VSL Sklep I Cpg 224/2017

I. Pritožbi se delno ugodi, odločba sodišča prve stopnje se v izpodbijani II. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo (pravilno sklepom in sodbo, v nadaljevanju odločba) je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevek (pravilno tožbo), v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 1803-117/2014-DI/2 z dne 3. 11. 2014 in št. 1083-700/2014-LJ/2 z dne 31. 7. 2016 (I. točka izreka). Zahtevek tožeče stranke na plačilo 30.909,22 EUR z obrestmi in povračilo pravdnih stroškov je zavrnilo (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se je iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede odločitve pod točko I izreka odločbe

5Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov, zakaj je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo odločb tožene stranke z dne 3. 11. 2014 in z dne 31. 7. 2016. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ugotovljeno procesno kršitev pa je višje sodišče glede na njeno naravo (izostala je obrazložitev o pravnem vprašanju) lahko odpravilo tako, da je samo podalo razloge za odločitev sodišča prve stopnje pod I. točko izreka odločbe (prvi odstavek 354. člen ZPP).

6In sicer: tožeča stranka je pod točko I. tožbenega zahtevka zahtevala odpravo odločb tožene stranke z dne 3. 11. 2014 in z dne 31. 7. 2016. Ti dve odločbi sta po svoji vsebini upravni odločbi. Odprave upravnih odločb pa v gospodarskem sporu, v katerem je predmet odločanja povračilni zahtevek in za katerega veljajo pravila ZPP (ki takšnega pravnega sredstva ne predvideva), ni mogoče zahtevati. Odločitev sodišča prve stopnje pod točko I. izreka izpodbijane odločbe je zato že iz tega razloga pravilna. Ob tem višje sodišče pripominja, da je Vrhovno sodišče v več odločbah (npr. sklep VIII Ips 534/2008 z dne 7. 6. 2010 in VIII Ips 269/2008 z dne 8. 6. 2010) opozorilo, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (tu tožena stranka) v primerih, ko delodajalec nanj naslovi zahtevek iz 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), ne postopa pravilno, ko o tako postavljenem zahtevku odloča s posebno (upravno) odločbo. Eventualna izdaja takšnih odločb zato tudi ni ovira za odločanje o zahtevku za povrnitev izplačanih nadomestil (refundacijo), saj z njimi ni bilo odločeno o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja.

Glede odločitve pod točko II izreka odločbe

7V konkretnem primeru ni sporno: - da je bil delavec (že pred odpovedjo delovnega razmerja) v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu; - da je bil za čas trajanja bolniške odsotnosti upravičen do nadomestila plače v breme zdravstvenega zavarovanja; - da je bilo s sodbo delovnega sodišča delovno razmerje vzpostavljeno za nazaj, tj. od 10. 11. 2011 dalje, ko je tožeča stranka delavcu nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi; - da je delavec najprej prejemal nadomestilo plače od tožene stranke, po pravnomočnosti sodbe delovnega sodišča pa je izplačilo nadomestil prejel še od tožeče stranke. Sporno vprašanje pa je, ali je tožena stranka dolžna tožeči povrniti izplačana nadomestila.

8Ko se s sodbo vzpostavi delovno razmerje za nazaj in delodajalec za nazaj vzpostavi pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, delodajalec pridobi (za nazaj) pravico zahtevati od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije povračilo nadomestil za čas bolniške odsotnosti delavca. Ta pravica ne izhaja iz sodbe, ampak iz zakona (137. člen ZDR-1 v zvezi z 28. in 29. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v nadaljevanju ZZVZZ, ter drugim odstavkom 229. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, v nadaljevanju Pravila). Materialnopravno zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v konkretnem primeru ni upravičena do povračila izplačanega nadomestila plače, saj ni sporno, da je bil delavec v kritičnem obdobju v delovnem razmerju pri tožeči stranki (to razmerje je bilo vzpostavljeno s sodbo delovnega sodišča) in da mu je tožeča stranka izplačala nadomestila plače.

9Drži sicer, da je v času od 10. 11. 2011 do pravnomočnosti sodbe delovnega sodišča, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila delavcu pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana, delavcu formalno prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki, kar pomeni, da je takrat obstajala pravna podlaga, da tožena stranka delavcu izplačuje nadomestilo (tretji odstavek 34. člen ZZVZZ). Vendar, kot že pojasnjeno, je delovno sodišče delovno razmerje vzpostavilo za nazaj, tj. tako, kot da ne bi nikoli prenehalo. V primeru obstoja delovnega razmerja, pa je zavezanec za plačilo nadomestila tožeča stranka, ki ima nato plačano nadomestilo pravico terjati od tožene stranke. Na načelni ravni zato višje sodišče pritrjuje pritožnici, da ji je tožena stranka dolžna povrniti plačana nadomestila.

10Se pa ob tem zastavlja vprašanje ali je tožeča stranka pravico do refundacije izgubila, ker v predhodnih postopkih (delovnem sporu, izvršbi) ni uveljavljala zmanjšanje odškodnine na račun dejstva, da je delavec že prejel nadomestila od tožene stranke (kot je to zatrjevala tožena stranka).

11Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožeča stranka vedela, da je delavec že prejel nadomestila od tožene stranke in da bi to okoliščino v predhodnih postopkih morala izpostaviti. Ker pa je ni, je s tem plačala nekaj, kar je vedela, da ni bila dolžna, zato po oceni sodišča prve stopnje plačanih nadomestil sedaj nima pravice terjati nazaj.

12Po oceni višjega sodišča je takšno stališče sodišča prve stopnje pravilno le pod pogojem, da je bilo v izreku sodbe delovnega sodišča tožeči stranki naloženo, da mora izplačilo delavcu zmanjšati za nadomestila, ki jih je delavec prejel od tožene stranke, tožeča stranka pa tako ni ravnala. V takšnem primeru namreč ni dvoma, da je tožeča stranka plačala nekaj, kar ni bila dolžna in posledično plačanega zneska ne more zahtevati nazaj (191. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V kolikor je bilo tožeči stranki s sodbo delovnega sodišča naloženo, da delavcu povrne nadomestila plač brez omejitev (torej brez pristavka v izreku, da mora pred plačilom nadomestil plač delavcu odšteti nadomestila, ki jih je delavec že prejel od tožene stranke), pa je tožeča stranka vsekakor plačala nekaj, kar je bila dolžna plačati (tako po pravnomočni sodbi, kot po zakonu), s plačilom pa pridobila pravico do povračilnega zahtevka na podlagi 137. člena ZDR-1. Navedenega ne more spremeniti okoliščina, da naj bi tožeča stranka vedela, da je delavec že prejel izplačilo nadomestila od tožene stranke, saj te okoliščine četrti odstavek 229. člena Pravil ne predvideva kot oviro za refundacijo nadomestila. Enako v tem sporu ne more biti relevantno, ali je tožeča stranka v predhodnih postopkih podala ugovor na zmanjšanje odškodnine po tretjem odstavku 243. člena OZ, saj pozitivna zakonodaja na nobenem mestu ne določa, da ima takšna opustitev za posledico izgubo sicer nesporne pravice delodajalca do refundacije.

13Vprašanje kakšen je bil izrek sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 1801/2011 z dne 14. 6. 2012 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 881/2012 z dne 31. 1. 2012 je torej za odločitev v tej zadevi pravno odločilno. Ker se sodišče prve stopnje s tem (pravno odločilnim) vprašanjem ni ukvarjalo, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kar ustreza absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Sodišče prve stopnje je kot argument za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo tudi, da tožeča stranka ni upravičena do povračila vtoževanega zneska, ker je „tožena stranka delavcu na podlagi 34. člena ZZVZZ izplačala več kot tožeča stranka“. Ta argument pa ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka, saj, če je tožeča stranka delavcu izplačala manj kot tožena stranka in posledično tudi v tem sporu zahteva manj, kot bi ji sicer šlo, zaradi tega ne more trpeti škodljivih posledic. V delu kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da tožeča stranka ni pojasnila plačanih zneskov oziroma ni specificirala zahtevane refundacije v smislu določil 31. člena ZZVZZ, pa pritožnica utemeljeno opozarja, da bi jo v takšnem primeru sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva moralo pozvati na dopolnitev (po oceni sodišča prve stopnje nepopolnih) navedb. Čeprav po oceni višjega sodišča dodatna dopolnitev navedb v smeri 31. člena ZZVZZ niti ni bila potrebna, saj tožena stranka izračuna v tej smeri sploh ni problematizirala; tožena stranka je glede višine tožbenega zahtevka podala (zgolj) ugovora: 1) da bi bila tožeča stranka kvečjemu upravičena do povrnitve neto izplačil, saj so bili prispevki delavca za vsa socialna zavarovanja že plačani, ostali stroški, ki jih vtožuje tožeča stranka pa v obseg nadomestila plače ne sodijo in 2) teku zakonskih zamudnih obresti od 22. 8. 2013 oziroma 23. 12. 2013. O teh ugovorih pa izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov, zato je tudi v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

15Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicevalo tudi na sodbo VS RS VIII Ips 403/2007 z dne 21. 9. 2009, v kateri je Vrhovno sodišče zapisalo, da ZZVZZ in Pravila ne vsebujejo določbe, da bi moral zavarovanec ali njegov delodajalec že izplačano nadomestilo plače vrniti v primeru kasnejše pravnomočne odločbe sodišča, s katero se ugotovi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zavarovancu, ki je bil upravičen do nadomestila plače na podlagi določb 34. člena ZZVZZ oziroma 137. člena Pravil nezakonita. Vendar ta povzetek po presoji višjega sodišča za odločitev v tej zadevi ni bistven. Predmet tega spora namreč ni vprašanje ali mora delavec ali delodajalec vrniti plačano nadomestilo, temveč vprašanje, ali mora zavod (tožena stranka) delodajalcu (tožeči stranki) povrniti izplačano nadomestilo. Že iz omenjene sodbe VS RS pa izhaja – in ta del povzema tudi sodišče prve stopnje –, da če delavcu ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje in bi v spornem obdobju bil zaposlen, bi moral zavod delavčevemu delodajalcu refundirati nadomestilo plače. Ob tem višje sodišče ugotavlja, da s takšnim izplačilom zavod tudi ne bi bil oškodovan – glede na to, da je z vzpostavitvijo delovnega razmerja za nazaj odpadla podlaga, da zavod delavcu izplača nadomestilo na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZZVZZ, bi zavod nakazana nadomestila na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ lahko (moral) terjal (terjati) nazaj (in so zatorej neutemeljene navedbe tožene stranke, da bi v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku nadomestilo izplačala dvakrat). Podlago za takšno postopanje toženi stranki daje tudi 93. člen ZZVZZ, ki določa, da mora zavarovana oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Res je sicer, da je Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi zapisalo, da ta določba ne predstavlja pravne podlage za vračilo, ker da je imel delavec (tam tožeča stranka) pravico do takšnega izplačila in kar na načelni ravni drži (torej da ima delavec pravico do nadomestila za čas bolniške odsotnosti). Vendar pa delavec v nobenem primeru nima pravice, da bi nadomestilo prejel dvakrat. In ravno to drugo (nepravilno) plačilo bi se z vložitvijo zahtevka po tretjem odstavku 190. člena OZ v zvezi z 93. členom ZZVZZ (upravičeno) saniralo.

16Glede na vse navedeno (gl. zlasti 13. in 14. tč. obrazložitve tega sklepa) je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano odločbo v II. točki izreka razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

17V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožečo stranko pozvati, naj dopolni svoje navedbe o tem, kaj točno ji je bilo naloženo s sodbo delovnega sodišča (in da v zvezi s tem predloži relevantne dokaze). V kolikor iz te sodbe ne bo izhajalo, da bi morala tožeča stranka nadomestila zmanjšati za že izplačana nadomestila s strani tožene stranke, pa se bo moglo opredeliti še do ugovorov tožene stranke glede višine tožbenega zahtevka ter v primeru, da bo sodišče vztrajalo pri stališču, da so bile navedbe tožeče stranke glede vtoževanega zneska nepopolne, obenem pa pravno odločilne, le to najprej pozvati na njihovo dopolnitev (285. člen ZPP).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).