69. člen ZKP

V obravnavanem primeru je podpredsednica okrožnega sodišča pravilno ocenila, da obdolženi z izražanjem dvomov v sodničino nepristranskost in objektivnost, ki jo je utemeljeval z nestrinjanjem s procesnim odločanjem preiskovalne sodnice v kazensko preiskovalni zadevi II Kpr 20876/2025, uveljavlja izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Gre za odklonitveni razlog, ki je opredeljen z generalno klavzulo, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Katere so te okoliščine zakon ne navaja, temveč se te presojajo glede na konkretno zadevo. Sodišče prve stopnje je nadaljevanju prepričljivo in argumentirano pojasnilo, da v takšnem procesnem odločanju in postopanju preiskovalne sodnice niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost preiskovalne sodnice tako z vidika subjektivnega kriterija, kot tudi objektivnega kriterija. Tako je pravilno ocenilo, da bi v skladu z ustaljeno sodno prakso sprejeta procesna odločitev preiskovalne sodnice lahko predstavljala izločitveni razlog le v primeru obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je do takšne procesne odločitve preiskovaln

Pritožniku je pritrditi, da v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bil povabljen za pričo v navedeni kazenski zadevi, pač pa je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku dne 4. 5. 2023 le napovedalo možnost, da se bo to zgodilo glede na opis kaznivega dejanja v vloženem obtožnem predlogu (l. št. 153). Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sodišče prve stopnje pred obravnavano odločitvijo niti ni odredilo, da se A. A. vabi za pričo v predmetni kazenski zadevi. Prvostopenjsko sodišče je na tak način napačno uporabilo postopkovno določbo, ki res pravico obdolženca do svobodne izbire zagovornika podreja načelu materialne resnice, vendar pa le v situaciji, ko je zagovornik že nosilec druge procesne vloge, do česar pa v predmetnem postopku še ni prišlo.

Pri drugem goljufivem dejanju kot izvršitvenem dejanju kaznivega dejanja oškodovanja upnikov gre za vse vrste pravih ali navideznih dejanj in pravnih poslov, s katerimi se prikriva, preoblikuje ali ustvarja dejansko stanje, ki ne ustreza resničnosti, njegov namen pa je izognitev obveznostim do upnikov. Sem spada tudi škodljivo razpolaganje s stvarnim premoženjem. Naklep pri izvršitvenem ravnanju goljufivega dejanja je v bistvu izpostavljen že z namenom izigravanja in oškodovanja, ki mora izhajati iz celotnega opisa kaznivega dejanja, saj se namen realizira z nastankom prepovedane posledice. To pomeni, da zadostuje, da je v izreku namen oškodovanja zgolj naveden in zato ni treba že v opisu dejanja navajati posebnih okoliščin, ki bi še dodatno konkretizirale takšen namen. Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov (za razliko od kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja v gospodarski dejavnosti) ni storjeno z zlorabo (notranjega) položaja, temveč v razmerju med dolžnikom in upnikom (upniki) pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer je dolžnikova obveznost do upnikov nesporna in jo storilec kaznivega dejanja izigra. Ne gre torej za nezvestobo storilca do "lastnika" p

Že v zahtevi za svojo razrešitev, kot tudi obravnavani pritožbi, zagovornica sama zatrjuje in poudarja, da je njeno sodelovanje z obdolžencem povsem onemogočeno, kar ji posledično onemogoča kakovostno opravljanje zaupanega dela in učinkovito obrambo obdolženca. V situaciji, ko zagovornik sam izpostavlja in zahteva svojo razrešitev zaradi neobstoječega medsebojnega zaupanja z obdolžencem, je po mnenju višjega sodišča realno težko pričakovati, da se bo maksimalno angažiral pri obdolženčevi obrambi. V takem primeru pa dejansko lahko nastopijo okoliščine, ki bi lahko povzročile nevarnost kršitve pravice do obrambe obdolženca, kot utemeljeno poudarja zagovornica.

Okoliščina, da je bil zoper obsojenčevega tedanjega zagovornika, ki ga je na podlagi pooblastila zagovarjal pred sodiščema prve in druge stopnje, uveden kazenski postopek, v katerem se mu očita, da je z vplivanjem na pričanje oškodovankine matere v obravnavanem kazenskem postopku storil kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1, ni razlog, zaradi katerega omenjeni odvetnik ne bi smel zagovarjati obsojenca v tem postopku. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so popolnoma nejasni in sami s seboj v nasprotju, nerazumljiv in v nasprotju z njenimi razlogi pa je tudi izrek sodbe, iz katerega izhaja, da je bilo delno ugodeno tudi obsojenčevi pritožbi, čeprav tega, v katerem delu je bilo ugodeno njegovi pritožbi, iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, zaradi česar je preizkus drugostopenjske sodbe v tem delu onemogočen.

Predpise iz časa med drugo svetovno vojno in po njej tako imenovane „predustavne predpise“ se presoja s stališča skladnosti s tedaj veljavnimi ustavnimi in splošnimi pravnimi načeli, ki so jih uporabljali civilizirani narodi. Tudi akte organov medvojne oblasti je treba presojati po kriteriju ali so bili v skladu s takratnimi civilizacijskimi oziroma splošnimi pravnimi načeli. Na podlagi odločb Ustavnega sodišča (U-I-6/93, U-I-24/04, U-I-249/96 in Up 133/96) in Vrhovnega sodišča (I Ips 62/95, Ips 192/97, 242/97, Ips 108/98 in Ips 290/2005) je (ustavnosodna praksa) mogoče ugotoviti, da sta Ustavno in Vrhovno sodišče obravnavali sodišča, ki jih je z odlokom ustanovil Glavni štab NOV in POS (Narodnoosvobodilne vojne in Partizanskih odredov Slovenije) kot sodišče, ki so delovala med drugo svetovno vojno. Izredno vojaško sodišče z Odlokom ni bilo ustanovljeno samo za en primer. Sodišče je bilo formirano za vse slovensko ozemlje, določeno je bilo, da vojaško sodišče sestoji iz petih članov, ki jih imenuje Glavni štab NOV in POS s posebnim dekretom. Izredno vojaško sodišče je bilo del ureditve takratnih oblasti. Zato je to sodišče po načinu formiranja, odločitvi o sestavi se

Zgolj vest o kaznivem dejanju ne pomeni pridobitve dokazov o tem dejanju oziroma z ničimer ne izkazuje vzročne zveze med pridobitvijo izvornega, domnevno nedovoljenega, in na njegovi podlagi pridobljenega dokaza (t.i. sadež zastrupljenega drevesa). Vsi elementi kaznivega dejanja zastarajo takrat, ko zastara pregon kaznivega dejanja kot celote, ne glede na to, ali katero od izvršitvenih ravnanj sicer pomeni samostojno kaznivo dejanje.

Sodeče sodišče je odreklo zastopanje obrambe odvetniku, ker je ugotovilo, da je bil v isti zadevi državni tožilec (III. odstavek 69. člena ZKP). Vendar pa je pri tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz II. odstavka 371. člena ZKP, ko je obdolžencu proti koncu delovnega dne dalo na razpolago samo pet minut časa, da si vzame drugega zagovornika in tako očitno napačno razlagalo besedo "takoj", ki je opredeljena v II. odstavku 442. člena ZKP in nato kljub vztrajanju obdolženca, da se brani z odvetnikom zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. V primeru, da sodeče sodišče oceni kolizijo interesov, ki jo opredeljuje III. odstavek 69. člena ZKP in če zlasti obdolženi vztraja, da se brani s takšnim zagovornikom, potem bi moralo takšno zastopanje odreči s posebnim sklepom, do katerega ima obdolženi pravico do pritožbe na višje sodišče.