VSL sodba II Cp 562/2012

I. 1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:
„1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni odstraniti kip s podobo dr. Janeza Drnovška iz „Parka ….“ (tj. osrednjega mestnega parka ob Cesti …..).
2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni razveljaviti poimenovanje osrednjega mestnega parka ob Cesti ... v „Park dr. Janeza Drnovška.“
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka, skupaj z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, da ne bo izvršbe.“

2. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.749,72 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da v 15 dneh, prvič, iz Parka dr. Janeza Drnovška v …. odstrani kip s podobo dr. Janeza Drnovška, in drugič, razveljavi poimenovanje osrednjega mestnega parka ob Cesti ... v „Park dr. Janeza Drnovška“. Sodišče je toženi stranki naložilo, da tožniku v istem roku plača 1.363,80 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2Tožena stranka v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da imajo stranke po drugem odstavku 124. člena ZPP pravico prebrati zapisnik in ugovarjati zoper vsebino zapisnika. Hkrati četrti odstavek 125. a člena ZPP določa, da se prepis zvočnega posnetka izdela v treh dneh po njegovem nastanku, da ga mora predsednik senata pregledati, potrditi in priključiti zapisniku o naroku, ter da ima stranka pravico v treh dneh po izdelavi prepisa podati ugovor zoper morebitno nepravilnost prepisa. V predmetni zadevi je prišlo do absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj sodišče v roku treh dni ni izdelalo prepisa zvočnega posnetka na glavni obravnavi zaslišanih tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožena stranka je ob zaključku naroka 22. 12. 2011 prevzela zapisnik o naroku, prepisa pa do prejema sodbe 20. 1. 2012 ni prejela, čeprav bi se ta moral priključiti na naroku izdelanemu zapisniku. Toženi stranki je bila kršena pravica prebrati zapisnik in ugovarjati zoper njegovo vsebino. Tožena stranka do prejema sodbe ni vedela, kdaj in v kakšni vsebini je sodnik potrdil prepis zvočnega posnetka, in zoper njega ni mogla pravočasno ugovarjati, kot ji to možnost daje zakon. Ni ji znano, kdaj je sodnik prepis zvočnega posnetka priključil k zapisniku o naroku. Glede na to, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe sklicuje tudi na izpovedbe zaslišanih, ki so razvidne iz prepisa zvočnega posnetka, se o teh navedbah tožena stranka niti ne more ustrezno izreči, saj prepisa ni prejela pravočasno in ji ni bilo omogočeno kakorkoli ugovarjati zoper njegovo vsebino, je pa to pomembno, saj je sodišče zaslišalo le pravdni stranki in svojo odločitev v tem delu oprlo na njuni izpovedbi. Sodišče jima je z nevročitvijo prepisa to možnost nedopustno odvzelo. Nadaljnjo kršitev določb pravdnega postopka je sodišče zagrešilo s tem, ko ni ravnalo, kot zahteva 287. člen ZPP. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, naj se kot priče zaslišijo A. T., M. G., Z. J. in V. B., iz zapisnika o glavni obravnavi pa ni razvidno, da bi sodišče te dokaze zavrnilo oziroma se o njih drugače izreklo. Brez ustreznega sklepa o teh dokazih je izdana sodba nezakonita. Po mnenju tožene stranke gre za pomembne dokaze, saj bi predlagane priče lahko pojasnile, kakšen je bil življenjski nazor dr. Janeza Drnovška in bi tako dejansko stanje lahko bilo ugotovljeno precej bolj natančno in pravilneje kot sedaj, ko o tej okoliščini ni bila zaslišana nobena predlagana priča. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava navaja, da sodišče ni uporabilo specialnega predpisa za predmetno področje, in sicer ZDOIONUS. Sodišče je svojo odločitev oprlo zgolj na tehtanje med pravico svobode izražanja in osebnostnimi pravicami, oboje pa je prav tako zmotno materialnopravno definiralo. Sodišče je uporabilo 35. člen URS in se oprlo na pravico do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, med katere nesporno sodi tudi pravica na lastni podobi. V času, ko je bil tožnikov oče še živ, naj bi bili posegi upravičeni, saj je te posege moral trpeti zaradi svoje vloge v družbi, kajti nasproti njegovi pravici na lastni podobi je stala pravica javnosti do obveščenosti. Posegi naj bi bili torej upravičeni zgolj za časa življenja, po prenehanju političnih funkcij pa je dr. Drnovšek spremenil svoj način življenja do te mere, da poimenovanje trga in postavitev kipa posegata v njegove pravice oziroma pravice njegovih dedičev. Pokojni je namreč začel poudarjati pomembnost pretrganja vsake navezanosti na materialno v življenju ter skušal preseči vpetost v materialni svet. Navedeno naj bi bilo dokaz, da tožnikov oče ne bi želel biti upodobljen v obliki kipa ne za časa življenja in ne po smrti, prav tako pa ne bi želel, da se po njem imenuje del mesta. O tem so posredno vedele izpovedati tudi priče, ki jih je sodišče poleg traktatov iz knjige dr. Drnovška obširno povzelo v sodbi, pri čemer je sodišče zgolj na podlagi določenih dejanj, ki z upodobitvami nimajo nobene zveze, sklepalo o stališču pokojnega do tega vprašanja. Nadalje navaja, da tožnik ni z ničemer izkazal, da naj bi njegov oče ne želel biti upodobljen v kipu oziroma da bi se po njem imenoval del mesta, prav tako pa oboje ni v nasprotju z njegovo življenjsko filozofijo, ki jo je začel gojiti po izstopu iz politike. Drži, da postavitev kipa v ničemer neposredno ne pripomore k interesu javnosti po obveščenosti, kar velja za vse kipe, omogoča pa spomin, ki nadalje omogoči (ali pa tudi ne) diskurz o življenju tega posameznika in s tem obveščenosti javnosti. Povedano drugače „Življenje mrtvih je v spominu živih.“ (Cicero), zato je spomenik kot tak zgolj obeleženje spoštovanja in spomina na posameznika, v tem primeru zagotovo na velikega in družbenotvornega posameznika, ki je za toženo stranko, kjer stoji obeležje in po katerem je imenovan park, zagotovo bil in je še pomemben. Ta mu glede na jasna določila ZDOIONUS lahko na povsem družbeno in pravno legitimen in skromen način izkaže spoštovanje in ga ohranja v spominu živih. V spominu, ki s časom bledi, je podvržen časovni eroziji in ga izriva iz dela družbenega zavedanja, obeležje in poimenovanje parka pa ta spomin ohranjata. Ni res, da je tožena stranka s postavitvijo kipa in poimenovanjem parka izrazila popolno nespoštovanje prepričanj in življenjskih nazorov do pokojnega tožnikovega očeta. Toženi stranki je sicer žal, da tožnik to občuti na tak način, a to ni v pravno relevantni vzročni zvezi oziroma dejanja tožene stranke, ki so bila izvedena na podlagi določb ZDOIONUS, de iure in de facto ne morejo pomeniti protipravnega ravnanja tožene stranke. Zakaj naj bi širše (občinsko) priznanje spoštovanja pomembnemu posamezniku povzročilo občutke sramu, nemoči in ponižanosti, ni logično in ne pravno jasno. Ali so vsi spomeniki v Sloveniji (v pritožbi jih primeroma našteje) obeležja, ki posegajo v pieteto pokojnih oziroma svojcev, četudi zgolj v teoretičnem smislu, ker ni (več) aktivno legitimiranih posameznikov za vložitev tožbe. Obravnavani sodni primer ni absurden zgolj na videz, saj ni časovne odmaknjenosti/časovne perspektive, kar pa seveda ne pomeni, da je treba počakati, da se ta spomin skoraj pozabi, da bi se nato ponovno obudil. Čeprav drži, da je dr. Drnovšek po prenehanju političnih funkcij spremenil svoj način življenja, tudi nova življenjska filozofija ni v ničemer v nasprotju s spoštovanjem in priznavanjem dostojanstva do tega posameznika. Obstoj kipa ne odraža stališč, iz njega ne izhaja, ali je bil posameznik privrženec „materialnega“ ali „duhovnega“ razsvetljenstva, sicer bi veljalo, da večina svetovnih verstev, ki svoje verske voditelje upodablja v obliki kipov, to počne zaradi navezanosti na materialno oziroma to malikuje in poudarja, kar ne vzdrži logične in pravne presoje. Poimenovanje ulice ali postavitev kipa pomeni le in samo izkaz časti in spoštovanja nekdanjemu predsedniku, ki je sedaj zgodovinska osebnost, ki si je ta družbeni položaj zaslužila in za kar obstoja podlaga v zakonu. Navedeno tudi ni v nasprotju s stališči ESČP kot tudi ne slovenskih sodišč (opr. št. U 327/94-8 in III Cp 1320/2006). Sodišče med drugim navaja, da postavitev kipa ali poimenovanje parka ni edini možen način izražanja spoštovanja in počastitve spomina pokojnega. Ob tem sodišče celo poudarja, da je v primeru dr. Drnovšek javnosti vsekakor treba priznati pravico izražanja spoštovanja in počastitve spomina na pokojnega, a ob tem doda, da le v takšnem obsegu, da to ne omejuje pravice svojcev do pietete, pri čemer pravico svojcev do pietete izenači z (ne)strinjanjem za postavitev kipa ali poimenovanjem ulice, kar je pravno napačen sklep. To bi pomenilo, da, če ni soglasja, gre za poseg v pravico do pietete, kar je v nasprotju z 20. členom ZDOIONUS, sodišče pa tega svojega stališča nikjer niti ne obrazloži. Tudi oddaljenost ni kvalifikatoren element, saj pieteta ne zastara. Po ZDOIONUS soglasje svojcev ni pogoj, kar izhaja tudi iz mnenja informacijske pooblaščenke. Sodišče v svoji sodbi ni uporabilo drugega odstavka 20. člena ZDOIONUS, sicer bi moralo sodišče njegove določbe podati v presojo Ustavnemu sodišču. Če bi držalo, da je imel pokojni izrazito odklonilen odnos do materialnosti ter da sta spomenik in poimenovanje parka izraz poveličevanja, česar prav tako ni maral, bi dr. Drnovšek vrnil naziv častnega občana, sestra H. D. Z. pa bi nasprotovala praznovanju praznika krajevne skupnosti K. na dan rojstva pokojnega. V kraju, kjer je postavljen kip in poimenovan park, je pokojni preživel otroštvo in mladost, tam našel prvo zaposlitev, stanovanje in začel svojo politično pot. Glede položaja, vloge in zaslug gre za splošno znana dejstva (nastop v skupščini SFRJ v slovenskem jeziku, zasluge za odhod JLA iz Slovenije, prispevek k ustvarjanju državotvornosti itd.), kar vse bi moralo sodišče upoštevati. Tudi drugi pogoj iz 20. člena ZDOIONUS je izpolnjen, saj obstaja neposredna zakonska podlaga v 7. členu Zakona o imenovanju in evidentiranju ulic in stavb, kar je ugotovila informacijska pooblaščenka. Tako sta izpolnjena oba pogoja za poimenovanje parka, povedano pa velja tudi za kip. Poimenovanje trga in postavitev kipa sta bila skladna z zakonom, v ničemer nista žalila, smešila, blatila ali drugače posegala v osebnostne pravice pokojnega, prav tako pa ne v pravico do imena in pravico do lastne podobe nista posegala na pravno nedopusten način. Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožena stranka kot bistveno navaja, da tožnik ni dokazal prekomernega posega v osebnostne pravice. Svoboda izražanja ni zgolj svoboda obveščanja in informiranja javnosti, temveč je tudi svoboda umetniškega izražanja. Tožnikove navedbe, da so prizadeta njegova čustva, njegov spomin na očeta, da ga je sram, da je nemočen in ponižan, ne zadostujejo pravnemu standardu dokazanosti, da bi bila intervencija države prek sodišča nujno potrebna. Odločitev sodišča nasprotuje 10. členu EKČP. Tožnikove navedbe so splošne, sodišče pa ni izvajalo nobenih dokazov, ali je sploh prišlo do posega v tožnikove pravice. Tožnik zaradi ravnanja tožene stranke nima nobenih posledic, tožena stranka pa se pri svojem stališču opira na tretji odstavek 15. člena URS. Sodišče bi moralo soditi o tem, ali je bil poseg v osebnostno pravico tožnika sorazmeren z interesom javnosti in ali je bil zakonit. Ker je tožena stranka ravnala po ZDOIONUS, je protipravnost izključena že po samem zakonu. Tudi pri tehtanju med ustavnima pravicama prevlada javni interes, ki je močnejši, saj imajo občani tožene stranke in državljani Republike Slovenije ter druge osebe pravico izvedeti in spoznati s postavitvijo kipa in poimenovanjem parka izraženo informacijo, in sicer, da je dr. Drnovšek izhajal iz Zagorja. Navaja, da je prepričana, da večina ljudi pozna dr. Drnovška, zato ni treba na kip pisati vseh njegovih funkcij, ki jih je opravljal, prav taka, ne z vsemi titulami ovekovečena podoba, izraža pravo podobo umrlega. Navaja še, da izraznost in svoboda izražanja skladno s 39. členom URS in EKČP ni zgolj pravica širjenja vesti v smislu obveščanja javnosti iz zadev dnevnega dogajanja. Strinja se sicer s sodiščem, da sporni obliki nista edini način izražanja spoštovanja in počastitve spomina pokojnega, a ni jasno, zakaj prav ti dve nista dovoljeni, zato je sodba v tem delu pomanjkljiva. Sodišče je navidezno ustvarilo kolizijo med pravico do svobode izražanja in pravico svojcev do pietete, pri čemer naj bi slednja imela prednost. To ne drži absolutno, sploh pa konflikt ni izkazan, saj iz dokaznega postopka ne izhaja, kdaj, kje in na kakšen način je bila pravica svojcev do pietete prizadeta. Ne strinja se s stališčem sodišča, ki se je skrčilo na polje zasebnosti dr. Drnovška le za čas opravljanja njegove funkcije, ker vsaka privolitev dopušča le enkraten poseg. Stališče sodišča je diametralno nasprotno s prakso ESČP, saj gre za absolutno javno osebo, o kateri se sme, če se v njene pravice ne posega na pravno nedopusten način, pisati ali izražati tudi tedaj, ko ta ne da izrecnega soglasja. Nekdo, ki je sprejel vlogo predsednika države ali tej funkciji podobno vlogo, je zanesljivo vedel in se strinjal, da se bo o njem govorilo tudi še po prenehanju funkcije in tudi po smrti oziroma za nasprotno ni imel nobene utemeljeno pričakovane zasebnosti, kar sodišče v 29. točki celo zapiše, a ta ugotovitev nasprotuje drugim ugotovitvam sodišča. Ne strinja, da se bo interes javnosti lahko uresničeval z dostopom do arhivskega gradiva, saj je ta dostopen po vnaprej določenem protokolu in uresničitvi predpisanih zahtev in se ga ne more enačiti s kipom, postavljenim in priobčenim javnosti na javnem kraju, čigar okolica je negovana, ki je ob vsakem času dostopen. Strinja se, da postavitev kipa in poimenovanje parka nista nujni dejanji, a tako ni nobeno dejanje v smislu počastitve spomina na mrtvega. Navaja še, da se ne strinja z oceno sodišča glede intenzivnosti stikov med pokojnim in njegovo hčerko ter sestro, saj iz sodbe izhaja, da je imel pokojni pogostejše stike z drugimi osebam, poleg tega iz sodbe pa ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prišlo do te ugotovitve. Ne sprejema zaključka sodišča o odnosu med pokojnim in zakonitim zastopnikom tožene stranke glede zaupnosti, saj o tem ni zaslišalo nobenih prič, o tem pa ni bil zaslišan natančno niti tožnik, zato je sprejeta dokazna ocena preuranjena. Iz sodbe ni razvidno, zakaj sta sporni dejanji drugačni od praznovanja praznika krajevne skupnosti, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Tožnik v pravočasnem odgovoru na pritožbo navaja, da ZPP določa, da mora stranka kršitev določb uveljavljati takoj, ko je mogoče, kasnejše pa se upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti prej. Če tožena stranka prepisa zvočnega posnetka ni dobila v zakonsko predvidenem roku treh dni, bi morala to uveljavljati takoj in zahtevati prepis, zato je s pritožbo uveljavljana kršitev prepozna. Ne glede na to je sodna praksa že zavzela stališče, da zgolj dejstvo, da stranka prepis dobi kasneje, npr. šele s sodbo, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe (I Cp 2611/2011), kar velja še zlasti, ko stranka v pritožbi ni navedla nobenih nepravilnosti v prepisu. Narok je bil en sam, tožena stranka in njen pooblaščenec sta slišala vse in bi se o vsem lahko izrekla takoj. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede zavrnitve dokaznih predlogov. Sodišče je stranke namreč pozvalo k predložitvi pisnih izjav prič, kar sta stranki posredovali, iz dokaznega sklepa pa je razvidno, katere pisne izjave je sodišče prebralo. Tožena stranka je izjave prič predložila že sedem mesecev pred razpisanim narokom, pisni izjavi tožnikovih prič pa je tožena stranka prejela najmanj tri mesece pred narokom. V zvezi z očitki o nepravilni uporabi materialnega prava navaja, da ne ZDOIONUS ne ZVOP toženi stranki ne dajeta pravne podlage za prosto uporabo osebnega imena in podobe pokojnega tožnikovega očeta. Tožena stranka v pritožbi ne utemelji, zakaj bi bila postavitev kipa identična s poimenovanjem parka niti kako naj bi se predpisi o poimenovanju ulic itd. uporabljali tudi za spomenike. ZDOIONUS v drugem odstavku 20. člena jasno določa, da se lahko ime ulice po umrli osebi določi le s skladno s predpisom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, po 6. členu ZVOP pa sta tako osebno ime kot vizualna podoba posameznika osebna podatka. Varstvo teh ZVOP ureja v 23. členu, pri čemer tožena stranka ne zatrjuje in ne dokazuje, da je sama ena od oseb, ki bi se ji lahko posredovalo osebne podatke niti da te podatke obdeluje oziroma uporablja za zakonsko določen namen. Glede ZDOIONUS navaja še, da tožena stranka ni opravila javnega posveta, ki bi ga morala, kar je ob zaslišanju priznal njen zakoniti zastopnik, prav tako ni opravila nobene raziskave javnega mnenja o volji občanov. Tudi iz zapisnika Občinskega sveta z dne 3. 7. 2008 ne izhaja, da bi bil sklep o postavitvi kipa in poimenovanju parka sprejet, da bi se javnosti omogočilo izraziti stališče. Tudi mnenje informacijske pooblaščenke, na katerega se sklicuje tožena stranka, ni uporabljivo, saj se to sklicuje na ZIENUS, ki je z uveljavitvijo ZDOIONUS prenehal veljati. Tožena stranka spregleda, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-109/10-11 z dne 26. 9. 2011 izrecno opozorilo, da je poimenovanje javnih prostorov oblastno dejanje, česar ni mogoče enačiti z izražanjem različnih mnenj in prepričanj posameznikov ali skupin. Sporni dejanji sta bili izvedeni na podlagi sklepa občinskega sveta tožene stranke, torej z oblastnim aktom, zato ne gre zgolj za izražanje spoštovanja ali časti niti nista nujni zaradi zagotavljanja pravice do informiranja, interes javnosti pa se nemoteno zagotavlja z dostopom do arhivskega gradiva. Osebnostne pravice so pravice, ki varujejo človekovo osebnost, njegovo fizično in moralno bistvo, njihovo varstvo pa zagotavlja URS v 35. členu, in sicer daje podlago za stališče, da naš pravni red varuje splošno osebnostno pravico, znotraj katere je več vrst. Posamezni elementi te pravice in njihovo vrednotesnje se oblikujejo v določenem širšem družbenem okolju, meje in vsebino pa jim ob vsakem konkretnem primeru določa predvsem sodna praksa (tako VRS v sodbi II Ips 402/99). V skladu z določbo tretjega odstavka 15. člena URS so človekove pravice omejene samo z enakimi pravicami drugih (tako US v odločbi Up 422/02-18). Določene omejitve, predpisane zaradi splošnega interesa ali drugega posameznika, veljajo tudi za osebnostne pravice, a v vsakem primeru mora biti omejitev v ustreznih mejah, ob primernem varstvu prizadetega. Ob koliziji pravic je najpomembnejše vrednotesnje, ki ne more biti samovoljno, temveč mora izhajati iz določenih vrednostnih podmen. Sodišče je odločitev sprejelo ob tehtanju dveh ustavno zagotovljenih pravic, ob upoštevanju stališča US iz odločbe U-I-109/10-11 pa je odločitev tudi pravilna. Glede očitkov o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja navaja, da tožena stranka niti ne pove, katera dejstva naj bi sodišče napačno ugotovilo, podredno pa odgovarja na njene navedbe ter opozarja, da tožena stranka ni niti umetnik niti interpret umetniških del. Park že sam po sebi ne more biti predmet umetniškega ustvarjanja, kip pa je lahko varovano avtorsko delo, a je posledica umetniškega izraza kiparja, ne tožene stranke. Ne drži, da sodišče ni izvajalo dokazov glede posegov v tožnikovo osebnostno sfero, saj je zaslišalo tožnika, ki je o tem izpovedal. Ne drži, da je odločitev sodišča v nasprotju s prakso ESČP, ker gre za absolutno javno osebo, saj je prav ESČP zavzelo stališče, da so politiki in druge javne osebe upravičene do varstva svojega dostojanstva in so pod enakimi pogoji kot drugi upravičene do vseh jamstev, ki jih v 8. členu zagotavlja EKČP. Prav tako ne drži, da sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, saj je prebralo izpovedi vseh prič, njihove izjave v sodbi natančno povzelo in napravilo prepričljivo dokazno oceno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, toženi stranki pa naloži v plačilo tožnikove pravdne stroške.

3Pritožba je utemeljena.

O procesnih kršitvah

4O dejanjih, ki so pred sodiščem opravljena na naroku, se piše zapisnik (prvi odstavek 122. člena ZPP). ZPP sodišču omogoča, da zapisnik sestavlja tako, da predsednik senata (z njegovim dovoljenjem pa tudi stranka ali njen pooblaščenec) glasno narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik (prvi odstavek 124. člena ZPP), lahko pa predsednik senata odredi, da se zapisnik vodi s pomočjo ustreznih tehničnih sredstev ali da se stenografira (prvi odstavek 125. člena ZPP). ZPP predsedniku senata omogoča tudi, da odredi zvočno ali slikovno snemanje naroka (prvi odstavek 125. a člena ZPP). Tudi v slednjem primeru se vodi zapisnik, le da ZPP omejuje njegovo vsebino (tretji odstavek 125. a člena ZPP), saj se naknadno izdela prepis zvočnega posnetka, ki se priključi zapisniku. Ne glede na to, v kaki obliki se piše/sestavlja zapisnik, ima stranka nesporno pravico, da ga prebere/zahteva, naj se ji ga prebere (sredstvo kontrole pravilnosti zapisa narekovanega)(1) in zoper njegovo vsebino ugovarja (drugi odstavek 124., drugi odstavek 125. in četrti odstavek 125. a člena ZPP), kar ji omogoča korekcijo ali dopolnitev zapisnika, v nasprotnem pa možnost, da nepravilnosti uspešno uveljavlja v pritožbi (2). Če sodišče stranki s kršenjem navedenih določb to pravico odvzame, gre lahko za relativno bistveno kršitev postopka(3), kadar je kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), v določenih primerih (odvisno od teže in vsebine kršitve) pa lahko preraste tudi v absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (odvzem možnosti obravnavanja pred sodiščem zaradi nezakonitega postopanja sodišča), a nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), temveč jo mora stranka v pritožbi uveljavljati in konkretizirano obrazložiti.

5Logično je, kadar se zapisnik piše v pisni obliki, da tudi njegovo branje in ugovarjanje poteka sočasno (oziroma najkasneje do podpisa zapisnika s strani stranke(4), odkar ta ni več potreben, pa dokler ga ne podpiše sodnik), spremembe in popravki pa se zapišejo na koncu zapisnika (četrti odstavek 124. člena ZPP). V praksi sodišč je običajno, da stranke (in njihovi pooblaščenci) po zaključenem naroku prosijo tudi za izvod zapisnika, ki jim je nemudoma izročen. Drugačne oblike vodenja zapisnika so terjale tudi svojo zakonsko ureditev, in sicer ZPP določa, da mora biti prepis izdelan v roku treh dni po zaključenem naroku (tretji odstavek 125. in četrti odstavek 125. a člena ZPP). Ob nesporni predpostavki, da ima stranka ne glede na obliko vodenja zapisnika enake procesne pravice, njeno pravico do kontrole vsebine zapisnika in kontrole pravilnosti prepisa (5) zagotavlja šele vpogled v prepis, zato ji zakon omogoča, da v treh dneh od prejema prepisa ugovarja zoper morebitne nepravilnosti. ZPP sicer sodišču res nalaga, da prepis strankam vroča (6), a je razlaga, ki jo v odgovoru na pritožbo ponuja tožnik, po oceni pritožbenega sodišča prestroga in bi pritožbeno sodišče, če bi jo sprejelo, poseglo v pritožničine zakonsko in ustavno zagotovljene pravice. Stranki ni mogoče naložiti obveznosti, da bi, v želji, da ohrani pravico do ugovora zoper prepis zvočnega posnetka, hodila na sodišče in vpogledovala spis ter kontrolirala, ali je sodišče prepis izdelalo v roku treh dni ter v primeru kršitve to takoj uveljavljala (primerjaj prvi odstavek 286. b člena ZPP), sicer bi izgubila pravico to kršitev uveljavljati v pritožbenem postopku (podrobneje glej 7. točko obrazložitve).

6V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje narok za glavno obravnavo 22. 12. 2011 zvočno posnelo, zato je bil istega dne izdelan le zapisnik s skrajšano vsebino (red. št. 41). Datuma izdelave zvočnega prepisa iz spisa ni mogoče razbrati, izhaja pa, da je bil strankam odpravljen 24. 1. 2012 (odredba sodnika in žig na list. št. 107 v spisu) in sta ga stranki prejeli 27. 1. 2012 (vročilnici, speti k list. št. 107 v spisu). Sodba, ki jo tožena stranka sedaj izpodbija v pritožbi, je bila v skladu z ZPP izdelana v roku 30 dni od zaključka naroka za glavno obravnavo in strankama odpravljena 19. 1. 2012 (žig na list. št. 126 v spisu), vročena pa 20. 1. 2012 (vročilnici, speti k list. št. 126 v spisu).

7Iz povzetega kronološkega dogajanja sledi, da se sodišče prve stopnje pri izdelavi prepisa zvočnega posnetka nedvomno ni držalo zakonsko predpisanega roka tri dni, toda rok, ki veže sodišče glede izdelave prepisa, je instrukcijski, kar pomeni, da zamuda ne prepreči kasnejše oprave dejanja (7). Kršitev zamude pri izdelavi prepisa sama po sebi ni take narave, da bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, lahko pa do tega privede sklop več kršitev. Zakonsko besedilo, po katerem ima stranka „v nadaljnjih treh dneh“ pravico do ugovora zoper nepravilnosti, sicer ne pušča dvoma, da ta rok ni instrukcijski, pač pa prekluziven, kar pomeni, da stranka z zamudo roka izgubi tudi pravico do oprave tega dejanja, vendar v primeru zamude instrukcijskega roka s strani sodišča tudi tridnevni rok za stranko ni mogel pričeti teči prej kot takrat, ko ga je prejela (8). To pomeni, da je imela tožena stranka, ki je prepis zvočnega posnetka sicer prejela kasneje kot sodbo, do 30. 1. 2012 možnost, da zoper njegovo vsebino ugovarja, ali pa, da bi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje konkretizirano pojasnila, kako je kršitev določila o izdelavi prepisa v roku treh dni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, pa tega ne stori (ne pojasni morebitnih razhajanj med njim in zvočnim posnetkom), zato relativno bistvena kršitev ni podana(9). Ker je rok za ugovor zoper prepis zvočnega posnetka iztekel znotraj pritožbenega roka za pritožbo zoper sodbo, pritožnici tudi ni mogla biti odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, sploh pa tožena stranka v pritožbi niti ne pojasni, na kak način naj bi ji sodišče prve stopnje to pravico odvzelo oziroma kaj je tisto, česar zaradi zamude pri izdelavi prepisa zvočnega posnetka ni mogla storiti/uveljavljati v pritožbi. Sodišče prve stopnje torej s kršitvijo instrukcijskega roka za izdelavo prepisa zvočnega posnetka tudi ni zagrešilo ne absolutno bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8V pravdnem postopku stranka zatrjevana dejstva utemeljuje s pomočjo dokazov (primerjaj 212. člen ZPP), med dokazna sredstva pa sodi tudi dokazovanje z zaslišanjem prič (ZPP poleg navedenega pozna še dokazovanje z zaslišanjem strank, z ogledom, z listinami in z izvedenci, vendar število/vrste dokazil ni omejeno). Zaradi načela neposrednosti je treba pričo praviloma zaslišati pred sodiščem, vendar pa je zadnja novela ZPP uvedla možnost, da stranka, kadar so za to izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje zakon (236. a člen ZPP), poda pisno izjavo, ki se upošteva kot dokaz v postopku. Prav zaradi načela neposrednosti predložena pisna izjava priče še ne pomeni, da taka izvedba dokaza nadomešča njeno zaslišanje pred sodiščem, res pa je, da mora stranka (ena ali druga) po prejemu pisne izjave priče zaslišanje te iste priče izrecno zahtevati in sodišče ji tega ne more odreči (šesti odstavek 236. a člena ZPP). Taka ureditev je po oceni pritožbenega sodišča ustavnopravno skladna.

9V obravnavani zadevi sta obe pravdni stranki predlagali zaslišanja prič, in sicer tožnik N. F. in H. D. Z., tožena stranka pa A. T., M. G., Z. J. in V. B.. Sodišče prve stopnje je uporabilo možnost iz četrtega odstavka 236. a člena ZPP in zahtevalo pisne izjave vseh predlaganih prič (glej odredbi sodnika na list. št. 42 in 83 v spisu). Pravdni stranki sta sodišču izjave vseh prič posredovali (red. št. 22 in red. št. 38 v spisu), sodišče prve stopnje pa je v dokaznem sklepu, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 12. 2011, vse izjave prič tudi prebralo (list. št. 101 v spisu). Ne drži torej pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje te dokazne predloge zavrnilo, saj jih je, kot izhaja iz zapisnika, ki je javna listina (prvi odstavek 224. člena ZPP), prebralo, torej dovolilo in upoštevalo. Nikjer iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi tožena stranka izkoristila zakonsko možnost in kljub podanim pisnim izjavam prič zahtevala tudi njihovo (naknadno) zaslišanje. Tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe (21. točka obrazložitve) izhaja, da je sodišče kot dokaz obravnavalo vse pisne izjave prič, iz nadaljnje obrazložitve pa tudi, da se je sodišče do vseh izvedenih dokazov opredelilo, konkretno do v pritožbi omenjenih v 39. točki svoje obrazložitve. Pritožbeni očitki o obstoju bistvenih kršitvah postopka so torej neutemeljeni.

O zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju

10Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhajajo naslednja (bodisi neprerekana bodisi ugotovljena dejstva):

- tožnik je dedič (sin) pokojnega dr. Janeza Drnovška;

- tožena stranka je v Z. osrednji mestni park ob Cesti ... preimenovala v „Park dr. Janeza Drnovška“ in vanj postavila kip s podobo dr. Janeza Drnovška;

- nikjer na kipu ni zapisano, kakšne funkcije je opravljal dr. Drnovšek;

- javnost (sedanja in bodoča) ima vedno dostop do novinarskih prispevkov, posnetkov in fotografij o pokojnem dr. Drnovšku, kot so ti nastali v času njegovega življenja;

- dr. Drnovšek je opravljal vrsto najvišjih političnih in državniških funkcij, bil je javna oseba in v Sloveniji ena najbolj prepoznavnih oseb;

- dr. Drnovšek je umrl v funkciji bivšega predsednika republike;

- dr. Drnovšek je bil vse do svoje smrti poslovno sposobna oseba;

- dr. Drnovšek je imel v zadnjem obdobju svojega življenja izrazito odklonilen odnos do materialnosti in je veliko prednost dajal duhovnosti;

- dr. Drnovšek je imel izrazito odklonilen odnos do spomenikov in poveličevanja osebnosti;

- dr. Drnovšek ni izrazil izrecne volje o tem, da ne želi postaviti spomenika ali poimenovanja parka po sebi, vendar je njegova domnevna (tj. v postopku ugotovljena) volja taka, da ne enega ne drugega ne bi hotel;

- dr. Drnovšek ni vrnil naziva častnega občana, njegova sestra ni nasprotovala praznovanju praznika krajevne skupnosti K. na dan rojstva dr. Drnovška, v žalno knjigo se je vpisalo okrog 5000 ljudi in tožnik ne zahteva uničenja te knjige.

11Pritožnica obsežni del svoje pritožbe posveti prav grajanju dejanskih ugotovitev (od 7. strani spodaj do 11. strani pritožbe), a gre, kot pokaže natančno branje njenih navedb, v pretežni meri za dodatno kritiko (nepravilne) uporabe materialnega prava, navedbe o nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju pa so skope.

12Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kdaj, kje in na kakšen način je bila pravica svojcev do pietete prizadeta. Tožnik je namreč zatrjeval, kot zaslišan pa tudi izpovedoval, da je ravnanje tožene stranke prizadelo njegova čustva, njegov spomin na očeta, da ga je sram ter da je nemočen in ponižan, izpodbijana sodba pa o tem molči. Sodišče prve stopnje se zadovolji z objektivnim vidikom posega v pravico do pietete, kar nasprotuje ustaljeni sodni praksi, po kateri je treba kršitev pravice do pietete umrlih presojati tako z vidika objektivne spornosti, neprimernosti in žaljivosti dogodka, kakor tudi na podlagi posameznikovega videnja, doživljanja oziroma njegovega subjektivnega odnosa do dogodka (10). Za sam obstoj kršitve pravice do pietete bi bila ugotovitev teh (v izpodbijani sodbi manjkajočih) dejstev torej pomembna, a tudi, če bi bila ugotovljena (tako, kot so bila zatrjevana), to ne bi vplivalo na končno odločitev pritožbenega sodišča, saj so v širšem materialnopravnem kontekstu pravno neodločilna, o čemer bo govor v nadaljevanju (glej predvsem 26. točko te obrazložitve).

13Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede intenzivnosti stikov med pokojnim in njegovo hčerko, sestro ter drugimi osebami in zaključek sodišča prve stopnje o odnosu med pokojnim in zakonitim zastopnikom tožene stranke glede zaupnosti. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo, zakaj je sledilo posameznim pričam, drugim pa ne, so izčrpni, logični in prepričljivi, tožena stranka pa jih s svojo pavšalno grajo ne omaje; npr. niti ne navede, iz katerih izvedenih dokazov naj bi izhajalo, da je imel pokojni pogostejše stike z drugimi osebami, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Enako velja za dokazno oceno izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke (36. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), medtem ko očitek, da sodišče tožnika ni natančno zaslišalo o odnosu pokojnega in zakonitega zastopnika tožene stranke, ni na mestu, saj je imela tožena stranka možnost, da tožnika ob njegovem zaslišanju vpraša vse, kar želi, da ji kako vprašanje ne bi bilo dovoljeno, pa ne izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi niti tožena stranka česa takega ne zatrjuje.

14Z zgoraj obrazloženim (12. in 13. točka) je pritožbeno sodišče izčrpalo „prave“ pritožbene navedbe glede ugotovljenega dejanskega stanja in ga, kot je povzeto v 10. točki te obrazložitve, sprejema. Do vseh ostalih pritožbenih navedb, ki jih tožena stranka zapiše v tem delu svoje pritožbe, se bo pritožbeno sodišče opredelilo pri presoji materialnopravnega vidika tega spora (glej zlasti 20. in 26. točko te obrazložitve).

O pravilni uporabi materialnega prava

15V 35. členu Ustave Republike Slovenije je poleg nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti in njegove zasebnosti zagotovljena tudi nedotakljivost osebnostnih pravic. Že ime pove, da so to pravice, ki gredo človeku kot osebi, kot takemu. Z jamstvom osebnostnih pravic so zagotovljeni tisti elementi posameznikove osebnosti, ki niso varovani z drugimi določbami Ustave (s svobodo vesti, izražanja itn.), a je šele skupaj z njimi posamezniku dana možnost, da se svobodno razvija in oblikuje svoje življenje v skladu z lastnimi odločitvami (11). Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji dosedanji praksi opredelilo nekatere izmed varovanih vidikov, npr. čast in dobro ime (12) ter pravico do samostojnega odločanja o sebi, pri tem pa pustilo odprt prostor za vključitev še drugih vidikov (13). Izhajajoč iz primerjalnopravne doktrine in sodne presoje se pravica do samostojnega odločanja o sebi nanaša na življenje, telo, dele telesa oziroma telesne substance, glas ter govorjeno in pisano besedo, psiho, fizično in osebnostno podobo, ime, osebne podatke, osebna razmerja, spolno dejavnost, odločanje o rojstvih otrok ter pravico do samostojne predstavitve osebe v javnosti (14).

16Civilnopravno varstvo osebnostnih pravic je izraz ustavnega jamstva osebnostnih pravic, zagotovljeno pa je v določbah OZ, zlasti v 134. členu, ki za kršitve nedotakljivosti človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ter drugih osebnostnih pravic med drugim nudi opustitveni oziroma t. i. odstranitveni zahtevek/odstranitveno tožbo (15). In prav tak zahtevek je v obravnavani zadevi naperil tožnik, ki ob zatrjevanju, da gre za poseg v očetove osebnostne pravice in v s tem povezane tožnikove pravice do pietete, zahteva, naj tožena stranka iz osrednjega mestnega parka ob Cesti …. odstrani kip s podobo dr. Janeza Drnovška ter taisti park preimenuje iz sedaj imenovanega „Park dr. Janeza Drnovška“.

17Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi med drugim zapisalo, da imajo dediči pravno varstvo zoper posege v osebnostne pravice pokojnega, da pa v pravni teoriji obstoji dilema o tem, ali gre za njihove lastne (osebnostne) pravice ali za pravice pokojnega, ter zaključilo, da rešitev te dileme niti ni bistvena, saj je važno le, da dediči imajo pravno varstvo, s čimer je utemeljilo tožnikovo aktivno legitimacijo v tem postopku. Tožnikov tožbeni zahtevek je umestilo v pravico do pietete, ki jo razume kot pravico svojcev/dedičev, da se pokojnega spominjajo na svoj način, v skladu s svojimi prepričanji in čustvi, da jih pri tem nihče ne sme ovirati in da imajo pri tem varovano zasebnost. Z navedenimi materialnopravnimi stališči se pritožbeno sodišče lahko strinja zgolj delno.

18V pravni teoriji res obstoji dilema, za čigave (ali pokojnikove ali dedičeve) osebnostne pravice gre, toda večinska sodna praksa zastopa stališče, da gre za pravice dediča. Pri tem izhaja iz ugotovitve, da osebnostne pravice posameznika praviloma prenehajo z njegovo smrtjo, postmortalno trajanje pa je mogoče dopustiti le pri tistih osebnostnih pravicah, pri katerih je to nedvoumno določeno v zakonskih določbah (16). To pomeni, da so dediči pokojnega (kot njegovi pravni nasledniki) aktivno legitimirani za vložitev odstranitvenega zahtevka v primeru kršitve osebnostnih pravic pokojnega zgolj tedaj, kadar je posmrtno trajanje osebnostnih pravic zakonsko predpisano. A sodna praksa dedičem priznava aktivno legitimacijo, kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, na drugi pravni podlagi, in sicer pravico dediča do pietete umešča v okvir njegove (tj. dedičeve lastne) osebnostne pravice do duševne integritete, človekova osebna celovitost pa je del njegove zasebnosti (17). Seveda gre pri uveljavljanju nekega konkretnega tožbenega zahtevka lahko za zasledovanje bodisi pokojnikovega bodisi dedičevega lastnega interesa, zato govorimo o dvojnosti (18), toda ključno je, da gre za dedičevo lastno osebnostno pravico, pravico do pietete, ki jo goji in sme gojiti do pokojnega v skladu s svojim prepričanjem, vendar njeno vsebino nujno vsebinsko determinira in sooblikuje zapustnikova volja v luči spoštovanja njegovega dostojanstva po smrti in spoštovanje njegove želje, da bodo njegove odločitve, sprejete za časa življenja, spoštovane tudi po njegovi smrti (19). Prav zaradi navedenega strogo osebni interesi svojcev ne morejo biti varovani v okviru njihove pravice do pietete pokojnika, kolikor nasprotujejo interesom umrlega (20), prav tako pa po prepričanju pritožbenega sodišča dediči ne morejo uspeti z odstranitvenim zahtevkom, ki ga črpajo iz svoje pravice do pietete, če z istovrstnim zahtevkom ne bi uspel pokojni, ki bi ga, ob predpostavki, da bi bil še živ, črpal iz lastne osebnostne pravice.

19V obravnavani zadevi se postavlja vprašanje, ali je tožena stranka pri izvrševanju svoje pravice s spornim ravnanjem/dejanjem (poimenovanjem parka po pokojnem dr. Janezu Drnovšku in sočasno postavitvijo kipa z njegovo podobo v taisti park, kar vse temelji na odločitvah občinskih organov, kar med strankama ni bilo sporno) prekomerno posegla v tožnikovo človekovo pravico (tretji odstavek 15. člena URS). Sodišče prve stopnje je nasproti tožnikovi pravici postavilo s strani tožene stranke zatrjevan interes javnosti do obveščenosti in pravico do izražanja spoštovanja in počastitve spomina na bivšega predsednika vlade in države ter tehtnico nagnilo v prid tožnika. Pri odločitvi je izhajalo iz dejanske ugotovitve, da nikjer na kipu ni zapisano, kakšne funkcije je pokojni opravljal, zato informacij o tem, kaj je bil za časa življenja (častni občan tožene stranke, predsednik vlade in države), ne more posredovati, tudi sicer pa ima javnost dostop do novinarskih prispevkov, posnetkov in fotografij o pokojnem, zato s postavitvijo kipa in poimenovanjem parka javnost ne bi bila nič bolj obveščena o pokojnem, sploh pa to nista edina načina izražanja spoštovanja in počastitve spomina mrtve. Ob tem je materialnopravno zmotno zapisalo še, da se pravica tožene stranke po intenzivnosti ne more meriti s tožnikovo pravico, saj mora tožena stranka svojo pravico izvrševati le v takšnem obsegu, da to ne omejuje pravice svojcev do pietete, v primeru konflikta pa ima prednost pravica do pietete, ki je osebnostna pravica oseb, ki so bile pokojnemu najbližje, zato je smiselno, da ima ta prednost pred pravico oddaljenejših oseb. Če bi držalo navedeno materialnopravno izhodišče, bi to pomenilo, da je vsak poseg v pravico do pietete avtomatično nedopusten in zavarovan s pravovarstvenim zahtevkom, pa to ne drži, saj za kaj takega ni podlage ne v besedilu tretjega odstavka 15. člena URS niti v (ustavno)sodni praksi. V primeru konflikta je treba opraviti t. i. test sorazmernosti oziroma presojo, ali izvrševanje ene pravice prekomerno omejuje izvrševanje druge, kar terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje v luči vseh okoliščin primera (21).

20Pritožbeno sodišče na tem mestu najprej pojasnjuje, da tožena stranka v pritožbi sicer pravilno opozarja, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni razlogov o zatrjevanem izvrševanju pravice do (umetniškega) izražanja, toda ta dejstva niso pravno odločilna. Predmet te pravde ni ocenjevanje umetniškega vtisa postavljenega kipa niti tožeča stranka ne trdi, da je v njeno pravico do pietete poseženo s samim načinom umetniškega izražanja (npr. ne trdi, da gre za skazitev podobe pokojnega ali za premalo oziroma preveč realistično podobo ali siceršnjo slogovno neustrezno upodobitev pokojnega). Poleg tega stvaritelj kipa/avtor ni stranka tega postopka, zato se tožena stranka, na katero je, kot je smiselno razbrati iz njenih navedb v tem postopku, sicer ta prenesel svoja materialna avtorska upravičenja, ne more sklicevati na njegovo človekovo pravico do (umetniškega) izražanja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še opozarja, da je stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da pri oblastnih dejanjih ob izražanju določenih vrednot (za kar pri postavitvi kipa in poimenovanju parka nedvomno gre) sploh ne gre za svobodo izražanja, kajti ta človekova pravica lahko pripada po naravi stvari samo posameznikom in združenjem, ne pa oblasti (22), katere del je tudi tožena stranka. Sodišču prve stopnje v tej smeri torej ni mogoče očitati nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj je ravnalo pravilno in celotno ravnanje tožene stranke presojalo zgolj v okviru javnega interesa.

21Pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da kip, tak, kot je (tj. opremljen zgolj z imenom in priimkom pokojnega, navedbo akademskega naziva ter letnicama rojstva in smrti ter brez navedbe funkcij, ki jih je pokojni opravljal), ne more posredovati informacije, da je pokojni opravljal funkcijo predsednika vlade in države ter da je bil častni občan tožene stranke. Ugotovitev sodišča prve stopnje bi morebiti lahko držala le glede naziva častnega občana, sicer pa ni mogoče mimo druge ugotovitve prvostopenjskega sodišča (kar je tudi splošno znano dejstvo), tj., da je dr. Drnovšek opravljal vrsto najvišjih političnih in državniških funkcij in bil zato javna oseba in v Sloveniji ena najbolj prepoznavnih oseb ter je umrl v funkciji bivšega predsednika republike. Ta ugotovljena dejstva namreč napeljujejo ravno na nasproten sklep, in sicer, da navedba imena in priimka pod kipom povprečnemu človeku zadošča, da dr. Drnovška poveže s politiko in funkcijami, ki jih je opravljal, ne da bi bile te posebej navedene. Poleg tega dr. Drnovšek ni bil zgolj politik, temveč, kar je delno splošno znano, delno pa to izhaja iz tožnikovih trditev, tudi pisatelj, ki je zaradi svoje medijske izpostavljenosti (zavestno in voljno) nagovarjal zelo široke množice ljudi in čigar knjige so polne duhovne in filozofske snovi, torej je bil tudi mislec in filozof. Navedba političnih funkcij pod kip bi po prepričanju pritožbenega sodišča osebnost dr. Drnovška po nepotrebnem zreducirala v „bivšega predsednika vlade in bivšega predsednika republike“, na tak način pa bi ga odvzela tistemu delu javnosti, ki ga ceni, spoštuje in želi gojiti spomin nanj ravno zaradi teh svojevrstnih in za politike ne ravno običajih dodatnih vsebin. Ravno Drnovškova dodatna duhovna in pisateljska aktivnost ga je kot državnika dokončno ustoličila na položaju absolutno javne osebe par excellence.

22Sodišče prve stopnje je osebnost dr. Drnovška sicer ocenjevalo s stališča, da je šlo za javno osebo, toda ob tem je izhajalo iz napačnih materialnopravnih stališč. Zapisalo je, da soglaša s tožnikom, da enkratna privolitev ne pomeni, da se je dr. Drnovšek odrekel svoji pravici do zasebnosti, nadalje, da se je s prevzemom funkcije le za čas opravljanja te funkcije skrčilo polje njegove zasebnosti, in končno, da je interes javnosti do informiranja dovoljen le toliko, kolikor je nujno potrebno, da se javnost informira (28. in 29. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Prvostopenjsko sodišče je, čeprav tega ni zapisalo izrecno, očitno menilo, da je bil dr. Drnovšek v času svoje smrti le še relativno javna oseba, zato je tožniku z ugoditvijo njegovemu tožbenemu zahtevku nudilo preširoko pravno varstvo.

23Pri varstvu pravic posameznika je treba ločiti, ali gre za navadnega državljana ali za javno osebnost, pri slednjih pa (pravna) teorija in sodna praksa ločujeta še relativno in absolutno javne osebe. Med relativno javne osebe spadajo tisti, ki so zaradi povezanosti z določenim dogodkom za javnost zanimivi zgolj začasno, medtem ko so absolutno javne osebe zaradi svoje vloge in funkcije v družbi ves čas pod drobnogledom javnosti.(23) Delitev na relativno in absolutno javne osebe je prvič razdelil profesor Neuman-Deusberg leta 1960 v članku, objavljenem v Juristische Zeitung, z naslovom „Bilderrichterstattung über absolute und relative Personen der Zeitgeschichte“, kot primere absolutno javnih oseb pa je navedel angleško kraljico, nemškega predsednika, športne ter filmske in televizijske zvezdnike.(24) Nemška sodna praksa je med absolutno javne osebe uvrstila nekdanjega nemškega predsednika vlade Willyja Brandta, športnika Franza Beckenbauerja in Borisa Beckerja, gospodarstvenika/predstavnika delniške družbe Hoechst Walterja Hielgerja ter estradnike Roya Blacka, Boba Dylana, skupino Backstreet Boys, Gino Lollobrigida in Marlene Dietrich.(25) Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, kot je razvidno iz odločb tega sodišča, sprejema to delitev, pri čemer je šlo še korak dlje, saj je absolutno javne osebe nadalje razdelilo še na navadne absolutno javne osebe in absolutno javne osebe par excellence.(26) Med slednje v prvi vrsti uvrščamo tiste, ki opravljajo najpomembnejše politične funkcije, predvsem v smislu sprejemanja političnih odločitev ali pa imajo ob njihovi siceršnji javni izpostavljenosti močan ali neposreden (znaten ali vsaj otipljiv) vpliv na politične odločitve oziroma odločitve, ki so splošnega družbenega pomena. V to skupino spadajo predvsem politiki, ki s svojo podobo v javnosti („javni imidž“) odločilno vplivajo na naklonjenost volilnega telesa politični opciji, ki jo predstavljajo, in tistim politikom, ki jih volilno telo neposredno voli, zato jim je priznana najmanjša stopnja pričakovane zasebnost.(27) Tudi iz prakse Ustavnega sodišča izhaja, da to razlikuje med različnimi tipi javnih oseb (relativno (28) in absolutno (29)), znotraj absolutno javnih oseb pa tudi med predstavniki izvršilne (30) in zakonodajne oblasti.

24Pravna teorija in sodna praksa sta enotni, da imajo javne osebe manjše polje pričakovane zasebnosti, in sicer v obratnem sorazmerju: bolj ko so javne, bolj se ožijo njihove pravice s področja varovane zasebnosti. Ustavno sodišče je zapisalo, da človek, ki se odloči za javno funkcijo/nastopanje, vzbuja večji interes javnosti, zato mora to vzeti v zakup (31), teža te okoliščine pa je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije/javnosti nastopanja gre. Oseba, ki se zavestno izpostavi javnosti, zase več ne more zahtevati priznanja statusa zasebnika, ki bi bil upravičen do anonimnosti, saj določeni elementi sfere zasebnosti in celo sfere intimnosti predstavljajo javno zadevo („public matter“) (32). Evropski (sodni) standard prepoveduje poseganje v strogo intimno sfero posameznika tudi pri (par excellence) absolutno javnih osebah, kot v zvezi s slednjimi tudi ni dovoljeno senzacionalistično ali neokusno navajanje nekoristnih informacij (33). A contrario pa to pomeni, da absolutno javne osebe v javnosti de facto ne uživajo varstva zasebnosti, vse dokler njihovo prikazovanje ne predstavlja primerov očitne ali prepričljivo utemeljene zlonamernosti, usmerjene v potešitev zvedavosti ljudi(34).

25Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je (bil) dr. Drnovšek v slovenskem merilu absolutno javna oseba par excellence, saj je, kot izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje, opravljal vrsto najvišjih političnih in državniških funkcij in bil ena najbolj prepoznavnih oseb. V zvezi s tem je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da enkratna privolitev ne pomeni, da se je dr. Drnovšek odrekel svoji pravici do zasebnosti. S tem, ko je dr. Drnovšek kandidiral na volitvah in bil predsednik vlade, kasneje pa predsednik države, se je polje njegove pričakovane zasebnosti trajno skrčilo, kar je/bi moral vzeti v zakup. Pritožbeno sodišče ne vidi nobenega pomena v tem, da dr. Drnovšek ni umrl v funkciji predsednika republike, temveč dva meseca kasneje v funkciji bivšega predsednika republike (ki je, mimogrede povedano, funkcija, urejena s posebnim zakonom), saj ne čas ne dejstvo smrti na status absolutnosti javne osebe ne vplivata. Interes javnosti do teh oseb se s potekom časa lahko predrugači, kar je logično, saj s smrtjo in časovnim odmikom od prenehanja funkcije oseba od aktualne vse bolj postaja zgodovinska, se pa praviloma ne zmanjšuje. Sodna praksa redko dobi priložnost, da se o tem izreče, a iz nemške sodne prakse je znan primer spominskih kovancev zveznega kanclerja Willyja Brandta (Abschiedsmedaille als Sammlermünze für Willy Brandt). Willy Brandt je bil nemški zvezni kancler v letih 1969 – 1974, po njegovi smrti leta 1992 pa je prišlo do izdaje spominskih kovancev z njegovo podobo in zapisom „In memoriam Willy Brandt“, letnicama rojstva in smrti ter navedbami ključnih političnih funkcij, čemur se je z zahtevo po sodnem varstvu uprla njegova vdova. Nemško zvezno vrhovno sodišče je razsodilo (35), da v primeru, ko gre za absolutno javno osebo, privolitev svojcev/vdove ni potrebna, kar potrjuje pravilnost stališča, da smrt absolutno javne osebe/časovni odmik od prenehanja opravljanja funkcije (pri Brandtu je med prenehanjem kanclerske funkcije in smrtjo preteklo kar 18 let) ne vplivata na pravico javnosti do informiranja v zvezi s to osebo, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Nenazadnje se pritožbeno sodišče tudi ne strinja z materialnopravnim izhodiščem, na katerega je prvostopenjsko sodišče oprlo svoje zaključke, da je interes javnosti do informiranja dovoljen le toliko, kolikor je nujno potrebno, da se javnost informira. Pri absolutno javnih osebah velja ravno obratno: javnost lahko posega v zasebno sfero teh oseb tako daleč, dokler ni nujno, da se preprečijo posegi v njihovo varovano intimno sfero oziroma v primerih očitne/prepričljivo utemeljene zlonamernosti, usmerjene v potešitev zvedavosti ljudi.

26Nobenega dvoma ni, da postavitev kipa (poseg v pravico do lastne podobe) in poimenovanje parka (poseg v pravico do (uporabe) imena) ne sodita v posameznikovo intimno in družinsko življenje, torej v intimno sfero, v kateri so varovane tudi pravice absolutno javnih oseb. Obe ravnanji sodita v sfero zasebnega življenja, ki je širša od intimne sfere ter prepletena z elementi intimne sfere in sfere javnega življenja (36). Pritožbeno sodišče je že zgoraj pojasnilo, da morajo absolutno javne osebe sprejeti tudi poseganje v zasebnost oziroma se po naravi stvari odpovejo večjemu delu svoje zasebnosti, zato njihova podoba in ime v tem smislu predstavljata predmet javnega interesa in so te njihove dobrine (konkretno lastna podoba in ime) varovane le izjemoma. Iz sodne prakse (37) izhaja, da se dovoljujejo celo posegi z veliko mero pretiravanja, kritike (38), dvoumnosti, sarkazma in ironije ter provokacije (npr. karikature politikov v dnevnem časopisju), šokiranja in žaljenja (39). Iz tožnikovih trditev ne izhaja, da bi tožena stranka s svojima dejanjema presegla mejo še dopustnega poseganja v zasebno sfero pokojnega dr. Drnovška kot absolutno javne osebe. Nasprotno, iz tožbenih trditev izhaja, da naj bi golo dejstvo, da je tožena stranka to storila brez soglasja tožnika oziroma drugih dedičev pokojnega, pokojni pa bi takima dejanjema nasprotoval, zadoščalo, da gre za nedopusten poseg v tožnikovo osebnostno pravico (tožnik ne trdi, da bi ga žalil kip s konkretno vizualizacijo umetnikovega videnja njegovega očeta, temveč trdi, da je razžaljen in prizadet, ker je bil kip postavljen brez soglasja). Ker je (bil) pokojni absolutno javna oseba, je uporaba njegovega imena in podobe v javnem interesu, konkretna uporaba pa (že po trditvah tožnika) ne presega običajne in dovoljene uporabe teh dobrin, zato pokojni, če bi bil še živ, z odstranitvenim zahtevkom ne bi mogel uspeti. To pomeni, da njegova volja, tudi če bi bila izražena izrecno, ne bi bila pravno upoštevna. Ker dedičevo/tožnikovo pravico do pietete nujno vsebinsko zapolnjuje pokojnikovo življenje in njegova volja, z enakim zahtevkom ne more uspeti niti tožnik. Povedano drugače: tožnikova pravica do pietete/spomina na pokojnika trči ob pravico javnosti do informiranja v enaki meri in obsegu, kot bi z njo kolidirala pokojnikova osebnostna pravica do zaščite lastne podobe in imena. Ker gre za absolutno javno osebo in ob odsotnosti konkretiziranih trditev o prekoračitvi dopustnega posega, tudi ni mogoče napraviti zaključka, da postavitev kipa in poimenovanje parka predstavljata primer očitne/prepričljivo utemeljene zlonamernosti, usmerjene v potešitev zvedavosti ljudi. Ob tem velja dodati, da je postavljanje kipov/spomenikov/spominskih plošč v počastitev spomina na (absolutno) javne osebe v evropskem (kulturnem) prostoru tradicija, ki izvira že iz antike. Pritožbeno sodišče torej ne izključuje možnosti zaščite pravic absolutno javnih oseb tudi na področju zasebnosti, a dejanske okoliščine obravnavanega primera za kaj takega ne dajejo podlage.

27Vsa zgoraj navedena stališča pritožbenega sodišča veljajo tudi glede poimenovanja parka, v zvezi s slednjim pa pritožbeno sodišče glede na izrecne pritožbene navedbe dodaja še naslednje. ZIENUS, na katerega se v pritožbi v povezavi z mnenjem informacijske pooblaščenke sklicuje tožena stranka, že v času odločanja pred sodiščem prve stopnje ni več veljal, ker ga je nadomestil ZDOIONUS. Slednji v 20. členu določa, da se ime ulice določi po zemljepisnem imenu, imenu dogodka ali datumu, povezanem z zgodovino, ali po osebi, ki je bistveno prispevala k razvoju naselja ali je pomembna v širšem družbenem okolju ali po kulturnem izročilu, ime ulice po umrli osebi pa se lahko določi v skladu s predpisom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. ZVOP, ki to področje ureja, v svojih določbah ne predpisuje nobenih pogojev, npr. soglasja dedičev za uporabo imena pokojnega. Glede na dikcijo 20. člena ZDOIONUS lahko tak poseben pogoj za uporabo (soglasje dedičev) predpiše le specialni zakon (konkretno ZVOP), ki ga ne predpisuje, podzakonski akti drugih občin (priloge A31-A33) pa tožene stranke ne vežejo, zato ta pri uporabi imena dr. Drnovška za poimenovanje parka ni potrebovala soglasja dedičev. Seveda je lahko odsotnost soglasja dedičev oziroma ravnanje v neposrednem nasprotju z njihovimi željami (najmanj zanje) moralno sporno, a to še ne pomeni, da jim zaradi tega pripada sodno varstvo v obsegu, kot ga uveljavljajo, pritožbeno sodišče pa na tem mestu še enkrat opozarja na v bistvenem najbolj primerljivo zadevo iz sodne prakse - Willy Brandt.

28Poimenovanje javnih prostorov ima poleg javnega interesa, da se zagotovi lažje vsakodnevno delovanje v zasebnem in javnem življenju, tudi simbolni pomen, saj vselej poudarja pomen pomembnih zgodovinskih osebnosti, kar nenazadnje izhaja že iz zakonske dikcije 20. člena ZDOIONUS. S tem je neizbežno povezano tudi poudarjanje/izpostavljanje družbenih vrednot, ki te zgodovinske osebe zaznamujejo. Ker je poimenovanje javnih prostorov oblastno dejanje, to pomeni, da daje oblast tem vrednotam priznanje, jih podpira in se z njimi poistoveti, zato izraža priznanje za njihovo delo, zasluge oziroma vrednotes, za katere so se zavzemali. Zaradi simbolne izrazne moči takšna poimenovanja prispevajo tudi k širjenju in krepitvi stališč, idej in vrednot (40). Iz razlogov, pojasnjenih v 25. in 26. točki te obrazložitve, poseg v pravice tožnika ni bil nedopusten in je torej ustavno skladen, zato je oblastno ravnanje tožene stranke, ki je s poimenovanjem parka in postavitvijo kipa vanj na simbolni ravni podprlo pokojnikove vsestranske ideje, vrednotes in stališča, v javnem interesu.

29Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

O stroških postopka

30Zavrnitev odločitve o glavni stvari terja tudi poseg v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in odločitev o vseh stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 696,00 EUR stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje (nagrado za postopek, nagrado za narok, PTT in materialne stroške, vse povečano za 20 % DDV) ter 1.053,72 EUR stroškov pritožbenega postopka (nagrado za postopek, PTT in materialne stroške, oboje povečano za 20 % DDV, ter sodno takso za pritožbo), in sicer oboje po predloženih stroškovnih (list. št. 106 in list. št. 139 v spisu), v primeru zamude z obrestmi, kot izhaja iz izreka te sodbe.

----------------------------------------------------------

(1) Več Zobec, J., v Komentar ZPP, 1. knjiga, str. 516.

(2) Ibidem.

(3) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9. 11. 2011, opr. št. 851/2011.

(4) Več Zobec, J., ibidem, str. 517.

(5) Več v Zobec, J., ibidem, str. 517 in 519.

(6) Tako Višje sodišče v Ljubljani v sodbi z dne 4. 7. 2012, opr. št. II Cp 176/2012.

(7) Več v Galič, A., Komentar ZPP, 1. knjiga, str. 454.

(8) Tako izrecno Zobec, J., ibidem, str. 519.

(9) Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani z sodbi z dne 21. 9. 2011, opr. št. 2611/2011.

(10) Tako npr. Višje sodišče v Ljubljani v sodbi z dne 11. 4. 2012, opr. št. I Cp 2776/2011.

(11) Tako Ustavno sodišče RS v odločbi z dne 8. 7. 1999, opr. št. U-I-226/95.

(12) Ibidem.

(13) Glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 8. 5. 2003 , opr. št. U-I-272/98.

(14) Povzeto po Orehar Ivanc, M., Varstvo osebnostnih pravic v ustavnem in v civilnem pravu, magistrska naloga, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana, 2003, str. 94.

(15) Več o oblikah zahtevkov glej v Lampe, R., Varstvo splošne osebnostne pravice (in posebnih osebnostnih pravic) v nemškem civilnem pravu, Podjetje in delo, št. 3/2002.

(16) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 26. 3. 1998, opr. št. II Ips 428/1996.

(17) Tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi z dne 1. 10. 2009, opr. št. Up-2155/08.

(18) Ibidem.

(19) Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22. 3. 2006, opr. št. III Cp 1320/2006.

(20) Ibidem.

(21) Tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi z dne 10. 9. 2009, opr. št. Up-1391/07.

(22) Tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi z dne 26. 9. 2011, opr. št. U-I-109.

(23) Podrobneje v glej Žel, T., Absolutne in relativne javne osebe, diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Maribor, 2012.

(24) Lampe, R., ibidem, str. 6.

(25) Povzeto po Lampe, R., ibidem, str. 7.

(26) Primerjaj sodbo ESČP Von Hannover proti Nemčiji z dne 24. 6. 2004 (primer je poljudno bolj znan kot primer Caroline Monaška).

(27) Teršek, mag. A., Svoboda medijev in varstvo zasebnost: Kritika dveh precedensov, predlog razvrstitve „javnih oseb“ in predlog ustavnopravnih standardov, objavljeno v zborniku Dnevov civilnega prava, Portorož, IPP pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 2006, str. 17-18.

(28) V zadevi Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 je odločilo, da je podjetnik relativno javna oseba.

(29) V zadevi Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009 je poslanca Državnega zbora opredelilo kot (absolutno) javno osebo.

(30) V zadevi Up-462/02 z dne 13. 10. 2004 je poudarilo pomen javne osebe, ki je predstavnik izvršilne veje oblasti (konkretno je šlo za ministra).

(31) Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009.

(32) Teršek, mag. A., ibidem, str. 4.

(33) Koman Perenič, L., in informacijski pooblaščenec, Varstvo osebnih podatkov in mediji, https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/smernice/OP_in_mediji.pdf

(34) Tako Teršek, mag. A., ibidem, str. 29.

(35) Odločba Bundesgerichtshof (BGH) z dne 14. 11. 1995, VI ZR 410/94. Odločba je dostopna na spletni strani: http://www.debier.de/db_datenbank/gericht=BGH&tag=14&monat=11&jahr=1995&az=&st=&fs=¶graph=&sWords=&start=0

(36) Več o razvrstitvah sfer zasebnosti glej v Teršek, mag. A., ibidem, str. 21 do 32.

(37) O stališčih teorije na to temo glej več v Orehar Ivanc, M., ibidem, str. 115 in naslednje.

(38) „Zato mora vzeti to v zakup in biti v večji meri pripravljen na morebiti tudi kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije.“ Tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009.

(39) Najbolj razvpit primer s tega področja je označba bedak/norec („Trottel“) v okviru poročanja novinarja o govoru nacionalističnega avstrijskega voditelja in poslanca. ESČP je presodilo, da predstavlja obsodba novinarja zaradi žalitve kršitev pravice iz 10. člena EKČP. Glej odločbo ESČP v zadevi Oberschlick proti Avstriji z dne 1. 7. 2007.

(40) Tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-109/10-11 z dne 26. 9. 2011.