UPRS Sodba I U 43/2018-13

I. Tožbi se ugodi, sklep Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35400-241/2017-4 z dne 7. 9. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje statusa stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za gradnjo stanovanjsko poslovne stavbe ... (1. točka izreka) ter odločil, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka). S 3. točko je ugotovil, da v tem postopku stroški niso nastali.

2V obrazložitvi navaja, da iz poročila o vplivih na okolje, ki ga je predložil nosilec nameravanega posega A. d. o. o., Ljubljana, ne izhaja, da bi bile tožnikove nepremičnine v vplivnem območju posega, tožnik pa ni predložil nobenega strokovnega dokaza, s katerim bi oporekal tej določitvi območja. Njegove navedbe o spremembi bivalnih pogojev so pavšalne, z navedbami o varstvu rdeče bukve, ki sloni na dotrajanem in posedajočem mejnem zidu, ter o možnosti podrtja tega zidu in drevesa pa ni izkazal posega v njegov varovani položaj. Ker gre za zavarovano naravno vrednoto, je varovanje tega drevesa v javnem interesu, ki ga tožnik ni upravičen ščititi. Glede na navedeno tožnik ne izpolnjuje pogojev za udeležbo v postopku iz drugega odstavka 64. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in iz 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega upravnega organa in dodaja, da pavšalne navedbe o podrtju podpornega zidu še ne pomenijo, da je mogoče pričakovati obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi. V zvezi z geotehničnim mnenjem o stanju obstoječega podpornega zidu z dne 9. 5. 2011 in izvedeniškim mnenjem o pripravljalnih gradbenih delih za rušitev objekta ... ob podpornem zidu z dne 28. 9. 2011 ugotavlja, da gre za nedopustne pritožbene novote (238. člen ZUP). Ker tožnik ni obrazložil, zakaj teh dokazov ni navedel že v postopku na prvi stopnji, jih drugostopenjski upravni organ ni vsebinsko presojal. Zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-165/09 in sodbo naslovnega sodišča v zadevi IV U 76/2016, ker se ne nanašata na postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja.

4Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je stališče prvostopenjskega upravnega organa, da lastnik sosednjega zemljišča nima pravnega interesa za udeležbo v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja v nasprotju z 11. členom Direktive 2011/92/EU, sodno prakso sodišča EU (zadeve C-137/14, C-570/13 in C-72/95) ter 22., 25. in 72. členom Ustave RS. Tudi na podlagi drugega odstavka 64. člena ZVO-1 ima mejaš „ex lege“ pravni interes za vstop v postopek, saj je tožnik izkazal, da je v vplivnem območju posega. Iz PVO (očitno mišljeno poročilo o vplivih na okolje - op. sodišča) namreč izhaja, da je predvidena podkletitev s tremi kletnimi etažami, zato se bo glede na dotrajan in posedajoč mejni zid rdeča bukev na tožnikovem zemljišču podrla. Glede na velikost tega drevesa obstaja nevarnost za premoženje, življenje in zdravje ljudi. Zato meni, da ima kot lastnik tega zidu in drevesa pravico do vsebinske presoje posega, kolikor se zaradi tresljajev, hrupa in drugih vibracij nanaša na njegovo lastnino (22. in 33. člen Ustave RS). Citira tudi odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-165/09.

5Glede sklicevanja toženke na 238. člen ZUP navaja, da ta ni v skladu z omenjeno direktivo. Poleg tega je tožnik že v postopku na prvi stopnji zatrjeval poseg v svojo nepremičnino zaradi tresljajev (vibracij), povezanih s sidriranjem in pilotiranjem na gradbišču, kar bo privedlo do posedanja in rušenja zidu ter podrtja rdeče bukve. Prav tako je navedel, da iz poročila o vplivih na okolje izhaja, da je v vplivnem območju gradbišča, v zvezi z meritvami hrupa pa, da bo predložil ustrezno izvedeniško mnenje. K pritožbi je bilo tako priloženo le dodatno izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano na zahtevo prejšnjega investitorja nameravanega posega, katerega poslovodja je pooblaščenec sedanjega investitorja. To pomeni, da je investitor vedel za slabo stanje tožnikovih nepremičnin. Če je drugostopenjski upravni organ kljub temu menil, da gre za nov dokaz, bi ga v skladu s pravno teorijo moral pozvati na odpravo pomanjkljivosti.

6Opozarja še, da je predmet tega postopka le vprašanje, ali lahko tožnik varuje svoje pravice, ne pa tudi, ali je v te pravice nedopustno poseženo. Poleg tega se je prvostopenjski upravni organ z navedbami o varstvu rdeče bukve opredeljeval do zatrjevanega posega na stabilnost tožnikovih nepremičnin, torej je te ugovore obravnaval že po vsebini (enako sodba naslovnega sodišča I U 1367/2011). Izpostavlja še ustreznost izobrazbe uradnih oseb, ki so v zadevi odločale, za presojo vplivov gradbenega posega na prostor. Ker je za to potrebno strokovno znanje, meni, da bi upravni organ moral izvesti dokaz z izvedencem (189. in 190. člen ZUP). Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep v zvezi z drugostopenjsko odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

7Toženka je sodišču poslala upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

8Sodišče je tožbo poslalo tudi nosilcu nameravanega posega A. d. o. o., Ljubljana, ki je priglasil udeležbo v tem upravnem sporu.

9Tožba je utemeljena.

10V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZVO-1 se v postopku presoje vplivov na okolje ugotovijo in ocenijo dolgoročni, kratkoročni, posredni ali neposredni vplivi nameravanega posega v okolje na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino ter njihova medsebojna razmerja.

11Po določbi prvega odstavka 54. člena ZVO-1 se presoja vplivov na okolje izvede na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega na okolje. Poročilo o vplivih na okolje mora med drugim vsebovati opredelitev območja, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi (6. točka drugega odstavka 54. člena ZVO-1). V skladu z drugim odstavkom 64. člena ZVO-1 ima oseba, ki na tem območju stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine, pravni interes, da zaradi varstva svojih pravic vstopi v postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja.

12Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da iz poročila o vplivih na okolje ne izhaja, da se tožnikove nepremičnine nahajajo v območju, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na tožnikovo zdravje ali premoženje, niti tožnik ni izkazal posega v njegove pravne koristi iz 43. člena ZUP.

13Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43 člena). Oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti, je stranski udeleženec (intervenient). Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Tako je treba vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika. Pri presoji, ali določen predpis, ki ureja delovanje upravnega organa, podeljuje posamezniku pravico oziroma pravno varovan interes ali ne, je treba ugotoviti, ali je bil namen zakonodajalca, da z navedeno normo varuje tega določenega posameznika, ki bi si lahko z uveljavljanjem sodnega varstva izboljšal pravni položaj (tako Ustavno sodišče v odločbah št. Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010, 10. točka obrazložitve, in U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, 17. točka obrazložitve). Po določbi drugega odstavka 142. člena ZUP mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, v svoji vlogi določno navesti, v čem je njen pravni interes, in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze.

14Iz tožbenih navedb in podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnik v zahtevi za vstop v postopek navajal, da je mejaš nameravanega posega, iz poročila o vplivih na okolje pa naj bi izhajalo, da je vplivno območje posega tudi na ožjem območju ob gradbišču. Prav tako je navajal, da bodo tresljaji (vibracije) povezani s sidriranjem in pilotiranjem na gradbišču povzročili posedanje in rušenje zidu ter podrtje rdeče bukve. Ugovarjal je tudi meritvam hrupa, za kar se je zavezal predložiti ustrezno izvedeniško mnenje.

15Po presoji sodišča je tožnik te svoje navedbe dovolj preciziral, tako da je iz njih mogoče sklepati, da s temi navedbami oporeka pravilnosti določitve območja v poročilu o vplivih na okolje, pri čemer varuje svoje pravne koristi, kot so poseg v stabilnost mejnega zidu, premoženje (rdeča bukev) in hrup. Tožnik je torej dovolj določno navedel, da bo nameravani poseg vplival na njegovo nepremično premoženje in zdravje, to pa so pravne koristi, ki jih glede na določbo 51. člena ZVO-1 lahko varuje v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. Glede tega res ni predložil ustreznih dokazov, vendar iz upravnih spisov ni razvidno, da bi ga prvostopenjski upravni organ k temu pozval, kar bi po določbi drugega odstavka 142. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 140. člena ZUP moral. Šele, če tožnik ne bi predložil ustreznih dokazov, bi lahko upravni organ odločil na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Ker prvostopenjski upravni organ ni postopal tako, je kršil pravila postopka. Glede na navedeno vprašanje, ali so dokazi, ki jih je tožnik priložil šele k pritožbi, pritožbena novota, za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, saj je izpodbijani sklep treba odpraviti že zaradi kršitev prvostopenjskega upravnega organa. Sodišče se zato ni ukvarjalo s skladnostjo navedene zakonske ureditve z Direktivo 2011/92/EU.

16Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski upravni organ tožnika pozvati k predložitvi dokazov za svoje navedbe (s katerimi upravni organ še ne razpolaga). Na podlagi predloženih dokazov bo nato moral preveriti, ali iz teh izhajajo okoliščine, ki jih zatrjuje tožnik, torej, da nameravani poseg povzroča obremenitve, ki lahko vplivajo na njegove pravne koristi. Pri tem bo moral upoštevati, kot opozarja tožnik, da je presoja, ali se z nameravano gradnjo nedopustno posega v njegove pravne koristi, predmet meritornega odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, ne pa že odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca.

17Ni pa utemeljen tožbeni očitek o pomanjkanju strokovnega znanja uradnih oseb, ki so odločale v zadevi, saj morajo že poročilo o vplivih na okolje pripraviti strokovno usposobljene osebe (55. člen ZVO-1 in tretji odstavek 4. člena Uredbe o vsebini poročila o vplivih nameravanega posega na okolje in načinu njegove priprave), uradna oseba pa mora v primeru, če je za ugotovitev ali presojo dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, za katero je potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, postaviti izvedenca (189. členu ZUP).

18Ker za odločitev sodišča ni bilo potrebno izvajati dokazov, ki niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

19Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

20Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v zahtevani višini 229,50 EUR (500 točk po Odvetniški tarifi). Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za tožbo 279,99 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).