88. člen ZSV

Ker gre za absolutno pravico mladoletnega otroka do prepovedi nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja, je dokazni standard za ugotovitev oziroma prognostično oceno, ali bi do škodnega dogodka v prihodnosti lahko prišlo ali ne, precej pod pragom 50% verjetnosti. Evropsko sodišče za človekove pravice je izpeljalo interpretacijo v zvezi z nečloveškim ali ponižujočim kaznovanjem ali ravnanjem, ko gre za nasilje v družini nad otroci, da mora takšno ravnanje doseči minimalno raven resnosti, da se lahko obravnava v okviru člena 3. EKČP, sicer gre lahko zgolj za varstvo pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP. Ocena omenjene minimalne ravni pa je relativna in je odvisna od konkretnih okoliščin vsakega primera, pri tem pa se upošteva narava in kontekst spornega ravnanja, njegovo trajanje, fizični in psihični učinki tega ravnanja na otroka, lahko pa tudi starost, spol, zdravstveno stanje otroka. V konkretnem primeru je relevanten tisti del citirane določbe 1. odstavka 120. člena ZZZDR, ki govori o „drugih pomembnih razlogih v otrokovo korist“; ta razlog je v skladu s stališčem, ki se je v tej zvezi doslej izoblikovalo in ustalilo v upravno sodni praksi, kot na primer iz

Izpodbijana odločitev o dodelitvi otrok k posameznim (petim) rejniškim družinam temelji na ugotovitvah strokovnega tima za družino, ki ga sestavljalo za navedeno področje strokovne osebe. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta ob upoštevanju ugotovljenih možnosti in ob sprejeti strokovni oceni, katera družina je najbolj primerna za posameznega otroka. Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev najprimernejša glede na v postopku ugotovljeno visoko stopnjo ogroženosti mladoletnih otrok ter v postopku ugotovljene možnosti.

Začasna odločba o odvzemu otroka po prvem odstavku 221. člena ZUP ni v nasprotju z 88. členom ZSV. Postopek za dosego končne odločitve je tudi po izdaji začasnih odločb v teku, vendar pa je bila v obravnavani zadevi prav zaradi dobrobiti otroka potrebna takojšnja (začasna) odločitev.

Otrokova korist je nedoločen pravni pojem. Njegova okvirna vsebina je zajeta v 5.a členu ZZZDR, ki določa, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ob upoštevanju njegove osebnosti. Tako se v posameznemu primeru ugotavljajo konkretne ugotovitve o starših, o njihovem odnosu do otroka, o bivalnih razmerah in drugih okoliščinah, ki so specifične za vsak primer posebej. Izpodbijana odločba izhaja iz takšnega razumevanja otrokovih koristi. Oba upravna organa sta upoštevala vsa strokovna mnenja glede osebnega stanja in značajskih lastnosti staršev (prvotožničina duševna motnja shizofrenskega kroga ter osebnostno slabša opremljenost ali manjša osebnostna zrelost drugotožnika), kar vpliva na konkretiziranje vsebine pojma otrokove koristi. V času izdaje izpodbijane odločbe so bile bivalne razmere staršev neurejene, kar se odraža v številnih zapažanjih uradnih oseb in njihovih zapisov glede skupnega dvogeneracijskega bivanja v isti stanovanjski stavbi. Tožbena trditev, da sta tožnika dobila najemniško stanovanje in da

Otrokova korist je odločilna pri ukrepu odvzema otroka staršem in oddaji otroka drugi osebi, izrečenem po prvem odstavku 120. člena ZZZDR. Ko je ukrep po 120. členu ZZZDR izrečen, pa je to načelo vodilo tudi pri odločanju o prenehanju trajanja tega ukrepa, za kar gre v obravnavanem primeru.

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ svojo odločitev o namestitvi otroka v zavod oprl na mnenje strokovne komisije centra za socialno delo z dne 31. 12. 2012 ter dne 2. 1. 2013 (v ponovljenem postopku) ponovno izvedel ustno obravnavo, zato je po presoji sodišča izpodbijana odločitev v okviru določb 120. člena ZZZDR in 88. člena ZSV ter tudi v skladu z dejanskimi ugotovitvami v postopku.

Trenutne družinske razmere otroku ne zagotavljajo primernega psihofizičnega razvoja, zato je treba mladoletnega otroka začasno umakniti iz domačega okolja ter mu zagotoviti v ustrezni instituciji podporo in pomoč pri premagovanju čustvenih stisk, učenju ustreznih načinov reševanja konfliktov, motiviranju na šolskem področju, predvsem pa mu zagotoviti osnovni občutek varnosti.

Samo dejstvo, da v začasni odločbi, ki kot taka nosi tudi naslov, ni v izreku izrecno navedeno, da gre za začasen odvzem otroka, sicer predstavlja postopkovno kršitev, vendar pa ta ni vplivala na zakonitost same odločitve. Iz listin in zapisniško ugotovljenih dejstev centra za socialno delo izhaja, da koristi mladoletnega otroka narekujejo takojšen odvzem in namestitev v drugo družino, tako da je neutemeljen tožbeni ugovor, da otrok ni stranka v postopku, in da torej njemu škoda ne more nastati. Interesi otroka so namreč tisti, ki so po vseh zakonskih določbah najbolj varovani, in zaradi katerih tudi ni mogoča drugačna pravna razlaga drugega odstavka 236. člena ZUP.

Sodišče ne dvomi v pravilnost upravnega postopka in izdane odločbe, glede na to, da tožnika kot starša mladoletnega otroka, upoštevaje izkazane trenutne osebnostne okoliščine, ne zmoreta skrbeti za njegov normalni psihofizični razvoj. Tega dejstva ne spremeni niti okoliščina, da pediatrinja, na katero se sklicujeta tožnika, dejansko glede same skrbi za mladoletnega otroka ni podala negativnega mnenja, ker je na strani staršev oziroma tožnikov izkazanih toliko za starševstvo neprimernih okoliščin, da drugačna odločitev, kot sta jo že izrekla prvostopni organ in tožena stranka, ni mogoča.

Na osnovi opravljenega postopka, ki je skladen z določili ZZZDR, ZSV in ZUP je Center za socialno delo tudi po presoji sodišča pravilno in zakonito sprejel odločitev, da se mladoletna otroka umakne iz družine in namesti v varno okolje, kjer jima bo nudena primerna oskrba, varstvo in vzgoja.

Presoja v postopku izvedenih dokazov tudi po presoji sodišča utemeljuje sklep, da tožeča stranka ni sposobna skrbeti za vzgojo in varstvo otroka, kar ogroža njegov telesni in duševni razvoj. Razlogi za takšen sklep, so razvidni iz obrazložitve odločbe prve in druge stopnje. Sodišče se nanje sklicuje in jih ne ponavlja. Z izpodbijano odločbo se o konkretni namestitvi otroka v rejniško družino ne odloča, zato sodišče ni presojalo tožbenih navedb, ki se nanašajo na kraj namestitve. V tožbi zatrjevana zloraba prošnje tožeče stranke za pomoč po porodu je v celoti neizkazana in neskladna s podatki spisa. Psihološko izvedensko mnenje, na katero se sklicuje tožeča stranka, je bilo podano v sodnem nepravdnem postopku za ureditev stikov med otrokom in materjo. Naloga izvedenca zato ni bila enaka nalogi v tem postopku postavljene izvedenke. Navedeno mnenje zato tudi po presoji sodišča ni primerno za dokazovanje dejstev, relevantnih za odločitev v tem postopku. Enako kot pritožbeni organ, tudi sodišče poudarja, da gre za ukrep, ki je začasne narave, in ki traja le toliko časa, dokler je, glede na koristi otroka, potreben.

Pri določanju stikov otroka s staršem, s katerim ne živi, in njihovega obsega, je glavno merilo največja otrokova korist. Zato za prepoved osebnih stikov zadostuje že sum dejanja, ki otroku ni v korist, in ni nujno, da gre za sum kaznivega dejanja.

Po mnenju sodišča glede na določbi 88. člena ZSV-UPB1 in 120. člena ZZZDR, ki se nanašata na zakonsko ureditev odvzema otroka staršem, odvzem otroka staršem po skrajšanem postopku ni možen.

Dejstvo, da je bila med prizadeto stranko in otrokom vzpostavljena družinska vez, je pomembno tudi zaradi tega, ker morajo upravni organi, ki odločajo o stikih, v svojem ravnanju in odločanju na uravnotežen način varovati interese vseh vpletenih, to je matere, očeta, splošnega interesa in otroka, pri čemer morajo interesi otroka biti na prvem mestu. Po stališču ESČP v zvezi z 8. členom MKVČP imajo upravni organi v zvezi s stiki v družinskih razmerjih pozitivne in negativne obveznosti. V konkretnem upravnem sporu je bistveno vprašanje, ali je upravni organ izpolnil svoje pozitivne obveznosti v zvezi z odločanjem o stikih do te mere, da je mogoče oceniti, da je naredil vse, kar je v razumnih okvirih in glede na konkretne okoliščine uresničljivo, da bi se tožnica in prizadeta stranka dogovorili ter da bi bili vsi trije pripravljeni za ponovno vzpostavljanje stikov med očetom in hčerko, ki bi bili v otrokovo korist. Obveznost za sprejem ustreznih ukrepov s strani upravnih organov ni absolutna. Kajti v primeru vzpostavljanja stikov med staršem in otrokom, ki določeno obdobje nista imela stikov, še posebej, če gre za starost otroka kot v konkretnem primeru, ni realno pričakovati, da j

Glede na določbo 88. člena ZSV, da je potrebno, ko gre za odločanje po 120. členu ZZZDR (ukrepi CSD), pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo, ni podlage za odločanje po 4. točki 1. odstavka 144. člena ZUP, ki ureja nujne ukrepe v javnem interesu.

Pri predodelitvi otroka se upoštevajo prvenstveno koristi otroka.

Za samo oddajo otroka v rejništvo po določbi 1. odstavka 158. člena ZZZDR zadostuje privolitev roditelja, pri katerem otrok živi. Vodilo pri odločanju v tovrstnih postopkih pa so koristi otroka - v konkretni zadevi je bilo otrokoma treba v najkrajšem možnem času zagotoviti urejeno bivališče. Zaradi kratkotrajnosti (oddaja v rejništvo k babici za dva meseca) in nujnosti ukrepa, ter ob tem, da ne gre za nobenega od v 1. odstavku 88. člena ZSV naštetih primerov, v ugotovitvenem postopku na prvi stopnji ni bila zagrešena bistvena kršitev določb postopka, čeprav prvostopni organ tožnika - očeta ni pritegnil v postopek.

Otrokova korist je vrednostni pojem, ki je ni mogoče pojmovati samo v subjektivnem smislu kot otrokova hotenja, temveč tudi v objektivnem smislu, ko se koristi otroka ovrednotijo na podlagi strokovnih mnenj. Po mnenju sodišča je bil tudi določen način stikov med očetom in otrokom ustrezen glede na okoliščine, starost otroka in njegovo sposobnost za razumevanje.

Prepoved stikov z otrokom se tistemu od staršev, s katerim otrok ne živi, lahko prepove na podlagi dokazov, zbranih v posebnem ugotovitvenem postopku in na podlagi mnenja strokovne komisije.

Pri odločitvi Centra za socialno delo je bila upoštevana otrokova korist, ki se je ugotavljala glede na njegovo starost in razmere, v katerih živi pri očetu, ter glede na pogoje za njegovo življenje pri materi.