VSRS Sodba I Ips 17568/2012

Zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 5. 2017 obsojenega R. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 11. 2017 ob delni ugoditvi pritožbam izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je v opisu kaznivega dejanja besedilo "imel zatem najmanj enkrat na mesec tudi spolni odnos" nadomestilo z besedilom "imel za tem večkrat z njo tudi spolni odnos", izrečeno kazen pa zvišalo na pet let zapora. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojenec in njegov zagovornik. Obsojenec v zahtevi, ne da bi pobliže navedel razloge, zaradi katerih jo vlaga, predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter odloži izvršitev kazni zapora do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo, kot uvodoma navaja, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, zaradi kršitve 427. člena ZKP ter kršitve ustavnih in konvencijskih pravic, in sicer 14., 22., 23., 28., 29. člena Ustave RS ter c. točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ob tem predlaga tudi prekinitev oziroma odložitev izvršitve pravnomočne sodbe.

3Na zahtevi za varstvo zakonitosti je dne 19. 3. 2018 odgovorila vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk, ki meni, da je zahteva obsojenčevega zagovornika v delu, ko napada sodbo sodišča druge stopnje, utemeljena. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da zahtevi ugodi, sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje. Glede obsojenčeve zahteve pa meni, da vložnik v njej izključno izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, s tem pa uveljavlja razlog, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 3. 4. 2018 vztraja pri predlogu, naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

B.

5Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma uveljavlja kršitvi pravic do obrambe in poštenega sojenja, ker je obsojenca v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje zagovarjal odvetnik mag. M. V., ki je z uvedbo kazenskega postopka zoper njega zaradi kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 postal pravno in dejansko nezmožen zagovarjati obsojenca v obravnavanem kazenskem postopku. Navaja, da je kazenski postopek, ki se vodi zoper omenjenega odvetnika, v neposredni povezavi z obravnavano zadevo, saj se odvetniku v njem očita, da je prepričeval in vplival na pričanje oškodovankine matere M. D. Odvetnik je v tistem postopku predlagal tudi zaslišanje prič R. P., M. D. in M. Z., ki so osrednji udeleženci obravnavanega postopka. Zaradi navedenih okoliščin in povezanosti obeh zadev bi moralo po zagovornikovem mnenju sodišče prve stopnje obsojencu postaviti zagovornika po uradni dolžnosti in ga opozoriti, da ga odvetnik mag. M. V. ne more zagovarjati. Prav tako bi omenjeni odvetnik moral biti v predmetni zadevi zaslišan kot priča, saj ve za pomembne okoliščine, povezane z očitki obsojenemu R. P.

6Obdolženec ima v kazenskem postopku pravico, da se zagovarja z zagovornikom, ki si ga izbere sam ali ga mu najamejo njegovi bližnji svojci. Pravico do svobodne izbire zagovornika mu zagotavlja 2. alinea 29. člena Ustave RS ter prvi odstavek 12. člena ZKP in prvi odstavek 67. člena ZKP. Ta pravica ni brez omejitev. Te so predpisane predvsem v korist obdolženca, pa tudi v interesu kazenskega postopka in v interesu drugih udeležencev postopka. Poleg splošne zahteve, da se sme za zagovornika vzeti samo odvetnik, njega pa lahko nadomešča odvetniški kandidat (četrti odstavek 67. člena ZKP), in prepovedi, da bi zagovornik v isti kazenski zadevi zagovarjal dva ali več obdolžencev (prvi odstavek 68. člena ZKP), ZKP v 69. členu določa, kdo v konkretni zadevi ne sme biti zagovornik. Po prvem odstavku 69. člena ZKP zagovornik ne sme biti oškodovanec, zakonec oškodovanca ali tožilca oziroma oseba, s katero oškodovanec ali tožilec živi v zunajzakonski skupnosti in ne njihovi krvni sorodniki v ravni vrsti do kateregakoli kolena, v stranski vrsti do četrtega kolena ali sorodnik po svaštvu do drugega kolena. Zagovornik tudi ne sme biti, kdor je v isti zadevi povabljen kot priča, razen če je po tem zakonu oproščen dolžnosti pričevanja in če izjavi, da ne bo pričal, ali če se zagovornik zaslišuje kot priča v primeru iz 2. točke 235. člena ZKP (drugi odstavek 69. člena ZKP). Po tretjem odstavku 69. člena ZKP pa zagovornik ne sme biti tudi, kdor je bil v isti zadevi sodnik ali državni tožilec. Prepovedi, določene v tem členu, veljajo za zagovornika ne glede na to, ali je bil najet po pooblastilu ali postavljen po uradni dolžnosti.¹ Pri presoji, ali je posamezni odvetnik lahko zagovornik, pa je treba upoštevati tudi drugi odstavek 5. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv),² po katerem mora odvetnik odkloniti zastopanje, če je v isti zadevi zastopal nasprotno stranko, če je nasprotno stranko zastopal odvetnik, ki dela v isti odvetniški pisarni, ali je kot zaposleni odvetnik, odvetniški kandidat ali odvetniški pripravnik delal pri odvetniku, ki je zastopal nasprotno stranko, če je bil v isti zadevi sodnik, državni tožilec, pooblaščena uradna oseba organov za notranje zadeve ali uradna oseba v upravnem postopku in v drugih primerih, določenih z zakonom.

7Okoliščina, da je bil zoper obsojenčevega tedanjega zagovornika, ki ga je na podlagi pooblastila zagovarjal pred sodiščema prve in druge stopnje, uveden kazenski postopek, v katerem se mu očita, da je z vplivanjem na pričanje oškodovankine matere M. D. v obravnavanem kazenskem postopku storil kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1, ni razlog, zaradi katerega omenjeni odvetnik ne bi smel zagovarjati obsojenca v tem postopku. Ta okoliščina v luči prej navedenih zakonskih določb sama po sebi ne ustvarja kolizije interesov, zaradi katere bi bil podan dvom v poštenost sojenja in učinkovito izvajanje obsojenčeve obrambe pred sodiščema prve in druge stopnje, kot to posplošeno zatrjuje vložnik zahteve. Kar pa zadeva navedbe, da bi moral biti zagovornik odvetnik mag. M. V. zaslišan kot priča, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da njegovo zaslišanje v tem postopku nikdar ni bilo predlagano. Tudi sicer sam predlog, naj se zagovornika zasliši kot pričo, še ne povzroči, da v isti zadevi ne bi smel zagovarjati obdolženca. Kot izhaja iz 6. točke te sodbe, ZKP zagovorniku prepoveduje opravljati to vlogo šele, če ga sodišče v isti zadevi povabi kot pričo (drugi odstavek 69. člena). Ob pojasnjenem se očitki o kršitvi pravic do obrambe in poštenega sojenja pokažejo kot neutemeljeni.

8Zagovornik prav tako neutemeljeno zatrjuje kršitev načela zakonitosti, absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da so očitki, kot izhajajo iz izreka pravnomočne sodbe, preveč ohlapni in nekonkretizirani, zaradi česar se obsojenec v tem postopku ni mogel zagovarjati. Vložnik ob tem navaja, da v opisu kaznivega dejanja niso v zadostni meri konkretizirane krajevne in časovne okoliščine kaznivega dejanja, saj bi moralo biti v izreku sodbe določno navedeno, kje in kdaj je prišlo do očitanih spolnih dejanj. Navaja tudi, da ni jasno, kaj v opisu kaznivega dejanja pomeni besedilo „do druge polovice leta 2007“.

9Vsebino opisa kaznivega dejanja v izreku obsodilne sodbe določa 1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP. Skladno z navedeno določbo sodišče v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, izreče, katerega dejanja ga spozna za krivega in pri tem navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona.

10Obsojencu se v obravnavani zadevi po tem, ko je pritožbeno sodišče delno spremenilo opis kaznivega dejanja, očita, da je od meseca novembra 2005 do druge polovice leta 2007 na območju Ljubljane s hčerko njegove partnerke M. Z., rojeno ..., ki mu je bila med odsotnostjo partnerke zaupana v varstvo in vzgojo, med ostalimi v izreku sodbe opisanimi spolnimi dejanji imel večkrat tudi spolni odnos.

11Podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja so obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja, ker ga individualizirajo kot historični dogodek in omogočajo učinkovito obrambo, niso pa njegov zakonski znak. Opis dejanja, ki obsega ponavljajoča se spolna dejanja v nekem širšem, a časovno zamejenem obdobju, in v katerem je označen kraj oziroma krajevno območje, na katerem so bila očitana dejanja storjena, predstavlja ustrezno konkretizacijo navedenih sestavin oziroma modalitet obravnavanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 81507/2010 z dne 31. 5. 2018 tudi zapisalo, da pri kaznivem dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 183. členu KZ, čas storitve predstavlja pravno relevantno okoliščino z vidika presoje, ali je storilec deloval v posebej označenem času, torej v obdobju, ko oseba, na škodo katere je bilo kaznivo dejanje storjeno, še ni dopolnila petnajst let starosti. Glede na časovni očitek, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v obdobju od meseca novembra 2005 do druge polovice leta 2007, ob upoštevanju, da je bila oškodovanka rojena ..., je zakonski znak oškodovankine starosti v tem primeru brez dvoma izpolnjen. Že na podlagi jezikovne razlage je povsem jasno tudi, da besedilo v opisu kaznivega dejanja „do druge polovice leta 2007“ pomeni časovno obdobje do konca junija 2007 in ne morebiti do konca leta 2007, kot to v zahtevi neutemeljeno navaja vložnik. Z vidika obravnave historičnega dogodka je predmetni opis kaznivega dejanja po presoji Vrhovnega sodišča v zadostni meri konkretiziran tudi glede števila spolnih odnosov, ko se obsojencu očita, da je v navedenem časovnem obdobju z oškodovanko imel večkrat spolne odnose, ki so konkretneje opredeljeni v razlogih pravnomočne sodbe. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitvi kazenskega zakona in načela zakonitosti niso podane, takšen opis kaznivega dejanja pa tudi ni okrnil obsojenčeve pravice do učinkovite obrambe, saj mu je bilo ves čas postopka znano, katerega konkretnega kaznivega dejanja je obtožen, imel pa je tudi možnost odgovoriti na vse bistvene očitke.

12Navedbe, da je časovna opredelitev kaznivega dejanja pomembna tudi zato, ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da so oškodovanka in njena mati ter obsojenec živeli skupaj tudi po tem, ko je oškodovanka dopolnila petnajst let in da so bili po njenem petnajstem letu starosti še dvakrat tudi na skupnih počitnicah, zaradi česar bi bilo treba raziskati celotno časovno obdobje od leta 2005 do 2011, pomenijo poskus izpodbijanja s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, s tem pa uveljavljanje razloga, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Težišče teh navedb je namreč v nesprejemanju dokazne ocene, ki sta jo v zvezi s časom storitve kaznivega dejanja napravili sodišči prve in druge stopnje.

13Vrhovno sodišče tudi ne sprejema očitkov, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (in kršitev materialnega prava), ker da je sodišče na nedovoljen način uporabilo izvedensko mnenje izvedenke dr. M. Ž. T. za dokazovanje, ali oškodovanka izpoveduje resnico. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno oškodovankine izpovedbe, ki ji je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, napravilo po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) in skladno z metodološkim napotkom iz drugega odstavka 355. člena ZKP. Oškodovankino izpovedbo je najprej ocenilo posebej in samo zase, nato pa še v povezavi z ostalimi dokazi, svojo presojo pa utemeljilo z razumnimi in argumentiranimi razlogi (7. in 18. stran sodbe sodišča prve stopnje). Očitki, da je sodišče na nedovoljen način uporabilo izvedensko mnenje dr. Tomorijeve, se glede na navedeno izkažejo kot neutemeljeni. Kolikor zagovornik dokazne ocene in zaključkov nižjih sodišč glede oškodovankine verodostojnosti oziroma prepričljivosti njene izpovedbe ne sprejema, pa s tem ne uveljavlja kršitve zakona, ampak nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14Po presoji Vrhovnega sodišča pa obsojenčev zagovornik v zahtevi utemeljeno navaja, da je izrek drugostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na pritožbo obsojenca, nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe, nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju pa so tudi razlogi te sodbe.

15V obravnavani zadevi so pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje vložili obsojenec, njegov zagovornik in državna tožilka. Obsojenec je prvostopenjsko sodbo smiselno izpodbijal le iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi je navajal, da z oškodovanko ni imel spolnih ali drugih neprimernih odnosov in da si je oškodovanka celotno zgodbo izmislila. Vsebino njegove pritožbe je sodišče druge stopnje povzelo v 6. točki obrazložitve sodbe. Obsojenčev zagovornik je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijal zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Med drugim je v pritožbi navajal, da dokazni postopek ni pokazal, da bi imel obsojenec z oškodovanko v inkriminiranem obdobju tolikšno število spolnih odnosov, kot se mu očita v izreku prvostopenjske sodbe. Državna tožilka pa je s pritožbo izpodbijala le odločbo o kazni, saj je menila, da je izrečena kazen glede na težo obravnavanega dejanja in druge obteževalne okoliščine prenizka, sodišče prve stopnje pa da je pri odmeri kazni dalo preveliko težo olajševalnim okoliščinam. Predlagala je, da se izrečena kazen zviša na pet let in šest mesecev zapora.

16Posledica vložitve pritožbe kot rednega pravnega sredstva zoper sodbo sodišča prve stopnje je, da pritožbeno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah preizkusa sodbe sodišča prve stopnje, kot to določa ZKP v členih od 383 do 387, ter odvisno od rezultata tega preizkusa sodbo razveljavi, spremeni ali potrdi. Že iz ustavne pravice do pritožbe izhaja zahteva, da pritožbeno sodišče pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se do tistih pritožbenih navedb, ki so pomembne za odločitev, opredeli, ob tem pa navede tudi razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. Če je zoper sodbo v isti zadevi vloženih več pritožb, mora biti iz odločbe pritožbenega sodišča jasno razvidno, kako je bilo odločeno o posameznih pritožbah. Že izrek pritožbene odločbe mora biti formuliran tako, da je iz njega mogoče določno razbrati, kako je sodišče odločilo o pritožbah, kar v prvi vrsti pomeni, da mora biti v izreku sodbe navedeno, katerim pritožbam in v katerih delih je ugodilo, katere pritožbe in v katerih delih pa zavrnilo. Če je bilo v isti zadevi odločeno o več pritožbah in so bile o njih sprejete različne odločitve, mora sodišče v razlogih sodbe obrazložiti vsako odločitev posebej, hkrati pa poskrbeti, da je obrazložitev čim bolj jasna in pregledna.³

17Iz izreka drugostopenjske sodbe izhaja, da je pritožbeno sodišče ob delni ugoditvi pritožbam izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je v opisu kaznivega dejanja besedilo "imel zatem najmanj enkrat na mesec tudi spolni odnos" nadomestilo z besedilom "imel za tem večkrat z njo tudi spolni odnos", nakar je izrečeno kazen iz treh let in šestih mesecev zapora zvišalo na pet let zapora. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. V 16. točki obrazložitve sodbe je glede očitanega števila spolnih odnosov pritožbeno sodišče navedlo, da z izvedenimi dokazi ni bilo mogoče z gotovostjo dokazati, da je imel obsojenec z oškodovanko v obravnavanem časovnem obdobju spolne odnose najmanj enkrat na mesec, pač pa (le), da je imel v tem obdobju z njo večkratne spolne odnose, zaradi česar je delno ugodilo pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika in prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi deloma spremenilo v korist obsojenca. O pritožbi državne tožilke se je sodišče druge stopnje opredelilo v 17. točki obrazložitve sodbe, kjer je zapisalo, da tožilkinim očitkom, s katerimi je izpodbijala odločbo o kazni, ni mogoče odreči tehtnosti, nato pa nadaljevalo, da je ob upoštevanju spremenjenega opisa kaznivega dejanja delno sledilo tožilkini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tudi v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obdolžencu, upoštevajoč vse okoliščine, na katere je opozorila državna tožilka v pritožbi, izrečeno kazen zvišalo na pet let zapora.

18Vrhovno sodišče sicer ne sprejema navedb zahteve, da je izrek sodbe sodišča druge stopnje nerazumljiv in v nasprotju z njenimi razlogi že zato, ker je sodišče po eni strani glede očitanega števila spolnih odnosov v korist obsojenca spremenilo opis kaznivega dejanja, po drugi strani pa izrečeno kazen zvišalo iz treh let in šest mesecev na pet let zapora. Taka odločitev pritožbenega sodišča sama po sebi, ob upoštevanju, da je prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazni izpodbijala tudi državna tožilka, ni sama s seboj v nasprotju. Čeprav pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku poseže v odločbo o krivdi tako, da v korist obdolženca deloma spremeni opis kaznivega dejanja, to ne pomeni, da v primeru, ko pritožbo vloži tudi upravičeni tožilec, ne more zvišati kazni, če presodi, da je utemeljena tudi tožilčeva pritožba, ker sodišče kazni ni pravilno odmerilo glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša (prvi odstavek 374. člena ZKP). Mora pa v takem primeru, če narava in vsebina posega v opis kaznivega dejanja to narekujeta, pritožbeno sodišče s konkretnimi razlogi pojasniti, kako je pri preizkusu odločbe o kazni upoštevalo tudi to okoliščino.

19Utemeljene pa so navedbe zagovornika, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje glede tega, kako je bilo odločeno o obsojenčevi pritožbi, nejasni in kontradiktorni, nerazumljiv in v nasprotju z njenimi razlogi pa je tudi izrek sodbe. Kot navedeno je obsojenec v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo kakršnakoli spolna dejanja na škodo M. Z. zanikal, medtem ko je ugotovitvam prvostopenjskega sodišča glede števila oziroma pogostosti očitanih spolnih odnosov v pritožbi nasprotoval le njegov zagovornik. Zato je napačna, hkrati pa tudi v nasprotju s 6. točko obrazložitve sodbe, v kateri povzema vsebino obsojenčeve pritožbe, navedba pritožbenega sodišča, da je tudi obsojenec v pritožbi nasprotoval ugotovitvam sodišča o „frekvenci“ spolnih odnosov (15. točka obrazložitve sodbe). Ob tem, da je obsojenec storitev kaznivega dejanja v pritožbi zanikal in navajal, da si je oškodovanka celotno zgodbo preprosto izmislila, se postavi vprašanje, v čem je bilo glede na vsebino izreka drugostopenjske sodbe, njegovi pritožbi sploh ugodeno. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so v zvezi s tem popolnoma nejasni in sami s seboj v nasprotju, nerazumljiv in v nasprotju z njenimi razlogi pa je tudi izrek sodbe, iz katerega izhaja, da je bilo delno ugodeno tudi obsojenčevi pritožbi, čeprav tega, v katerem delu ji je bilo ugodeno, iz razlogov sodbe, ob upoštevanju vsebine njegove pritožbe, ni mogoče ugotoviti, zaradi česar je preizkus drugostopenjske sodbe v tem delu nemogoč.

20Ugotovljene kršitve v okoliščinah obravnavanega primera po presoji Vrhovnega sodišča predstavljajo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar narekuje razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje.

C.

21Vrhovno sodišče je zaradi ugotovljene procesne kršitve zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo v ponovljenem postopku, ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločitve, ugotovljeno kršitev odpraviti.

¹ Prim. Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 159.
² Prim. prav tam, str. 159.
³ Prim. prav tam, str. 855.