86. člen ZSV

Glede na to, da v zadevi II N 77/2023 nasprotni udeleženki (strokovni delavki CSD) nista odločali o pravicah in obveznostih strank, temveč sta podali strokovno mnenje, ki je primerljivo z mnenjem sodnega izvedenca, je treba za odločanje o njuni izločitvi smiselno uporabiti določbo 247. člena ZPP (v zvezi z 42. členom ZNP-1) o izločitvi izvedencev. To pa pomeni, da za odločanje o izločitvi strokovnih delavk CSD, ki sta v sodnem postopku za varstvo koristi otrok (II N 77/2023) pripravili strokovno mnenje, ni pristojen odločati CSD, temveč sodišče (četrti odstavek 247. člena ZPP).

Zahteva po izločitvi dokaza se nanaša tudi na primere, ko je kasnejša privilegirana priča dala izjavo o storilcu in kaznivem dejanju v nekem drugem postopku (upravnem, disciplinskem, …) kjer se je (1) razčiščevala ista problematika (o storilcu in dejanju) in (2) kjer je kasnejša privilegirana priča menila, da mora govoriti resnico. Če so privilegirane priče drugim osebam (npr. sosedu ali prijatelju, lahko pa tudi uradni osebi, socialnemu delavcu, zdravniku ali uradniku v državnem organu) izpovedovale po svoji svobodni volji, izven postopkov, ki so se vodili zaradi razčiščevanja ravnanja obdolženca, bo sodišče lahko takšno posredno pričo zaslišalo o tem, kar jim je kasnejša privilegirana priča povedala. Odločilno je, da je šlo za spontan pogovor, v katerem je privilegirana priča sicer povedala o nečem, vendar ne ker bi menila, da je dolžna izpovedati. Določba drugega odstavka 83. člena ZKP se ne nanaša na ovadbo oškodovanca, ki se je kot privilegirana priča odrekel pričevanju, saj samoiniciativno podane ovadbe ni mogoče šteti za obvestilo, ki ga policija pridobi od privilegirane priče po 148. členu ZKP in se je zato iz spisa ne izloča.

Socialnovarstveni zavod, ki je odločal kot organ oblasti, v postopku na prvi stopnji o namestitvi varovanke v socialnovarstveni zavod, v upravnem sporu ni upravičena nastopati v vlogi tožeče stranke.

Načeloma velja, da je pravdno sodišče na pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, vezano, dokler ta ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena. Klub temu pa je na področju predhodnih vprašanj upravnopravne narave potrebno razlikovati med razlogi za nezakonitost odločbe. V primeru, ko so procesne hibe, zagrešene v upravnem postopku, izredno hude in očitne, je možen odstop od pravila vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno oziroma dokončno upravno odločbo.

Določba 37. člena ZUPJS ne more pomeniti, da se postopek oprostitve plačila za zavezanca nanaša le na postopek v zvezi s posebno vlogo zavezanca za (delno) oprostitev, omejeno na ugovore v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem (torej vlogo, za katero predpisi predvidevajo, da jo vloži zavezanec) in odločanje o tej oprostitvi, temveč se morajo v tem združenem postopku upoštevati tudi ugovori tega zavezanca v zvezi z možnimi razlogi za odklonitev obveznosti plačevanja institucionalnega varstva za upravičenca deloma ali v celoti (npr. ugovori v skladu z Družinskim zakonikom - DZ). Z odločanjem o oprostitvi upravičenca se namreč neločljivo povezuje odločanje o naložitvi obveznosti (do)plačila določenemu zavezancu, saj mora pristojni organ v primeru ugoditve zahtevi upravičenca naložiti obveznost plačila zavezancu v določeni višini. Zavezancu mora biti zato kot stranki v celotnem postopku omogočeno, da se ga ustrezno udeležuje in varuje svoj pravni položaj v zvezi z obveznostjo (do)plačevanja institucionalnega varstva in da v zvezi s tem navaja tako dejstva in dokaze, ki se nanašajo na njegov premoženjski položaj (in položaj njegove družine), kot tudi tiste, ki se nanašajo na presoj

Ker gre za absolutno pravico mladoletnega otroka do prepovedi nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja, je dokazni standard za ugotovitev oziroma prognostično oceno, ali bi do škodnega dogodka v prihodnosti lahko prišlo ali ne, precej pod pragom 50% verjetnosti. Evropsko sodišče za človekove pravice je izpeljalo interpretacijo v zvezi z nečloveškim ali ponižujočim kaznovanjem ali ravnanjem, ko gre za nasilje v družini nad otroci, da mora takšno ravnanje doseči minimalno raven resnosti, da se lahko obravnava v okviru člena 3. EKČP, sicer gre lahko zgolj za varstvo pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP. Ocena omenjene minimalne ravni pa je relativna in je odvisna od konkretnih okoliščin vsakega primera, pri tem pa se upošteva narava in kontekst spornega ravnanja, njegovo trajanje, fizični in psihični učinki tega ravnanja na otroka, lahko pa tudi starost, spol, zdravstveno stanje otroka. V konkretnem primeru je relevanten tisti del citirane določbe 1. odstavka 120. člena ZZZDR, ki govori o „drugih pomembnih razlogih v otrokovo korist“; ta razlog je v skladu s stališčem, ki se je v tej zvezi doslej izoblikovalo in ustalilo v upravno sodni praksi, kot na primer iz

Izpodbijana odločitev o dodelitvi otrok k posameznim (petim) rejniškim družinam temelji na ugotovitvah strokovnega tima za družino, ki ga sestavljalo za navedeno področje strokovne osebe. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta ob upoštevanju ugotovljenih možnosti in ob sprejeti strokovni oceni, katera družina je najbolj primerna za posameznega otroka. Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev najprimernejša glede na v postopku ugotovljeno visoko stopnjo ogroženosti mladoletnih otrok ter v postopku ugotovljene možnosti.

S tem, ko je upravni organ pri sklepanju dogovora o trajanju, vrsti, obsegu in načinu zagotavljanja institucionalnega varstva ter o plačilu oz. doplačilu oskrbnih stroškov uporabil pravila ZSV in Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva, je tožnika obravnaval na enak način kot upravičence do institucionalnega varstva iz 8. člena Pravilnika II. Posledično je tudi pravilno uporabil določne ZSV, Pravilnika, Pravilnika II (Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev) in ZUP v postopku odpusta tožnika iz DSO. Le tako je namreč mogoče zagotoviti enako obravnavanje vseh oseb, ki se na kakršenkoli način vključijo v institucionalno varstvo v okviru DSO.

Presoja v postopku izvedenih dokazov tudi po presoji sodišča utemeljuje sklep, da tožeča stranka ni sposobna skrbeti za vzgojo in varstvo otroka, kar ogroža njegov telesni in duševni razvoj. Razlogi za takšen sklep, so razvidni iz obrazložitve odločbe prve in druge stopnje. Sodišče se nanje sklicuje in jih ne ponavlja. Z izpodbijano odločbo se o konkretni namestitvi otroka v rejniško družino ne odloča, zato sodišče ni presojalo tožbenih navedb, ki se nanašajo na kraj namestitve. V tožbi zatrjevana zloraba prošnje tožeče stranke za pomoč po porodu je v celoti neizkazana in neskladna s podatki spisa. Psihološko izvedensko mnenje, na katero se sklicuje tožeča stranka, je bilo podano v sodnem nepravdnem postopku za ureditev stikov med otrokom in materjo. Naloga izvedenca zato ni bila enaka nalogi v tem postopku postavljene izvedenke. Navedeno mnenje zato tudi po presoji sodišča ni primerno za dokazovanje dejstev, relevantnih za odločitev v tem postopku. Enako kot pritožbeni organ, tudi sodišče poudarja, da gre za ukrep, ki je začasne narave, in ki traja le toliko časa, dokler je, glede na koristi otroka, potreben.

Sprememba priimka ne more biti prvenstveno v interesu otroka, Center za socialno delo mora upoštevati vse aspekte spremembe priimka in ne sme nekritično slediti mnenju strokovne komisije.

Po ZZZDR center za socialno delo nima javnega pooblastila za odločanje o upravni stvari osebnih stikov mladoletnega otroka z njegovimi starimi starši oz. drugim sorodstvom.

Otrokova korist je vrednostni pojem, ki je ni mogoče pojmovati samo v subjektivnem smislu kot otrokova hotenja, temveč tudi v objektivnem smislu, ko se koristi otroka ovrednotijo na podlagi strokovnih mnenj. Po mnenju sodišča je bil tudi določen način stikov med očetom in otrokom ustrezen glede na okoliščine, starost otroka in njegovo sposobnost za razumevanje.

Center za socialno delo je po določbah Zakona o socialnem varstvu (ZSV) pristojen za razne naloge s področja socialnega varstva, ni pa pristojen za sestavljanje takih zapisnikov, kot je obravnavana izjava toženke, v obliki javne listine. Ne gre namreč za potrdilo ali odločitev, izdano v smislu 86. člena ZSV, ki bi po 230. členu ZPP (1977) dokazovalo resničnost vsebine.

Pravico do denarne pomoči po ZSV je mogoče pridobiti in tudi izgubiti le na podlagi posamičnega upravnega akta. Ker takšna odločba v predsodnem postopku ni bila izdana, v obravnavani zadevi ni pogojev za izdajo zamudne sodbe glede na 6. tč. 2. odst. 343. člena ZPP, saj ni mogoče šteti, da bi utemeljenost tožbenega zahtevka za vračilo prejetih zneskov izhajala iz dejstev, navedenih v tožbi oz. je zahtevek v nasprotju s dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka (pravnomočnimi odločbami o priznani pravici).

V pravni ureditvi, ki je predvidena v ZZZDR, pravno varstvo ni enotno urejeno. Za ene primere je predviden takojšen dostop do sodišče, ki v pravdnem postopku lahko izdaja začasne odredbe; za druge primere pa je predviden upravni postopek pred centri za socialno delo, ki zaradi svoje svetovalne funkcije niso nepristranski, in je sodna kontrola mogoča šele na koncu postopka. Tako se izkaže, da ZZZDR ne omogoča enake pravice do sodnega varstva in otrok ne obravnava enako, marveč zagotavlja uresničevanje njihovih pravic različno, odvisno od tega, ali se njihovi starši razvezujejo ali ne. Otroke torej različno obravnava, glede na okoliščine na katere oni sami sploh ne morejo vplivati, kar je v nasprotju z določili 14. in 22. člena URS. Primere, ko sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, razrešuje 156. člen URS, ki predvideva prekinitev sodnega postopka in začetek postopka pred ustavnim sodiščem. Toda v danem primeru je bil postopek že pravnomočno končan in ga ni bilo več mogoče prekiniti. Tudi učinki odločitve ustavnega sodišča se po določilu 44. člena ZUstS za konkretno razmerje ne bi mogli uporabiti. Zaradi tega je vrhovno sodišč