UPRS Sodba I U 1195/2016-21

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka sama nosi stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo A. (v nadaljevanju CSD) po uradni dolžnosti na podlagi 10b. in 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ter 3. odstavka 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločil, da se mladoletni B.B., roj. ... 2015, odvzame materi C.C. in namesti v rejniško družino D.D. (1. točka izreka), da postane ta odločba izvršljiva z dnem njene vročitve in da se odvzem otroka izvede v prostorih Centra za zdravljenje bolezni otrok E. dne 23. 12. 2015 od 8.50 do 16.00 ure (2. točka izreka), da je mati otroka v danem roku dolžna CSD predati osebne dokumente otroka (3. točka izreka), da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (4. točka izreka) in da posebnih stroškov v postopku ni bilo (5. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja kronološki potek in ugotovitve upravnega postopka, ki ga je CSD uvedel po uradni dolžnosti dne 14. 9. 2015 po prejemu poročila Ginekološke klinike, iz katerega med drugim izhaja, da mati ni znala rokovati z novorojenčkom B.B. (v nadaljevanju: otrok), da je pregret ležal pri njej v postelji, da jo je bilo potrebno zbujati in opominjati, naj nahrani otroka, ter jo opozarjati na pravilno nego otroka, ki ga je umivala z razkužilnimi robčki; v času njunega bivanja v porodnišnici je mati prepuščala skrb za otroka drugim materam in odhajala ven na krajše odmore, ne da bi o svoji odsotnosti obveščala sestre; ker otrok ni pridobival na teži, so po odredbi spec. pediatrije F.F., dr. med., otroka hranile medicinske sestre, pri katerih je jedel dovolj; Tako sta ostala v porodnišnici 13 dni, nato sta bila odpuščena v Materinski dom. V obrazložitvi so nadalje povzete navedbe Odpustnega pisma Ginekološke klinike z dne 26. 8. 2015, uradnih zaznamkov z dne 15. 9. 2015 in 25. 9. 2015 o sestanku v Materinskem domu in o razgovoru s tožnico, Socialnega poročila Materinskega doma z dne 19. 10. 2015, ter navedbe matere drugo tožnice G.G., ki jih je podala na razgovoru pri CSD dne 20. 10. 2015, ki je po seznanitvi z ugotovitvami zdravstvenih institucij in Materinskega doma o nepravilni in neprimerni skrbi za otroka s strani matere in o možnosti, da bi lahko imel otrok zaradi družinske anamneze težave, saj je bil po hospitalizaciji od 8. do 12. 10. 2015 iz Pediatrične klinike napoten v Center za zdravljenje bolezni otrok Šentvid pri Stični, med drugim povedala, da otroka še ni videla, da pa je zaradi nezaupanja v sposobnosti hčere za skrb za otroka pripravljena v celoti prevzeti skrb za vnuka.

3Nadalje je v obrazložitvi povzet dopis Pediatrične klinike v Ljubljani, H.H., dr. med. spec pediatrije, z dne 21. 10. 2015, o njenih opažanjih v času hospitalizacije otroka od 8. do 12. 10. 2015, da mati nima realnega pogleda na otrokovo klinično stanje in težav ne prepozna ter da ima z otrokom, ki je večino časa v postelji, le malo interakcije, ponoči pa se mati ne zbuja na otrokov jok ter večino nege, hranjenja in previjanja prepušča, da jo opravijo sestre. Iz dopisa Centra za zdravljenje bolezni otrok E. (v nadaljevanju: Zavod E.), I.I., dr. med., z dne 21. 10. 2015, izhaja, da je bil otrok v navedeni zavod sprejet v spremstvu mame, ki del dneva preživi ob otroku pri urah terapije in se, ko je utrujena, umakne v svojo sobo, pri negi in hranjenju otroka pa potrebuje pomoč sester.

4Nadalje iz zapisnika multidisciplinarnega tima z dne 21. 10. 2015 med drugim izhaja, da mati ni potrebovala samo pomoči pri hranjenju otroka, pač pa je bila tudi fizično nestabilna in je bila sama skrb za otroka zanjo prenaporna; prav tako je bila mati nekritična do tega, koliko hrane potrebuje otrok, in glede pogostnosti hranjenja, iz česar izhaja, da ne more slediti potrebam otroka, ki ga tudi pogosto ni slišala, ko je jokal; otroka je premalo oblekla, ni skrbela za urejenost njegovih oblačil in da bi bil otrok redno previt, niti za čistočo stekleničke za mleko in dudke. Mamo se je ob diagnosticiranem "ekstenzijskem vzorcu", zaradi česar je nujno primerno rokovanje "handling" z otrokom, večkrat dnevno s strani različnih oseb poučevalo, kako se primerno ravna z otrokom, česar pa mati ni zmogla sprejeti oziroma tega dejansko ni izvajala, četudi to posledično privede do zaostanka v motoričnem razvoju, do česar je pri otroku že tudi prišlo po ugotovitvi dr. H.H., takšni otroci pa imajo poleg težav pri hoji lahko tudi težave pri fini motoriki in so nespretni. Po opažanjih dr. H.H. pa mati nima vpogleda v otrokovo zdravstveno stanje in glede tega ni izrazila nobene skrbi, četudi bo otrok potreboval najmanj leto dni intenzivno obravnavo v smislu fizioterapije, kar je ključnega pomena za nadaljnji razvoj otroka. Glede skrbi za otroka je mati razmišljala, da bi ji ob tem pomagala njena mati in hčerka J., slednja pa je povedala, da ne mati, niti ona sama ne bo zmogla skrbi za otroka. Po ugotovitvi multidisciplinarnega tima je hčerka J. tedaj zaprosila CSD za izredno denarno pomoč, ker so bili v stanovanju, kjer sta z mamo živeli, zaradi neplačila položnic odklopljeni elektrika in ogrevanje in ker ni imela sredstev niti za hrano. Po presoji multidisciplinarnega tima mati ni sposobna in ne zmore slediti osnovnim potrebam otroka, zaradi česar se ocenjuje visoka stopnja ogroženosti otroka. Iz ocene ogroženosti otroka z dne 21. 10. 2015 je tudi razvidno, da je zanemarjanje otroka prisotno v vseh postavkah, razen v tem, da mati ni zapustila otroka. Nadalje iz ocene ogroženosti otroka izhaja, da mati ne izpolnjuje osnovnih pogojev za zdrav razvoj otroka, kot so nega, prehrana, bivalni pogoji, varstvo otroka, skrb za zdravje otroka, čustveni odnos mame do otroka je slab, razvojnih vzpodbud s strani matere ni dovolj, splošni vzgojni stil je slab, navezanosti ni, uvida v problem mati nima; tudi pri starejših otrocih mati ni zmogla izpolnjevati starševske skrbi, zato so bile tri hčerke zaradi zanemarjanja že nameščene v rejniško družino. V nadaljevanju obrazložitve so povzeta opažanja Zavoda E. v dopisih z dne 3. 11. 2015 in 1. 12. 2015 ter razgovora z mamo, ki je bil opravljen dne 16. 11. 2015. Dne 16. 12. 2015 je CSD skušal opraviti obisk na domu tožnikov, vendar neuspešno, ker je hčerka J., kot izhaja iz uradnega zaznamka telefonskega razgovora z njo, zavrnila obisk na domu.

5Glede ugotavljanja materinih starševskih zmožnosti je CSD vpogledal v izvedensko mnenje sodne izvedenke K.K., univ. klin. psih. spec., z dne 9. 5. 2012, iz katerega izhaja, da so materine starševske zmožnosti zaradi osebnih značilnosti, ki so posledica dogodkov v njenem življenju, v takšni meri okrnjene, da ji onemogočajo uspešno opravljanje starševske vloge; ker sama ni imela priložnosti osvojiti načina zadovoljevanja osnovnih potreb otroka, tega tudi sama ni zmožna nuditi svojim otrokom. Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 170/2014 z dne 22. 1. 2014, ki povzema izvedeniško mnenje sodnega izvedenca klinične psihologije mag. L.L., izhaja, da mati ne izkazuje zadovoljivih vzgojnih sposobnosti in kompetenc, zaradi česar je manj primerna indentifikacijska materinska figura. V socialnem kontaktu deluje čustveno hladno, otopelo, resignirano in občasno infantilno, pogosto se ukvarja sama s seboj, njeno poznavanje in razumevanje otroške psihologije je šibko, kot tudi poznavanje otrokovih razvojnih potreb, ki jih v svoji materinski vlogi ni sposobna ustrezno zadovoljevati. CSD je skladno z 88. členom Zakona o socialnem varstvu (ZSV) dne 15. 12. 2015 pridobil mnenje strokovne komisije, iz katerega izhaja, da mati ni v stanju skrbeti za otroka in mu zagotoviti materialne, čustvene in bivalne pogoje, zaradi česar naj se otrok namesti v rejniško družino. V skladu z 88. členom ZSV je CSD za dan 21. 12. 2015 razpisal ustno obravnavo, na kateri se je mati izjavila o vseh dokazih, zbranih v ugotovitvenem postopku; tako je povedala, da so ugotovitve Ginekološke klinike lažne, ker je ni bilo potrebno opozarjati, da bi nahranila otroka, saj je celotno skrb za otroka prevzela ona, razen nekaj noči, ko so se sestre same odločile, da bodo hranile otroka, ker ni pridobival na teži, kar pa tudi njim ni uspelo. Glede namestitve v Materinskem domu je mati povedala, da je bila tja odpeljana s strani strokovnih delavk CSD in da se je sama želela vrniti z otrokom domov, kjer je bilo vse pripravljeno za otroka in bi ji pri skrbi za otroka pomagala hčerka J. Na vprašanje o tem, da je njena hčerka J. tedaj zaprosila za izredno denarno pomoč zaradi odklopa ogrevanja in elektrike, je mati povedala, da stroški niso bili plačani, ker ni imela položnic. V zvezi z bivanjem v Materinskem domu in opažanji s strani Materinskega doma je mati povedala, da je zaradi oteklih nog dobivala zdravila in je res veliko spala, zaradi česar ni slišala joka otroka, kar pa je trajalo le en dan, ko so ji pri skrbi za otroka pomagali v Materinskem domu, potem pa je zdravila sama opustila. Prav tako je zanikala, da ne bi pestovala otroka oziroma ga stisnila k sebi. Povedala je, da ga je vzela k sebi, ko ga je previla in oblekla ter nahranila, saj še ni znal sam piti iz "flaške". Glede zdravstvenih težav otroka je povedala, da je bilo ugotovljeno, da ne pridobiva na teži in da ima preveliko glavo in nič drugega. Glede poučitve o pravilnem ravnanju z otrokom je povedala, da so ji to pokazali samo v porodnišnici. Glede higiene stekleničke in dude je povedala, da jo je oprala, če je lahko prišla v kuhinjo, pa še takrat je bil tam dren, sicer pa je prosila strokovno delavko Materinskega doma, da je to storila namesto nje. Glede izjave svoje matere, da dela iz sebe invalida, je navedla, da se ji zdi čudna, saj se je s svojo materjo videla le en dan prej, pred tem pa ne. Glede ugotovitev Pediatrične klinike je povedala, da so si medsebojno nasprotujoče, češ da do sinovega stanja ni kritična in da hkrati upošteva njihova navodila pri rokovanju z otrokom. Glede navedb, da je bil otrok večino časa v postelji je povedala, da ne ve, kam naj bi ga sicer dala. Glede ugotovitev, da ni slišala otrokovega joka in da so sestre hranile otroka, je mati izjavila, da tega res ni vedela in da se je zbudila, vendar so ji sestre odnesle otroka in je zaspala nazaj. V zvezi z bivanjem v Zavodu E. je povedala, da je bila najprej ločena od sina, potem pa so ju dali v isto sobo. V času njene odsotnosti iz Zavoda E., na primer zadnja dva dni, mati ne ve, kdo skrbi za otroka, domneva pa, da verjetno sestre, ki so v službi in se med sabo menjajo, tako da za otroka skrbi dvanajst različnih oseb. Sicer za otroka skrbi sama, tudi ponoči, čez dan se pozanima, kdaj mora jesti. Glede ocene ogroženosti je mati povedala, da ni zaljubljena v svoje otroke v tem smislu, da bi bila navezana na otroke. V zvezi z ugotovitvami obeh navedenih izvedencev v zvezi z vzgojnimi sposobnostmi matere in njenimi kompetencami, je mati dejala, da sta mnenji stari in da se je ona v vmesnem času sestavila. V zvezi z mnenjem strokovne komisije je mati izjavila, da mu nasprotuje in da je sama sposobna skrbeti za otroka.

6V izpodbijani odločbi so povzeta določila 1. odstavka 3. člena Konvencije OZN o otrokovih pravicah, 3. odstavka 53. člena in 1. odstavka 54. člena Ustave, 5.a člena, 6. člena, 116. člena, 119. člena in 120. člena ZZZDR ter 86. in 88. člena ZSV, na podlagi katerih sme CSD odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo varstvo in vzgojo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Razlogi za odvzem otroka so lahko na strani staršev, lahko pa gre za objektivne razloge. Namen tega ukrepa je varovanje otrokovih koristi, zato ni potrebno, da gre pri razlogih, ki izvirajo na strani staršev za krivdno ravnanje ali opustitev staršev, če so odpovedali pri skrbi za otrokov razvoj. Otroka je možno odvzeti staršem že tedaj, če je otrokov razvoj pri starših samo ogrožen in ni potrebno, da je nastala škoda v njegovem razvoju.

7Po pregledu zadevne dokumentacije in izvedbi vseh zbranih dokazov ter zaključenem ugotovitvenem postopku CSD ugotavlja, da je otrok B.B. prikrajšan pri zadovoljevanju osnovnih čustvenih potreb, gmotnih potreb, razvojnih spodbudah in da je zaradi zanemarjanja s strani matere njegov psihofizični razvoj tako ogrožen, da je za preprečitev nadaljnje škode v njegovem razvoju nujen takojšen odvzem otroka materi ter njegova namestitev v rejniško družino, kar argumentirano utemeljuje s svojimi razlogi v nadaljevanju obrazložitve, v izhodišču katere poudarja, da se CSD glede očeta ni posebej opredeljeval, ker očetovstvo za otroka ni bilo urejeno. Po ugotovitvi CSD mati že od rojstva otroka dalje ni zmogla poskrbeti za osnovne telesne potrebe otroka, saj iz poročil Ginekološke klinike, Materinskega doma, Pediatrične klinike in Zavoda E. izhaja, da mati zmore skrb za nego in hranjenje otroka samo ob podpori drugih oseb, ki dohranjujejo otroka in jo opozorijo, kdaj je potrebno nahraniti otroka, ga previti in preobleči ter ji tudi priskrbijo hrano za otroka. Zaradi tega, ker otrok ni dovolj napredoval v teži, saj ga mati ni dovolj vzpodbujala, je pediatrinja v porodnišnici izrecno odredila, naj otroka hranijo sestre, zaradi česar se je stanje otroka popravilo tako, da sta bila lahko z mamo odpuščena. Večkrat se je ugotavljalo, da mati ne sliši otroka, ko ta joka, in je bilo na to potrebno mamo posebej opozarjati ali celo prevzeti skrb za otroka ter ga pomiriti in nahraniti. Do teh osnovnih potreb otroka je bila mati nekritična, na ustni obravnavi pa je izjavila, da te navedbe vseh omenjenih institucij ne držijo in da je, z izjemo ene noči v Materinskem domu, ko je bila bolna in pod vplivom zdravil, sicer sama skrbela za otroka, medtem ko so se sestre v porodnišnici in na Pediatrični kliniki same odločile, da bodo nahranile otroka in zato ona tega ni storila in je zaspala nazaj. Na ustni obravnavi je mati tudi izjavila, da je sposobna popolnoma samostojno poskrbeti za otroka, oziroma, da ji bo pri tem pomagala hčerka J. ali pa mama, o čemer sta obe imenovani izrazili svoj dvom v to, ali je mati sposobna skrbeti za otroka, oziroma se držati dogovorov glede reda in skrbi za otroka.

8Mati po oceni CSD tudi ni sposobna otroku zagotoviti niti ustreznih bivalnih razmer, saj je na ustni obravnavi izjavila, da bi se z otrokom vrnila nazaj v stanovanje, medtem ko CSD dvomi, da bi bile bivalne razmere za otroka primerne. Čeprav iz javnih sredstev prejema različne prejemke v skupni višini 596,05 EUR mesečno, pa ni poravnala stroškov elektrike in ogrevanja, zaradi česar je prišlo do odklopa ogrevanja in elektrike, tako da je njena hči J. zaprosila za izredno denarno pomoč. Poleg tega iz poročila Materinskega doma izhaja, da mati ne zmore niti osnovne higiene prostora, ne stekleničk za mleko niti oblačil. Poleg tega so konflikti med hčerko J. in mamo tako hudi, da to za otroka ne bi predstavljalo varnega okolja. Mati nima podpore niti v širši družini, saj ima predvsem materina mati o njej slabo mnenje. Prav tako mati tudi ni sposobna uvida v otrokove posebnosti glede zdravstvenih težav, saj je na ustni obravnavi mati izjavila, da je imel otrok težave le zaradi teže in da ima preveliko glavo, medtem ko iz vseh poročil različnih institucij, kjer sta bila nameščena z otrokom, izhaja, da ima otrok poleg tega težave zaradi ekstenzijskega vzorca, zaradi česar je nujno potrebno primerno rokovanje ("handling") z njim.

9Na ustni obravnavi je mati izrecno navedla, da so jo primernega rokovanja učili le v porodnišnici, kar pa ne drži, saj je bila večkrat opozarjana na pravilno držanje otroka in je bila fizično navzoča tudi na fizioterapiji, sama pa dejansko ni izvajala potrebnega rokovanja z otrokom, kar posledično privede do zaostanka v motoričnem razvoju, do česar pa je pri otroku že prišlo po ugotovitvi pediatrinje H.H., dr. med. spec. ped.; da imajo takšni otroci, poleg težav pri hoji, lahko tudi težave pri fini motoriki in so nespretni, je bila mati tudi podrobno obveščena na Pediatrični kliniki. Prav tako mati tudi ne zmore vzpostaviti z otrokom čustvenega stika in mu nuditi bližine ter interakcije, kar je nujno za zagotavljanje čustvenih potreb in razvojnih spodbud, saj sama opisuje svoj odnos tako, da otroka vzame, da ga previje in preobleče ter nahrani, ker mu ne more dati stekleničke v posteljo, ker še ne zna sam piti. Čustvene potrebe otroka in razvojne vzpodbude, ki naj bi mu jih zagotavljala mati, so po ugotovitvah CSD povsem zanemarjene, zaradi česar je prišlo tudi že do posledic, in sicer, da otrok ne vzpostavlja očesnega kontakta, resno pa je ogrožen tudi nadaljnji psihični in intelektualni razvoj otroka. O okrnjenosti materine starševske zmožnosti in sposobnosti prepoznavanja in zadovoljevanja otrokovih potreb izhaja iz mnenj sodnih izvedencev K.K. in L.L., ki sta jih sicer podala že v prejšnjih postopkih, vendar gre po ugotovitvi CSD za petega otroka matere, mati pa do sedaj ni zmogla in še vedno ni zmožna zaznati in zadovoljiti osnovnih potreb svojih otrok, zaradi česar je posledično že prišlo do odvzema treh otrok in konfliktnega odnosa s starejšo hčerko. Izhajajoč iz otrokovih potreb CSD po povedanem meni, da gre za zanemarjanje vzgoje in varstva otroka ter da je psihofizični razvoj otroka pri materi ogrožen, zato je potreben odvzem otroka materi. Ukrep odvzema je tudi nujen, da se zavarujejo koristi in potrebe otroka. Kadar se otrok staršu odvzame, se otroka namesti v zavod ali k drugi osebi, kar pomeni namestitev v rejništvo. V konkretnem primeru se je CSD odločil za namestitev otroka v rejniško družino, glede na starost otroka in tudi druge potrebe, zaradi čimprejšnje zagotovitve normalnega družinskega okolja in ene osebe, ki bo skrbela za otroka tako, da bo otroku zagotovljena stalnost, varnost, ljubeče in vzpodbudno okolje v rejniški družini, ki zaradi zagotavljanja koristi otroka v izreku prvostopenjske odločbe ni izrecno navedena, zaradi njegove varnosti in možnosti, da se prilagodi na novo okolje, zaradi česar je potreben čas za prilagoditev, mati pa bo pozvana k udeležbi v individualni projektni skupini, ki bo načrtovala nadaljnjo skrb za otroka. Pri tem še pojasnjuje, da gre pri ukrepu odvzema otroka za potreben ukrep, ki je le začasne narave, dokler roditelj ne dokaže osebne urejenosti, psihične stabilnosti, samostojnosti v skrbi in preživljanju sebe in otroka, sposobnosti biti odgovoren starš ter uvida v svoje pomanjkljivosti, oziroma, da si priskrbi pomoč za odpravo le-teh.

10Ker je CSD po izvedenem ugotovitvenem postopku v konkretnem primeru ugotovil, da so pri otroku že nastopile okoliščine, ki ogrožajo njegov fizični in psihični razvoj do te mere, da je nujen takojšen odvzem otroka materi, je tudi odločil, da pritožba ne zadrži izvršljivosti odločbe na podlagi 2. odstavka 236. člena v povezavi s 4. točko 1. odstavka in 2. odstavkom 144. člena ter 3. odstavkom 290. člena ZUP, ob ugotovitvi, da se mati z otrokom v času izdaje odločbe nahaja v Zavodu E., kjer po izpovedbi matere na ustni obravnavi za otroka skrbi veliko različnih oseb, mati pa je med vikendi pogosto odsotna ter tudi ne ve, kdo takrat skrbi za otroka. Poleg tega pa bivanje v navedeni instituciji ni v korist otroka, saj je nujno potrebno nadoknaditi zamujeno in otroku takoj preko rejniške družine zagotoviti družinsko okolje ter omogočiti, da se vzpostavi varen, ljubeč, stalen odnos s stalno, stabilno, empatično, predvidljivo, toplo osebo, ki se bo na ustrezen način odzvala na otroka, kar je nujno za zdrav psihofizičen razvoj tako majhnega otroka. Ker v konkretnem primeru po oceni CSD postopna izvršba ne bi bila smotrna in v korist otroka, saj mati za otroka brez pomoči in nadzora ne more poskrbeti, je zato potrebno, da se odvzem otroka izvede takoj na način, opisan v izreku odločbe pod točko 1 in 2 kot edino primeren.

11Zoper prvostopno odločbo je drugo tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo. Drugostopni organ, po preučitvi celotne spisovne dokumentacije, na podlagi 248. člena ZUP zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki jih argumentirano navaja v svoji obrazložitvi, ter pritožbo, ki zgolj navaja, da otrok ni pridobival na teži, ker ni uspel pojesti določene količine mleka, glede materinskega doma pa navaja, da pritožnica tja ni želela, pač pa so ju tja odpeljale socialne delavke, ter tako le pavšalno izpodbija prvostopno odločbo, zavrača kot neutemeljeno. Obenem pritožbeni organ odreja tudi vročitev drugostopne odločbe pooblaščencu pritožnice, saj je pritožnica že ob vložitvi urgence z dne 8. 7. 2016 priglasila tudi pooblastilo za zastopanje s strani pooblaščene odvetniške pisarne.

12Drugo tožeča stranka je po pooblaščeni odvetniški pisarni v svojem imenu in v imenu prvo tožeče stranke mladoletnega B.B., kot njegova mati in zakonita zastopnica vložila tožbo na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zoper uvodoma navedeno odločbo CSD št. ... z dne 21. 12. 2015 v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 18. 7. 2016, ker meni, da je izpodbijana odločitev nepravilna, nezakonita, nesorazmerna in arbitrarna. V tožbi opisuje svoje videnje poteka postopka v obravnavani sporni zadevi ter pojasnjuje razloge, ki so v letu 2011 privedli do njenega razhoda z M.M., takratnim dolgoletnim partnerjem in očetom njenih treh mladoletnih hčerk N. (12), O. (8) in P. (6), poleg katerih ima še starejšo hčerko J.J. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da naj navedeno dokončno odločbo CSD odpravi in naj mladoletnega prvo tožnika B.B. nemudoma dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo njegovi materi, sedaj drugi tožnici, ter zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, saj naj bi bilo opisano postopanje CSD v nasprotju z interesom otroka ter zakonskimi zahtevami, da se najprej izbere milejši ukrep, ki bi oba tožnika najmanj prizadel in bi bil z njim dosežen želeni učinek. Prav tako naj CSD ne bi imel ustrezne pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe o takojšnjem odvzemu otroka in da pritožba ne zadrži izvršitve, češ da naj ne bi bila podana takojšnja in neposredna nevarnost za življenje in zdravje otroka, ki se je ne bi dalo odpraviti na noben drug način, kakor z izvršitvijo izpodbijane odločbe o takojšnjem odvzemu otroka, glede na okoliščino, da je bila druga tožnica v trenutku odvzema otroka skupaj z otrokom nameščena v zdravstveni ustanovi pod stalnim nadzorom medicinskega osebja in otroku ni grozila nobena neposredna nevarnost za njegovo življenje in zdravje. Da CSD izvede ukrep odvzema otroka materi, mora biti otrok hudo zanemarjen, pojav ekstenzijskega vzorca pri dojenčkih pa ni nič neobičajnega in ni odraz zanemarjenosti. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj babica otroka G.G. ni ustrezna tretja oseba, h kateri bi bil drugo tožnik nameščen v vzgojo in varstvo, niti ne izhaja, da bi CSD v zvezi s predlogom imenovane opravil kakšne poizvedbe o ustreznosti G.G. kot možne rejnice. Ker prvo tožnica ob odvzemu otroka ni bila seznanjena, komu bo zaupan v varstvo in kdaj ga bo spet videla, naj bi šlo za neživljenjsko in nezakonito odločitev, ki predstavlja nesorazmeren poseg v pravico do družine in do zasebnega in družinskega življenja matere in njenega otroka. Poleg tega ugotovitve, do katerih je v postopku prišel CSD, ki jih tožba označuje kot žaljive in v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem, naj tudi še ne bi omogočale zadostne podlage za sprejem odločitve o odvzemu otroka, češ da gre za strokovno neutemeljeno in materialno-pravno napačno odločitev.

13Hkrati s tožbo je bila vložena tudi zahteva za izdajo začasne odredbe, o kateri je sodišče odločilo s sklepom št. I U 1195/2016 z dne 29. 8. 2016 tako, da jo je zavrnilo. Navedeno odločitev je s svojim sklepom št. I Up 269/2016 z dne 5. 10. 2016 potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo.

14Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da naj iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, tožbo zavrne.

15Tožba ni utemeljena.

16Sodišče uvodoma pojasnjuje, ker sta v obravnavani zadevi prvo tožeča in drugo tožeča stranka vložili skupno tožbo zoper izpodbijano odločbo CSD št. ... z dne 21. 12. 2015, s katero je bil prvo tožnik odvzet drugo tožeči stranki (materi) in nameščen v rejniško družino, glede na osnovno vodilo pri odločanju o mladoletnih otrocih, po katerem je vedno na prvem mestu otrokova korist, ki je varovana tako z Ustavo (54. in 56. člen) kot tudi z mednarodnimi pogodbami, med drugim s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (EKČP) in Konvencijo OZN o otrokovih pravicah ter z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in Zakonom o izvajanju rejniške dejavnosti (ZIRD), in ker odločitev v konkretnem sodnem postopku lahko vpliva na položaj mladoletnega otroka, ki ni le objekt tega postopka, saj se nanj nanaša zgoraj navedeni tožbeni zahtevek, temveč tudi subjekt postopka v tem smislu, da se ima pravico udeleževati tega upravnega spora ter v njem zastopati svoje pravice ter pravno varovane interese skladno z določili 19. člena ZUS-1, je sodišče ocenilo, da že iz same narave tega upravnega spora izhaja, da lahko med prvo tožečo stranko in drugo tožečo stranko obstaja navzkrižje interesov. Zato je ob upoštevanju določil 82. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 in 213. členom ZZZDR, ker gre v konkretnem upravnem sporu za kolizijo interesov med otrokom in njegovo zakonito zastopnico, očetovstvo za otroka pa še ni (bilo) urejeno, presodilo, da pri tem roditeljica ne more varovati svojih koristi in obenem zastopati koristi otroka (enako stališče pa v primerljivi zadevi že izrazilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu št. IV Cp 4667/2010), s čimer so podane okoliščine iz 82. člena ZPP in 213. člena ZZZDR, zato je sodišče, ob upoštevanju 1. odstavka 26. člena ZIRD, prvo tožniku s sklepom št. I U 1195/2016 z dne 16. 1. 2017 postavilo skrbnika za posebni primer, in sicer D.D., kot začasno zastopnico za ta upravni spor.

17V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost sprejete odločitve obeh upravnih organov prve in druge stopnje glede odvzema otroka in njegovi namestitvi v rejniško družino ter o pritožbi zoper navedeno odločitev, ki temeljita na podlagi 120. člena¹ v povezavi s 4. členom² in 6. členom³ ZZZDR. Sodišče, ki mu na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ni treba ponovno navajati razlogov za sprejeto odločitev, če lahko sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi, v konkretnem primeru ugotavlja, da lahko v celoti sledi utemeljitvi obeh upravnih organov prve in druge stopnje, saj je njuna obrazložitev, tudi glede na vsebino pritožbe, povsem zadostna za zavrnitev tožbe. Glede na tožbene ugovore pa še dodaja, kot sledi:

18V zvezi s tožbeno navedbo, "da CSD izvede ukrep odvzema otroka materi, mora biti otrok hudo zanemarjen" pa sodišče meni prav nasprotno in se je v primerljivi zadevi o tem že tudi izreklo v sodbi št. I U 1421/2017 z dne 27. 9. 2017. Sodišče namreč meni, da z vidika na določil 18. člena Ustave in 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) nihče ne sme biti podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. To je absolutna pravica vsakega človeka, v katero ni dovoljeno poseči pod nobenim pogojem, ki enako velja tudi za komaj rojenega otroka, za katerega naj bi na podlagi starševske obveznosti oziroma roditeljske pravice skrbela njegova mati (in oče). Zato v takem primeru v zvezi z varovanjem omenjene otrokove pravice ne pride v obzir nobeno tehtanje pravic, ki so v posamičnem primeru morebiti v koliziji, to je pravice otroka do prepovedi nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja na eni strani z drugimi pravicami, na primer do družinskega življenja starša in otroka (1. odstavek 54. člena Ustave oziroma 8. člen EKČP), na kar se sicer sklicuje tožba.

19Mladoletni B.B. je bil rojen dne ... 2015, tako da je bil v času, ko je bila izdana izpodbijana odločba, star približno štiri mesece. V predmetni zadevi je zato bistvenega pomena vprašanje, ali je CSD glede na tedaj ugotovljeno relevantno dejansko stanje imel zadostno podlago za sprejem izpodbijane odločbe tudi ob upoštevanju morebitne ogroženosti otroka z vidika 18. člena Ustave oziroma 3. člena EKČP in če sta upravna organa prve in druge stopnje pred sprejemom svoje odločitve na dovolj zanesljivo in celovito ugotovljeni dejanski podlagi sprejela zadostno oziroma prepričljivo oceno tveganja, da bi bilo lahko poseženo v pravico mladoletnega B.B. z vidika določil 3. člena EKČP oziroma 18. člena Ustave, če ne bi bil odvzet materi in oddan v rejništvo. Ker gre za absolutno pravico mladoletnega otroka do prepovedi nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja, je dokazni standard za ugotovitev oziroma prognostično oceno, ali bi do škodnega dogodka v prihodnosti lahko prišlo ali ne, precej pod pragom 50% verjetnosti. V primeru, da je izkazana zadostna stopnja verjetnosti, da bi do kršitve pravice iz 3. člena EKČP oziroma 18. člena Ustave lahko prišlo, to brez kakršnega koli tehtanja avtomatično pomeni, da je v skladu z načelom varovanja otrokovih koristi kot „glavnim vodilom“ v vseh dejavnostih v zvezi z otroki, da se otroka začasno odvzame materi in odda v rejništvo (člen 3(1) Zakona o ratifikaciji Konvencije ZN o otrokovih pravicah, Uradni list SFRJ 15/1990, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN, Uradni list RS - MP št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92). Po določilu 1. odstavka 120. člena ZZZDR sme CSD odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. V konkretnem primeru je relevanten tisti del citirna določbe 1. odstavka 120. člena ZZZDR, ki govori o „drugih pomembnih razlogih v otrokovo korist“; ta razlog je v skladu s stališčem, ki se je v tej zvezi doslej izoblikovalo in ustalilo v upravno sodni praksi, kot na primer izhaja iz sodbe št. I U 1421/2017 z dne 27. 9. 2017, namreč ogroženost otrokove pravice iz 18. člena Ustave oziroma 3. člena EKČP.

20Sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe v povezavi s podatki v spisu razvidno, da je tožena stranka imela zadostno dejansko podlago za oceno, da bi lahko bil otrok ogrožen v smislu 3. člena EKČP oziroma 18. člena Ustave, če bi tedaj oziroma ob odpustitvi iz Zavoda E. ostal v materini oskrbi, četudi se izpodbijana odločitev izrecno ne sklicuje na določila 18. člena Ustave in 3. člena EKČP ter z vidika 18. člena Ustave oziroma 3. člena EKČP tudi ni oprta na pravni instrumentarij varstva človekovih pravic in standarde presoje, ki so se v tej zvezi v sodni praksi izoblikovali pod vplivom stališč Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z varstvom ustavnih oziroma konvencijski pravic na podlagi EKČP, torej v konkretnem primeru pravice iz 18. člena Ustave oziroma 3. člena EKČP in teh členov v izpodbijani odločbi tudi ni citirala, ampak je odločitev oprla zgolj na načelo varovanja otrokovih koristi in 120. člen ZZZDR, kar pa na pravilnost odločitve v konkretnem primeru ne vpliva. Sodišče namreč na podlagi določbe 3. alineje 2. odstavka 63. člena ZUS-1 lahko tožbo zavrne, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih ali deloma iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu oziroma na podlagi deloma drugačne in dopolnjene ali modificirane obrazložitve, kot je navedena v upravnem aktu, in te razloge sodišče navede v sodbi. Enako stališče je sodišče zavzelo tudi v že omenjeni primerljivi zadevi v sodbi št. I U 1421/2017 z dne 27. 9. 2017, v kateri je med drugim navedlo: „Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je že v letu 1998 izpeljalo interpretacijo v zvezi z nečloveškim ali ponižujočim kaznovanjem ali ravnanjem, ko gre za nasilje v družini nad otroci, da mora takšno ravnanje doseči minimalno raven resnosti, da se lahko obravnava v okviru člena 3. EKČP,⁴ sicer gre lahko zgolj za varstvo pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP.⁵ Ocena omenjene minimalne ravni pa je relativna in je odvisna od konkretnih okoliščin vsakega primera, pri tem pa se upošteva narava in kontekst spornega ravnanja, njegovo trajanje, fizični in psihični učinki tega ravnanja na otroka, lahko pa tudi starost, spol, zdravstveno stanje otroka.⁶ V omenjeni zadevi A. v. the United Kingdom je oče otroka večkrat udarjal z vrtno palico v časovnem obdobju približno 7 dni, tako da je po pregledu otroka zdravnik ugotovil, da ima 9 letni otrok 5 različnih ran oziroma modric po telesu zaradi omenjenih udarcev. ESČP je ugotovilo, da takšno ravnanje oziroma kaznovanje pomeni nečloveško ravnanje, država pa je kršila 3. člen EKČP, ker angleška zakonodaja ni zagotavljala učinkovite zaščite otroka glede na to, da je porota v sodnem postopku storilca oprostila z razlogom, da je šlo za kaznovanje v še razumnih mejah.⁷ V zadevi Z and others v. the United Kingdom pa je Veliki senat ESČP odločil, da je država kršila 3. člen EKČP, ker so pristojne socialne službe vedele oziroma so bile obveščene s strani več oseb (sosedov, sorodnikov, učiteljev), da starši zanemarjajo in grdo ravnajo s štirimi otroci v starosti od 1 do 7 let v časovnem obdobju štirih let in pol, vendar pa pristojne službe niso posredovale in ustrezno zaščitile otrok; otroci so bili žrtve ne samo zanemarjanja, ampak tudi fizičnega in psihičnega nasilja, ki je imelo znake kriminalnih dejanj.⁸

21V obravnavanem upravnem sporu ni šlo za to, da bi določene aktivnosti ali zgolj obnašanje tožnice imele naravo nečloveškega ravnanja ali kaznovanja otroka, usmerjenega proti otroku /.../. Nasprotno, tožena stranka je upravičeno vključila v dokazno oceno tudi dejstva, ki nimajo znakov neodgovornega odnosa tožnice do otroka /.../“. V konkretnem primeru pa so na drugi strani povsem drugačna dejstva, ki jim drugo tožnica v tožbi niti ne oporeka in ki se vežejo na njen odnos in njeno ravnanje v razmerju do njene sedaj polnoletne hčerke J.J. in njenih do mladoletnih hčerk N., O. in P., toženi stranki dala zadostno podlago za oceno tveganja, kakršno je prvostopni organ napravil v izpodbijanem aktu. Drugo tožnica namreč v tožbi niti ne oporeka pravilnosti ugotovljenih okoliščin, ki so bile ugotovljene že v upravnem postopku na podlagi izvedeniškega mnenja K.K., univ. klin. psih. spec, z dne 9. 5. 2012, v katerem je med drugim v 1. odstavku na str. 5 navedeno, kot sledi: "Mati je bila v svojem osebnostnem razvoju prikrajšana in je bila deležna fizičnega nasilja že v otroštvu kot tudi v partnerski zvezi. Kot takšna se je odmaknila od realnosti in živi v svojem svetu in ne čuti potrebe po upoštevanju socialnih pravil", saj te ne vzbujajo sodišču prav nikakršnega dvoma, da je bila ocena obeh upravnih organov prve in druge stopnje o tveganju za mladoletnega B.B. z vidika 18. člena Ustave, oziroma 3. člena EKČP, pravilna in zadostna za sprejeto odločitev, tudi kolikor zadeva (očitne) razloge zakaj babica otroka G.G. kot možna rejnica ni ustrezna tretja oseba, h kateri bi bil drugo tožnik nameščen v vzgojo in varstvo, brez da bi bile potrebne še kakšne posebne dodatne poizvedbe o ustreznosti G.G., pri kateri je bila drugo tožnica deležna fizičnega nasilja že v otroštvu in je bila zato posledično prikrajšana v svojem osebnostnem razvoju, kot izhaja iz citiranega izvedeniškega mnenja K.K., univ. klin. psih. spec, z dne 9. 5. 2012 (str. 5, 1. odstavek).

22Te okoliščine je prvostopni organ podkrepil še s sklicevanjem na pravnomočno sodbo Višje sodišča v Ljubljani št. IV Cp 170/2014 z dne 22. 1. 2014, zaradi odločitve o varstvu, vzgoji, preživljanju in stikov z mladoletnimi otroki, v kateri je pod točko 9 obrazložitve povzeto izvedeniško mnenje sodnega izvedenca klinične psihologije mag. L.L., ki je poudaril (kar je v izpodbijani odločbi povzel CSD) "da prva tožnica ne izkazuje zadovoljivih vzgojnih sposobnosti in kompetenc, zaradi česar je manj primerna identifikacijska materinska figura. Mati v socialnem kontaktu deluje čustveno hladno, otopelo, resignirano in občasno infantilno, pogosto se ukvarja sama s seboj, njeno poznavanje in razumevanje otroške psihologije je šibko, kot tudi poznavanje otrokovih vzgojnih potreb, ki jih v svoji materinski vlogi ni sposobna ustrezno zadovoljevati, da bi se hčere lahko optimalno razvijale v njenem družinskem okolju. Po oceni izvedenca, bi mati v bodoče, poleg medikamentozne terapije, potrebovala tudi redno psihiatrično obravnavo". V okoliščinah (u)pravnega postopka, ko gre za nujno zaščito otroka pred kršitvijo absolutne pravice iz 18. člena Ustave oziroma 3. člena EKČP, navedeni podatki ne morejo biti podatki, ki jih upravna organa prve in druge stopnje ne bi smela uporabiti in vključiti v dokazno oceno, kot zmotno uveljavlja tožba, češ da gre za "stare" podatke iz izvedenskega mnenja, ki je bilo pridobljeno tekom drugega upravnega oziroma sodnega postopka.

23Z vidika sorazmernosti posega v materialne pravice matere v smislu 54. člena Ustave in 8. člena EKČP je v konkretnem primeru pomembno tudi to, da iz izpodbijane odločbe, konkretno iz 2. točke izreka (da se odvzem otroka izvede v prostorih Centra za zdravljenje bolezni otrok E. dne 23. 12. 2015 od 8.50 do 16.00 ure) izhaja, da je bilo prvo tožnici omogočeno, da se je od sina poslovila. Prav tako je z vidika sorazmernosti posega v materialno-pravne pravice tožnice pomembno tudi to, da iz neprerekanih dejstev oziroma podatkov v spisu izhaja, da je konstruktivna komunikacija med socialnimi delavkami in tožnico potekala tudi po izvršitvi odvzema otroka.

24Prav tako tudi z vidika pravice do izjave tožnice v upravnem postopku po določilih 9. člena in 141. člena ZUP oziroma z načinom vodenja postopka nikakor ni bilo poseženo v tožničino pravico do izjave, niti v zvezi z 22. členom Ustave, kot splošnim pravnim načelom, saj je bila njena izjava sprejeta na zapisnik ustne obravnave, ki je potekala dne 21. 12. 2015, ter vključena v dokazno oceno, kar je vse v skladu z določili 145., 146. in 164. člena ZUP. Zakonodajalec je v 3. odstavka 290. člena predpisal, da če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe, se lahko ugotovi izvršljivost odločbe in določi način izvršbe v izreku odločbe, ki naj se izvrši. Gre za specialno določbo, ki se nanaša na nujne ukrepe med drugim še posebej v zvezi z varstvom absolutnih pravic v vseh vrstah upravnih zadev, ki jih specialen zakon ne ureja drugače, in je zato ta določba specialna tudi v razmerju do določila 88. člena ZSV, po katerem, kadar odločajo centri za socialno delo v upravnih stvareh po 120. členu ZZZDR ter si morajo v posebnem ugotovitvenem postopku pred sprejemom odločitve pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo. Ker je šlo v predmetni zadevi za varstvo absolutne pravice otroka, je prvostopni organ po presoji sodišča pravilno uporabil tudi določbo 4. točke 1. odstavka 144. člena ZUP in je prav tako pravilno pred izdajo izpodbijane odločbe razpisal ustno obravnavo ter pridobil mnenje strokovne komisije⁹ , tako da v pravico do izjave tožnice pred izdajo izpodbijane odločbe očitno ni bilo poseženo.

25V konkretnem primeru je izpodbijani ukrep torej predpisan z zakonom, ima legitimen cilj v varovanju otrokovih koristi, tudi v zvezi z 18. členom ustave in 3. členom EKČP, prav tako je tudi primeren, ker je z njim mogoče doseči legitimen cilj čim bolj varnega odvzema štirimesečnega otroka z ustrezno skrbjo za najmanjšo možno škodo na strani prizadetih in je bil v konkretnem primeru tudi nujen. Da je podana tudi sorazmernost v ožjem pomenu besede med varstvom otrokovih koristi ter prizadetostjo pravice tožnice, pa izhaja tudi iz dejstva, da je bila tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe na ustni obravnavi 21. 12. 2015 seznanjena z dokumentacijo, ki je bila podlaga za sprejeto odločitev, ob njeni izdaji in izvršitvi pa je bila obveščena, da bo dne 11. 1. 2016 na CSD organiziran skupen sestanek individualne projektne skupine za spremljanje otroka, tudi glede dogovora o možnostih vključevanja matere, na katerega je bila mati tudi povabljena.

26Sodišče je na tej podlagi tožbo zavrnilo kot neutemeljeno v celoti, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je tudi sam izpodbijani dokončni upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

27Odločitev o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

28Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z 2. odstavkom 51. člena ZUS-1).

¹ ZZZDR v v 120. členu določa:"Center za socialno delo sme odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist" (1. odstavek); "S tem odvzemom ne prenehajo druge dolžnosti in pravice staršev do otroka" (2. odstavek); Center za socialno delo spremlja izvajanje ukrepa iz prvega odstavka tega člena" (3. odstavek).
² Določilo 4. člena ZZZDR se glasi:"Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok" (1. odstavek). Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Te pravice sestavljajo roditeljsko pravico" (2. odstavek). "Roditeljska pravica pripada skupaj očetu in materi" (3. odstavek).
³ Besedilo 6. člena ZZZDR se glasi:"Država zagotavlja varstvo mladoletnim otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok“.
⁴ A. v. the United Kingdom, 23. 9. 1998, odst. 20.
⁵ Costello Roberts v. the United Kingdom, odst. 29-32. V tem primeru je šlo za fizično kaznovanje učenca v šoli.
⁶ A. v. the United Kingdom, 23. 9. 1998, odst. 20.
⁷ Ibid. odst. 21-24.
⁸ Z and others v. the United Kingdom, 10. 5. 2001, odst. 69-75.
⁹ V času odločanja tožene stranke Družinski zakonik oziroma posamezne njegove določbe še niso veljali (člen 303 in 305 Družinskega zakonika, Uradni list RS, št. 15/2017).