VSRS Sklep II DoR 147/2018

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta toženca na nedopusten način posegla v javno dobro parc. št. 503/1, 503/3, 503/4, 523/2 in 523/3, vse k. o. ..., s tem, da sta zgradila na parc. št. 503/1 bazen in betonsko ploščo, na parc. št. 523/2 del stanovanjske hiše, na parc. št. 503/3 balkon in zunanje stopnišče in na parc. št. 503/4 in 523/3 betonsko ploščo. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za vzpostavitev prvotnega stanja in na prepoved v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v javno dobro na prej navedenih parcelah. Odločilo je še, da mora tožnica tožencema povrniti njune pravdne stroške v višini 8.499,30 EUR.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, kolikor se je nanašala na parc. št. 523/3, ter v odločitvi o stroških postopka, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

3Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga tožeča stranka predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: 1) Ali je pravdno sodišče, ki odloča v postopku v zvezi z vznemirjanjem lastninske pravice, absolutno vezano na neizvršljivo sodbo drugega sodišča, ki je odločalo o lastninski pravici na obravnavanih nepremičninah? 2) Ali je sodišče na varstvo javnega dobra dolžno paziti po uradni dolžnosti? in 3) Ali obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje ustreza standardu obrazložene sodne odločbe, ko so razlogi o odločilnih dejstvih, to je o dejstvu, kdo je aktivno legitimiran za vložitev tožbe, tako nejasni, da jih ni moč preizkusiti? Glede prvega vprašanja pojasnjuje, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici v zadevi I P 71/2013 res ugotovilo, da sta toženca lastnika nepremičnin parc. št. 503/3, 503/4 in 523/2. Vendar je pri vseh teh nepremičninah, kjer je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na ime tožeče stranke, zaznamovano tudi, da so javno dobro. Sodba, ki dejstvo zaznambe javnega dobra enostavno spregleda, ni izvršljiva. To je jasno tudi tožencema, ki sta kljub sodni odločbi na tožečo stranko naslovila zahtevek za izvzem teh nepremičnin iz javnega dobra. Ta zahtevek ni utemeljen, saj so vse te nepremičnine še vedno potrebne za namen javnega dobra, torej je bila odločitev sodišča v zadevi I P 71/2013 neživljenjska in nelogična. Zaznamba javnega dobra onemogoča prenos lastninske pravice na nepremičnini oziroma je prenos lastninske pravice možen šele po izbrisu zaznambe javnega dobra. Pristojno sodišče lahko zaznambe o javnem dobru po 111. členu Zakona o zemljiški knjigi-1 izbriše le, če v skladu s 23. členom Zakona o graditvi objektov-1 pristojni občinski organ na zahtevo župana izda odločbo o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra. Glede tega v sodbi I P 71/2013 ni bilo nič določeno, zato česar vpis lastninske pravice na njeni podlagi ni možen. Če bi bil vpis vseeno izvršen, bi prišlo do absurdne situacije, ko bi bilo na nepremičnini v zasebni lasti zaznamovano javno dobro. Glede drugega predlaganega vprašanja poudarja, da javno dobro zahteva posebno varstvo oziroma so za njegovo varstvo in ohranitev dolžni skrbeti vsi, vključno s sodišči, ki odločajo o razmerjih v zvezi s takšnimi zemljišči. Sodišče mora na to paziti po uradni dolžnosti. V obravnavni zadevi sodišče uporabnike javnega dobra postavlja v neenakopraven položaj v razmerju do tožencev, ko nekritično odvzema tožeči stranki pravico do varstva javnega dobra, čeprav bi zanj moralo skrbeti že samo. Glede tretjega predlaganega vprašanja pa meni, da nižji sodišči svoje presoje, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za varstvo lastninske pravice na parc. št. 503/3, 503/4 in 523/2, nista ustrezno obrazložili. Pri parceli 503/1 pa je v zemljiški knjigi kot lastnica vpisana tožeča stranka, hkrati pa je pri njej zaznamovan status grajenega javnega dobra - ceste. Tudi če ta parcela ne predstavlja ceste, temveč hudourniško korito, je to še vedno javno dobro. Pravni status hudourniškega korita je bil v času gradnje javno dobro oziroma nepremičnine v splošni rabi ceste - vode. To izhaja iz Temeljnega zakona o vodah (Ur. l. SFRJ, št. 13/1965 s spr.), Zakona o vodah (Ur. l. SRS, št. 16/74 s spr.) in Zakona o vodah (Ur. l. SRS, št. 38/1981 s spremembami). Izraz dobrine v splošni rabi je sinonim za javno dobro in se je uporabljal tako za ceste kot za vode, kar je splošno znano in preverljivo v ročno vodenih zemljiških knjigah. Ni nepomembno, da je Republika Slovenija kot lastnik vodnega javnega dobra za k. o. ... že ugotovila, katera vodna zemljišča ji pripadajo. V zemljiškem katastru je pri parc. št. 351/175 kot začasni upravljavec navedena Direkcija RS za vode, predhodnica sedanje ARSO, ki upravlja vodna zemljišča v lasti države. Parc. št. 503/1 pa je ostala v lasti tožeče stranke, ki je tako nedvomno aktivno legitimirana v zvezi z varstvom pravic na njej. Vsega tega sodišči nista upoštevali oziroma se do tega nista opredelili, pri odločanju sta se le pavšalno sklicevali na Zakon o vodah. Sodba sodišča druge stopnje je tako neobrazložena, nejasna in se je ne da preizkusiti, nato je podana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Predlog ni utemeljen.

5Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zaradi česar je predlog za dopustitev revizije skupaj z v njem vsebovano stroškovno zahtevo zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).