UPRS Sodba I U 1847/2017-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ oziroma finančni organ) je z izpodbijanim sklepom odločila, da je dolžnica A.A. - v nadaljevanju tožnica dolžna plačati denarno kazen v znesku 40,00 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR. Obveznosti tožnice temeljijo na naslednjem izvršilnem naslovu: plačilni nalog št. 000011307703-3 z dne 8. 8. 2015, ki ga je izdala Postaja prometne policije Ljubljana in ki je postal izvršljiv 9. 1. 2017 (1. točka izreka). Zoper tožnico se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima pri banki oziroma hranilnici, ki jo navaja. Ta opravi rubež sredstev do višine dolgovane obveznosti po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena ZDavP-2 in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, v kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec (2. točka izreka). Iz 3. točke izreka izhaja obveznost banke oziroma hranilnice, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi tožničina denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in prenese oziroma izvršuje prenose zarubljenih denarnih sredstev na podračun, ki ga navaja. Iz 4. točke izreka izhaja, da se banki oziroma hranilnici prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva tožnici, slednji pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi. Iz 5. in 6. točke izreka pa izhaja, da plača vse stroške davčne izvršbe tožnica in da pritožba tožnice ne zadrži začete davčne izvršbe.

2Iz obrazložitve izhaja, da je policija (predlagatelj izvršbe) v skladu z 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčnemu organu kot pristojnemu organu poslala predlog za izterjavo denarne terjatve. V skladu z določbo 156. člena ZDavP-2 davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. Ker tožnica ni poravnala dolgovane denarne obveznosti, je bilo treba zoper njo v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začeti davčno izvršbo.

3Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je sklep prvostopenjskega organa v 1. točki izreka popravil tako, da se spremni vrsta sankcije in se pravilno glasi: „globa“. V ostalem delu je tožničino pritožbo zavrnilo (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da stroški postopka niso bili priglašeni. Kot neutemeljene zavrača tožničine ugovore, da ni dobila sodbe sodišča glede zahtevanega sodnega varstva. Sklicuje se na sedmi odstavek 157. člen ZDavP-2, ki določa, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Navaja še, da predstavlja potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen izvršilni naslov, ki se izvršuje, potrdilo v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Potrdilo o izvršljivosti se ne more izpodbijati v postopku davčne izvršbe. Pritožbeni organ še pojasnjuje, da je bila tožničina zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog z dne 8. 8. 2015, ki ga je izdala Postaja prometne policije Ljubljana, s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV-1611/2015-2406-7 z dne 9. 11. 2016 kot neutemeljena zavrnjena. Izvršilni naslov je tako postal tudi pravnomočen 24. 11. 2016. Pritožbeni organ zavrača tudi tožničine ugovore, da je izpodbijani sklep izdal davčni organ v Mariboru, namesto v Ljubljani. Sklicuje se na Uredbo o določitvi finančnih uradov Finančne uprave RS, iz katere izhaja, da finančni uradi izvajajo postopke izvršbe, finančnega nadzora in postopke o prekršku na celotnem območju Republike Slovenije.

4Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in ga izpodbija. Tožbo vlaga, ker meni, da ni storila nič napačnega. Dokaz za to je tudi dejstvo, da ni prejela sodbe sodišča in tudi ni bila zaslišana. Poleg tega navaja, da je davčni organ (Finančna uprava RS, Davčni urad Ljubljana) prejel sklep sodišča In 1539/2010 (pravnomočen in izvršljiv 3. 1. 2014), vendar ga še vedno ni upošteval. Tožnica meni, da bi moral davčni organ kot državni organ, upoštevati sklepe sodišč in šele potem bi lahko, v primeru upravičenosti, karkoli zahteval od državljanov, torej tudi tožnice. V izpodbijanem sklepu je napaka pri navedbi številke plačilnega naloga in pri navedbi vrste sankcije. Na koncu še dodaja, da je v pritožbi priglasila tudi stroške postopka, iz odločbe drugostopenjskega organa pa izhaja, da stroški postopka niso bili priglašeni. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in da se ji povrnejo vsi stroški.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijani sklep o davčni izvršbi na tožničina denarna sredstva zakonit in pravilen. Pravilni so tudi razlogi, ki jih vsebujeta izpodbijani sklep in drugostopenjska odločba, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na navedene razloge po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja:

8Iz izpodbijanega sklepa in upravnih spisov je razvidno, da je policija 8. 8. 2015 tožnici izdala plačilni nalog, s katerim ji je bila izrečena globa v višini 40,00 EUR. Navedeni plačilni nalog ima potrdilo, da je postal pravnomočen 24.11. 2016 in da je postal izvršljiv 9. 1. 2017. Ker tožnica navedene obveznosti pred izdajo izpodbijanega sklepa ni plačala, je bil izdan izpodbijani sklep.

9Davčni oziroma sedaj finančni organ je na podlagi 146. člena ZDavP-2 pristojen tudi za izterjavo drugih obveznosti (poleg davčnih). Iz prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 izhaja, da če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (predlagatelj izvršbe). Iz četrtega odstavka 146. člena ZDavP-2 pa izhaja, da predlagatelj izvršbe pošlje davčnemu organu predlog za izvršbo v elektronski obliki.

10Iz upravnih spisov je razvidno, da je v obravnavani zadevi policija kot predlagatelj izvršbe podala prvostopenjskemu organu predlog za izvršbo. Prvostopenjski organ je nato tožnici 24. 2. 2017 poslal opomin pred izvršbo, v katerem jo je obvestil o njeni skupni dolgovani denarni obveznosti v višini 40,00 EUR ter jo pozval, da navedeno obveznost poravna. Ker tožnica navedene obveznosti ni poravnala, ji je bil izdan izpodbijani sklep.

11Tudi po presoji sodišča sta prvostopenjski in pritožbeni organ v obravnavani zadevi postopala pravilno, tožničini ugovori pa niso utemeljeni. Za izdajo izpodbijanega sklepa obstoja veljavni izvršilni naslov, to je plačilni nalog z dne 8. 8. 2015, ki je potrjen s potrdilom o izvršljivosti in pravnomočnosti. Iz tožničinih navedb je razumeti, da tožnica predmetni sklep izpodbija iz razloga, ker meni, da za izdajo plačilnega naloga (ki je bil tožnici izdan zaradi storjenega prekrška), zaradi katerega je izdan navedeni sklep, ni bilo nobene podlage. Navaja namreč, da ni storila nič napačnega.

12S tem v zvezi je že drugostopenjski organ tožnici pravilno pojasnil, da v postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Zato se tožnica v tem postopku tudi ne more (več) sklicevati, da ji odločba sodišča o vloženi zahtevi za sodno varstvo ni bila vročena in da v tem postopku sploh ni bila zaslišana. Ugotovitveni postopek glede izvršilnega naslova (to je plačilnega naloga z dne 8. 8. 2015) se je vodil v drugem postopku. Naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne za obveznost, ki ni bila plačana, davčno izvršbo. Potrdilo o izvršljivosti in pravnomočnosti ima značaj potrdila po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, 179. člen, 180. člen in 180. a člen ZUP), zato se dejstva, ki so v njih potrjena, štejejo za dokazana. Če tožnica temu nasprotuje lahko izpodbija potrdilo pri organu, ki ga je izdal, ne pa v postopku prisilne izterjave. Zato sodišče, ob ugotovitvi, da za izdajo izpodbijanega sklepa obstoja izvršilni naslov, ki ima potrdilo o izvršljivosti, tožničine ugovore, da ni storila nič napačnega, zavrača. Kot že pojasnjeno, tožnica v postopku izvršbe ne more več izpodbijati izvršilnega naslova. Sodišče tudi ugotavlja, da ima izpodbijani sklep o izvršbi vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2.

13Kot nerelevantno sodišče zavrača tudi tožničino sklicevanje na nek drug postopek, na katerega se sklicuje tožnica, in za katerega navaja, da davčni organ ni izvršil sklepa sodišča. Predmet navedenega postopka je namreč zgolj presojanje zakonitosti izpodbijanega sklepa, zaradi česar sodišče kot nepomembne zavrača tožničine navedbe, ki se nanašajo na drug postopek. Tožnica se v tožbi sklicuje tudi na to, da je v izpodbijanem sklepu storjena napaka pri navedbi številke plačilnega naloga in pri vrsti sankcije. Navedene nepravilnosti pa je že odpravil pritožbeni organ. Slednji je z drugostopenjsko odločbo spremenil v izreku prvostopenjskega organa navedeno denarno kazen v globo, in tako že odpravil očitano nepravilnost, navedeno v izreku izpodbijanega sklepa. Prav tako je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil, da je prvostopenjski organ kot veljaven izvršilni naslov navedel plačilni nalog št. 000011307703-3 z dne 8. 8. 2015, namesto pravilno: „000113077033 z dne 8. 8. 2015“. Ker gre za očitno pisno napako, ki ne vpliva na vsebinsko odločitev v zadevi, jo lahko davčni organ še vedno popravi tako, da izda sklep o popravi pomote.

14Sodišče še ugotavlja, da tožnica v tožbi sicer utemeljeno ugovarja, da je v postopku pritožbe priglasila tudi stroške postopka, pritožbeni organ pa je odločil, da stroški postopka niso bili priglašeni. Ne glede na navedeno nepravilnost pa sodišče ugotavlja, da glede na to, da tožničini pritožbi ni bilo ugodeno, ne bi bila upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka. Navedena nepravilnost drugostopenjskega organa tako ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa prvostopenjskega organa.

15Glede na povedano je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1.

16Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

17Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.