VSC Sodba Cp 711/2016

I. Pritožbe tožnice in tožencev se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica in toženci sami trpijo stroške vloženih svojih pritožb, tožnica pa je dolžna tožencem v 15 dneh povrniti 10.028,88 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 15. 7. 2016 razsodilo:

- pod točko I/I delno ugodilo tožničinemu primarnemu tožbenemu zahtevku in

- pod točko 1 ugotovilo, da je Sporazum o razvezi darilne pogodbe, ki so ga dne 15. 6. 2009 sklenili pokojni B. B. in drugo toženka O. B. ter prvo toženec M. B. in na podlagi katerega je prvo toženec izdal zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini parc. št. ... vinograd v izmeri 23.352 m2, k.o. ... za B.B. in O. B., za vsakega do 115/1000, brez pravnega učinka in je ničen,

- pod točko 2 ugotovilo, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice pri parceli ..., k.o. ..., dovoljena s sklepom Dn 3917/2009 na B. B. in O. B. za vsakega do 115/1000 in na podlagi sklepa Dn 144364/2015 na ime O. B. do 115/1000 ter se ti vpisi razveljavijo,

- pod točko 3 razsodilo, da se pri nepremičnini parc. št. ..., k.o. ... v zemljiški knjigi vzpostavi stanje zemljiškoknjižnih vpisov, kot je obstajalo pred vpisoma pod Dn 3917/2009 in Dn 144364/2015 tako, da se vknjiži lastninska pravica v korist M. B. do 230/1000,

- pod točko 4 ugotovilo, da 460/1000 nepremičnine parc. št. ..., k.o. ... predstavlja skupno premoženje tožnice in prvo toženca ter na njem znašata deleža tožnice in prvo toženca vsakega po 230/1000,

- pod točko 5 prvo tožencu naložilo, da v 15 dneh izstavi zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bo pri parceli ..., k.o. ... vknjižila lastninska pravica na tožnico do 230/1000, sicer bo to listino nadomestila ta pravnomočna sodba,

- pod točko I/II izreka zavrnilo v presežku glede nepremičnin parc. št. ..., ... in ... in preostalega deleža nepremičnine parc. št. ..., vse k.o. ..., tožničin primarni in prvi podredni zahtevek,

- pod točko I/III izreka zavrnilo tožničin prvi podredni in drugi podredni zahtevek, s katerim je od prvo toženca oziroma vseh tožencev zahtevala plačilo 163.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2009 dalje do plačila,

- pod točko II/1 ugotovilo, da pod zaporednimi številkami od točke 1 do točke 31 razvrščene in z opisom in letom nakupa določno opredeljene premičnine predstavljajo skupno premoženje tožnice in prvo toženca ter znašata deleža na njih za tožnico in prvo toženca vsakega ½,

- pod točko II/2 izreka zavrnilo presežni tožbeni zahtevek glede z zaporednimi številkami 7, 18, 20, 21, 22, 26, 32, 33, 34 in 35 ter z opisom in letom nakupa določno opredeljenih premičnin,

- pod točko III izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožnici povrniti 7.316,00 EUR pravdnih stroškov na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 16.343,40 EUR pravdnih stroškov, tožena stranka pa je dolžna v 15 dneh na račun sodnih taks Okrožnemu sodišču v Celju plačati 2.512,00 EUR, vsi v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe dalje do plačila.

2Zoper sodbo so pritožbe vložili tožnica in vsi toženci.

3Tožnica je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del sodbe in izrek o stroških (saj za pritožbo zoper prisodilni del sodbe ne bi imela pravnega interesa). V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo njene dokazne predloge za določitev novih izvedencev kmetijske in gradbene stroke, katerih podana izvedeniška mnenja so bila nepopolna in nepravilna, tožnica pa je ob zavrnitvi njenih predlogov tudi pravočasno podala ugovor bistvene kršitve, uresničilo bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Takšna kršitev je podana tudi zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebne dokazne predloge tožnice po pritegnitvi izvedenca finančne stroke, za pridobitev ambulantnega kartona za pokojnega B. B. in ker je zavrnilo dokaz z ogledom nepremičnin. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v sodbi nasprotje med ugotovitvijo sodišča, da je izvenzakonska skupnost prenehala v letu 2007, izvedenec pa je izračunal vrednost hiše od ostrešja dalje v letu 2009. Sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih za zavrnitev podrednih zahtevkov v delih, kjer sodišče ni ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Podana je tudi bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje štelo, da tožnica ni prerekala trditev, da je izvenzakonska skupnost prenehala v letu 2007, saj iz vloge tožnice izhaja, da je to prerekala; ker je izvedenec kmetijske stroke v izvedeniškem mnenju izhajal iz napačno povzetega podatka v spisu; ker je ugotovitev sodišča prve stopnje o začetku izvezakonske skupnosti leta 1997 v nasprotju s tem, da so priče povedale, da je tožnica delala že v letu 1995; ker je sodišče v nasprotju z listinami v spisu ugotovilo, da so starši prvo toženca financirali gradnjo hiše v začetnem delu. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da so hišo v začetnem delu gradili starši prvo toženca, saj ti niso imeli finančnih zmožnosti za gradnjo, sicer pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo zmožnosti staršev prvo toženca za delo v letu 1995 in za kaj so ti porabili denarna sredstva, dobljena s kreditom. Ugotovitve sodišča prve stopnje o slednjem ne potrjuje noben dokaz, zdravstveno stanje B. B. pa temu leta 1995 ni dopuščalo, da bi kaj delal. Tudi drugo toženka na objektu gradnje nikoli ni bila, namenski kredit pa je bil porabljen za nepremične v Višnji vasi, katerim je bil namenjen, v te nepremičnine pa je bila investirana tudi kupnina, ki sta jo starša prvo toženca pridobila v letu 2002, saj je vrednost teh nepremičnin zato narasla. Listine potrjujejo trditve tožnice o njeni in prvo toženčevi gradnji hiše ob pomoči njenih staršev in sorodnikov, še zlasti očeta tožnice, ki je opravil prevoze. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca kmetijske stroke zmotno ugotovilo dejansko stanje glede pridobivanja dohodka od prodaje vina, saj je izvedenec izhajal iz napačne ugotovitve, kako je prvo toženec izpovedoval o letnem dohodku iz naslova prodaje vina. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo kdaj in kaj se je delalo na hiši, saj je priča Pušnik povedala, da se je ostrešje delalo, ko tožnica še ni imela otroka, torej pred letom 1998, tudi samo pa je ugotovilo, da je bilo ostrešje zgrajeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti, ki pa jo je sodišče ugotovilo od leta 1997 dalje. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke ugotovilo vrednost hiše. Tožnica je nasprotovala izvedeniškemu mnenju s pripombo, da je hiša vredna več, izvedenec pa je cenitev opravil na podlagi napačne metode ocenjevanja, zmotno je pri ocenjevanju vrednosti hiše do ostrešja upošteval tudi, da se je opeko in les za ostrešje pripeljalo iz V., čeprav to ni bilo dokazano. Izvedenec tudi ni upošteval dela tožnice in njenih sorodnikov, ki ga je bila ogromno, ter prevozov, ki jih je opravil tožničin oče. Vrednost hiše do izdelave ostrešja tudi ni stroškovno razdelil na stroške dela in materiala, saj iz dokazov ne izhaja, da bi prvo toženčevi starši kaj vložili v to gradnjo. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da prvi del gradnje hiše v vrednosti 36.084,00 EUR ne predstavlja skupnega premoženja, saj ni ugotovljeno, ali ta znesek predstavlja material ali samo delo. Sodišče prve stopnje je tudi glede obstoja novo nasajenih trsov in povečanja vrednosti vinograda zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je izvedenec kmetijske stroke izhajal iz dejstva, da so stari trsi pri obnovi vinograda ostali v vinogradu in je zato zmotno izračunal vrednost vinograda pred obnovo, saj te sploh ni bilo, ker so se vsi trsi in stebri obnovili. Zato je izvedenec neupravičeno ob ugotovitvi vrednosti starega vinograda računal amortizacijo in zmotno ugotovil vrednost vinograda pred obnovo. Izvedenčev izračun je napačen tudi zato, ker ni ugotovil, koliko in na katerih parcelah so trsi oziroma morebitni stari trsi, priče pa so povedale, da so vinogradi bili na novo posajeni. V sodbi je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo, da je bilo nasajenih 14.127 trsov, saj teh izvedenec ni naštel ob ogledu. Zmotno je ugotovljena tudi vrednost vinograda po obnovi, ker ni bilo dokazano, koliko stebrov je bilo zamenjano ob obnovi. Tožnica je trdila, da vsi. Zmotno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da na parcelah ... in ... ni trsov, na parceli ... pa se nahajajo trsi ki so bili nasajeni leta 2010. Izvedeniško mnenje izvedenca kmetijske stroke ni prepričljivo, sodišče prve stopnje pa samo ni opravilo ogleda, ni pa tudi ugotovilo, da so trsi iz leta 1983 bili nasajeni tudi na drugih parcelah, ne samo na parceli 970/0. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da se je izvenzakonska skupnost med tožnico in prvo tožencem začela šele leta 1997 in ne leta 1995, čeprav so tožnica in številne priče povedale, da je tožnica pri tožencih delala že v letu 1995 in da sta bila takrat s prvo tožencem par. Da sta se s tožnico spoznala leta 1995 je izpovedal tudi prvo toženec. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost prenehala leta 2007, ker je to v nasprotju z ostalimi dokazi in trditvami tožnice v vlogi 16. 2. 2010. Tožnica in prvo toženec sta živela v skupnem gospodinjstvu do leta 2009, kar je zatrjeval tudi prvo toženec v zadevi IV P 104/2013, iz katere pravnomočno sodbo prilaga pritožbi kot dokaz. Te sodbe pritožnica brez svoje krivde ni mogla pravočasno predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje "zaradi najema stanovanja″. Ker je bil znesek iz naslova obnove vinograda ugotovljen napačno, celotna obnova vinograda pa se je izvajala v času trajanja izvenzakonske skupnosti, pri čemer je izvedenec kmetijske stroke tudi zmotno ugotovil vrednost subvencij, ker za leto 2008 ni vštel subvencije v višini 6.480,05 EUR, zmotno pa je ugotovljen tudi delež staršev iz naslova gradnje objekta, je sodišče zmotno ugotovilo, da ustvarjeni skupni delež znaša 46 %. V zvezi s premičninami je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da premičnine, ki bi naj bile kupljene M., spadajo v skupno premoženje in da posoda za vino sodi v skupno premoženje. Preša za grozdje je bila podarjena tožnici in prvo tožencu. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo v zavrnitvenem delu primarnega tožbenega zahtevka, ker ni odločalo o podrednem tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o stroških, ko je delež ugotovljenega uspeha upoštevalo tudi v zvezi s tožničinimi stroški v postopku začasnega zavarovanja z začasno odredbo in zavarovanja dokaza, v katerih je tožnica v celoti uspela. Zato je zmotno uporabilo 154. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje za stroške tožene stranke navedlo le skupen znesek, ne pa kaj ta predstavlja, tožnica ne ve, kakšne stroške so toženci priglasili. Zato te odločitve sodišča ne more preizkusiti, ker ni obrazložena. Tožnica tudi ne ve, ali je sodišče prve stopnje tožencem priznalo nagrado za vse naroke ali glede na veljavno odvetniško tarifo le za enega. Zaradi neobrazloženosti tako ne more preizkusiti tudi ugotovljene višine stroškov, ki jih mora plačati.

4Toženci so s pritožbami izpodbijali prisodilni del sodbe in odločitev o stroških (saj za pritožbo zoper zavrnilni del sodbe ne bi imeli pravnega interesa). Uveljavljali so vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagali, da se njihovim pritožbam ugodi in sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno, da se ugotovi, da znaša delež tožnice in prvo toženca na nepremičnini parc. št. ..., k.o. ... manj, kot je določilo sodišče prve stopnje, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbah so navajali, da je za obstoj izvenzakonske skupnosti potrebna dejanska, življenjska in ekonomska skupnost, teh pa glede na to, da sta tožnica in prvo toženec do leta 2004 živela povsem ločeno, prvo toženec pa je za svojega sina moral plačevati preživnino, ni bilo. Tožnica s prvo tožencem od leta 1995 dalje ni hotela živeti, to pa tudi ne po rojstvu sina leta 1998. Zato sta imela le občasne stike. Skupno premoženje je tisto premoženje, ki se ustvari z delom. V postopku je bilo dokazano, da je glede na tožničine in prvo toženčeve dohodke bilo tega malo oziroma sta ga vsega porabila za sprotno življenje. Iz izpovedb številnih prič je razvidno, da sta bila premlada in nista razpolagala s svojimi sredstvi, da bi gradila hišo, temveč so sredstva za gradnjo objekta zagotovili starši prvo toženca, ki so imeli denar privarčevan, pokojni B. B. pa je dobil tudi kredit in prodal stroje od obrti. Prvo toženčeva starša sta se leta 1988 odločila za gradnjo gospodarsko bivalnega objekta na svoji nepremičnini, zato pa sta do leta 1990 financirala in pridobila vsa potrebna dovoljenja in kupila tudi material, v letu 1988 in 1989 pa opravila osnovne stvari potrebne za začetek gradnje. Leta 1995 je pokojni B. B. pridobil za namen gradnje kredit, za tem pa se je gradnja staršev prvo toženca začela. Pokojni B. B. je bil večkrat na objektu in kontroliral potek del. Sodišče prve stopnje je zmotno na podlagi priče Č. zaključilo, da bi naj prvo toženec že leta 1997 prevzel gradnjo. To je vodil pokojni B. B. Sodišče prve stopnje je glede na listinsko dokumentacijo zmotno upoštevalo, da je bila tožnica od leta 1997 dalje zaposlena. Tožnica tudi ni bila zaposlena od leta 2002 do 2006. Tožnica in prvo toženec z dohodki iz pridelave vina nista razpolagala, saj dejstvo, da je pokojni B. B. prvo tožencu prepustil gospodarjenje z vinogradom, še ne pomeni, da mu je prepustil tudi dobiček iz vinograda. Tožnica in prvo toženec sta sredstva, pridobljena z delom, vložila zgolj v notranjo opremo hiše, sicer pa nista imela sredstev niti za preživetje. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvah o gradnji objekta sledilo le pričam, ki so govorile v prid tožnice, medtem ko prič, ki bi govorile v prid tožencev, ni niti omenilo, niti jih dokazno ovrednotilo. Priče L., P., Z., L., B., L., Č., M., B. in M. so potrdile trditve tožencev, da je drugo toženec hišo gradil zase in financiral gradnjo. V kolikor je izvenzakonska skupnost med tožnico in prvo tožencem obstajala, bi lahko obstajala le od leta 2003 do 2007. Obema pa je bilo znano, da se vlaganja izvajajo v tujo nepremičnino, zato pa bi glede na določila SPZ lahko vlagatelj imel le obligacijski in ne stvarnopravni zahtevek. Razlogi za razvezo darilne pogodbe so izhajali iz bolezni drugo toženca in potrebe po izselitvi iz hiše na D., zaradi rekonstrukcije hiše ter preselitve v hišo, ki jo je zgradil drugo toženec in kjer bi lahko prebivala. Zato pa takšni razlogi ne predstavljajo razlogov, ki bi bili v nasprotju z moralnimi načeli, še zlasti, ker tožnica sama v hišo ni vložila drugega kot stopnišče in ograjo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da sta tožnica in prvo toženec obnovila vinograd na parceli ... Vinograd je obstajal že od leta 1983, obnova pa je potekala izključno s sredstvi EU. Torej bi lahko šlo le za dodano vrednost in ne originalen način pridobitve lastninske pravice. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo kaj predstavlja skupno premoženje tožnice in prvo toženca, zato sodbe ni mogoče preveriti. V zvezi z vinogradom sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo pripomb tožencev na dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenca kmetijske stroke, zato je podana absolutna bistvena kršitev. Sodišče prve stopnje je spregledalo mnenje izvedenca, da je razlika v vrednosti vinograda po obnovi zgolj 19.213,33 EUR, upoštevalo pa je celotno vrednost obnovljenega vinograda v višini 51.778,60 EUR. Iz ugotovljene višine povečane vrednosti izhaja, da se je vrednost vinograda po obnovi povečala zgolj na podlagi pridobljenih nepovratnih sredstev, ki pa ne predstavljajo skupnega premoženja. Ta niso bila pridobljena s skupnim delom, ampak je prvo toženec moral ta sredstva oddelati po tem, ko je izvenzakonska skupnost že razpadla. To velja še zlasti za sredstva v zvezi z obnovo leta 2006, za katera je moral prvo toženec še šest let za tem opravljati različne aktivnosti, s katerimi je izkazal izpolnjenost pogojev za njihovo pridobitev. Toženci pritožbeno izpodbijajo tudi odločitev glede premičnin pod zaporedno številko od 25 do 31, saj te ne morejo biti skupno premoženje. Denar za nakup traktorja V. je prvo tožencu dal oče, sodišče pa je v nasprotju z izpovedbami prič štelo, da se starša nista opredelila glede tega darila. Ker je tako nasprotje med odločilnimi dejstvi in dokazi, je podana tudi absolutna bistvena kršitev. Lastnik motorne kosilnice pod točko 29 je pravna oseba, ta kosilnica pa je bila kupljena tudi po prenehanju izvenzakonske skupnosti. Predmeta pod točko 30 in 31 sta bila kupljena s sredstvi EU. Starša prvo toženca sta z darilno pogodbo z dne 8. 7. 2004 nepremičnine podarila zgolj prvo tožencu in ker sta v te nepremičnine vložila svoje prihranke in delo, sta leta 2009, ko sta se znašla v težavah, darilo preklicala. V kolikor je stvarnopravni zahtevek utemeljen, bi sodišče prve stopnje pri določitvi višine vlaganj tožnice in prvo toženca moralo izhajati zgolj iz razlike med vrednostjo vinograda pred in po vlaganjih. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o pravdnih stroških materialno pravno zmotno zavrnilo s strani pooblaščenca tretje in četrto toženca priglašene stroške. Tretje in četrto toženec sta položaj stranke pridobila tekom pravdnega postopka, ko sta po smrti drugo toženca kot njegova dediča vstopila v pravdo. Zato sta zaradi obrambe svojih interesov iskala svojega novega pooblaščenca, ta pa je priglasil stroške, ki so jima dejansko nastali. Iz razlogov sodišča prve stopnje ni razvidno, na kakšni pravni podlagi je sodišče sprejelo takšno odločitev, zato se ta ne da preizkusit. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da znaša tožničin uspeh v pravdi 40 %. S sodbo je bilo zahtevku tožnice delno ugodeno, podredna zahtevka sta bila v celoti zavrnjena, z zahtevkom na priznanje 50 % deleža na vseh nepremičninah in premičninah je tožnica uspela le na eni premičnini, pa še to le v višini 230/1000 in na polovici premičnin. Glede na vrednosti spornih predmetov teh zahtevkov bi lahko tožničin uspeh znašal zgolj 15 %. Ker sodišče odločitve o ugotovljenem uspehu ni z ničemer obrazložilo, se ta ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev po drugem odstavku 339. člena ZPP.

5Tožniki so na pritožbo tožnice obsežno in obrazloženo odgovorili, da je ta neutemeljena. Predlagali so zavrnitev njene pritožbe in priglasili kot pritožbene stroške stroške vloženega odgovora na pritožbo in zahtevali njihovo povrnitev.

6Tožnica na pritožbe tožencev ni odgovorila.

O pritožbi tožnice:

7Pritožba ni utemeljena.

8Tožnica ob očitkih o podanih bistvenih kršitvah iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni konkretizirala kršitve katerih določb ZPP bi naj sodišče prve stopnje kršilo z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov. Smiselno bi zatrjevani očitki o zavrnitvi njenih dokaznih predlogov za določitev novih izvedencev kmetijske in gradbene stroke lahko predstavljali očitke o kršitvi določbe 254. člena ZPP. Takšni očitki pa niso utemeljeni. Sodna praksa je enotna glede tolmačenja določbe 254. člena ZPP in ravnanja sodišča v zvezi z določitvijo novega izvedenca oziroma ponovitvijo dokaza z drugim izvedencem ter v zvezi s tem s kršitvijo določbe tretjega odstavka 254. člena ZPP¹ . Sodišče mora v skladu z 254. členom ZPP ponoviti dokaz z istim ali drugim izvedencem zgolj v primerih, ko ugotovi, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln in v nasprotju sam s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, da so v izvedenčevem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti oziroma če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Za relativno bistveno kršitev tako gre, če sodišče spregleda določbo ZPP o možnosti postavitve novega izvedenca in tega ne postavi, bi pa se strinjalo, da je mnenje izvedenca pomanjkljivo oziroma nepravilno. Če pa sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da je mnenje popolno in pravilno, gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Nadaljnji očitki o podanih sicer nekonkretiziranih kršitvah določb ZPP zaradi zavrnitve ostalih dokazov kot nepotrebnih, tudi niso utemeljeni. Po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP je namreč v domeni sodišča, da odloči, kateri dokazi se naj izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Zato pa zaradi tega, ker sodišče zavrne kot nepotrebne s strani strank predlagane dokaze, ne more biti podana kršitev določb ZPP. Pritožbeni očitki tožnice o podanih bistvenih kršitvah iz prvega odstavka 339. člena ZPP se tako v celoti izkažejo kot neutemeljeni.

9ZPP kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena opredeljuje kot kršitev, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Nasprotje dokaznih zaključkov ali ugotovitev sodišča z izvedeniškim mnenjem tako ne predstavlja navedene kršitve, kar pravno zmotno in neutemeljeno očita pritožnica. Zato pa so neutemeljeni s takšnimi trditvami utemeljevani očitki o podani tovrstni kršitvi.

10Zapis v točki 34 obrazložitve, da je sodišče prve stopnje, ker je delno ugodilo primarnemu toženemu zahtevku tožnice, zavrnilo njene podredne tožbene zahtevke, pomeni razloge sodišča prve stopnje o tem, zakaj je zavrnilo podredne tožbene zahtevke tožnice. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj sodba ne imela razlogov za zavrnitev podrednih tožbenih zahtevkov v delih, kjer sodišče ni ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku.

11Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je v razlogih sodbe nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja kot vsebina listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in med pravo vsebino teh listin oziroma zapisnikov. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podani tovrstni kršitvi, utemeljevani s trditvami o nasprotju ugotovitev oziroma zaključkov sodišča o začetku zunajzakonske skupnosti in o tem, kdo je financiral začetek gradnje objekta, z izpovedbami prič oziroma listinami oziroma o zmotnosti izvedeniškega mnenja, ker naj bi izvedenec napačno upošteval izpovedbo prvo toženca. Neutemeljeni pa so tudi očitki o tovrstni kršitvi, utemeljevani z očitki o nekonkretizirani vlogi, s katero bi naj bile nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje.

12Sodišče prve stopnje je v točkah 6 in 30 obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago, ki opredeljuje pojem zunajzakonske skupnosti in skupnega premoženja zunajzakonskih partnerjev ter podalo pravilno pravno razlogovanje o tem, katere pogoje mora skupnost partnerjev izpolnjevati, da bi predstavljala zunajzakonsko skupnost. Pritožbeno sodišče razlogovanja sodišča prve stopnje ne ponavlja, se pa mu v celoti pridružuje. Poudarja le, da je skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev le tisto premoženje, ki ga ta pridobita z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti (drugi odstavek 51. člena ZZZDR v zvezi z 12. členom ZZZDR), torej tisto premoženje, ki ga pridobita z delom takrat, ko njuna skupnost izpolnjuje pogoje, kot jih 12. člen ZZZDR določa za nastanek oziroma obstoj zunajzakonske skupnosti.

13Sodišče prve stopnje je ob sicer nespornem dejstvu, da sta tožnica in prvo toženec postala fant in dekle oziroma par leta 1995 in ob nasprotujočih trditvah pravdnih strank o obstoju oziroma neobstoju ter prekinitvi njune partnerske zveze in zunajzakonske skupnosti, na podlagi vsestranske in temeljite dokazne ocene ne samo izpovedb pravdnih strank in številnih prič, ampak tudi računov v zvezi z nabavo gradbenih materialov za gradnjo in opremo hiše ter plačil gradbenih in drugih del, kreditne, najemne in prodajnih pogodb, ki sta jih sklenila pokojni B. B. in drugo toženka, listin v spisu In 99/121, tožničine delovne knjige in podatkov ZZZS, davčnih odločb in listin ter številnih drugih listin, ki so jih predložile pravdne stranke, življenjsko logično in prepričljivo zaključilo, da je prijateljevanje tožnice in prvo toženca, ki sta ga kot par začela leta 1995, preraslo v zunajzakonsko skupnosti, ki je izpolnjevala pogoje, kot jih zahteva 12. člen ZZZDR leta 1997. Takrat je tožnica zanosila in sta pričakovala otroka. Zato pa je zaradi potrebe novo nastajajoče družine po domu, njuna zveza kljub temu, da sicer nista bivala skupaj, to pa zato, ker za to nista imela pogojev, postala (poleg čustvene in socialne) tudi ekonomska skupnost, usmerjena v nadaljevanje in končanje gradnje hiše, ki bi naj zagotovila dom družini in ki so jo do takrat gradili starši prvo toženca. Ti so zato, da bi si nastajajoča družina zagotovila dom, objekt v gradnji prepustili prvo tožencu. Hiša oziroma objekt na parc. št. ..., k.o. ..., je bil takrat v fazi izdelave ostrešja (ki je bilo tega leta izdelano in pokrito z lepenko, leta 1999 pa je bilo prekrito s kritino). Zaradi takšne prerasle partnerske zveze v zunajzakonsko skupnost, ki je bila zaznanna tudi navzven, sta tožnica in prvo toženec prevzela dela izdelave ostrešja in nadaljnja gradbena dela vse do končne izgradnje hiše leta 2003, ko sta se skupaj z (leta 1998 rojenim) sinom vanjo tudi vselila. Njuni starši in njuni znanci ter sorodniki so jima pri tej izgradnji pomagali. Celovita in vsestranska dokazna ocena vseh številnih izvedenih dokazov in na njih sprejeti tovrstni dokazni zaključki sodišča prve stopnje, so življenjsko logični in prepričljivi in tožnica s pritožbenimi trditvami o tem, da je že leta 1995, ko se je gradnja začela, pomagala delati na tem objektu in v vinogradu ter da starša prvo toženca leta 1995 nista bila delovno in finančno zmožna opraviti začetnih gradbenih del na hiši, ne more omajati njihove prepričljivosti. Glede na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o takšnem času začetka zunajzakonske skupnosti in fazi, v kateri sta tožnica in prvo toženec gradnjo objekta prevzela, je sodišče prve stopnje pravilno kot skupno premoženje tožnice in prvo toženca štelo le tisti del objekta oziroma premoženja, ki sta ga pridobila od leta 1997 dalje oziroma del, ki vrednostno ustreza njunemu vložku v izgradnjo novega objekta. Ob tem je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke in njegove dopolnitve, v kateri je prepričljivo zavrnil tožničine pripombe in na katero tožnica tudi ni imela več konkretnih pripomb, prepričljivo ugotovilo vrednost tako novograjenega objekta, kot vrednost objekta do izdelave ostrešja oziroma izdelave ostrešja dalje do njegove izgradnje. Utemeljenost tožničinega stvarnopravnega zahtevka v zvezi s takšnimi zaključki sodišča prve stopnje bo obrazložena v nadaljevanju v zvezi z odgovorom na pritožbene očitke tožencev. Ob pravilnosti zgornjih ugotovitev pa so v zvezi s tožničinim primarnim tožbenim zahtevkom pravno nepomembni njeni pritožbeni očitki o zmotnosti po izvedencu gradbene stroke ugotovljene vrednosti gradbenega objekta do gradbene faze izdelave ostrešja, ker bi naj izvedenec pri tem vrednostno ne ločil vrednosti del in materiala, potrebnih za izgradnjo objekta do te faze izgradnje. Neutemeljeni pa so očitki o zmotnosti ugotovljene vrednosti objekta oziroma delov le-tega zaradi nepopolnosti oziroma nepravilnosti izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke.

14Kot je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo v točki 30 obrazložitve, ob razlogovanjih v zvezi z gradnjo objekta in obnovo vinograda pa je to poudarilo tudi v drugih delih sodbe večkrat, je o trajanju zunajzakonske skupnosti med tožnico in prvo tožencem ugotovilo, da je ta nastala leta 1997 in razpadla leta 2008 in ne leta 2007, kot to protispisno pritožbeno zatrjuje tožnica (glede na zapis sodišča v točki 7 na strani 14 sodbe, je leta 2007 po ugotovitvah sodišča prve stopnje prenehala le čustvena in intimna povezanost tožnice in prvo toženca). Zato pa so neutemeljene, s takšnimi protispisnimi očitki utemeljevane pritožbene trditve o zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje o letu razpada zunajzakonske skupnosti. Ker glede na trditve pravdnih strank sodišče prve stopnje po letu 2008 ni ugotovilo nobenih vlaganj oziroma pridobitve premoženjskih predmetov, ki bi predstavljali skupno premoženje tožnice in prvo toženca, dejstvo, ali je zunajzakonska skupnost prenehala leta 2008 ali 2009, za presojo pravilnosti tožničinega primarnega tožbenega zahtevka ni pomembno. Zato pritožbeni očitki tožnice o zmotno ugotovljenem letu razpada zunajzakonske skupnosti, utemeljevan sicer tudi s pritožbeno nedopustnim dokazom (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tožnica ni navedlo razlogov, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla pravočasno predlagati že pred sodiščem prve stopnje (pojasnjevanje "zaradi najema stanovanja″ namreč ne izkazuje vsebinsko nobenih opravičljivih razlogov), niso utemeljeni.

15Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi vrednosti vinograda pred obnovo oziroma začetkom zunajzakonske skupnosti tožnice in prvo toženca (torej pred letom 1997) in vrednostjo vinograda po obnovi, sledilo izvedeniškemu mnenju izvedenca kmetijske stroke in njegovi dopolnitvi, s katero je odgovoril in zavrnil pripombe tožnice na prvo pisno podano izvedeniško mnenje. Sodišče prve stopnje je namreč izvedeniško mnenje izvedenca z njegovo dopolnitvijo štelo kot strokovno prepričljivo, jasno in brez notranjih nasprotij. Prepričljive pa je štelo tudi razloge izvedenca, s katerimi je zavrnil pripombe tožnice. Ker tožnica na dopolnitev izvedeniškega mnenja in izvedenčeve odgovore ni imela drugih pripomb kot predhodne, je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, zakaj določitev novega izvedenca ni potrebna. Sodišče prve stopnje je tako sprejelo kot strokovno prepričljive tudi razloge, s katerimi je izvedenec zavrnil pripombe tožnice na ugotovitev vrednosti vinograda v delu, ki ga je izvedenec označil s številko 1 in kateri je nasprotovala s trditvijo, da je bila ob obnovi vinograda zamenjana tudi polovica stebrov, zato pa pritožbeno izpodbijanje takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje, s pritožbeno drugačnimi in novimi pritožbenimi očitki o nepopolnosti ugotovitve izvedenca, ker ta naj ne bi upošteval tudi vseh subvencij v letu 2008, pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje ne more omajati. Sicer pa so pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitev izvedenca, ker bi naj pri ocenitvi izhajal iz dejstva, da so v vinogradu ostali tudi stari leta 1983 nasajeni trsi, protispisni, saj iz izvedeniškega mnenja izvedenca in njegove dopolnitve kaj takega ne izhaja. Pritožbeni očitki, da so se obnovili v tem delu vinograda tudi vsi stebri, pa so tudi v nasprotju s tožničinimi lastnimi tožbenimi trditvami. V nasprotju z vsebino izvedeniškega mnenja izvedenca in njegovo dopolnitvijo pa so tudi pritožbene trditve neupoštevanja vseh subvencij v letu 2008, o pomenu dejstva obstoja starih stebrov in trsov na izvedenčev izračun vrednosti vinograda pred obnovo in o izvedenčevem izračunu dohodkov iz naslova prodaje vina. Kot je razvidno iz samega izvedeniškega mnenja, izvedenčev izračun dohodka iz prodaje vina temelji na ugotovitvi števila posajenih trsov, pričakovanem pridelku grozdja glede na število trsov, pričakovani pridelavi vina glede na število trsov ter na povprečni prodajni ceni za liter vina v posameznih letih (torej ne temelji na izpovedbi prvo toženca o njegovem letnem zaslužku iz naslova prodaje vina).

16Sodišče prve stopnje je imelo v izvedeniškem mnenju izvedenca kmetijske stroke, ki ga je ta podal na podlagi neposrednega ogleda nepremičnin parc. št. ..., ..., ... in ..., vse k.o. ... in vpogleda v orto foto posnetke tega območja in teh parcel, prepričljivo dokazno podlago za zaključek, da na parc. št. 967/1 in 967/2 ni posajenih trsov, ter tako ti ne moreta predstavljati zatrjevanega vinograda, ki bi ga naj v času zunajzakonske skupnosti posadila oziroma obnovila tožnica in prvo toženec. Na enaki dokazni podlagi pa je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo ugotovilo, da je na parc. št. ..., k.o. ..., posajen vinograd, vendar pa je glede na starost trsov bil del vinograda posajen leta 2010, del pa predstavlja star vinograd, ki je ostanek leta 1983, po starših prvo toženca, opravljene zasaditve trsov. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih prepričljivih ugotovitev tudi pravno pravilno zavrnilo tisti del primarnega tožbenega zahtevka tožnice, ki se nanaša na navedene parcele.

17Na podlagi primerjave ugotovljene vrednosti parc. št. ..., k.o. ... po s strani tožnice in prvo toženca v času zunajzakonske skupnosti, opravljeni dograditvi objekta in izvedeni popolni prenovi vinograda ter njeno vrednostjo pred tem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da znaša njuno, v času zunajzakonske skupnosti ustvarjeno premoženje, 46 % le-te posledično pa tudi pravilno ugotovilo, da znaša delež vsakega od njiju na njej 23 % oziroma 230/1000. Pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti takšnih zaključkov so tako neutemeljeni.

18Kot je razvidno iz razlogov v točki 35. obrazložitve, sodišče prve stopnje za premičnine pod zaporednimi številkami od 20 do 23, to so tiste, za katere je ugotovilo, da so bile kupljene sinu Maticu in za posode za vino (pod zaporedno številko 33) ni ugotovilo, da so predmeti skupnega premoženja tožnice in prvo toženca. Zato so protispisni nasprotni pritožbeni očitki. Na podlagi izpovedbe priče Maherja kod darovalca, pa je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo ugotovilo, da je bila preša za grozdje (pod zaporedno številko 32) podarjena zgolj prvo tožencu in ne obema. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih ugotovitev.

19Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 8. 12. 2016, s katerim je ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe, v točki 7, ki je postala pravnomočna, odločilo, da so stroški v zvezi s postopkom začasne odredbe stroški pravdnega postopka. Sicer tožnica s predlagano začasno odredbo ni uspela v celoti, saj je bilo s sklepom istega sodišča z dne 21. 9. 2010 ugovoru tožencev delno ugodeno in sklep o začasni odredbi z dne 8. 12. 2016 v točki 1 in 2 izreka razveljavljen ter predlog tožnice za izdajo začasne odredbe v tem obsegu, zavrnjen. V zvezi s predlogom za zavarovanje dokazov (zaslišanjem B. B.), pa ZPP v 167. členu določa, da takšni stroški predstavljajo del pravdnih stroškov, ki jih stranka, ki je takšno zavarovanje dokazov predlagala, lahko uveljavlja glede na uspeh v pravdi. Ob navedenem so tako neutemeljene pritožbene trditve tožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 154. člena ZPP, ko je tudi o povrniti tožničinih stroškov v zvezi z začasnim zavarovanjem z začasno odredbo in zavarovanjem dokaza upoštevalo kriterij uspeha z glavnim zahtevkom.

20Sodišče prve stopnje je v zvezi s stroškovno odločitvijo pojasnilo, da je potrebne stroške vseh tožencev odmerilo na podlagi stroškovnika sedanjega pooblaščenca prvo toženca in drugo toženke, kot je ta tega predložil ob zaključku glavne obravnave, razen stroškov za postopek in narok po ponovnem prevzemu zadeve, saj so ti ostali priglašeni stroški bili priglašeni pravilno. Ob takšni konkretizaciji odmerjenih potrebnih stroškov tožencev so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnice, da ne ve, kakšne stroške je tožencem sodišče prve stopnje priznalo in teh ne more preizkusiti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izrecno obrazložilo, da pri stroških prvo toženca in drugo toženke zaradi določb veljavne odvetniške tarife ni priznalo še enkrat priglašene nagrade za narok in postopek na prvi stopnji zaradi spremembe pooblaščencev, iz enakih razlogov pa ni priznalo tudi tovrstnih priglašenih stroškov pooblaščenca tretje toženca in četrto toženca, so protispisne pritožbene trditve tožnice, da odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov tožencev ne more preizkusiti v zvezi s pravilnostjo priznanja tovrstnih stroškov. Pritožbeni očitki tožnice se tako tudi v zvezi z odločitvijo o stroških v celoti izkažejo kot neutemeljeni.

21Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (člen 353 ZPP).

O pritožbah tožencev:

22Pritožbe niso utemeljene.

23Kot je pritožbeno sodišče izpostavilo že ob zavrnitvi pritožbenih očitkov tožnice o zmotnosti ugotovitve začetka zunajzakonske skupnosti tožnice in prvo toženca, je sodišče prve stopnje na podlagi temeljite in vsestranske dokazne ocene (po metodološkem pristopu iz 8. člena ZPP) vseh izvedenih dokazov (ne le izpovedb prič in pravdnih strank, ampak tudi obsežnih listinskih dokazov) prepričljivo ugotovilo, da je leta 1997, prej le čustvena in socialna zveza tožnice in prvo toženca, prerasla v ekonomsko skupnost, ki je nepretrgoma trajala do leta 2008, pri tem pa dejstvo, da je dejanska življenjska skupnost tožnice in prvo toženca, ki je bila vzpostavljena šele leta 2003, ko sta se skupaj z otrokom vselila v dograjeno stanovanjsko hišo, do takrat pa nista živela skupaj, za izkazanost obstoja zunajzakonske skupnosti ni odločilno. Do vselitve v stanovanjsko hišo tožnica in prvo toženec namreč nista imela stanovanjskih pogojev za skupno bivanje, zaradi čimprejšnje zagotovitve takšnih pogojev pa sta vsa finančna in druga sredstva in delo usmerila v gradnjo hiše. Dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi, zato pa toženci s pritožbenim ponavljanjem svojih trditev iz postopka pred sodiščem prve stopnje ne morejo omajati njihove prepričljivosti. Na podlagi ugotovitev, da je med tožnico in prvo tožencem leta 1997 ob tožničini zanositvi nastopila volja, da vzpostavita skupno življenje, podana pa je tudi bila ekonomska in socialna skupnost, ki je obstajala in bila navzven vidna vse do leta 2008, zaradi stanovanjskih nemožnosti skupnega bivanja pa sta začasno do dograditve hiše leta 2003 bivala še ločeno, vse delovne in finančne zmožnosti pa usmerila v dograditev stanovanjske hiše kot doma, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o obstoju zunajzakonske skupnosti med tožnico in prvo tožencem od leta 1997 do leta 2008 ter posledično tudi o premoženju, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta ga v tem času ustvarila na podlagi dela, kot njunem skupnem premoženju. Pritožbeni očitki tožencev o zmotnosti takšnih zaključkov se tako izkažejo v celoti kot neutemeljeni.

24Sodišče prve stopnje je na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka ter temeljite dokazne ocene vsakega dokaza zase in v njihovi medsebojni povezavi (torej ne samo na podlagi izpovedb pravdnih strank in prič, ampak tudi številnih listin, tudi v zvezi z dohodki tožnice in prvo toženca ter staršev prvo toženca) prepričljivo ugotovilo, da od leta 1997 dalje, ko je nov objekt na parc. št. ..., k.o. ... bil dograjen do ostrešja, prvo toženčeva starša v nadaljnjo izgradnjo tega objekta kot stanovanjske hiše nista več vlagala, ampak sta tega prepustila prvo tožencu in tožnici, ta pa sta z lastnim delom in finančnimi sredstvi nadaljevala z izgradnjo objekta kot stanovanje hiše in tega dokončala do leta 2003 tako, da sta se vanj lahko vselila. Ob tem je sodišče prve stopnje na podlagi verodostojnih listin prepričljivo ugotovilo tožničino in prvo toženčevo zaposlenost v tem času, višino dohodkov od vinograda v tem času, način porabe kredita, ki ga je pokojni B. B. prejel leta 1995 ter prepričljivo zaključilo o nedokazanosti ostalih morebitnih virov financiranja gradnje objekta po starših prvo toženca ter o tožničini in prvo toženčevi skupni nadaljnji gradnji objekta od izdelave ostrešja dalje ter o njuni izvedbi del in financiranja obnove vinograda na parceli št. ... od leta 1998 do 2008. Toženci s ponavljanjem trditev iz postopka pred sodiščem prve stopnje in izpostavljanjem izpovedb posameznih prič prepričljivosti takšne dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati.

25Na podlagi ugotovitev, da je za pridobitev denarnih sredstev (subvencij EU in občinskih sredstev) za obnovo vinograda bil, ob izpolnitvi sicer tudi preostalih pogojev, nujen predhodni denarni vložek lastnih finančnih sredstev in dela na projektu, vse to pa je bilo zagotovljeno z delom tožnice in prvo toženca v času trajanja zunajzakonske skupnosti, je sodišče prve stopnje tudi materialnopravno pravilno zaključilo (51. člen ZZZDR v zvezi z 12. členom ZZZDR), da tudi pridobljena takšna finančna sredstva in z njimi ustvarjeno premoženje predstavlja njuno skupno premoženje. To, kar je bilo potrebno opraviti po pridobitvi teh sredstev in za tem, ko je njimi že bilo ustvarjeno skupno premoženje, na naravo tega premoženja ne more več vplivati. Zato pa so neutemeljeni s takšnimi trditvami utemeljevani pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje.

26Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je bil v času od leta 1995 do 2003 na parc. št. ..., k.o. ... zgrajen nov objekt - stanovanjska hiša, ki je bila v približno polovičnem znesku vrednosti ustvarjena z vlaganji tožnice in prvo toženca kot zunajzakonskih partnerjev (od skupne vrednosti hiše s funkcionalnim zemljiščem v znesku 152.040,00 EUR je vrednost njunega vlaganja znašala 74.196,00 EUR), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o stvarnopravnem upravičenju tožnice na tem objektu in posledično na zemljišču, na katerem ta objekt stoji in pripadajočim funkcionalnim zemljišču k temu objektu, vse na parc. št. ..., k.o. ... Zgradba - stanovanjska hiša je bila namreč zgrajena v času veljavnosti Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerji. Po določbah tega zakona (24. člen), pa je graditelj objekta na tujem zemljišču (četudi ni bil dobroverni graditelj) ob lastninski pravici na objektu kot novo ustvarjenem predmetu lastninske pravice, (na podlagi zakona) pridobil tudi lastninsko pravico na zemljišču, na katerem objekt stoji in na zemljišču, ki je potreben za redno rabo tega objekta. Ob nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil preostali del parcele ..., ki je bil v naravi vinograd, leta 1995 sicer najprej prepuščen v gospodarjenje prvo tožencu, leta 1997 pa skupaj z nedograjenim objektom prepuščen tudi v popolno brezplačno uporabo in razpolago in kar se je formalno uredilo s sklenitvijo darilne pogodbe v letu 2004 in vpisom lastninske pravice na prvo toženca, tega pa sta tožnica in prvo toženec v času zunajzakonske skupnosti v celoti obnovila tako, da sta prejšnji vinograd nadomestila z novim, pa je utemeljen tožničin stvarno pravni zahtevek glede celotne parc. št. .., k.o. ...

27Iz razlogov sodbe jasno izhaja, katera nepremičnina in katere premičnine po ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavljajo skupno premoženje tožnice in prvo toženca. Sodišče prve stopnje je na strani 25 sodbe tudi določno obrazložilo, zakaj pripomb tožencev na izvedeniško mnenje izvedenca kmetijske stroke ni upoštevalo (ker so bile podane bistveno po preteku po izrecnem pozivu sodišča danem roku, ob zamudni vložitvi pripomb pa toženci tudi niso navedli okoliščin, ki bi opravičevale zamudno vložitev). Pritožbeni očitki tožencev o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj sodba ne vsebovala razlogov o tem, kaj bi naj bilo skupno premoženje oziroma da ne vsebuje razlogov o neupoštevanju pripomb tožencev na izvedeniško mnenje izvedenca kmetijske stroke, so tako neutemeljeni.

28Sodišče prve stopnje je pri določitvi obsega skupnega premoženja tožnice in prvo toženca na parc. št. ..., k.o. ... pravilno izhajalo iz primerjave vrednosti te nepremičnine (stanovanjskega objekta s funkcionalnim zemljiškem in vinogradom), kot jo je imela po izvršenih vlaganjih zunajzakonskih partnerjev z vrednostjo njunega vlaganja v izgradnjo hiše in v obnovo vinograda, za katero se je prejšnja vrednost vinograda zvišala oziroma spremenila. Pritožbeni drugačni pritožbeni očitki tožencev so tako neutemeljeni.

29Sodišče prve stopnje je zaključek o traktorju Valpadana kot predmetu skupnega premoženja sprejelo na podlagi ugotovitve, da je bil ta kupljen v času trajanja zunajzakonske skupnosti s podarjenim denarjem staršev prvo toženca, v zvezi s katerim pa toženci niso zatrjevali oziroma izkazali, da je bilo podarjeno izključno le prvo tožencu. Sodišče prve stopnje pa je glede motorne kosilnice na nitko ugotovilo, da je bila kupljena leta 2007 in se je nahajala in uporabljala na nepremičnini, kjer sta bivala tožnica in prvo toženec, zato pa samo dejstvo, da se je račun v zvezi z njenim nakupom glasil na pravno osebo, ne more pomeniti, da ta ne predstavlja predmeta skupnega premoženja. Razlogovanji sodišča prve stopnje sta življenjsko logični in prepričljivi, zato jih toženci s pritožbenim poudarjanjem izpovedb prič, ki sicer manjkajočih trditev ne morejo dopolniti oziroma nadomestiti in s poudarjanjem naslovnika računa, ne morejo omajati. Glede na pravilnost pravnega razlogovanja sodišča prve stopnje v zvezi s pridobitvijo predmetov skupnega premoženja z delnim financiranjem EU, pa so neutemeljeni tudi nadaljnji pritožbeni očitki, da predmeta pod točko 30 in 31, ki sta bila delno kupljena s sredstvi EU, ne predstavljata predmetov skupnega premoženja. Pritožbeni očitki tožencev v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o premičninah kot predmetih skupnega premoženja, se tako v celoti izkažejo kot neutemeljeni.

30Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je bilo staršema prvo toženca po prepustitvi v njegovi začetni fazi izgradnje objekta in vinograda v letu 1997 prvo tožencu in tožnici, znano, kaj sta ta za tem kot zunajzakonska partnerja ustvarila na tej nepremičnini. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo ugotovilo, da je v partnerski zvezi tožnice in prvo toženca leta 2007 prišlo do prenehanja medsebojne čustvene in intimne povezanosti, zaradi katere se je prvo toženec odselil iz skupne spalnice, ta kriza v partnerskem odnosu pa se je stopnjevala, dokler nista meseca junija 2009, ob agresivnem ravnanju prvotoženca do mld. sina, spoznala, da je ta razpadla. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da v sporazumu o razvezi darilne pogodbe z dne 15. 6. 2009, ki so ga prvotoženec in drugotoženka ter pokojni B. B. podpisali istega dne, ko se je zgodil prvotoženčev napad na sina, zapisana stiska, ki bi naj ogrozila preživljanje prvo toženčevih staršev, kot razlog za sporazumno razvezo darilne pogodbe s prvo tožencem in ki bi naj po trditvah tožencev predstavljala potrebe staršev si zagotoviti bivališče zaradi nujnosti sanacije njunega dotedanjega bivališča na D., ob podpisu sporazuma ni obstajala. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sanacijska dela na hiši na . nikoli niso bila izvedena, v tej hiši pa ob drugi toženki sedaj prebivata tudi tretje in četrti toženec, drugo toženka in pokojni B. B. pa sta v času sklenitve sporazuma 15. 6. 2009 imela ob nepremičninah v k.o. P. tudi več drugih vrednejših nepremičnin, del nepremičnin pa sta sicer podarila tudi svojima ostalima sinovoma, pa od njiju nista zahtevala razveze pogodb in vrnitve danega premoženja. Na podlagi navedenega je zaključilo, da takšne ugotovitve potrjujejo trditve tožnice, da je glede na vedenje o krizi oziroma razpadu zunajzakonske skupnosti tožnice in prvo toženca bil resnične razlog pogodbenih strank sporazuma o razvezi darilne pogodbe onemogočanje tožnici, da bi glede na razpadlo zunajzakonsko skupnost lahko uveljavljala zahtevek iz naslova skupnega premoženja zoper prvo toženca, na katerega so bile nepremičnine v zemljiški knjigi tudi v celoti vpisane ter da je bil pravi razlog - podlaga - sklenjenega sporazuma o razvezi darilne pogodbe namen njegovih skleniteljev tožnici onemogočiti uveljavitev takšnega zahtevka na nepremičnini parc. št. ...., k.o. ... Na podlagi takšnih zaključkov pa je sodišče prve stopnje tudi pravno pravilno zaključilo, da je takšna podlaga v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), zato pa nedopustna, zaradi česar je navedeni sporazum, ki temelji na takšni podlagi, ničen (39. člen OZ). Pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih zaključkov so tako neutemeljeni.

31Dedič, ki tekom pravdnega postopka zaradi smrti svojega pravnega prednika vstopi v njegov procesni položaj stranke, vstopi v procesne in materialne pravice, kot jih je imel pravni prednik v trenutku njegove smrti. Po pravni teoriji in sodni praksi² okoliščina, če dediči pozneje formalno vstopijo v pravdo, ni pomembna, saj tak vstop nima konstitutivnega, ampak le deklaratorni značaj, ker dediči niso pravdna stranka šele od vstopa, ampak že od smrti prednika dalje. Zato dedičem, ki so vstopili v pravdo, ne gre upravičenje do povrnitve pravdnih stroškov v zvezi z nagrado pooblaščencu za postopek pred sodiščem prve stopnje oziroma za narok, ker do teh sicer ne bi bil upravičen tudi ne njihov pravni prednik. Zato pa je sodišče prve stopnje ob odmeri potrebnih pravdnih stroškov tožencev, glede na določila ZOdvT in Tarife pravilno zavrnilo zahtevek tretje in četrtotoženca na (ponovno) priznanje nagrade pooblaščencu za postopek pred sodiščem prve stopnje oziroma za narok, saj je to priznalo kot potreben pravdni strošek že v zvezi z zastopanjem njunega pravnega prednika v času, ko ga je zastopal njegov takratni pooblaščenec. Ob tem je sodišče prve stopnje dovolj jasno obrazložilo svojo takšno odločitev, da se ta da preizkusiti (ter je zato neutemeljen pritožbeni očitek o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je pravdni uspeh tožnika glede na uveljavljene zahtevke ocenilo na podlagi tega, da je tožnica skoraj v polovičnem deležu uspela glede zahtevkov na nepremičnine in v pretežnem delu z zahtevkom glede premičnin kot predmetov skupnega premoženja, zato pa je njen uspeh ocenilo na 40 %. Glede na znano vsebino tožbenih zahtevkov so podani razlogi zadostni, da dopuščajo preizkus po sodišču ugotovljene ocene uspeha tožnice (zaradi česar so neutemeljeni pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), glede na to, da je pri postavljenih nedenarnih tožbenih zahtevkih ugotovitev uspeha stvar ocene sodišča, pa navedeni razlogi glede uspešnosti tožnice s primarnimi zahtevki potrjujejo pravilnost ocene sodišča prve stopnje.

32Pritožbeni očitki tožencev se tako v celoti izkažejo kot neutemeljeni. Ker se sodišču prve stopnje niso pripetile tudi nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tudi pritožbe tožencev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (člen 353 ZPP).

O pritožbenih stroških:

33Tožnica in toženci s pritožbami niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške vloženih pritožb, tožnica pa mora tožencem povrniti njihove pritožbene stroške v zvezi z njeno pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbene stroške tožencev v zvezi s pritožbo tožnice predstavljajo stroški vloženega odgovora na pritožbo v znesku 10.028,88 EUR. Te predstavlja nagrada pooblaščencu za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 4.316,00 EUR, povečanje nagrade za zastopanje dodatnih treh strank po tar. št. 1200 ZOdvT v znesku 3.884,40 EUR, materialni stroški po tar. št. 6001 v znesku 20,00 EUR, 22 % DDV v znesku 1.808,48 EUR.

¹ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 92/2015, II Ips 168/2014, II Ips 176/2015, II Ips 159/2012 in številne druge.
² Glej sklepe VS RS II Ips 527/2000, II Ips 655/2001, II Ips 145/99.