VSK Sklep I Ip 20/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik in dolžnica nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice z dne 5.4.2017 in odločilo, da je dolžnica dolžna upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 799,64 EUR.

2Zoper sklep se pritožuje dolžnica. Z izpodbijanim sklepom se ne strinja iz procesnih in vsebinskih razlogov. Dolžnica se je z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa strinjala, vendar to še ne pomeni, da je izvršilni naslov, ki iz njega izhaja, zakonit. Sodišče navaja, da upnik v postopku izvršbe ne more uveljavljati ugovora ničnosti pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa, temveč mora sprožiti poseben pravdni postopek. Pritožnica trdi, da iz vsebine notarskega zapisa izhajajo očitne kršitve prisilnih predpisov in moralnih načel. V konkretnem primeru gre za t.i. švicarski kredit oziroma znano problematiko s temi krediti, do katere je prišlo po tem, ko je švicarska centralna banka odpravila omejitev tečajne vrednosti švicarskega franka (v nadaljevanju CHF) in je vrednost franka v primerjavi z evrom precej poskočila ter so se drastično dvignili mesečni obroki teh kreditov. Pritožnica trdi, da sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti ni zakonito, kar utemeljuje s sklicevanjem na Zakonom o potrošniških kreditih, veljavnem v času sklepanja kreditne pogodbe, Uredbo sveta ES št. 1068/2006, Zakon o Banki Slovenije, Zakon o uvedbi evra in Zakon o deviznem poslovanju. Pogodbe o kreditu izražene v tuji valuti so nične, kar je podano v danem primeru, saj je tožeča stranka (pravilno dolžnica) kot potrošnik prevzela valutno tveganje v zameno za ugodnejšo obrestno mero od tiste, ki je veljala za nacionalno valuto. Pritožnica nadalje izpostavlja Uredbo 93/13, ki določa, da pogodbeni pogoj velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Ni dovolj, da je pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, temveč mora biti transparentno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije. Izpostavlja sodbo sodišče Evropske unije C 26/13, problematiko, s katero se ta ukvarja, stališča, ki jih je v zvezi s to problematiko zavzelo sodišče Evropske unije in vidike pri sklepanju tovrstnih pogodb, ki jih je slednje prepoznalo za pomembne. Trdi, da je prvotožena stranka (v kontekstu obravnavanega ugovora ni jasno, koga ima pritožnica s tem v mislih) kršila pojasnilno dolžnost, ker informacij ni posredovala na tak način, da bi dolžnica lahko razumela vsa tveganja in bodoče obremenitve. Pritožnica opozarja tudi na stališče sodne prakse, da so določila kreditne pogodbe nična, če se obveznost kreditojemalca nesorazmerno poveča (v zadevi VSM I Cp 1417/2014). Izpostavlja načelo enake vrednosti dajatev, češ da je z vidika tega načela bistveno, koliko se je povečala anuiteta in glavnica v EUR. Ker je morala dolžnica obroke, določene v CHF, vračati preračunane v EUR, ne moremo govoriti o enakovrednosti dajatev. Posledic valutnega tveganja ni bilo mogoče odvrniti v sklenitvijo pogodbe v EUR, saj dolžnica kredita v EUR ni mogla dobiti. V konkretnem primeru ni šlo za postopno spremembo EUR glede na vrednost CHF, s katero bi dolžnica mogla računati, stranki pa se za izredno tveganje gotovo nista dogovorili. Opozarja na sodbe evropske sodišča v primerih C-154/15, C-307/15 in C-308/15 v zvezi s klavzulami o minimalni obrestni meri, češ da tovrstne klavzule predstavljajo nepošten pogodbeni pogoj in so nezakonite. Pritožnica v zvezi s trditvami o ničnosti notarskega zapisa izpostavlja stališče v zadevi VSM I Ip 289/2017 z dne 14.6.2017 in v pritožbi povzema 8., 9., 13., 16., 17., 18., 19., 20. in 22. točko obrazložitve navedene odločbe. V tem okviru opozarja na posebnosti notarskega zapisa kot izvršilnega naslova, ki ni podrejen sodnemu postopku pridobitve izvršilnega naslova, na določbe o varstvu potrošnikov v okviru prava EU in na pomen načela učinkovitosti, po katerem postopkovna ureditev članic ne sme onemogočati ali čezmerno oteževati uresničevanja pravic, ki jih potrošniku daje pravo EU. Pritožnica opozarja, da je v zvezi z obračunom njene obveznosti predlagala izvedenca ter navaja, da jo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva lahko pozove, da navede podatke, ki so potrebni z izvedbo obračuna s strani izvedenca. Navaja tudi, da sta v notarskem zapisu kreditojemalec in kreditodajalec kot sredstvo zavarovanja opredelila točno določeno nepremičnino, ki je ni mogoče širiti z drugimi izvršilnimi sredstvi. V notarskem zapisu ni soglasja dolžnika z neposredno izvršljivostjo zapisa v obsegu, kot je zajet v sklepu o izvršbi. Izvršba z drugimi dodatnimi sredstvi izvršbe je zato nezakonita.

3Upnica je na pritožbo odgovorila. Oporeka navedbam pritožnice in predlaga zavrnitev njene pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je izvršilno sodišče zoper dolžnico dovolilo izvršbo na podlagi Notarskega zapisa SV 855/2007 z dne 28.11.2007, ki vsebuje kreditno pogodbo in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z zastavo nepremičnin. Ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi je zavrnilo, ker je presodilo, da dolžnica v izvršilnem postopku ne more uspešno uveljavljati ugovora ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu, torej ničnosti izvršilnega naslova ter da so njeni ostali ugovorni razlogi neutemeljeni.

6Temu stališču pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano. V našem pravnem sistemu v izvršilnem postopku namreč velja načelo formalne legalitete, zaradi katere je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov toliko časa, dokler izvršilni naslov obstaja (dokler ni razveljavljen, odpravljen, spremenjen ali izrečen za ničnega).¹ Izvršilno sodišče zato ne more samo preverjati njegove pravilnosti, niti pravilnosti postopka iz katerega izvira, za kar si prizadeva pritožba.

7To velja tudi v primeru, ko izvršilni naslov predstavlja izvršljiv notarski zapis. Ta je kot eden izmed izvršilnih naslovov (2. točka prvega odstavka 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) javna listina (drugi odstavek 3. člena Zakona o notariatu, v nadaljevanju ZN) o pravnih poslih in izjavah volje, za katero so predpisane stroge obličnostne zahteve in ima visoko stopnjo verodostojnosti (43. in 44. člen ZN). V skladu z določbo 23. člena ZN notar ne sme sestaviti notarskega zapisa, vključno z izjavo o neposredni izvršljivosti, o poslih, ki so po zakonu nedopustni ali o katerih sumi, da jih stranke sklepajo samo navidezno ali zato, da bi se izognile zakonskim obveznostim, ali da bi protipravno oškodovale tretjo osebo. Tudi pri sklepanju pravnih poslov v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa je torej predpisan predhoden preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi in moralo, ki ga opravi notar, kot oseba javnega zaupanja, vešča pravne stroke. Učinek neposredne izvršljivosti notarski zapis pridobi, če se dolžnik s tem strinja in je terjatev zapadla (4. člen ZN).² V konkretnem primeru sta po ugotovitvah izpodbijanega sklepa izpolnjeni obe navedeni zahtevi, kar pomeni da ima notarski zapis lastnosti izvršilnega naslova.

8Navedenega stališča pritožnica ne more uspešno grajati s sklicevanjem na drugačno stališče v zadevi VSM I Ip 289/2017. Citirana odločitev, ki zagovarja tezo, da je notarski zapis neposredno izvršljiv le glede obveznosti, za katere je dovoljena sodna poravnava, ta pa ni dovoljena, če nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim pravilom (tretji odstavek 3. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ne predstavlja enotne sodne prakse. Zaslediti jo je v nekaterih odločbah izvršilnega oddelka enega izmed slovenskih višjih sodišč,³ ob čemer je že v praksi istega sodišča moč zaslediti tudi drugačna stališča.⁴ Nasproti ji stoji obsežna, stalna in (v kontekstu celovite domače ureditve izvršilnega in pravdnega postopka) po mnenju pritožbenega sodišča tudi notranje bolj skladna sodna praksa, ki s sklicevanjem na načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku zavrača možnost uveljavljanja ugovora ničnosti obveznosti, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa (češ da izvršilno sodišče ne sme posegati v izvršilni naslov oziroma presojati njegove materialnopravne pravilnosti).⁵ Podpira jo tudi teorija.⁶ Namen izvršilnega postopka je realizacija terjatve, ugotovljene v kvalificirani listini, izdani v predhodnem postopku (1. člen ZIZ), in v nasprotju z naravo izvršilnega postopka je ugotavljanje njene utemeljenosti v okviru tega istega postopka.⁷

9Tega zaključka dolžnica se more omajati s sklicevanjem na varstvo potrošnikov v okviru prava EU. Za uveljavljanje ničnosti ali razveljavitev obveznosti iz izvršljivega notarskega zapisa so v našem pravnem sistemu dolžnici na voljo pravna sredstva, ki jih lahko uveljavlja v pravdnem postopku. To velja tako za zatrjevane kršitve domače zakonodaje, kot za zatrjevane kršitve zakonodaje Evropske unije in za varstvo pravic, ki jih dolžnici zatrjevano daje pravo Unije.⁸ Za uveljavljanje enih in drugih veljajo enaka postopkovna pravila. Ta v kontekstu uveljavljanja materialno pravnih pravic prava Unije sodijo v okvir avtonomije posamezne članice in so v našem pravnem sistemu takšna, da za presojo ugovorov, kakršni so ugovori pritožnice (med drugim tudi ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev iz Uredbe 93/13), predvidevajo ločen postopek. Po mnenju pritožbenega sodišča pravni instrumenti izvršilnega postopka (pritožbeno sodišče ima pri tem v mislih direktivi lojalno razlago pogojev za odlog izvršbe) dolžnici omogočajo učinkovito prekinitev izvršilnega postopka za čas, dokler se v pravdi ne preizkusi zatrjevana nepoštenost pogojev. Navedena ureditev zato dolžnici ne onemogoča, niti čezmerno otežuje uporabe prava Unije, s čimer je ustrezno zadoščeno tudi načelu učinkovitosti varstva njenih pravic iz naslova prava EU, na katerega opozarja v pritožbi.⁹

10Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu v okviru odločanja o ugovoru dolžnice zato pravilno ni ukvarjalo z ugovornimi navedbami, ki se tičejo veljavnosti notarskega zapisa. Ob povedanem obširne navedbe, ki jih pritožnica v zvezi s tem podaja v pritožbi, ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča.

11Pritožnica v pritožbi navaja, da je v zvezi z višino dolgovanega predlagala izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Sodišče se je v izpodbijanem sklepu glede tega opredelilo in pravno pravilno pojasnilo razloge, zakaj njenemu predlogu ni sledilo (9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Razlogi sodišča o tem so pravilni, pritožbeno sodišče jim nima kaj dodati. Pritožnica jih s pavšalnimi pritožbenimi navedbami neuspešno izpodbija.

12Pritožba tudi neutemeljeno napada dovolitev izvršbe na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za denarni promet in premične stvari, češ da v konkretnem notarskem zapisu ni soglasja dolžnika z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa, kot je zajet v sklepu o izvršbi. Njena trditev ne drži. Dolžnica je s takšno izvršbo izrecno in nedvoumno soglašala (tretji odstavek 2. člena notarskega zapisa).

13Glede na navedeno in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, upnik pa, ker odgovor na pritožbo glede na vsebino pritožbe ni bil potreben in so zato po nepotrebnem nastali tudi stroški zanj.

¹ Iglič Stroligo, K., Preizkus predloga za dovolitev izvršbe, Pravosodni bilten 2009, str. 123.
² Prim.: VSRS II Ips 75/2006.
³ Višje sodišče v Mariboru, I Ip 289/2017, I Ip 100/2017, I Ip 210/2016, I Ip 1081/2015 in druge.
⁴ VSM I Ip 1347/2014.
⁵ Podrobno o tem VSL II Ip 2629/2017 in tam citirana praksa: VS RS II Ips 524/2003, VSL II Ip 4040/2016, VSM I Ip 1347/2014, VSL II Ip 5459/2013, VSL III Ip 4178/2013, VSC II Ip 425/2013 in VSC I Ip 181/2011.
⁶ Iglič Stroligo, K., prav tam.
⁷ Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti obveznosti iz notarskega zapisa z odločbo torej predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku.
⁸ Izvajanje zatrjevanih dolžničinih pravic iz prava je v obravnavani zadevi podvrženo enakim pogojem, kot izvajanje njenih zatrjevanih pravic iz nacionalnega prava.
⁹ Prim.: VSL II Ip 2629/2017.