180. člen ZUP

Sodišče ugotavlja, da ob tem, da AS A. ni pravna oseba in nima zakonitega zastopnika, noben pooblaščenec članov AS A. (niti B. B.) ni mogel prenesti pooblastila za zastopanje ostalih članov na odvetnika na podlagi prvega odstavka 57. člena ZUP/86 (ali prvega odstavka 53. člena ZUP), po katerem lahko stranka oziroma njen zakonski zastopnik določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku.

Ker člani AS A. B. B. niso podelili upravičenja za prenos zastopniških pooblastil na drugo osebo, niti niso (z izjemo samega B. B.) odvetnika neposredno pooblastili za zastopanje v upravnem postopku vračanja premoženja AS A., med tožnico in odvetnikom A. A. ni moglo biti vzpostavljeno ne izkazano pooblastilno razmerje, vročitev odločb o vračanju premoženja temu odvetniku s strani prvostopenjskega organa pa ni predstavljala zakonite vročitve teh odločb tožnici (88. člen ZUP/86 in 88. člen ZUP). Okoliščina, da so bile omenjene odločbe izvršene že v letu 2011, tudi z vpisi v zemljiško knjigo, še ne potrjuje, da je prvostopenjski organ tožnici te odločbe vročil. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da so bile skupaj z zemljiškoknjižnimi sklepi tožnici vročene tudi odločbe o vračanju premoženja, prav tako ne, kakšna je bila vsebina omenjenih sklepov. Ob tem ne gre prezreti, da so za tožnico pomembni predvsem tisti deli odločb, s katerimi je bila zahteva za vračilo premoženja agrarne skupnosti v naravi zavrnjena, saj ti deli odločb pogojujejo njeno pravico do odškodnine (10. člen ZPVAS). Zavrnilni izreki odločb o vračanju premoženja pa niso bili izvršljivi in niso mogli biti predmet zeml

Pritožbeni očitek, da razlogi sodišča, ki je predlog dedinje kot prepozen zavrglo, temeljijo na napačni uporabi tretjega odstavka 42. člena ZIZ, je utemeljen. Pritožbeno sodišče ponovno zavrača očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo njen predlog obravnavati ob uporabi četrtega odstavka 180.a člena ZUP. Ta ureja primer, kadar stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo oziroma druga listina, ki je bila izdana v skladu s 179. ali 180. členom ZUP, ni v skladu s podatki iz uradne evidence in zato predlaga spremembo tega potrdila oziroma listine. Da bi bilo potrdilo, ki ga je prejela dedinja, v nasprotju z evidenco vpisnika, predlagateljica tudi v tej zadevi ne zatrjuje, druge uradne evidence o pravnomočnosti odločb zapuščinskega sodišča pa državni organi ne vodijo. Vsakdo, ki v sodnem postopku zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist oziroma da se bo izboljšal njegov pravni položaj. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora paziti sodišče ves čas postopka in tudi pritožbeno sodi

Vročitev je bila opravljena na način, kot ga je določil takratni upravni organ (in kar je ZOUP v paragrafu 43 tudi omogočal), do česar pa se organ ni niti opredelil (četudi je povzeto odredbo pri svoji odločitvi nedvomno upošteval, kot prej povedano), zaradi česar je že iz tega razloga njegov zaključek, da od odsotnosti vročilnic vročitve odločbe pravni prednici A. A. (za katero konkretno vročitev niti ni bila odrejena - op. sod.) ni mogoče neposredno dokazati napačen oziroma vsaj preuranjen.

Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo je sporno potrdilo izdala kot naročnik izvedbe gradbenih del na objektu „modernizacija nivojskih prehodov Pragersko – Hodoš – Izvedba sklop A“. Organ torej potrdila ni izdal v funkciji oblastnega, upravnega odločanja, temveč kot naročnik gradbenih del. Pa tudi sicer se s potrdilom o ničemer ne odloča, zato potrdilo ni konkretni upravni akt, ne glede na to, ali je njegova vsebina za stranko ugodna ali ne. Po mnenju sodišča ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da smejo državni organi izdajati potrdila le skladno z ZUP. Državni organi namreč v svojem poslovanju niso omejeni zgolj na upravno, oblastno odločanje, temveč kot subjekti nastopajo tudi v drugih razmerjih, torej tudi v pogodbenih, za kar je šlo v navedenem primeru, v zvezi s katerim je državni organ izdal sporno potrdilo.

Upravni organ ne na zahtevo stranke ne po uradni dolžnosti v obstoječe potrdilo ne more posegati na način, da bi ga razveljavil ali odpravil. Morebitne neskladnosti z javno evidenco pri že izdanem potrdilu se lahko popravijo zgolj na zahtevo stranke, organ pa bo praviloma izdal novo listino z drugačno (z javno evidenco skladno) vsebino. Ob tem pa stranka v postopku izdaje potrdila ne more izpodbijati resničnosti oziroma pravilnosti podatkov v javni evidenci. Vpis dejstev v uradno evidenco oziroma odprava morebitnih napak v njej je namreč mogoča samo na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, izvedenega na zahtevo zainteresirane stranke. Poseganje v že izdano javno listino na način, da bi jo organ sam, torej brez zahteve stranke, spremenil, razveljavil ali popravil, v zakonu ni predpisano. Toženi stranki ni mogoče odreči pravice, da v upravnem sporu dokazuje neresničnost vsebine javne listine, tako tiste, ki jo je izdal drug pristojen organ, kot tiste, ki jo je izdala sama oziroma njen organ. Na seji je nadzor sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega (davčnega) organa omejen izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane

Ker ZUP ne ureja instituta razveljavitve že obstoječega potrdila (v konkretnem primeru razveljavitve klavzule o dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti), tudi izrecno ne določa, da je zoper odločitev ministrstva dovoljena pritožba. To logično pomeni, da tožnik pritožbe v obravnavni zadevi nima.

Stranka ima pravico zahtevati izdajo potrdila ali spremembo njej izdanega potrdila, organ pa je dolžan, če se z zahtevo ne strinja, o tem odločiti z odločbo. Izdati mora torej upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim zavrne v zakonu določeno strankino pravico po pridobitvi spremenjenega ali novega potrdila, ta akt pa lahko stranka izpodbija v upravnem sporu. Takšna odločba mora imeti sestavne dele, kot jih sicer ima odločba, ki se izda v upravnem postopku. Kot še izhaja iz stališč pravne teorije, bi ob upravičenju stranke, da zahteva spremembo oziroma izdajo novega potrdila, ob očitno ugotovljenih napakah oziroma napačni potrditvi dejstva potrdilo lahko spremenil tudi sam organ, vendar pa v nobenem primeru organ ne more poseči v obstoječe potrdilo tako, da bi ga npr. razveljavil. Upravni organ torej ne more poseči (tudi ne na podlagi pravnih sredstev) v obstoječe potrdilo tako, da bi ga razveljavil ali odpravil. Za obravnavani primer to pomeni, da drugostopenjski organ ni imel pravne podlage za to, da je potrdili z dne 29. 9. 2017 in 16. 7. 2018 odpravil po uradni dolžnosti po nadzorstveni pravici, torej na podlagi izrednega pravnega sredstva, ki, kot jasn

Organ s potrdilom ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Gre za listino (dokazno sredstvo), ki služi dokazovanju določenih dejstev (v obravnavanem primeru pravnega dejstva pravnomočnosti prekrškovne odločbe). Navedeno potrjuje tudi umestitev določb o izdajanju in spremembi potrdil v ZUP (179. do 180. a člen) med določbe o dokazovanju z listinami. Kljub temu da listina izkazuje neko dejstvo (konkretno nastop pravnomočnosti na določen datum), še vedno ne gre za upravni akt, s katerim je odločeno o strankini pravici, torej tudi ne v smislu ugotovitvene odločbe. Iz določb ZUP namreč narava potrdil kot aktov oblastvenega odločanja ni razvidna, kar ima za posledico, da izdano potrdilo s svojimi učinki ne more spreminjati pravnega položaja stranke in ne vplivati na razmerje med njo in organom. Potrdilo tudi nikoli ne pridobi lastnosti dokončnosti in pravnomočnosti, saj omenjeni značaj pridobijo samo upravni akti, s katerimi se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika in katerih zakonitost se ob odsotnosti drugega sodnega varstva presoja v upravnem sporu (157. člen Ustave). Za zahtevo po razveljavitvi obstoječih potrdil o pravnomočnost

Sklep upravnega organa o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti ni akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, saj ima omenjena klavzula pravno naravo potrdila, s katerim ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, temveč gre izključno za odločitve, ki se nanašajo na izvedbo postopka in so torej procesne narave.

Predlagatelj si tudi ob uspehu z revizijo ne more izboljšati pravnega položaja, saj bi to lahko vodilo le do zavrženja vložene tožbe (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Glede na navedeno tudi morebitni uspeh v reviziji (razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v ponovni postopek) ne more pomeniti take spremembe v nastali pravni situaciji, kot bi jo sicer glede na svoje navedbe v predlogu za dopustitev revizije želel predlagatelj doseči v tem revizijskem postopku.

Navodilo o vsebini in načinu vodenja evidenc o vloženih zahtevah, o izdanih odločbah in o izvršitvi odločb v postopku denacionalizacije ne določa, da se o datumih pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji vodi evidenca, prav tako pa tudi organ izda potrdilo o dokončnosti ali pravnomočnosti na zahtevo stranke ali organa v skladu z določili 180. člena ZUP (in ne na podlagi 179. člena ZUP). Zato je toženka pravilno ugotovila, da bi bila dolžna potrditi pravnomočnost delne odločbe o denacionalizaciji oziroma izdati odločbo o zavrnitvi zahteve za izdajo potrdila v roku 30. dni in ne v roku 15. dni, kot trdi tožnica.

Ugotovitveni postopek glede izvršilnega naslova (to je plačilnega naloga z dne 8. 8. 2015) se je vodil v drugem postopku. Naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne za obveznost, ki ni bila plačana, davčno izvršbo. Potrdilo o izvršljivosti in pravnomočnosti ima značaj potrdila po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, 179. člen, 180. člen in 180. a člen ZUP), zato se dejstva, ki so v njih potrjena, štejejo za dokazana. Če tožnica temu nasprotuje lahko izpodbija potrdilo pri organu, ki ga je izdal, ne pa v postopku prisilne izterjave. Zato sodišče, ob ugotovitvi, da za izdajo izpodbijanega sklepa obstoja izvršilni naslov, ki ima potrdilo o izvršljivosti, tožničine ugovore, da ni storila nič napačnega, zavrača. Kot že pojasnjeno, tožnica v postopku izvršbe ne more več izpodbijati izvršilnega naslova.

Potrdilo o pravnomočnosti je (enako kot potrdilo o izvršljivosti) potrdilo v smislu 179. člena ZUP in ga, kot pravilno ugotavlja pritožbeni organ, ni mogoče z uspehom izpodbijati v postopku davčne izvršbe. Če stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo ali druga listina, izdana na podlagi 179. ali 180. člena ZUP, ni v skladu s podatki iz uradne evidence, lahko zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine. Organ mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma drugo listino oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino (četrti odstavek 180. a člena ZUP). Stranka mora torej v primeru, ko se z vsebino potrdila v upravnem postopku ne strinja, zahtevati spremembo pri organu, ki ga je izdal.

V obravnavani zadevi ne gre za ugotavljanje državljanskega statusa imenovanega pravnega prednika tožnice, ampak le za (ne)izdajo potrdila o slovenskem državljanstvu imenovanega. Ker imenovani ni vpisan v uradno evidenco državljanstev Republike Slovenije po doslej veljavnih predpisih, ob upoštevanju 179. in 180.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni bilo mogoče ugoditi zahtevi tožnice za izdajo potrdila o vpisu imenovanega v državljansko evidenco.

Sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z nepravočasno vloženo pritožbo zoper upravni akt in sklep o zavrnitvi zahteve za razveljavitev klavzule pravnomočnosti nista akta, ki ju je mogoče (samostojno) izpodbijati v upravnem sporu.

Tožeča stranka je poleg stalnega prebivališča v Centralnem registru prebivalstva imela evidentirano - prijavljeno tudi začasno prebivališče. Prav tako pa je imela v skladu z izrecno določbo 17.a člena ZPPreb v CRP naveden tudi naslov za vročanje. Ker tožeča stranka drugih (opravičenih) razlogov, zaradi katerih ni mogla pravočasno vložiti tožbe, niti ne navaja, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zato je tožba, zoper izpodbijani sklep glede na določbo prvega odstavka 28. člena ZUS-1, ki določa 30-dnevni rok za vložitev tožbe, vložena prepozno. Klavzula pravnomočnosti oziroma potrditev pravnomočnosti ima samo pravno naravo potrdila (180. in 225. člen ZUP), s katerim se potrjuje obstoj določenega pravno pomembnega dejstva in v zvezi z njim stranka nima pravnega sredstva ter ga samostojno ne more izpodbijati v upravnem sporu (lahko se v upravnem postopku zahteva sprememba oziroma poprava pomote na potrdilu na podlagi ugotovitvenega postopka).

Po določbi četrtega odstavka 180.a člena ZUP, lahko stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo o izvršljivosti (v konkretnem primeru gre za potrdilo o izvršljivosti odločbe o odmeri komunalnega prispevka, ki je bilo izdano na podlagi 180. člena ZUP) ni v skladu s podatki iz uradne evidence. Zato lahko zahteva spremembo potrdila. Organ mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino (četrti odstavek 180.a člena ZUP). Tožena stranka je glede na navedeno predlog tožeče stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti neutemeljeno štela kot pritožbo zoper izvršilni naslov, ki je, kot je med tožečo in toženo stranko nesporno, postal dokončen in pravnomočen.

Vstopa v postopek za izdajo potrdila po četrtem odstavku 197. člena ZGO-1 ni mogoče izposlovati zgolj z navedbo morebitnih vplivov predmetnega objekta, temveč je treba navesti tudi katero od okoliščin, ki po prvem ali drugem odstavku tega člena lahko vpliva na odločitev v zadevi, kot npr. čas gradnje.

Potrdilo o pravnomočnosti in dokončnosti je pristojen izdati, razveljaviti ali spremeniti zgolj tisti organ, ki je izdal odločbo, katere pravnomočnost in izvršljivost se potrjujeta. Takšnega potrdila ni mogoče izpodbijati v postopku določitve uklonilnega zapora, temveč lahko stranka zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine, organ pa mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma drugo listino oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino.