VSL Sklep I Cpg 1026/2017

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrže tožba z dne 31. 12. 2014 v delu, ki se nanaša na toženo stranko H. d. o. o., matična številka 000, zaradi plačila 126.606,00 EUR (I. točka izreka) in da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki 20,00 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamujenega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2Citirano sodbo v celoti pritožbeno izpodbija tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in samo odloči o zadevi, v vsakem primeru pa odloči o stroških pritožbenega postopka, ki jih priglaša.

3Na pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.

4Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki izhaja iz 1. točke te obrazložitve, je po svoji vsebini sklep (drugi odstavek 319. člena ZPP v zvezi z 274. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke obravnavalo kot pritožbo zoper sklep (prim. 363. člen ZPP in naslednji).

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru tožbo z dne 31. 12. 2014 (s katero tožeča stranka zahteva plačilo 126.606,00 EUR iz naslova opravljenih izvedenskih storitev in jo temelji na določbah o neupravičeni pridobitvi, prim. list. št. 21) v razmerju do toženke H. d. o. o., matična številka 000, zavrglo, ker je ugotovilo, da je izpolnjena negativna procesna predpostavka res iudicata. Kot nosilne razloge za tak sklep je navedlo:

- podana je identiteta med zahtevkom za plačilo nagrade in stroškov izvedencu v postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I R 171/2011, in sedaj obravnavanim zahtevkom, saj v obeh sodnih postopkih izvedenec uveljavlja plačilo prav enega in istega izvedenskega dela s stroški, ki ga je v obeh primerih ovrednotil v skupnem znesku 303.606,67 EUR;

- dejanska podlaga sklepa (tj. sklepa I R 171/2011 z dne 9. 5. 2013) in nato izrek pravne posledice omogočajo individualizacijo določenega zahtevka in njegovo primerjavo z novo uveljavljenim zahtevkom; dejanska podlaga, na kateri temelji prejšnji sklep, je s pravnomočnostjo izreka prejšnjega sklepa zajeta v celoti, zato tožbenega zahtevka na isti dejanski in pravni podlagi ni mogoče več uveljavljati;

- dejanski plačnik nagrade in stroškov v zvezi z izvedensko ekspertizo (ki so bili odmerjeni s sklepom I R 171/2011 z dne 9. 5. 2013) je bil pravni prednik tožene stranke, kar pomeni, da v obeh primerih (v tem in v zadevi I R 171/2011) tožeča stranka zahteva plačilo iste izvedenske ekspertize in istih stroškov od dejansko istega plačnika.

7Po stališču pritožnice so navedeni razlogi v celoti nepravilni in neutemeljeni.

Postopek zavarovanja dokazov in imenovanje izvedenca

8Uspeh dokaznega postopka je lahko odvisen (tudi) od pravočasne izvedbe oziroma ohranitve dokazov, ki jim grozi uničenje zaradi poteka časa ali zaradi drugih dogodkov. V primeru nevarnosti, da določenih dokazov pozneje v postopku ne bi bilo več mogoče izvesti ali da bi bila njihova izvedba vsaj težja, kot če bi se izvedli takoj, mora stranka imeti možnost zahtevati njihovo zavarovanje v posebnem postopku. Iz narave tega postopka sledi, da mora biti glede na okoliščine posameznega primera ustrezno hiter in se praviloma izpelje kot nujen.¹

9Glede na tožbeno trditveno podlago predmetnega spora je bila v tovrstnem postopku², ki se je vodil pod opr. št. I R 171/2011, tožeča stranka dne 18. 7. 2011 imenovana za izvedenca. Naloge, ki so ji bile s sklepom z dne 18. 7. 2011 naložene, je opravila ter zanje izstavila račune v skupni vrednosti 303.606,67 EUR (saj skupna terjatev iz naslova opravljenih izvedenskih storitev - nagrada za delo in stroški - znaša 303.606,67 EUR), Okrajno sodišče v Ljubljani pa je dne 9. 5. 2013 izdalo sklep I R 171/2011, s katerim je tožeči stranki odmerilo nagrado zgolj v skupnem znesku 177.000,00 EUR (in računovodski službi sodišča naložilo izplačilo priznane nagrade in stroškov izvedencu) - upoštevalo je zgolj račune po kronološkem zaporedju do vrednosti 177.000,00 EUR, ne pa tudi ostalih stroškov, ki presegajo ta znesek (prim. list. št. 18). Svojo odločitev je sodišče utemeljilo s tem, da je višino nagrade in stroškov odmerilo na podlagi dogovora med sodiščem kot naročnikom in izvedencem (tožečo stranko). Okrajno sodišče v Ljubljani tožeči stranki torej ni priznalo nagrade in stroškov v skupni višini 126.799,67 EUR (znesek, ki ga vtožuje v obravnavanem sporu). Njegove odločitve po vloženi pritožbi ni spremenilo niti Višje sodišče v Ljubljani (sklep I Cp 1503/2014 z dne 23. 7. 2014).

10Ob vpogledu v vsebino sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani I R 171/2011 z dne 9. 5. 2013 ter vsebino sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1503/2014 z dne 23. 7. 2014, je (v 16. in 17. točki izpodbijanega sklepa) navedena dejstva ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče: (1) v I. točki izreka je sodišče strokovni instituciji oziroma tožeči stranki za opravljeno izvedensko delo odmerilo nagrado in stroške v skupnem znesku 177.000,00 EUR, (2) sodišče je pojasnilo, da je tožeča stranka za opravljeno izvedensko delo predlagala priznanje nagrade v skupni višini 303.606,67 EUR oziroma končni znesek 309.868,08 EUR, (3) sodišče presežnega dela priglašenih stroškov (torej stroškov, ki presegajo dogovorjeni znesek 177.000,00 EUR) izvedencu ni priznalo, (4) pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 9. 5. 2013 je bila zavrnjena in (5) tožeča stranka je v pritožbenem postopku predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani sklep spremeni tako, da izvedencu prizna 309.868,08 EUR. Na podlagi teh ugotovitev, ki pritožbeno niso izpodbijane, je sodišče prve stopnje nato zaključilo, da v tem postopku o zahtevanih 126.606,67 EUR ni dopustno ponovno odločati.

11V pritožbi tožeča stranka navaja, da je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani I R 171/2011 z dne 9. 5. 2013, ki ga je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani dne 23. 7. 2014, pravnomočno odločeno o nagradi in stroških strokovne institucije, do katere je ta upravičena za izvedbo zavarovanja dokazov v postopku I R 171/2011, in sicer v višini 177.000,00 EUR. Ker je prepričana, da v omenjenem postopku ni bilo vsebinsko in pravnomočno odločeno o terjatvi, ki jo v tem postopku vtožuje od tožene stranke, in da so bila pravno relevantna dejstva v zadevi I R 171/2011 drugačna, kot so v tem primeru, pa se z odločitvijo prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe v obravnavanem sporu nikakor ne more strinjati.

12Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Z argumenti, ki jih tožnica po alinejah ponuja na tretji strani svoje pritožbe, je ni mogoče izpodbiti.

O odmeri nagrade in stroškov strokovni instituciji

13Pritožnici ni mogoče pritrditi v razlogovanju, da sodišče v zadevi I R 171/2011 ni zavrnilo presežka zahtevka tožeče stranke na plačilo nagrade in stroškov za izvedensko delo in da računi v skupni višini 126.606,67 EUR niso bili predmet odločanja v tej zadevi. Okrajno sodišče v Ljubljani je v postopku zavarovanja dokazov nagrado in stroške tožeči stranki odmerilo, kar pomeni, da je - upoštevaje dogovorjeno ceno za izdelavo izvedenskega dela - določilo znesek, do katerega je strokovna institucija upravičena. Od zahtevanih 303.606,67 EUR (oziroma 309.868,08 EUR) mu je torej dosodilo 177.000,00 EUR ter vsebinsko presodilo, da za več ni pravne podlage. S pogodbo je bilo namreč dogovorjeno, da se za opravljeno izvedensko delo strokovni instituciji plača 177.000,00 EUR. V primeru, ko sodišče izvedeniško delo zaupa strokovni instituciji, ki nima statusa sodnega izvedenca, kot je primer v obravnavani zadevi, zanjo ne veljajo določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik). Izvedenčeva pravica do plačila za opravljeno delo se v takem primeru presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Glede na naravo zaupanega dela je pri presoji utemeljenosti priglašene nagrade in stroškov treba izhajati iz splošnih pravil o podjemni pogodbi. Zanjo se plačilo določi s pogodbo (dogovorom) med sodiščem kot naročnikom in izvedencem - bodisi po njegovem ceniku bodisi po njegovem predračunu oziroma ponudbi (člen 642 in naslednji Obligacijskega zakonika - OZ).

14Ker je torej (po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča) v postopku zavarovanja dokazov I R 171/2011 priglašeni znesek za opravljeno izvedensko delo po višini odstopal od dogovorjenih 177.000,00 EUR, Okrajno sodišče v Ljubljani tožeči stranki presežka ni priznalo. Kljub temu da tega v izreku ni izrecno zavrnilo, pa to po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da o uveljavljanem znesku nagrade in stroškov v skupni višini 303.606,67 EUR oziroma 309.868,08 EUR še ni bilo odločeno. Sodišče je namreč v sklepu pojasnilo, zakaj do presežka tožeča stranka kot strokovna institucija ni upravičena. Vsebinsko ga je torej presodilo in smiselno tudi zavrnilo. Ker je takšno odločitev, ki jo je s pritožbo izvedenec (oziroma strokovna institucija) izpodbijal in zahteval, naj se mu prisodi še razlika, potrdilo Višje sodišče v Ljubljani, pa je takšna odločitev postala tudi pravnomočna.

15Pri tem je potrebno izpostaviti še en vidik zadeve. O nagradi in stroških izvedenca³ lahko s sklepom odloči zgolj sodišče, ki je izvedenca angažiralo in zgolj v tistem postopku, v katerem ga je angažiralo. Vsebina sklepa je odvisna od tega, ali je katera od strank položila predujem. V tem primeru namreč sodišče odmeri stroške in naloži računovodski službi, naj izvedencu odmerjeni znesek izplača iz predujma, v primeru, ko predujem ni položen, pa sodišče naloži stranki (v tem primeru je to predlagatelj), ki je predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca, naj mu v 8 dneh plača odmerjeni znesek nagrade in stroškov. Zoper sklep, s katerim je odločeno o nagradi in stroških izvedenca, imajo pravico do pritožbe stranke in izvedenec. Izvedenec ima pravico do pritožbe le, če je njegov stroškovni zahtevek zavrnjen oziroma ima pritožbo le zoper tisti del sklepa, s katerim je bil zavrnjen višji stroškovni zahtevek.⁴

16Pravico do pritožbe je tožeča stranka (kot to sama navaja in je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče) v zadevi I R 171/2011 izkoristila. In sicer ne glede na to, da Okrajno sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 9. 5. 2013 presežka nad odmerjenimi 177.000,00 EUR ni izrecno zavrnilo. Pravno sredstvo, prek katerega bi eventualno torej lahko dosegla drugačno odločitev v zvezi odmero nagrade in stroškov za izdelano ekspertizo, je torej že izkoristila. V posebni pravdi, kakršna je obravnavana, pa nagrade in stroškov izvedenca (ki ga je postavilo sodišče in se z njim po predhodni potrditvi predlagateljev dogovorilo za ceno za izdelavo izvedenskega mnenja) kot glavnega zahtevka ne more uveljavljati.

17Kot je namreč pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, v takšnem primeru namreč ne bi šlo za realizacijo procesnega instituta iz 19. poglavja ZPP oziroma dosledneje, za realizacijo procesnega instituta izvedenstva v postopku zavarovanja dokazov (drugi odstavek 267. člena ZPP). Delo, naloga izvedenca, ki ga je postavilo sodišče, se sme stroškovno obravnavati le v okviru procesne ureditve iz ZPP. V ZPP velja temeljno načelo, da o stroških postopka, kamor sodijo tudi stroški in nagrada izvedenca (drugi odstavek 151. člena v zvezi s prvim odstavkom 249. člena ZPP) določi sodišče v postopku, v katerem so nastali (peti odstavek 163. člena ZPP). To velja tudi za stroške postopka zavarovanja, ki jih krije stranka, ki je zavarovanje predlagala (prvi odstavek 167. člena ZPP), ki pa jih lahko pozneje uveljavlja v pravdi kot del pravdnih stroškov glede na uspeh v pravdi (drugi odstavek 167. člena ZPP). Kot glavnega zahtevka pa pozneje pravdnih stroškov ni več mogoče uveljavljati. Ker je v tem primeru povsem jasno, da tožeča stranka v tem postopku zahteva (do)plačilo prav za isto izvedensko delo s stroški⁵, ki ga je že v postopku I R 171/2011 ovrednotila v skupnem znesku 303.606,67 EUR, ne pa na primer izvedenstva, ki bi ga opravila izključno v dogovoru s toženo stranko, mu tožbe v obravnavanem primeru torej ni mogoče dopustiti. Tega pa ne spremeni niti dejstvo, da tožeča stranka v tem postopku svoj zahtevek (ki je v plačilu zneska, ki ji v postopku zavarovanja dokazov s sklepom I R 171/2011 z dne 9. 5. 2013 ni bil priznan) temelji na določbah o neupravičeni obogatitvi, in ga vtožuje od tožene stranke (tj. predlagatelja postopka zavarovanja dokazov, ki je bil - glede na to, da zakon s plačilom predujma ter stroškov za izvedenca v celoti prevaljuje na stranke - že plačnik nagrade in stroškov izvedenca v postopku I R 171/2011).

18V luči povedanega se torej kot pravno nerelevantne izkažejo navedbe pritožnice, da v zadevi I R 171/2011 sodišče ni meritorno odločeno o sporu med tožečo stranko in toženo stranko glede povračila neupravičeno pridobljene koristi iz naslova opravljenih izvedenskih storitev (v višini 126.606,67 EUR), temveč je na podlagi obligacijskega razmerja med tožečo stranko in sodiščem (podjemne pogodbe) sklenilo, da je samo dolžno izplačati izvedencu za opravljeno izvedensko delo nagrado in stroške v višini 177.000,00 EUR iz sredstev sodišča. Plačila za izvedensko delo sodno postavljenega izvedenca zunaj postopka zavarovanja dokazov - kot obrazloženo - ni mogoče zahtevati.

Sklepno

19Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), potem ko je sklep uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

20Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ V. Rijavec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, 2010, str. 529.
² Postopku zavarovanja dokazov, ki je bil izveden pred pravdo in sta ga predlagali A. d. d. in B. d. o. o.
³ Tj. sodno postavljenega izvedenca.
⁴ Prim. J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, 2010,str. 471.
⁵ Ki ga sicer utemeljuje na določbah Obligacijskega zakonika o neupravičeni pridobitvi in trdi, da sta oziroma bosta toženki (tožeča stranka je s tožbo zaobjela dve toženki - A. d. d. in B. d. o. o. - sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 13. 1. 2017 odločilo, da bo odločanje o tožbenem zahtevku zoper toženko B. d. o. o., ki je pravna prednica H. d. o. o., predmet ločenega obravnavanja pred naslovnim sodiščem pod opr. št. VII Pg 44/2017, tj. predmet obravnavane zadeve) izvedensko delo (tudi v tistem delu, za katerega tožeča stranka ni dobila plačila) uporabili za lastne interese v nadaljnjem sodnem postopku, ki ga bosta sprožili zoper nasprotne udeležence. To pa po njenem stališču pomeni, da sta se toženki okoristili na škodo tožeče stranke za storitve, ki jih je ta opravila, in za založene stroške, slednja pa je za to vrednost prikrajšana, saj ni prejela celotnega plačila za svoje delo in povračila stroškov. Pri tem je obogatitev neposredna posledica opravljenih storitev tožeče stranke in z njene strani založenih stroškov (prim. list. št. 20).