125. člen ZPP

Ključna je ugotovitev izvedenskega organa, da sta spondiloliza in spondilolisteza povezani entiteti, ki običajno prehajata ena v drugo oziroma spondilolisteze brez spondilolize ni. Iz medicinske dokumentacije ni razvidno, da gre pri tožnici, za travmatsko spondilolizo, saj gre pri spondilolizi za preobremenitvene in suficientne zlome oziroma oslabitev kostnine na točno določenem mestu na posameznem vretencu, kjer ta kost oslabi in se zaradi ponavljajočih preobremenitev počasi zlomi. Ko so vretenca na določenih mestih tako prekinjena, omogočajo zdrs enega vretenca nad drugim, kar vodi v spondilolistezo, ki je bila pri tožnici že podana. Diagnoza spondilolize tako ne spremeni vzroka bolniškega staleža za sporno obdobje.

Imenovanje organov vodenja družbe je stvar družbenikov v okviru njihove pravice do svobodne gospodarske pobude. Sodna intervencija pri imenovanju članov nadzornega sveta je zato le izjema in pride v poštev samo takrat, kadar je sicer ogroženo delovanje družbe. Presoja o tem, katere okoliščine utemeljujejo, da gre za nujen primer, mora biti restriktivna.

Tožnica je poleg ključka priložila tudi večino listin, ki so bile na tem nosilcu (A 21 do A 29), in se nanašajo na medicinska vprašanja, povezana z virusom SARS-CoV-2, te pa je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje pa ni odločalo o medicinskem vprašanju, zato pritožba zmotno meni, da je izostala vsebinska presoja dokazov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pravilo o oblikovanju dokazne ocene iz 8. člena ZPP, saj je metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene bistveno kršen le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Tega dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati.

Zaradi nepravilnega ravnanja volilnega odbora, ki ni upošteval izrecnih navodil volilne komisije in na volilne karte ni vpisal imena in priimka volivca, je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka volitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost volitev. Podana je bistvena kršitev postopka volitev, ki je ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost volitev, ker je volilna komisija določila prekratek rok za prejem in vračilo glasovnic po pošti, kar je imelo za posledico, da so se glasovnice po pošti vračale prepozno in zato niso bile upoštevane. Prihajalo je lahko do primerov, ko glasovanje ni bilo omogočeno vsem zaposlenim, ki so bili v kratkotrajnem bolniškem staležu, ko je torej posameznik nastopil bolniški stalež po tem, ko je volilni odbor volilni material že poslal posameznim vodjem enot toženke. Navodila o predčasnem glasovanju, ki jih je sprejela volilna komisija, niso vsebovana v navodilih, ki so jih prejeli upravniki enot toženke, kar pomeni, da slednji s temi navodili niti niso bili seznanjeni, posledično pa tudi zaposleni, ki so bili na letnem dopustu, niso bili seznanjeni o možnosti predčasnih volitev. Nasprotni udeleženec ni dokazal, da bi

Sodišče prve stopnje odloča po stanju na dan zadnje glavne obravnave. Iz zapisnika o glavni obravnavi (na njej sta bila prisotna toženec in njegov odvetnik) izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nekaj metrov od vrtne ograje na sporni nepremičnini še vedno moč videti kmetijsko mehanizacijo in osebni avtomobil. Če je po naroku tožena stranka izpraznila parcelo in je ta sedaj prazna, izvršba ne bo potrebna.

Sodišče prve stopnje je vlogo tožnika, ki je bila naslovljena kot - pripombe na prepis zvočnega posnetka z glavne obravnave z dne 12. 6. 2023 - utemeljeno zavrglo, ker je pravilno ugotovilo, da tožnikova vloga po vsebini ne vsebuje pripomb na prepis zvočnega posnetka ali pripomb na morebitna neskladja med zvočnim posnetkom in prepisom, in da pojasnila o izpovedanem ne ustrezajo vsebini pripomb na zvočni posnetek. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba opredeljeno tudi ne izpodbija.

Sodišče je korektno odgovorilo na vprašanje, zakaj so pripombe, podane na izvedenski mnenji B. B. in C. C., prepozne. Obširno je pojasnilo, da B. B. tekom postopka svojega mnenja ni spreminjal, ves čas je pri njem vztrajal ter da je bila toženka z njim seznanjena (že) 5. 9. 2018. Sodišče je obe stranki pozvalo k podaji pripomb, pri čemer jima je določilo rok, ju opozorilo na posledico neaktivnosti in s tem ustrezno izvedlo (pisno) materialno procesno vodstvo po 286.a členu ZPP. Kljub podaljšanju roka za podajo (dodatnih) pripomb tega toženka ni storila, v prepozno podani vlogi pa niti ni utemeljila razloga za zamudo. Toženka sicer v pritožbi navaja, da ji je bilo izvedensko mnenje vročeno hkrati z obsežno pripravljalno vlogo, zaradi česar je bil (zakonsko) določen rok za podajo pripomb prekratek. Vendar z navedenim svoje zamude ne more opravičiti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna odločitev, da je bila toženka s pripombami na mnenje B. B. in C. C. prekludirana. Nadalje ne gre spregledati, da se je sodišče (navkljub prekluziji) do večine podanih pripomb v izpodbijani odločbi jasno opredelilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je skladno s prvim odstavkom 244.

Res je, da (v redkih primerih) izdani vmesni sodbi v istem postopku lahko sledi zavrnilna. Slednje je posledica primerov, ko je ugotavljanje škode povezano z ugotavljanjem kompleksnega sklopa dejstev, ki predhodno niso bila predmet obravnave. V konkretni zadevi ne gre za tak primer, saj končna odločba (glede višine škode) v pretežnem delu pravzaprav temelji na dejstvih, ki so bila ugotovljena že z izdano vmesno sodbo, v nadaljevanju postopka pa so se le še utrdila. Do vseh teh dejstev se je imela prva toženka torej že možnost izjaviti. Če je to storila prepozno (kar se nanaša predvsem na zaključke, ki izhajajo iz mnenja izvedenca B. B.), je odgovornost na njeni strani. Zgolj dejstvo, da je bil v postopku kasneje imenovan še izvedenec C. C., ki je imel nalogo ugotavljanja, ali je B. B. v mnenju storil kakšno strokovno napako, ki bi bistveno vplivala na oceno škode, s poudarkom na pravilni uporabi tarif in sortimentnih tablic, ne pomeni ponovne obravnave več let prej izdelanega B. B. mnenja. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izvajanje, da pripombe na izvedensko mnenje niso zajete s prekluzijo. Od klasičnega odziva, pripomb stranke na podano izvedensko mnenje, česar prekluzija

Sodišče druge stopnje te zakonske omejitve poudarja zato, ker iz jamstva poštenega sodnega postopka (pravic praviloma ustavnopravnega in konvencijskega (EKČP) jamstva; 22. in 23. člen Ustave RS ter prvi odstavek 6. člena EKČP) izhaja tudi pravica do obrazložene sodne odločbe, vendar seveda ta ni neomejena. Poudariti je potrebno, da stranke v civilnih postopkih nimajo le pravic temveč tudi dolžnosti. Toženka v tem postopku je odvetnica, torej pravna strokovnjakinja, od katere se zato utemeljeno pričakuje, da pozna tudi citirane zakonske določbe in temu primerno tudi sestavi pravno sredstvo. Kršitve procesnih ustavnih in konvencijskih jamstev (EKČP) niso samostojen pritožbeni (ali revizijski) razlog, temveč se te kršitve umeščajo, presojajo in odpravljajo na podlagi obstoječih določb procesnega zakona (ali posameznih procesnih določb), praviloma na podlagi določb ZPP. Kadar se stranke sklicujejo neposredno na kršitev tovrstnih pravic, je naloga sodišča, da jih umesti v ustrezne določbe procesne zakonodaje. Če je to umestitev naredila že stranka, pa so jo dolžna preveriti. Takšno razvrščanje je bistveno zaradi citiranih določb ZPP, ki razmejujejo med procesnimi kršitvami na k

O neutemeljenem motenju izvrševanja služnosti lahko govorimo le v primeru, če gre za tak poseg, ki preprečuje oz. pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. Zato za neutemeljeno motenje izvrševanja služnosti ne šteje ravnanje, ki sicer posega v izvrševanje služnosti, vendar vanj bistveno ne posega. Ravnanje toženca (opozorilo toženca najemniku tožnika, da je širina služnosti po celotni trasi 2 m in da izven trase ne sme voziti) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja ravnanja, ki bi ga bilo mogoče šteti za protipravno vznemirjanje oz. neupravičen poseg v izvrševanje služnosti. Zgolj opisano opozorilo v ničemer ne vpliva na izvrševanje služnosti - seveda v dogovorjenem obsegu, v širšem obsegu pa seveda služnost sploh ne obstoji, kar pomeni, da prepoved vožnje preko širine 2 m sploh ne posega v služnost, saj je tam tožnik nima. Ker tožnik niti v pritožbi ni opozoril na nepravilnosti v zapisniku, pritožbeno sodišče zaključuje, da kršitev določbe tretjega odstavka 125. člena ZPP ne predstavlja relativne bistvene kršitve – ker tožnik ne pove, v čem bi bile nepravilnosti zapisnika, ni mogoče zaključiti, da je omenjena kršitev vplivala na pra

Po prehodni določbi 125. člena ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Odločitev o nedovoljenosti revizije temelji na ugotovitvah, - da se je ZPP-E pričel uporabljati 14. 9. 2017, - da je bila sodba sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi izdana 19. 11. 2021, - da je bila prva sodba v obravnavani zadevi sicer izdana pred pričetkom uporabe ZPP-E, a je bila kasneje delno spremenjena.

V posledici očitne nekritičnosti tožnice do lastnih ravnanj in njene preobčutljivosti (razburjale so jo že situacije, ki za povprečnega človeka sploh niso konfliktne) so se sčasoma do določene mere skrhali medsebojni odnosi. Ti pa sami po sebi ne pomenijo avtomatično tudi trpinčenja, nadlegovanja oziroma diskriminacije, čeprav so za udeležene naporni. Običajnih nesporazumov, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnica ravnanja nadrejene subjektivno dojemala kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.

Drži, da zaslišanja na naroku niso bila snemana, kar pa ni nujno in je ta odločitev v prosti presoji razpravljajočega sodnika (prvi odstavek 125. člena ZPP). Tožnik je bil na naroku zastopan po svojem odvetniku, ugovorov na zapisnik (kar je pravica stranke, drugi odstavek 124. člena ZPP), ki jih sedaj navaja v pritožbi, pa ta ni podal, saj iz zapisnika niso razvidni. Razpravljajoči sodnik je tisti, ki najbolje oceni vtis o pristnosti in verodostojnosti posamezne izpovedbe.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da so bile zatrjevane nezakonitosti, zaradi katerih naj bi bila po mnenju pritožbe tožnica prikrajšana v plači za dva plačna razreda, že predmet pravnomočne sodne odločitve. Med strankama je bilo pravnomočno končanih več sodnih sporov v zvezi s pravilnostjo plače, kot bistvenega pa je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010, v katerem so bili zavrnjeni tožbeni zahtevki za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 in aneksa št. 1 k tej pogodbi z dne 30. 9. 2008, ter za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto referent III z osnovnim 19. plačnim razredom, z vsemi napredovanji pa s 24. plačnim razredom.

Postopek dokazovanja obsega in višine vlaganj je bil voden v skladu z določbo 25. člena ZDen, ob upoštevanju postopkovnih pravil ZUP, vse z namenom ugotoviti višino povečane vrednosti stanovanja in s tem višino odškodnine. Ugovor, da odločitev senata o snemanju naroka za glavno obravnavo predstavlja postopkovno kršitev, ni utemeljen. Gre za diskrecijsko odločitev sodnika oziroma sodnega senata, ki zahteva, da so stranke o odreditvi zvočnega snemanja seznanjene.

Nihče od prisotnih na naroku ni napovedal dostopa do zvočnega posnetka. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožencu ni bila dana možnost dostopa do zvočnega posnetka, saj mu je bila dana, pa jo je zavrnil. Pravica do izjave tožencu ni bila kršena, saj mu je bil dostop do zvočnega posnetka omogočen v postopku pred sodiščem prve stopnje, omogočen pa mu je bil tudi v pritožbenem postopku, kar pomeni, da bi se toženec s posnetkom lahko seznanil ter svoje očitke v pritožbi konkretno pojasnil. Priče v običajnih, vsakdanjih, domačih in osebi znanih okoliščinah, vrzeli v mentalnih sposobnostih zapustnice, togosti njenih miselnih procesov, izražanja pavšalnih odgovorov, sugestibilnosti v situacijah odvisnosti od drugih ter površnega sodelovanja v pogovorih niso mogle zaznati, ker za sodelovanje v pogovorih o vsakdanjih stvareh ni bilo potrebno aktivirati tako imenovanih višjih razumskih dejavnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi določbe četrtega odstavka 125. člena ZDR-1 zavrnilo tožnikove navedbe, da bi morala pogodba o zaposlitvi trajati vsaj do izteka poskusnega dela, saj lahko skladno z navedeno zakonsko določbo, delodajalec delavcu, ki ne ustreza njegovim pričakovanjem, pogodbo o zaposlitvi odpove že med trajanjem poskusnega dela.

Prvo sodišče je s tem, ko je določilo napačen (prekratek) pritožbeni rok v pravnem pouku izpodbijane sodbe, storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Pravica do pritožbe je ustavna pravica (25. člen Ustave RS) in ena izmed temeljnih pravic v postopkih, v katerih se odloča o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih strank. To pravico je s procesnega vidika mogoče realizirati v celoti le tedaj, če je stranka pravilno seznanjena z vsemi elementi pravnega sredstva (pritožbe), kar je stvar popolnega in pravilnega pravnega pouka v odločbi, ki se izpodbija s pravnim sredstvom (pritožbo). Sem spada tudi navedba pravilnega pritožbenega roka v pravnem pouku. Napačen pravni pouk nikoli ne sme biti v škodo stranki, ki uveljavlja pravico do pravnega sredstva.

Že Vrhovno sodišče je v predhodnih postopkih ugotovilo in sedaj tudi pravilno sodišče prve stopnje, da je tožničin zahtevek iz naslova nepremoženjske škode po določbah Obligacijskega zakonika in ne Zakona o kazenskem postopku. To pomeni, da 1. točka 27. člena ZDoh v tem primeru ne velja. 27. člen pa našteva taksativno, kdaj se dohodnina ne plača. Davčni predpisi niso takšni, da ko po mnenju sodišča neka odškodnina ni bila posebej omenjena, je moč uporabiti analogijo. 27. člen natančno našteva primere, kdaj se dohodnina ne plača, in sicer za zahtevke za nepremoženjsko škodo po OZ je to urejeno v 5. točki 27. člena ZDoh. Uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP je dopustna na podlagi tretjega odstavka 130. člena ZPP-D. Zato pritožbeno sodišče ne more odpirati vprašanj o višini tega tožbenega zahtevka. Ker gre za neprerekana dejstva tudi ne more odločbe razveljaviti ali opraviti o tem glavne obravnave na drugi stopnji. Zato je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava (174. člena OZ in drugega odstavka 214. člena ZPP) pritožbi v tem delu ugoditi in prisoditi zahtevano škodo iz naslova izpadlega dohodka (358. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi opozarja na dolžino post

Ker zakon pred uveljavitvijo novele ZPP-E posebnega pravnega sredstva zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje ni predvideval, je pritožba tožnice nedovoljena.