180.a člen ZUP

Sodišče ugotavlja, da ob tem, da AS A. ni pravna oseba in nima zakonitega zastopnika, noben pooblaščenec članov AS A. (niti B. B.) ni mogel prenesti pooblastila za zastopanje ostalih članov na odvetnika na podlagi prvega odstavka 57. člena ZUP/86 (ali prvega odstavka 53. člena ZUP), po katerem lahko stranka oziroma njen zakonski zastopnik določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku.

Ker člani AS A. B. B. niso podelili upravičenja za prenos zastopniških pooblastil na drugo osebo, niti niso (z izjemo samega B. B.) odvetnika neposredno pooblastili za zastopanje v upravnem postopku vračanja premoženja AS A., med tožnico in odvetnikom A. A. ni moglo biti vzpostavljeno ne izkazano pooblastilno razmerje, vročitev odločb o vračanju premoženja temu odvetniku s strani prvostopenjskega organa pa ni predstavljala zakonite vročitve teh odločb tožnici (88. člen ZUP/86 in 88. člen ZUP). Okoliščina, da so bile omenjene odločbe izvršene že v letu 2011, tudi z vpisi v zemljiško knjigo, še ne potrjuje, da je prvostopenjski organ tožnici te odločbe vročil. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da so bile skupaj z zemljiškoknjižnimi sklepi tožnici vročene tudi odločbe o vračanju premoženja, prav tako ne, kakšna je bila vsebina omenjenih sklepov. Ob tem ne gre prezreti, da so za tožnico pomembni predvsem tisti deli odločb, s katerimi je bila zahteva za vračilo premoženja agrarne skupnosti v naravi zavrnjena, saj ti deli odločb pogojujejo njeno pravico do odškodnine (10. člen ZPVAS). Zavrnilni izreki odločb o vračanju premoženja pa niso bili izvršljivi in niso mogli biti predmet zeml

Stranka lahko vselej dokazuje, da v primeru vročitve odločbe s fikcijo vročitev ni bila pravilna. Zaradi izkazanega resnega dvoma v pravilnost in zakonitost vročitve odločbe je treba šteti, da je rok za pritožbo zoper odločbo začel teči takrat, ko se je tožeča stranka dejansko seznanila z izpodbijano odločbo.

Ni dvoma, da potrdilo o dokončnosti in pravnomočnosti ni upravni akt. Nima narave oblastvenega odločanja in s svojimi učinki ne more spreminjati pravnega položaja stranke, kot tudi ne vplivati na razmerje med njo in organom. Potrdilo tudi nikoli ne pridobi lastnosti dokončnosti in pravnomočnosti, saj omenjeni značaj pridobijo samo upravni akti. V tej luči je upravni akt v pomenu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 le odločba o zavrnitvi zahteve za izdajo potrdila o pravnomočnosti, dokončnosti in izvršljivosti. Z zahtevo za izdajo potrdila pristojni organ praviloma ravna na dva načina: bodisi izda potrdilo ali pa zahtevo zavrne (četrti odstavek 180.a člena ZUP). Tako se v primerih, ko bi se v podobnih položajih zahteva zavrgla, o potrdilu navadno izda odločba. To pa pomeni, da bi moral Center za socialno delo z izpodbijanim delom odločbe zahteve tožeče stranke zavrniti in ne zavreči. Toda njegova odločitev je vsebinske narave,10 zato ne gre za pomanjkljivost, ki vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe.

Pritožbeni očitek, da razlogi sodišča, ki je predlog dedinje kot prepozen zavrglo, temeljijo na napačni uporabi tretjega odstavka 42. člena ZIZ, je utemeljen. Pritožbeno sodišče ponovno zavrača očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo njen predlog obravnavati ob uporabi četrtega odstavka 180.a člena ZUP. Ta ureja primer, kadar stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo oziroma druga listina, ki je bila izdana v skladu s 179. ali 180. členom ZUP, ni v skladu s podatki iz uradne evidence in zato predlaga spremembo tega potrdila oziroma listine. Da bi bilo potrdilo, ki ga je prejela dedinja, v nasprotju z evidenco vpisnika, predlagateljica tudi v tej zadevi ne zatrjuje, druge uradne evidence o pravnomočnosti odločb zapuščinskega sodišča pa državni organi ne vodijo. Vsakdo, ki v sodnem postopku zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist oziroma da se bo izboljšal njegov pravni položaj. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora paziti sodišče ves čas postopka in tudi pritožbeno sodi

Iz tekstualnega dela Odloka, ki je veljal v relevantnem obdobju, na katero se nanaša sporno potrdilo o namenski rabi zemljišča parc. št. 1644/11, k.o. ..., ni jasno in nedvoumno razvidno, da bi se predmetna parcela nahajala na trasi, predvideni za prestavitev glavne ceste ob letališču. To ne izhaja niti iz grafične karte - priloge B4, iz katere zaradi neustreznega merila sploh ni mogoče razbrati nahajanja predmetne parcele.

42. člen ZIZ se po uveljavljeni sodni praksi ne uporablja le v primerih razveljavitve potrdila o izvršljivosti, temveč tudi pravnomočnosti, in sicer v vseh civilnih postopkih, med katere spada tudi zapuščinski postopek. Določilo tretjega odstavka 42. člena ZIZ je stopilo v veljavo šele z novelo ZIZ-L, ki se je pričela uporabljati 25. 3. 2018, zato se na obravnavani primer zaradi splošne prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS ne more nanašati. Vsakdo, ki v sodnem postopku zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist oziroma da se bo izboljšal njegov pravni položaj. Dedinja v svojem predlogu potrjuje, da je dodatni sklep o dedovanju prejela in se zoper odločitev ni pritožila. Zahteva le, da sodišče datum pravnomočnosti popravi s 6. 9. 2016 na 3. 9. 2016, pri tem pa ne pojasni, v čem bi predlagana sprememba vplivala na njen položaj v postopku oziroma kakšen je njen pravovarstveni interes.

Pojem preplačila, kot izhaja iz določb 97. in 97. a člena ZDavP-2, je ožji, kot ga razume revidentka. Preplačilo pomeni, da je davčni zavezanec plačal davčno obveznost, ki je ni bil dolžan plačati, torej obveznost, ki ni nastala oziroma ne izhaja ne iz odmerne odločbe oziroma drugega akta davčnega organa niti iz predloženega davčnega obračuna ali njegovega popravka. Plačilo že ugotovljene oziroma nastale, a še nezapadle davčne obveznosti, pa ni preplačilo, ki bi davčnemu organu omogočalo postopanje po 97. oziroma 97. a členu ZDavP-2, ampak pomeni le to, da zavezanec s plačilom te obveznosti ni v zamudi.

V obravnavanem primeru so kot relevantni dokazi ključni vpisi v uradne evidence, pri čemer pa med strankama ni sporno, da tožnik ni zaveden v uradnih evidencah, ter da zahteve za spremembo podatkov v uradnih evidencah, ki bi ji predložil ustrezna dokazila, ni podal.

Upravni organ ne na zahtevo stranke ne po uradni dolžnosti v obstoječe potrdilo ne more posegati na način, da bi ga razveljavil ali odpravil. Morebitne neskladnosti z javno evidenco pri že izdanem potrdilu se lahko popravijo zgolj na zahtevo stranke, organ pa bo praviloma izdal novo listino z drugačno (z javno evidenco skladno) vsebino. Ob tem pa stranka v postopku izdaje potrdila ne more izpodbijati resničnosti oziroma pravilnosti podatkov v javni evidenci. Vpis dejstev v uradno evidenco oziroma odprava morebitnih napak v njej je namreč mogoča samo na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, izvedenega na zahtevo zainteresirane stranke. Poseganje v že izdano javno listino na način, da bi jo organ sam, torej brez zahteve stranke, spremenil, razveljavil ali popravil, v zakonu ni predpisano. Toženi stranki ni mogoče odreči pravice, da v upravnem sporu dokazuje neresničnost vsebine javne listine, tako tiste, ki jo je izdal drug pristojen organ, kot tiste, ki jo je izdala sama oziroma njen organ. Na seji je nadzor sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega (davčnega) organa omejen izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane

Iz 180. člena ZUP izhaja, da potrjevanje pravnomočnosti ne pomeni potrjevanja podatka, o katerem se vodi uradna evidenca, zato je za potrdilo o pravnomočnosti treba ugotoviti vsa dejstva, ki vplivajo na nastanek omenjenega pravnega dejstva (od tega, ali je bila posamezna odločba vročena strankam postopka, do tega, ali je za stranke potekel rok za vložitev pravnega sredstva in ali je bilo pravno sredstvo vloženo). To ne spreminja pravne narave potrdila, ki samo po sebi ni upravna odločba, tudi ne v smislu ugotovitvene odločbe. Potrdilo tudi ne pridobi lastnosti dokončnosti in pravnomočnosti, saj takšen značaj pridobijo samo upravni akti, s katerimi se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Tukajšnje sodišče dodaja, da glede na povedano v zakonu ni podlage za stališče, da bi se potrdilo kot dokazna listina o določenem dejstvu lahko izdalo samo enkrat.

Ker ZUP ne ureja instituta razveljavitve že obstoječega potrdila (v konkretnem primeru razveljavitve klavzule o dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti), tudi izrecno ne določa, da je zoper odločitev ministrstva dovoljena pritožba. To logično pomeni, da tožnik pritožbe v obravnavni zadevi nima.

Stranka ima pravico zahtevati izdajo potrdila ali spremembo njej izdanega potrdila, organ pa je dolžan, če se z zahtevo ne strinja, o tem odločiti z odločbo. Izdati mora torej upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim zavrne v zakonu določeno strankino pravico po pridobitvi spremenjenega ali novega potrdila, ta akt pa lahko stranka izpodbija v upravnem sporu. Takšna odločba mora imeti sestavne dele, kot jih sicer ima odločba, ki se izda v upravnem postopku. Kot še izhaja iz stališč pravne teorije, bi ob upravičenju stranke, da zahteva spremembo oziroma izdajo novega potrdila, ob očitno ugotovljenih napakah oziroma napačni potrditvi dejstva potrdilo lahko spremenil tudi sam organ, vendar pa v nobenem primeru organ ne more poseči v obstoječe potrdilo tako, da bi ga npr. razveljavil. Upravni organ torej ne more poseči (tudi ne na podlagi pravnih sredstev) v obstoječe potrdilo tako, da bi ga razveljavil ali odpravil. Za obravnavani primer to pomeni, da drugostopenjski organ ni imel pravne podlage za to, da je potrdili z dne 29. 9. 2017 in 16. 7. 2018 odpravil po uradni dolžnosti po nadzorstveni pravici, torej na podlagi izrednega pravnega sredstva, ki, kot jasn

Kateri organ odloča o zahtevku za spremembo potrdila, v ZUP ni določeno. Se pa sodišče strinja s tožnikom, da je glede na določbo 180.a člena ZUP in po logiki stvari to lahko le organ, ki vodi uradno evidenco, v konkretnem primeru davčni register, iz katerega se zahteva obravnavani izpis oziroma sprememba izpisa podatkov.

Organ s potrdilom ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Gre za listino (dokazno sredstvo), ki služi dokazovanju določenih dejstev (v obravnavanem primeru pravnega dejstva pravnomočnosti prekrškovne odločbe). Navedeno potrjuje tudi umestitev določb o izdajanju in spremembi potrdil v ZUP (179. do 180. a člen) med določbe o dokazovanju z listinami. Kljub temu da listina izkazuje neko dejstvo (konkretno nastop pravnomočnosti na določen datum), še vedno ne gre za upravni akt, s katerim je odločeno o strankini pravici, torej tudi ne v smislu ugotovitvene odločbe. Iz določb ZUP namreč narava potrdil kot aktov oblastvenega odločanja ni razvidna, kar ima za posledico, da izdano potrdilo s svojimi učinki ne more spreminjati pravnega položaja stranke in ne vplivati na razmerje med njo in organom. Potrdilo tudi nikoli ne pridobi lastnosti dokončnosti in pravnomočnosti, saj omenjeni značaj pridobijo samo upravni akti, s katerimi se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika in katerih zakonitost se ob odsotnosti drugega sodnega varstva presoja v upravnem sporu (157. člen Ustave). Za zahtevo po razveljavitvi obstoječih potrdil o pravnomočnost

Eden od vidikov načela formalnosti je tudi, da zemljiškoknjižno sodišče ne presoja pravilnosti in zakonitosti odločb, ki so podlaga vpisu, in tudi ne pravilnosti in zakonitosti potrdila o izvršljivosti. Dokler je to potrdilo veljavno, sodišče ne more samo odločati o tem, ali je odločba iz drugega postopka dejansko izvršljiva, ali ne.

Izdaja potrdil iz uradne evidence je urejena v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). Predmet tega postopka je zahteva tožeče stranke za spremembo potrdila o stalnem prebivališču. Zahteva torej spremembo potrdila, izdanega na podlagi določbe 179. člena ZUP. To lahko zahteva stranka glede na zakonsko določbo četrtega odstavka 180.a člena ZUP, če na podlagi dokazov s katerimi razpolaga, meni, da izdano potrdilo ni v skladu s podatki v uradni evidenci. V konkretnem primeru tožeča stranka v svoji izrecni zahtevi za spremembo potrdila ne zatrjuje niti ne dokazuje, da izdano ji potrdilo ni v skladu s podatki iz uradne evidence. Navaja pa dokazila in okoliščine, s katerimi zatrjuje in dokazuje, da je bil že vpis samega podatka (o stalnem prebivališču mld. A.A.) v registru prebivalstva napačen. Postopek spremembe vpisa v register stalnega prebivalstva in postopek spremembe potrdila o stalnem prebivališču sta dve različni upravni zadevi, ki se vodita po dveh različnih upravnih postopkih.

Navodilo o vsebini in načinu vodenja evidenc o vloženih zahtevah, o izdanih odločbah in o izvršitvi odločb v postopku denacionalizacije ne določa, da se o datumih pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji vodi evidenca, prav tako pa tudi organ izda potrdilo o dokončnosti ali pravnomočnosti na zahtevo stranke ali organa v skladu z določili 180. člena ZUP (in ne na podlagi 179. člena ZUP). Zato je toženka pravilno ugotovila, da bi bila dolžna potrditi pravnomočnost delne odločbe o denacionalizaciji oziroma izdati odločbo o zavrnitvi zahteve za izdajo potrdila v roku 30. dni in ne v roku 15. dni, kot trdi tožnica.

Ugotovitveni postopek glede izvršilnega naslova (to je plačilnega naloga z dne 8. 8. 2015) se je vodil v drugem postopku. Naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne za obveznost, ki ni bila plačana, davčno izvršbo. Potrdilo o izvršljivosti in pravnomočnosti ima značaj potrdila po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, 179. člen, 180. člen in 180. a člen ZUP), zato se dejstva, ki so v njih potrjena, štejejo za dokazana. Če tožnica temu nasprotuje lahko izpodbija potrdilo pri organu, ki ga je izdal, ne pa v postopku prisilne izterjave. Zato sodišče, ob ugotovitvi, da za izdajo izpodbijanega sklepa obstoja izvršilni naslov, ki ima potrdilo o izvršljivosti, tožničine ugovore, da ni storila nič napačnega, zavrača. Kot že pojasnjeno, tožnica v postopku izvršbe ne more več izpodbijati izvršilnega naslova.

Tožena stranka bi morala tožnikovo ponovno pritožbo zaradi delne zavrnitve zahteve za izdajo potrdila, glede na njeno vsebino, obravnavati kot zahtevo za spremembo potrdila – izpis podatkov iz davčnega registra in o njej meritorno odločiti v skladu z določbo četrtega odstavka 180a. člena ZUP, in sicer bodisi izdati spremenjeno potrdil, ali pa izdati odločbo, s katero bi zavrnila zahtevo za spremembo potrdila.