267. člen ZPP

Čeprav je tožnik tisti, ki bo povzročil spremembo predmeta dokazovanja, mu pravice do zavarovanja dokazov ne gre odreči. Pretirano bi bilo pričakovati, naj za ceno ohranitve izvedbe dokaza ne sanira napak kupljene nepremičnine, posebno, ker nekatere od njih vplivajo na funkcionalnost. Napak na nepremičnini, ko jih bo tožnik odpravil, ne bo več, zato jih ne sodišče ne izvedenec ne bosta mogla neposredno zaznati (in jih na tej podlagi strokovno ovrednotiti). Predlog za zavarovanje dokazov z ogledom in izvedencem je zato utemeljen. Zahteva, naj tožnik pojasni način nameravane odprave konkretno navedenih napak, ni utemeljena.

Splošno znano dejstvo je, da banka fizični osebi podatkov o računih druge fizične osebe (mutatis mutandis to velja tudi za KDD in vrednostne papirje) ne bo izročila. Stranka v položaju, kot je tožnikov, nima drugih možnosti, kot da predlaga pridobitev teh podatkov v sodnem postopku. Odrekanje takšne možnosti bi neutemeljeno in pretirano poseglo v predlagateljevo pravico do sodnega varstva, ki med drugim vsebuje tudi pravico, da je sodno varstvo dejansko učinkovito.

Smiselna uporaba določb posameznega zakona pomeni uporabo teh določb v obsegu in na način, ki ustreza naravi (vsebini) pravnega razmerja, ki naj se z uporabo teh določb uredi. V šestem odstavku 267. člena ZPP je določeno, da zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za zavarovanje dokazov in zoper sklep, s katerim se odloči, da se začne izvedba dokazov, še preden se sklep vroči nasprotniku, ni pritožbe. Ob smiselni uporabi določbe je sklep, s katerim je bil pred pravdo imenovan izvedenec, treba šteti kot sklep, s katerim je ugodeno predlogu.

Pritožnik ni uspel podati ustreznih razlogov oziroma konkretno pojasniti utemeljene bojazni (nevarnosti), da predlaganega dokaza kasneje ne bi bilo mogoče izvesti. Trditveno in dokazno breme za utemeljitev predloga je bilo v celoti na predlagatelju. Stranka mora navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, vključno s tistimi, ki so splošno znana.

Dejstvo je, da s starostjo spomin peša, zato je utemeljena bojazen, da bo zaslišanje ostarele priče pozneje težje.

Za individualizacijo spora oziroma zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, sta relevantna izrek odločbe in dejanska podlaga odločbe. Pritožnici ni mogoče pritrditi v razlogovanju, da sodišče ni zavrnilo presežka zahtevka tožeče stranke na plačilo nagrade in stroškov za izvedensko delo. Sodišče je v postopku zavarovanja dokazov nagrado in stroške tožeči stranki odmerilo, kar pomeni, da je upoštevaje dogovorjeno ceno za izdelavo izvedenskega dela, določilo znesek, do katerega je strokovna institucija upravičena. O nagradi in stroških izvedenca lahko s sklepom odloči zgolj sodišče, ki je izvedenca angažiralo in zgolj v tistem postopku, v katerem ga je angažiralo. Zoper sklep, s katerim je odločeno o nagradi in stroških izvedenca, imajo pravico do pritožbe stranke in izvedenec. Izvedenec ima pravico do pritožbe, če je njegov stroškovni zahtevek zavrnjen oziroma ima pritožbo le zoper tisti del sklepa, s katerim je bil zavrnjen višji stroškovni zahtevek. To pa pomeni, da je sodišče odločilo o nagradi in stroških izvedenca, ki jih je dolžna nositi stranka. V posebni pravdi nagrade in stroškov izvedenca le-ta kot glavnega zahtevka ne more uveljavljati.

Zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za zavarovanje dokazov, ni pritožbe. Stranka zaradi napačnega pravnega pouka sodišča ne more pridobiti več pravic, kot ji gre po zakonu.

Sodišče druge stopnje se je moralo opredeliti do vprašanja ali je imel začetek stečajnega postopka nad nekdanjo družbo tožencev pravne učinke na izdajo delne zamudne sodbe zoper revidenta, upoštevaje, da je bila zamudna sodba izdana po njegovi uvedbi, rok za odgovor na tožbo, katerega revident z odgovorom na tožbo ni izkoristil, pa se je iztekel že pred tem časovnim trenutkom. Do tega vprašanja se je sodišče druge stopnje opredelilo tako, da je kot časovno odločilni trenutek štelo stek zakonskih pogojev za njeno izdajo, to je do poteka roka za odgovor na tožbo (318. člen ZPP). In opredelilo se je pravno pravilno, pritrjuje mu torej tudi revizijsko sodišče. Do tedaj je namreč imel revident možnost navesti dejstva in svoje ugovore pravne narave zoper tožbene navedbe. Pravnomočnost je bila torej lahko definirana le s tožbeno trditveno podlago, ki je bila nato le še (ex post) preizkušena brez zahteve po nadaljnjem procesnem dogajanju (glavni obravnavi) skozi prizmo zakonskih pogojev za izdajo zamudne sodbe, osredotočenih ponovno na čas do izteka roka za odgovor na tožbo. Izčrpala se je tedaj procesna možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov (skratka zbiranja procesnega gradi

V pravdnem postopku velja načelo dispozitivnosti: sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov. Tožniku torej ni mogoče prisoditi več ali nekaj drugega, kot je s tožbo zahteval – čeprav je morda po materialnem pravu upravičen do česa več ali do česa drugega. Posledica domneve o priznanju dejstva je tudi to, da sodišče nima podlage za ugotavljanje, ali je priznano dejstvo resnično. Priznanih dejstev ni potrebno niti dopustno dokazovati.

Skupna vrednost je le ena nediferencirana vrednost, ki ne omogoča sodišču presoje, koliko se nanaša na en in koliko na drug nedenarni zahtevek. V konkretnem primeru take presoje ne omogoča niti v sedanji reviziji označena vrednost 86.135 EUR, in to ne samo zaradi neobrazloženosti take označbe, temveč predvsem zato, ker nepravilnega ravnanja v postopku na prvi stopnji tožnik ne more popravljati v revizijski fazi postopka.

V primeru navadnega sosporništva ali več zahtevkov z različno podlago nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta ne zadošča za dovoljenost revizije, saj se ne ve, v katerem delu in na katerega toženca se nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. To po ustaljeni sodni praksi pomeni, da si nobena stranka v tem postopku ni zagotovila dovoljenosti revizije.

Presoja prispevka oškodovanca k nastali škodi in višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

V primeru navadnega sosporništva ali več zahtevkov z različno podlago nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta ne zadošča za dovoljenost revizije, saj se ne ve, v katerem delu in na katerega toženca se nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. To po ustaljeni sodni praksi pomeni, da si nobena stranka v tem postopku ni zagotovila dovoljenosti revizije.

Smučanje je športna dejavnost, ki je kot mnoge druge dejavnosti povezana z določeno nevarnostjo, saj je njegovo bistvo gibanje po zasneženem terenu in z večjo hitrostjo od običajne hoje. Vendar taka običajna nevarnost ne utemeljuje objektivne odgovornosti upravljalca smučišča, saj javno smučišče ni nevarna stvar v pomenu 173. člena ZOR, upravljanje javnega smučišča pa tudi ne nevarna dejavnost v pomenu iste zakonske določbe. Upravljalec smučišča pa lahko odgovarja krivdno, če mu je mogoče očitati nedopustno ravnanje pri upravljanju smučišča, npr. opustitev potrebnega zavarovanja nevarnih mest na smučišču. Povsem običajno je, da zemljišče izven smučarske proge oziroma njenega roba ni v isti ravnini kot sporna proga, da ima torej drugačen naklon ter da so na njem skale in drevje, vendar to samo po sebi ne zadostuje za napolnitev pravnega standarda nevarnega mesta v pomenu navedene zakonske določbe. Gre torej za običajno, normalno tveganje pri smučanju, ki tudi spada v riziko samega smučarja. Zato tožnik ne more uspeti s stališčem, da bi moral biti rob povezovalne poti zavarovan z zaščitno ograjo.

Pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki in praviloma ne za tretje osebe.

Z revizijo izpodbijani del tožbenega zahtevka, upoštevajoč znižanje odškodnine na pritožbeni stopnji, znaša za tožnico 2.086,46 EUR, za tožnika pa 834,58 EUR. Ker revizijska vrednost ne v prvem ne v drugem primeru ne dosega revizijskega praga, je revizija nedovoljena.

Oškodovancu ni mogoče očitati, da je ravnal v nasprotju s cestno prometnimi predpisi (tj., da se ni prepričal, če lahko varno zapelje na nasprotni vozni pas). Oškodovanec se je namreč moral ogniti ljudem, ki so se nahajali na njegovem delu ceste.

K nesreči je prispeval tudi tožnik, saj je vozil na kolesu, ki ni bilo primerno za nočne razmere. Spredaj je imelo le odsevnik, voziti pa bi moral tudi bliže desnemu robu vozišča.

Revizija ni dovoljena, ker vrednost spornega predmeta ne presega 1.000.000 SIT.

Delna poslovna sposobnost mladoletnika, ki je dopolnil petnajst let (108. člen ZZZDR), ne vsebuje pravice razpolagati z dednimi pravicami, med katere je treba šteti tudi priznanje utemeljenosti razdedinjenja mladoletnega nujnega dediča. Taka razpolaganja pomenijo - upoštevaje daljnosežnost dednih razpolaganj (1. odst. 138. čl. in 221. čl. ZD) vselej - zmanjšanje mladoletnikovega premoženja. Za tako razpolaganje z otrokovim premoženjem, s katerim sicer upravljajo (109. čl. ZZZDR), morajo celo njegovi starši kot zakoniti zastopniki pridobiti odobritev centra za socialno delo (111. čl. ZZZDR).