260. člen ZPP

Za utemeljenost poslovnega razloga v skladu z ustaljeno sodno prakso ni potrebno, da bi finančni položaj delodajalca postal nevzdržen ali da bi izkazoval izgubo. Zadostuje že zaznan upad prometa oziroma nedoseganje zastavljenega poslovnega plana, pri čemer je odločilno, da preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar je toženka v obravnavanem primeru tudi dokazala. Sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga ne ugotavlja smotrnosti ali ekonomske pravilnosti teh odločitev, temveč zgolj, ali so zatrjevani poslovni razlogi resnični in ali so povzročili prenehanje potrebe po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Glede na to, da niti iz pritožbenih navedb niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi zgoraj navedeni etažni lastniki prijavili udeležbo v postopku (zaradi česar jim sodišče prve stopnje tudi ni vročalo sodnih pisanj v predmetnem postopku, vključno s končnim sklepom), imajo status materialnih sospornikov, ki se niso udeleževali postopka. Glede na zgoraj predstavljena teoretična izhodišča to pomeni, da se zaslišujejo kot priče in je zanje mogoče uporabiti določbo prvega odstavka 238. člena ZPP. Pritožbeno zatrjevana kršitev pravice do izjave in sodelovanja v postopku torej ni podana. To pomeni, da zakon določa dva pogoja za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ki morata biti kumulativno izpolnjena. Prvi je, da je bilo sporno zemljišče neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe (dejanski vidik), drugi pa, da je sporno zemljišče postalo last lastnikov stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini itd. (pravni vidik). Pri ugotavljanju, kateri trenutek je odločilen za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev iz 43. člena ZVEtL-1, je v sodni praksi ob sklicevanju na predlog ZVEtL-

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa manjkajo konkretne ugotovitve ter zaključki sodišča prve stopnje o potrebah otroka in zmožnostih staršev - ne le z vidika, ali je (sploh) prišlo do spremembe potreb upravičenke in/ali zmožnosti staršev, na podlagi katerih je bila določena preživnina (v smislu prvega odstavka 197. člena DZ) – ampak tudi do kakšne spremembe relevantnih dejavnikov (iz 189. in 190. člena DZ) je prišlo.

Sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP). Sodišče sme tako v javnem interesu, da zagotavlja koncentracijo in pospešitev postopka, narok preložiti zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, to je opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom. Samo okoliščine, ki opravičujejo vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ali podaljšanje roka po 110. členu ZPP, so lahko zadosten razlog za preložitev razpisanega naroka zaradi obvestila stranke, da se naroka ne more udeležiti. Z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije ni bil omejen dostop strank do pravosodnih organov. Sodišča so tako v tistem času (4. 11. 2021), v skladu z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju RS, opravljala naroke v skladu s strokovnimi priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Razglašena epidemija zato ni predstavljala opravičenega razloga, zaradi katerega bi moralo sodišče narok z dne 4. 11. 20

VS RS je že v več odločbah presodilo, ali sploh, in v kolikšni meri, se lahko stranke sklicujejo na dokaz, da postane dokaz del navedb. VS RS je presodilo, da je sklicevanje na dokaz dopustno, če so podane posebne predpostavke. V odločbi II Ips 489/2005 je VS RS odločilo, da morajo biti vsaj splošne navedbe stranke razvidne iz tožbe; sklicevanje na dokaz je dopustno le za natančnejše substanciranje navedb. Očitno tako lahko ravna stranka tudi v kakšni kasnejši vlogi (VS RS, II Ips 51/2014, r. št. 7). Tako je mogoče ravnati zlasti v sporih, v katerih zahtevani znesek pomeni vsoto več terjatev (VS RS, II Ips 187/2009, r. št. 13).

Enotno stališče sodne prakse je, da v motenjskem sporu ni pasivno legitimiran le tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši, pač pa tudi tisti, ki ga naroči ali odobri in tisti, v korist katerega je bilo motilno dejanje opravljeno. Toženci so hoteli oziroma sta se toženki vsaj strinjali s tem, da se tožnika ovira pri dotedanjem načinu izvrševanja posesti. Za to oviranje niso imeli pravne podlage ne v zakonu ne v pravnem poslu. Zato je presoja, da so vsi trije toženci tožnika motili v njegovi zadnji mirni posesti, utemeljena. V primeru, ko je na eni strani udeleženih več oseb, se sodišče odloči, ali bo zaslišalo vse te osebe ali pa samo nekatere izmed njih. Glede na to, da sta dva toženca potrdila navedbe, ki so jih vsi trije toženci skupaj podali v odgovoru na tožbo, sodišče prve stopnje pa je njunima izpovedbama o dejstvih sledilo, prve toženke o istih dejstvih ni bilo treba zaslišati in bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka.

Sklep o postavitvi začasnega zastopnika je eden od sklepov iz prvega odstavka 270. člena ZPP, a to samo po sebi še ne pomeni, da zoper tak sklep ni pritožbe. Da bi bilo tako, bi moralo iti hkrati za sklep, ki se nanaša na vodstvo postopka, vsi v prvem odstavku 270. člena ZPP našteti sklepi pa niso takšni. Po prepričanju tega sodišča gre pri postavitvi začasnega zastopnika za pomembno in daljnosežno odločitev, tako v stroškovnem, še bolj pa v vsebinskem smislu, ki nikakor ni namenjena le vodstvu oz. normalnemu teku postopka. Postavitev začasnega zastopnika lahko dejansko pomeni omejitev pravice stranke do izjavljanja, postavitev začasnega zastopnika otroku pa poseg v pravico staršev, uveljavljati otrokove koristi. Pritožba je torej dovoljena. Določbe tretjega odstavka 82. člena ZPP, ki določa, da ima začasni zastopnik pravice in dolžnosti začasnega zastopnika od dne postavitve, si ni mogoče razlagati tako, da bi stranki sami (oziroma njenemu zakonitemu zastopniku) do pravnomočnosti sklepa o postavitvi začasnega zastopnika onemogočala sodelovanje v postopku, konkretno - vložitev pravnega sredstva zoper sklep o postavitvi začasnega zastopnika. To, da otrok ne more zasto

Tožnica trdi, da so nepremičnine, ki so vpisane na ime četrtega toženca v zemljiški knjigi, skupno premoženje, saj sta ga pridobila v času zunajzakonske skupnosti. Stališče sodišča, da bi v primeru, če bi tožnica to uspela dokazati, to pomenilo, da izvršba ni dopustna, ni nujno pravilno. Odvisno je od več okoliščin, ena izmed teh je, na kakšni podlagi je upnik pridobil zastavno pravico. Če bi jo pridobil v času, ko je bil izključni zemljiškoknjižni lastnik dolžnik in to preden je stekel postopek izvršbe (pogodbena hipoteka), bi skladno z večinsko sodno prakso, če je bil ob podpisovanju pogodbe o ustanovitvi hipoteke v dobri veri, taka pogodbena pridobitev učinkovala tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika.

Prokurist toženca je v postopku lahko zaslišan le kot priča (medtem ko je zakoniti zastopnik lahko zaslišan kot stranka v postopku), ne pa kot stranka. Z navedeno kršitvijo je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določbe drugega odstavka 260. člena ZPP, ki pa na pravilnost in zakonitost sodbe v ničemer ni vplivala. Poleg tega veljajo določbe o dokazovanju s pričami tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank, če ni za zaslišanje strank drugače določeno. Pritožnik mora v pritožbi konkretizirano navesti pritožbene razloge in se tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na svoje navedbe in dokazna stališča v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Če bi držalo, da je mladoletni otrok zakonitega zastopnika tožene stranke nenadoma zbolel na dan, ko je bil razpisan narok, zaradi česar predhodno obvestilo sodišču ni bilo mogoče, otrokove bolezni pa tudi ni mogoče niti predvideti niti preprečiti, hkrati pa zaradi nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja otroka zanj tudi ne bi bilo mogoče pravočasno najti ustreznega varstva, bi to lahko predstavljalo opravičljiv razlog za izostanke z glavne obravnave, na kateri je bilo predvideno zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke. Izdana sodba ne predstavlja ovire za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Pravdno nesposobno stranko zastopa zakoniti zastopnik, ki zanjo opravlja vsa pravdna dejanja. Tudi dokaz z zaslišanjem strank se izvede tako, da se namesto stranke zasliši njen zakoniti zastopnik.

Zaslišanje je le eden od dokazov, ki je namenjeno dokazovanju spornih dejstev. Da dejstva postanejo sporna, pa mora nasprotna stranka podane trditve prerekati.

Tudi dokaz z zaslišanjem predstavnika upnika je dokaz in če bi ga sodišče prve stopnje izvedlo, bi morda lahko upnik “konkretno podkrepil” svoje trditve. Za pravno osebo se zasliši oseba, ki jo je po zakonu ali po njenih pravilih upravičena zastopati.

Načeloma mora sodišče ponujene dokaze izvesti. Vendar to velja le za dokaze, ki se nanašajo na relevantna dejstva. Če gre za dokaze v smeri dejstev, ki za spor niso odločilna, jih je dopustno (ob ustrezni obrazložitvi) zavrnitvi. Očitane kršitve pravil postopka v zvezi z vodenjem obravnave (neenakopravna obravnava pooblaščencev strank) in pri zaslišanju strank (sugestibilna vprašanja in nepravilno zaslišanje ene od toženih strank namesto tožene stranke, ki se zaradi hude bolezni ni mogla udeleževati obravnav) so procesne kršitve relativnega značaja. Stranka jih mora uveljavljati takoj, ko zanje zve. Za zlorabo pravic gre, če se stranka protipravnosti procesnega ravnanja zaveda, pa kljub temu tako ravna.

Kot stranka se lahko zasliši tudi otrok, saj je bilo strokovno ugotovljeno, da imajo tudi že zelo majhni otroci enake senzorne sposobnosti kot odrasli. Zaslišanje otroka kot stranke je bilo predlagano v tožbi zato, ker je bil otrok navzoč v ključnih trenutkih, ko so policisti izvajali dejanja, za katera bi lahko odškodninsko odgovarjala tožena stranka. Zato je vsekakor utemeljeno zahtevati izvedbo dokaza z zaslišanjem otroka kot stranke in torej ne gre za neprimeren dokaz, katerega izvedbo bi lahko sodišče vnaprej zavrnilo.

Ker je bilo že v drugem postopku pravnomočno ugotovljeno, da sta pravdni stranki sklenili veljavno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, tožnik v tem postopku ne more uspeti s trditvijo, da pogodba ni odraz njene pogodbene volje in je navidezna. Čeprav stranko v postopku zastopa skrbnica za poseben primer, sodišče lahko zasliši stranko, če oceni, da je to glede na njegovo stanje, mogoče.

Obveznost plačila uporabnika nastane le v primeru javne priobčitve glasbenega dela in ne že v primeru, če tožeča stranka izstavi račun, glasbeno delo pa ni predvajano oziroma izvedeno. V primeru, ko tožena stranka ni niti sklenila pogodbe s tožečo stranko niti ni položila nadomestila na račun tožeče stranke, gre za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve – uporabnik (tožena stranka) je uporabil avtorska dela, o tem ni niti obvestil tožeče stranke in tudi ni plačal nadomestila za uporabo, s tem kršil avtorske pravice in bil zato pravno nedopustno okoriščen, avtorji oziroma njihov kolektivni zastopnik, na katerega je z zakonom prenešeno pooblastilo za kolektivno uveljavljanje pravic avtorjev glasbenih del (tožeča stranka), pa niso prejeli plačila za izvajana glasbena dela in bili zato brez pravne podlage prikrajšani. Za terjatve iz naslova neupravičene pridobitve pa velja splošni - petletni zastaralni rok.

Načelo neposrednosti ni prekršeno, če sodišče prve stopnje pisno izvedeniško mnenje le prebere le v primeru, ko stranki na to mnenje nimata pripomb. Kadar pa stranki pisno izvedeniško mnenje grajata ter terjata pojasnila o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, kar lahko povzroča dvom o popolnosti in pravilnosti mnenja (kot v konkretnem primeru), je dodatno zaslišanje potrebno. Opustitev zaslišanja sodnega izvedenca v takih primerih pomeni bistveno kršitev določb postopka, saj sta prekršeni načeli neposrednosti in kontradiktornosti.

Tožeča stranka dokazov ni predlagala tako (afirmativno), da bi sodišče prve stopnje o njih moralo odločiti s sklepom (temveč "po potrebi"). Za tožečo stranko, ki je pravna oseba, bi se zaslišala oseba, ki jo je po zakonu ali po njenih pravnih pravilih upravičena zastopati, vendar pa bi morala tožeča stranka navesti njeno ime in priimek, da bi se ji lahko vabilo na narok za izvedbo dokazov vročilo osebno. Predvsem pa bi morala (določno) navesti, o čem (konkretno) naj se oseba, ki jo je po zakonu ali po njenih pravnih pravilih upravičena zastopati, zasliši. Pri izdaji sodbe, s katero je tožbeni zahtevek zavrnjen po temelju, gre vsebinsko za končno sodbo. Zaradi pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka po temelju namreč ni treba odločiti o njeni višini.

V času zadnje glavne obravnave, ko je sodišče zaslišalo mater mladoletne tožnice, je le ta bila stara 15 let in s tem tudi delno poslovno sposobna (108. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR), tako da je pritožbeno sodišče prepričano, da je bila sposobna razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, zato bi jo sodišče prve stopnje moralo zaslišati. Še posebej zato, ker so duševne bolečine zaradi izgube starša tako intimne narave, da lahko o njih verodostojno pove le prizadeta hčerka. Njena mama je lahko samo zaslišana kot priča o drugih okoliščinah, pomembnih za ugotavljanje duševnih bolečin svoje že skoraj odrasle hčerke.