinkuje pogodba od trenutka sklenitve, razen če iz zakona, narave posla ali volje strank ne izhaja kaj drugega.

12Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pogodba o poslovnem sodelovanju ni stopila v veljavo,² ker odložni pogoj ni nastopil, saj P. d.o.o. in odvetnica N. Š. toženki nista razkrila njej neznane Terjatve, pa naj si tožnica v pritožbi z gostobesednim navajanjem in ponavljanjem istih trditev kot v postopku pred sodiščem prve stopnje to še tako prizadeva izkazati. Pritožnica ni konsistentna v svojih trditvah, ali je treba pogodbo razlagati upoštevaje določilo 82. člena OZ, torej kot je zapisana, ali upoštevaje določilo 83. člen OZ o razlagi nejasnih pogodbenih določil.

13Sporno namreč je, ali je bila Terjatev zoper S. za toženko neznana in dejansko izgubljena. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z razlago 1. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju s tem v zvezi, saj je ocenilo, da je pogodbeno določilo nejasno.

14Ves čas postopka na prvi stopnji in tudi v pritožbi tožeča stranka smiselno zatrjuje, da je bila za toženo stranko navedena Terjatev po odločbah nepravdnega sodišča izgubljena, saj ni bila bilančno zavedena niti tožena stranka ni zahtevala njenega izplačila. Sodišče prve stopnje je takšno razlago zavrnilo in je sledilo trditvam ter dokazom tožene stranke, da zanjo ta Terjatev ni bila neznana, niti izgubljena, saj je šlo za pravnomočne sodne odločbe, katere je v sodnem postopku pridobila sama, saj je njena pravna služba pred Okrajnim sodiščem na Ptuju vodila nepravdne postopke.

15Določba 82. člen OZ določa, da se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Določba 83. člena OZ določa, da če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.

16Očitno je, da je bilo pogodbeno določilo o neznani in s tem dejansko izgubljeni terjatvi nejasno, saj se je med postopkom sodišča prve stopnje izkazalo, da je vsaka od pogodbenih strank imela drugačen pogled nanj. Iz trditev izhaja, da tožnica meni, da je Terjatev za toženko izgubljena zato, ker je ni terjala od S. in je ni imela bilančno (in tudi izven bilančno) zavedene, toženka pa, da je menila, da gre za neke „izgubljene“ terjatve zoper poslovne partnerje, ali kaj podobnega ne pa za pravnomočne odločbe sodišča. Tožena stranka prvo alinejo prvega člena pogodbe razume tako, da Terjatev mora biti njej neznana in zato bilančno in zunaj bilančno nezavedena (kumulativno), torej dejansko izgubljena. Tožnica pa smiselno meni, da zadostuje, da terjatev ni bilančno (ali zunaj bilančno) zavedena (prvi odstavek 9. strani pritožbe).

17Sodišče prve stopnje se je opredelilo, da je treba nejasno določilo razlagati z uporabo 83. člena OZ, da se pogodba razlaga v korist stranke, ki pogodbe ni pripravila. Ugotovilo je, da je prvi osnutek pripravila pravna prednica tožnice oziroma odvetnica N. Š., s čimer v celoti soglaša tudi sodišče druge stopnje. Pomembno nesporno dejstvo v tej zvezi je tudi, da sta svetovalec pravne prednice tožnice in odvetnica N. Š. prva stopila v kontakt s toženko z namenom skleniti pogodbo in je odvetnica poslala elektronsko sporočilo z osnutkom pogodbe glede sodelovanja, kot si ga predstavlja, potem pa so pogodbene stranke besedilo usklajevale (točka 19. obrazložitve izpodbijane sodbe). Očitno sta obe stranki intenzivno sodelovali pri sestavi pogodbe, če sta se o vsebini usklajevali kar deset mesecev (prvi odstavek 10. strani pogodbe).

18Pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do izjave tožnice, da je besedilni zapis pogodbe pripravila toženka in ga posredovala notarju B. H. in da se mora zato skupni namen strank razlagati v korist tožeče stranke, ne držijo, saj je sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo, zakaj je odločilo, da ne verjame tožeči stranki, da je pogodbo pripravila tožena. Prav tako je glede tega sama tožnica spreminjala trditve, ko je najprej trdila, da je čistopis pogodbe pripravila toženka (l. št. 187, zadnji odstavek), potem pa, da je toženka pripravila osnutek (l.št. 376). Izpovedba priče N. Š., da je osnutek pripravila toženka, je v tej luči neverodostojna, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (točka 19. izpodbijane sodbe).

19Iz tega razloga je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko navede, da nejasno pogodbeno določilo neznane in izgubljene terjatve treba razlagati tako, kot to zatrjuje toženka (Terjatev mora neznana in bilančno oziroma zunaj bilančno nezavedena). Niso bile toženki neznane (in zato izgubljene) tiste terjatve, ki jih je stranka z lastno udeležbo pridobila v sodnih postopkih.

20V pritožbi tožeča stranka ponavlja argumente, da je šlo za toženki neznane Terjatve zaradi tega, ker jih tožena stranka ni imela bilančno (niti zunaj bilančno) zavedenih in ni zahtevala njihovega izplačila ter je pozabila na njihovo izterjavo zaradi malomarnosti njenih zaposlenih.

21Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je kršilo določbe ZPP in 22. člen Ustave RS, ko ni zahtevalo od S., da predloži listine v zvezi s tem, kdaj je tožena stranka zahtevala izplačilo po citiranih odločbah Okrajnega sodišča na Ptuju. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da takšen dokaz ni pomemben za samo odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri razložilo (točka 4. obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj meni, da ta dokaz ni potreben. Prosta volja tožene stranke (kakor tudi vsakogar drugega), namreč je, kdaj (in ali sploh) bo izplačilo svoje terjatve uveljavljal. S tem, ko naj bi se tožena stranka odločila za izplačilo (takoj) po tem, ko naj bi ji za terjatev povedala pravna prednica tožnice, tožeča stranka ne more dokazati, da je šlo za toženi stranki neznano terjatev in da se je odložni pogoj iz 6. člena Pogodbe izpolnil.

22Ni jasno, kaj želi doseči pritožnica s trditvijo, da priča B. ni navedla pravilnega leta, kdaj so odločbe Okrajnega sodišča na Ptuju postale pravnomočne, doseči. Če to trditev postavlja v zvezi z unovčevanje terjatve toženke, potem upoštevaje prejšnjo točko obrazložitve te sodbe to dejstvo ni bistveno. Če pa želi utemeljiti pričino morebitno neverodostojnost, pa to sama negira v istem odstavku pritožbe (drugi odstavek 7. stran), ko se sklicuje na izpovedbo te iste priče glede sklepanja pogodbe pred notarjem. Tudi v povezavi s tem, pa njeno pričanje ne dokazuje, da je bila toženka tista, ki je pripravila pogodbo, pač pa le, da je pri tem sodelovala, kar je nesporno.

23Niti ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da je s tem, ko tožena stranka ni imela navedenih terjatev bilančno knjiženih, izkazala, da so bile za toženko izgubljene, torej neznane. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri razložilo, zakaj verjame pričam C., F. in B., ki so potrdile, da je bila takšna poslovna praksa tožene stranke.

24Tožeča stranka nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije in s tem v zvezi s postopkovno kršitvijo 5. člena ZPP, ker ni dovolilo vprašanj pričam, ki so se dotikale skupnega namena pogodbe. Iz zapisnika glavne obravnave (red. št. 46) izhaja, da tožeča stranka ni znala pravilno postavljati vprašanj oziroma je postavljala vprašanja, ki za trditveno podlago spora niso bila bistvena ali pa je šlo za pridobivanje informativnih dokazov, ki niso dovoljeni. Stranka mora najprej postaviti trditev in šele nato se lahko o tej trditvi izvaja dokaz (postavlja vprašanja priči).

25Za odločitev v tej zadevi ni bistvena (prvi odstavek 260. člena ZPP) pritožbena navedba, da je toženi stranki nastala škoda zaradi tega, ker ni takoj po pravnomočnosti sklepov sodišča terjala plačila od S. To je stvar toženke in njenih lastnikov.

26Kot že navedeno pogodba ni stopila v veljavo, ker se odložni pogoj ni izpolnil, zato tudi ni bilo (mogoče) izpolnitve ene in druge stranke. Toženke pogodbena določila o plačilu pogodbene kazni (9. člen) ne zavezujejo.

27Določba 247. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da se upnik in dolžnik se lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo. Pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti.

28Pritožbene navedbe glede samostojne narave pogodbene kazni niso razumljive. Iz pogodbe (4. člen) izhaja, da je predvidena nagrada za izpolnitev (izvedba pogodbenih storitev) ter pogodbena kazen (9. člen) v primeru, da toženka enostransko odstopi od pogodbe ali odpove pooblastilo odvetnici.

29Glede cesijske pogodbe je pritožnica sicer navedla pritožbene trditve, ki pa konkretno ne navedejo, v čem bi naj bila napaka sodišča prve stopnje. Ponavlja trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Vendar pa te pritožbene trditve niso bistvene, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo in pritožbeno sodišče s tem soglaša, da terjatev pravne prednice tožnice družbe P. d.o.o. zoper toženko ni nastala, saj odložni pogoj iz 6. člena pogodbe ni nastopil in pogodba ni stopila v veljavo ter zato tožnica, kot prevzemnik terjatve, ki ne obstaja, ne more uspeti z zahtevkom zoper toženko in je odločitev o njegovi zavrnitvi pravilna.

30Pritožbene trditve glede širše definicije terjatev (25. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) in glede strokovnega svetovanja svetovalca (26. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje že podalo zadostno razlago, ki se ji sodišče druge stopnje v celoti pridružuje. Ni mogoče govoriti o dodatnih terjatvah iz 1. člena Pogodbe, če so bile v pogodbi o svetovanju ocenjene na 700.000,00 EUR, pa že te tri Terjatve po odločbah Okrajnega sodišča na Ptuju krepko presegajo ta znesek (skupna zatrjevana višina je preko 1.800,000,00 EUR, l. št. 152).

31Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so bile za odločitev bistvene (prvi odstavek 260. člena ZPP), tako se ni izjavljalo o tem, da je bila zoper X. X. zavržena kazenska ovadba, da je bil član uprave ... (prej S.) in da je 100% družbenik tožnice, da sta svetovalec in odvetnica N. Š. videla priložnost za zaslužek ter s tem ni nič narobe (drugi odstavek stran 13 pritožbe), glede morebitnega razkritja še več terjatev in glede načina sklepanja cesijske pogodbe.

32Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako ni storilo očitanih kršitev določb ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti, in se je sodišče prve stopnje do vseh bistvenih trditev strank izjavilo in izvedlo dokaze, potrebne za odločitev. Prav tako je uporabilo pravilno materialno pravo. Ker niso podani niti drugi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

33Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene potrebne stroške postopka, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 2.660,08 EUR (tar. št. 3210) in materialne izdatke v višini 20,00 EUR ter 22% DDV, kar skupaj znaša 3.269,69 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna toženi poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

¹ Glej tudi M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, 1991, str. 89.
² S pogojem sklenjena pogodba je veljavno sklenjena, le njeno učinkovanje oziroma veljavnost je odvisna od izpolnitve pogoja, glej VS RS Sodba II Ips 219/2011.