122. člen ZPP

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da do padca tožnika ni prišlo (na zatrjevani način); da se ni poškodoval na delu oziroma v prostorih toženke. Ob nedokazanem škodnem dogodku je presoja, ali so podani vsi elementi odškodninskega delikta, kot jih določa prvi odstavek 131. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 179. člena ZDR-1, utemeljeno izostala.

Le v primerih, če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Toženec pritožbe ni oddal s priporočeno pošiljko, temveč poslal sodišču z navadno pošiljko. Zato je odločilno zgolj, kdaj je pritožba prispela na sodišče prve stopnje. Prednostna znamka namreč ne izkazuje, da je toženec pošiljko oddal priporočeno po pošti.

Tožeča stranka v pritožbi trdi, da je dopolnitev predloga oddala na pošto kot priporočeno pošiljko (prvič) že 3. 12. 2021, vendar pa se je ta iz neznanega razloga vrnila na njen naslov, zato je dopolnitev ponovno poslala 27. 12. 2021. V dokaz navedenega prilaga kopijo dopolnitve predloga ter kopiji potrdil o oddaji pošiljke z dne 3. 12. 2021 in 27. 12. 2021. Za odločanje o vprašanjih procesnopravne narave zadošča, da stranka svoje trditve dokaže s stopnjo verjetnosti. Ta je podana takrat, ko so razlogi, ki govorijo v prid določeni trditvi, prepričljivejši od tistih, ki govorijo proti njej. Višje sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka s predložitvijo navedenih dokazov zadostila standardu verjetnosti, da je 3. 12. 2021 priporočeno po pošti oddala dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse.

Ni dovolj, da tožena stranka ponudi predložitev dokazov, predlogu za preložitev naroka jih mora tudi dejansko predložiti, saj sodišče lahko narok preloži samo iz upravičenih razlogov. Namen zapisnika o naroku za glavno obravnavo je zapis o dejanjih, ki so bila opravljena na naroku, ne pa to, da bi se lahko tožena stranka, ki na naroku ni sodelovala, o njem nato izjasnjevala.

Utemeljeno in razumno je pričakovanje, da sodišče kot državni organ razpolaga s podatki, ki mu omogočajo spremljanje dogajanja na sodišču, med drugim tudi v natančnem kronološkem smislu. Ker je pritožnik izkazal, da obstaja časovni zamik med uro videonadzornega sistema in dejansko uro, je pri pritožbenem sodišču vzbudil dvom v resničnost vsebine zapisnika v tem delu. Pritožnik je storil vse, kar je od njega razumno pričakovati, da bi svoje pritožbene trditve dokazal, pa tega zaradi razlogov na strani Okrajnega sodišča v Trebnjem ni mogel, obenem pa so imele vse dedinje možnost, da se v primeru nestrinjanja s pritožbo do trditev opredelijo in zavarujejo svoje pravice.

Nobena zakonska določba sodišče ne obvezuje, da stranki po uradni dolžnosti vroči izvod zapisnika naroka. Mirno posestno stanje je tisto, ki sta ga določeno dobo pred sporom oba mejaša videla, upoštevala in spoštovala. Izključna posest enega mora obstajati dalj časa pred trenutkom, ko je postala meja sporna.

V situaciji, ko toženca, s svojimi dejanji (vložitvijo številnih predlogov za izločitev sodnice, predlogi za delegacijo, obnašanjem na narokih) sama ustvarjata situacije, v katerih nato odziv sodišča (zavrnitev predlogov, ukrepe za vzdrževanje reda) dojemata in izpostavljata kot neenakopravno in pristransko obravnavanje, bi ugoditev njunemu predlogu za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče pomenilo pravzaprav izigranje instituta delegacije. Ker mora sodnik vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena ZSS), mora biti sposoben za objektivno odločanje v vseh sporih, tudi v takih, ko mora procesno disciplino zagotoviti z zakonsko predvidenimi disciplinskimi ukrepi. Dejstva, da je sodnica drugemu tožencu izrekla disciplinski ukrep in da je varnostnik sodišča zoper njega podal kazensko ovadbo, sodnica pa kot pri dogodku prisotna izjavo v predkazenskem postopku, zato v širšem smislu še vedno pomenijo ukrep(e) za vzdrževanje reda na obravnavi in nemoten tek sodnega postopka, ne pa okoliščine, ki bi kazale na obstoj nevarnosti oziroma ogroženosti nepristranskosti sojenja.

Iz zapisnika ni razvidno, da bi predlagatelj imel kakršnikoli ugovor zoper vsebino zapisnika (2. odstavek 124. člena ZPP), zato velja domneva, da je, kar je v njem zapisano, resnično.

Sodišče je dobilo odgovor, da je bila pošiljka vročena 9.10.2013 z opombo, da podpisa ni možno pridobiti, in reklamirano vročilnico, na kateri je napisan dan prejema, podpisa prejemnika pa ni, pač pa opomba vročevalca: „Podpisa ni možno pridobiti“ , brez navedbe zakaj. Opisana vročilnica ne dokazuje prejema vabila na glavno obravnavo, saj ni izpolnjena kot bi morala biti. Sodišču ni treba izvajati predvsem dokazov, ki so: a) nepotrebni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno; c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Pri zadnjem razlogu je potrebna posebna previdnost. Ne sme se namreč pretvoriti v t.i. vnaprejšnjo dokazno oceno.

Ob ugotovitvi, da možnosti zdravljenja v tožnikovem primeru v Sloveniji niso bile izčrpane, njegov zahtevek za povračilo stroškov zdravljenja v tujini ni utemeljen.

Kršitve pravil o sestavi zapisnika iz 122. do 124. člena ZPP predstavljajo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, nanje pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Pritožnica teh kršitev ni uveljavljala takoj, ko je bilo mogoče, torej že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko je imela pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se ji prebere, in ugovarjati zoper vsebino zapisnika, zato jih pritožbeno sodišče kot prepoznih ni upoštevalo. Dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku, čeprav povzet v izreku sklepa o dedovanju, nima pravne narave sodne odločbe, pač pa predstavlja sodno poravnavo. Sklenjena sodna poravnava pa se lahko izpodbija le s tožbo za razveljavitev sodne poravnave in ne s pritožbo.

Ker revizija ni bila v roku vložena na pristojnem sodišču, jo je revizijsko sodišče kot prepozno zavrglo.

Absurdnost, neživljenjskost in krivičnost niso posebni pritožbeni razlogi. Tožeča in prvotožena stranka sta sklenili sodno poravnavo šele po tem, ko se je zaključilo dokazovanje, in so vse pravdne stranke priglasile svoje stroške. Ker se sodna poravnava stroškov postopka ni izrecno dotikala, je sodišče pravilno uporabilo določbo 159. člena ZPP. Tožečo stranko je v pravdi zastopala pooblaščena odvetnica, zato je sodišče ni bilo dolžno opozarjati na njene procesne pravice, ki jih sicer lahko iz razloga nevednosti prezre.

Tako se pokaže, da glede na pomembnost navedenega 10 minutnega časovnega intervala sodišče prve stopnje ni povsem pravilno in dosledno upoštevalo predpisov o izvedbi javne dražbe in zapisnik ni v celoti sestavljen tako, da bi omogočal nadzor in oceno nad pravilnostjo postopka, ko ni natančno zabeleženo, kdaj je bila dana zadnja, sporna ponudba, kar bi omogočalo natančno oceno, ali je bila dana pravočasno ali prepozno. Kršitev teh predpisov, ki jo pritožba izrecno uveljavlja ima lahko vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. V tem bo moralo sodišče prve stopnje natančno upoštevati navedena postopkovna pravila, tako glede beleženja časa začetka posameznega sestavnega intervala v smislu drugega odstavka člena 189. ZIZ, kot tudi glede časa podaje ponudb s strani udeležencev, kot tudi časa poteka zadnjega upoštevnega intervala in posledičnega konca dražbe. Pri tem pa tudi pritožbeno sodišče meni, da je potrebno pri izvedbi javne dražbe omogočiti štetje časa z isto natančno uro, ki bo vidna tako za sodišče kot za udeležence postopka, tako da ne bo nobenega dvoma, kdaj se določeni upoštevni čas začne oziroma konča. Četudi je nekaj tehtnosti v nakazovanju sodišča prv

Institut vrnitve v prejšnje stanje je urejen izključno s procesnimi pravili in je zato zmotna uporaba materialnega prava pojmovno izključena.

Kršitev pravil o sestavi zapisnika, ki jih vsebujejo 122. do 127. člen ZPP, predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Predloga za vrnitev v prejšnje stanje v postopku v gospodarskih sporih ni mogoče dati ustno na zapisnik pri sodišču. Ker Zakon (o obligacijskih razmerjih) za odstop terjatve s pogodbo ne določa pismene oblike, ni treba, da stranki svoje soglasje za sklenitev cesijske pogodbe izrazita z njenim podpisom.

Da bi lahko sodišče obravnavalo zahtevek tožnikov in ugotovilo, da so toženci res preprečevali in motili tožnika pri izvrševanju stvarne služnosti vožnje, bi moralo najprej ugotoviti, v kakšnem obsegu je bila ta služnost ustanovljena in se izvrševala. Če se je sodišče odločilo za izvedbo dokaza z ogledom, potem bi moralo ugotoviti tista dejstva, ki so pomembna za to odločitev. Ta dejstva pa morajo biti razvidna tudi iz zapisnika, ki mora biti sestavljen tako, da bodo iz njega razvidne ugotovitve sodišča prve stopnje.

Vrnitev v prejšnje stanje je v izvršilnem postopku dovoljena samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor.

Po določilu 122. člena ZPP je zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, dovoljena pritožba le, če se s pritožbo uveljavlja kršitev 119. člena ZPP (zamujen rok za predlog ali zamujen narok), ali rokov iz 2. in 3. odstavka 118. člena ZPP (subjektivni in objektivni rok).