VSL Sodba in sklep I Cpg 1238/2016

I. Pritožbi prvo tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„Prvo tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 1.158.694,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2009 do plačila.

Tožbeni zahtevek za plačilo 867.483,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2008 dalje in za solidarno plačilo z drugo toženo stranko se zavrne.“

II. Pritožbi drugo tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do drugo tožene stranke v znesku 292.772,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31. 12. 2009 do 19. 9. 2013.

Tožbeni zahtevek za plačilo 1.733.405,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2008 dalje in za solidarnost obveznosti s prvo toženo stranko se zavrne.“

III. Pritožbi tožeče stranke glede zakonskih zamudnih obresti za čas od 27. 3. 2008 do 30. 12. 2009 se ugodi in se v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od v I. in II. točki izreka te sodbe dosojenih zneskov za čas od 27. 3. 2008 do 30. 12. 2009 zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Pritožbi tožeče stranke zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se ugodi, izpodbijana sodba se v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) prvo toženi stranki solidarno z obveznostjo drugo tožene stranke naložilo v plačilo 2.026.177,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2009 do plačila, (II.) ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do drugo tožene stranke solidarno z obveznostjo prvo tožene stranke v znesku 2.026.177,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2009 do 19.9.2013, in (III.) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2Zoper to sodbo so se pravočasno pritožile tožnica in obe toženki.

3Tožnica se pritožuje zoper I. in II. točko izreka v obrestnem delu, zoper III. točko izreka pa v celoti iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlaga, naj višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremeni, podrejeno pa naj jo v tem delu razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4Prva toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

5Prva toženka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena ZPP) in predlaga, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa naj jo spremeni. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

6Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, priglasila je stroške pritožbenega postopka.

7Druga toženka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena ZPP), predloga pa ni podala. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

8Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

9Pritožba tožnice je utemeljena, pritožbi toženk pa sta delno utemeljeni.

10Pravdne stranke so skupaj s še dvema osebama, zoper kateri je bila obravnavana tožba prav tako vložena, postopek zoper njiju pa je že pravnomočno končan, 19. 3. 2008 sklenile Sporazum o izvajanju finančnega inženiringa - SIFI. Cilj tega sporazuma je bil prevzem družbe I. d.d. Cilja pogodbenice niso dosegle, sporazum pa je prenehal veljati, kar med pravdnimi strankami ni sporno.

11Prav tako ni sporno, da je tožeča stranka sopogodbenicam plačala dogovorjeno nadomestilo v skupnem znesku 2.026.177,64 EUR, in sicer je plačala prvi toženki 1.158.694,56 EUR, sedanji drugi toženki pa 292.772,10 EUR, prvotni toženki M. d.d. je plačala 466.567,42 EUR in prvotni toženki F. d.d. 108.143,56 EUR (zadnji dve sta v nadaljevanju imenovani prvotni sotoženki). Tožnica je torej svojo obveznost izpolnila.

12Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da toženki (skupaj s prvotnima sotoženkama) svojih pogodbenih obveznosti nista opravili. Pri tem je pravilno upoštevalo, da toženki niti nista navedli, kaj naj bi izpolnili od svojih zavez iz SIFI (prav tako teh navedb ni bilo za preostali prvotni sotoženki). Tožnica je trdila, da sopogodbenice niso izpolnile ničesar od dogovorjenega, zato je bilo na sopogodbenicah, ki so tej trditvi nasprotovale, da specificirajo, torej točno navedejo, kaj so od tega, k čemur so se s pogodbo zavezale, opravile. Čim pa toženke niso zmogle že zadostne trditvene podlage, ni nobenih razlogov, da bi sodišče prve stopnje v zvezi z opravljenimi deli izvajalo dokaze, saj se nepostavljenih trditev ne dokazuje (7. in 212. člen ZPP). V zvezi s tem ni dopustno izvajanje dokazov, torej sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve, ker ni izvedlo dokaznega postopka glede nepostavljenih trditev.

13Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pritožbenimi trditvami druge toženke tudi izrecno zapisalo, da je bila obveznost sopogodbenic tožnice obveznost prizadevanja, ne rezultata, s čimer se strinja tudi višje sodišče. Vendar pa tudi pri obveznosti (obligaciji) prizadevanja ne zadostuje zgolj trditev, da so si sopogodbenice prizadevale izpolniti obveznost – navesti bi morale vse, kar so v tej smeri storile, in to nato tudi dokazati, tega bremena pa niso zmogle. Višje sodišče se v tem delu v celoti pridružuje razlogom izpodbijane sodbe.

14Vprašanje, v korist koga je bil sklenjen SIFI, za odločitev ni pomembno, s čimer se strinja tudi višje sodišče. Dejstvo je, da je bil SIFI sklenjen. Tudi če je bila tožeča stranka oziroma A. A. oseba, ki si je zastavila za cilj prevzem družbe I. d.d., pa sta toženki, skupaj s prvotnima sotoženkama, (prostovoljno) sklenili SIFI, iz katerega izhaja, da si bodo prizadevale predvsem za zagotovitev financiranja tega prevzema in sam prevzem, za njihovo prizadevanje pa je bilo dogovorjeno tudi plačilo. Plačilo vtoževanega zneska, ki ni majhen (znaša namreč 2.026.177,64 EUR), je bilo torej dogovorjeno za opravljeno delo. Če delo ni bilo opravljeno, sporazum pa je bil razdrt, je nepomembno, kaj je bil povod za sklenitev sporazuma. Zato sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ni izvajalo dokazov (1. odstavek 213. člena ZPP).

15Med pravdnimi strankami tudi ni sporno, da je bila pogodba razvezana oziroma razdrta. Stališče, da naj bi do tega prišlo že v marcu ali najkasneje v aprilu 2008, je napačno in nelogično. Po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje so namreč pogodbenice sporazum izpolnjevale tudi še po tem času – toženki sta skupaj s preostalima prvotnima sotoženkama tožnici izstavljali račune, ta pa jih je plačevala, torej nobena od njih še v juliju 2008 ni menila, da bi bila pogodba takrat že razdrta. Res pa je tudi, kot to navaja tožnica v odgovoru na pritožbo prve toženke, da bi kljub temu, da do prevzema ni prišlo že v času, ko bi po Zakonu o prevzemih pogodbenice morale objaviti prevzemno ponudbo, ta dejanja lahko opravile tudi kasneje, kar nenazadnje izhaja tudi iz odločbe Agencije za trg vrednostnih papirjev opr. št. 0-00-Pre-22/08-ODL-(417) z dne 3.7. 2008, s katero je ta ugotovila, da v odločbi navedene družbe (pogodbenice SIFI) presegajo prevzemni prag, zaradi česar so jim bile odvzete le glasovalne pravice do takrat, ko dajo prevzemno ponudbo ali odtujijo vrednostne papirje in delniške nakupne opcije. SIFI tako zaradi neizpolnitve obveznosti toženk, ki bi bile vezane na fiksen rok, ni prenehal veljati že v marcu ali aprilu 2008. Še po tem času je vsaj tožnica sporazum izpolnjevala in plačevala svoje obveznosti iz SIFI, sopogodbenice pa so ji za to izstavljale račune. Kdaj točno je bil sporazum razvezan ali razdrt, pa sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialno pravnega izhodišča, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, ni ugotavljalo. V času, ko je tožnica plačevala dogovorjene zneske, pa je le izpolnjevala sklenjeni sporazum, zato ni mogoče govoriti o tem, da bi plačevala nekaj, za kar bi vedela, da ni dolžna (kar bi v posledici pomenilo, da tega ne bi mogla zahtevati nazaj – primerjaj 191. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

16Sodišče prve stopnje je pravilno kot materialno pravno podlago uporabilo 111. člen OZ. Ta določa, da če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti (1. odstavek 111. člena OZ; ostali del za odločitev ni pomemben, ker tožnica ne vtožuje škode zaradi razveze pogodbe). Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala (2. odstavek 111. člena OZ). Vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti (4. odstavek 111. člena OZ). Stranka, ki vrača denar, mora plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo (5. odstavek 111. člena OZ). Toženki skupaj s prvotnima sotoženkama svojih obveznosti nista izpolnili, 111. člen OZ pa določa, kakšni so učinki razvezane pogodbe, če od nje odstopi pogodbi zvesta stranka oziroma do razveze pride že na podlagi zakona. Druga možna podlaga, ki jo je prav tako upoštevalo sodišče prve stopnje, so določila o neupravičeni pridobitvi iz 190. člena OZ, ko obveznost vrnitve nastane tudi, če kdo kaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (3. odstavek 190. člena OZ).

17Iz navedenih določil tako izhaja, da so tožničine sopogodbenice dolžne vrniti zneske, ki so jih prejele, pri čemer niso dokazale, da bi tudi same izpolnile, kar so bile dolžne storiti po določbah SIFI (dokazati niso niti mogle, ker niti trditev o tem, kaj naj bi naredile, niso postavile). Odločitev, da je treba prejeto vrniti, je tako pravilna.

18Višje sodišče se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da je bil SIFI gospodarska pogodba. Za te je res določeno, da če je več dolžnikov pri kakšni deljivi, z gospodarsko pogodbo nastali obveznosti, odgovarjajo ti upniku solidarno, razen če so pogodbeniki izrecno odklonili solidarno odgovornost (394. člen OZ). Vendar pa po oceni višjega sodišča ta določba določa le domnevo solidarnosti glede izpolnjevanja obveznosti po pogodbi. S to pogodbo je kot taka nastala le obveznost tožničinih sopogodbenic, da solidarno, ne glede na višino zneskov, ki jih je tožnica posamezni pogodbeni stranki za to plačala, izpolnijo svojo obveznost, da si bodo prizadevale za zagotovitev finančnih virov za prevzem I. d.d. in za sam prevzem (temu so bila namenjena določila SIFI, ki jih je pravilno povzelo in upoštevalo sodišče prve stopnje). Domneva solidarnosti pa po oceni višjega sodišča ne velja tudi za primer, ko je pogodba razvezana, saj iz zgoraj povzetega 111. člena OZ izhaja, da mora ob razvezi pogodbe vsak vrniti tisto, kar je prejel. Enako izhaja tudi iz 190. člena OZ, ko mora vsak vrniti le tisto, za kar je bil obogaten. Toženki pa nista skupaj prejeli 2.026.177,64 EUR, temveč je po neprerekanih ugotovitvah v izpodbijani sodbi prva toženka prejela 1.158.694,56 EUR, druga toženka pa 292.772,10 EUR (ostalo sta prejeli ostali prvotni sotoženki) in to sta zneska, ki ju mora vsaka od njiju povrniti, in to ne solidarno, temveč samostojno.

19Sporno je nadalje vprašanje obresti od prejetih zneskov. Sodišče prve stopnje je obresti dosodilo za čas od vložitve tožbe. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje sploh ni odločilo o obrestih za čas od 27. 3. 2008 do vložitve tožbe. Ta njen očitek je utemeljen. Sodišče namreč o zahtevku odloči v izreku sodbe, kot to jasno izhaja iz 3. odstavka 324. člena ZPP. Odločitve, s katero bi sodišče prve stopnje ugodilo ali zavrnilo obrestni del zahtevka za zamudne obresti od 27. 3. 2008 do vložitve tožbe 31. 12. 2009, v izpodbijani sodbi ni.

20Tožeča stranka je v pritožbi izrecno izpostavila, da o tem delu njenega zahtevka ni bilo odločeno. Res to ni bilo izpostavljeno s posebnim predlogom za izdajo dopolnilne sodbe. Vendar pa to za postopanje sodišča ni pomembno. Tudi v tem primeru je pomembna vsebina vloge, zato je tožničino pritožbo treba obravnavati tudi kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (to izhaja tudi iz smisla 3. odstavka 327. člena ZPP). To je višje sodišče ugotovilo, ko je vrnilo predloženo zadevo sodišču prve stopnje in mu naložilo odpravo pomanjkljivosti, med drugim tudi tudi zato, ker je treba najprej izdati dopolnilno sodbo. Druge nepravilnosti je sodišče prve stopnje pred ponovno predložitvijo zadeve višjemu sodišču odpravilo, ne pa tudi te, da bi izdalo dopolnilno sodbo. Pri tem 1. odstavek 327. člena ZPP izrecno določa, da če je poleg predloga za dopolnitev sodbe vložena tudi pritožba zoper sodbo, sodišče prve stopnje počaka in ne pošlje pritožbe sodišču druge stopnje, dokler ne odloči o predlogu za dopolnitev sodbe in ne izteče rok za pritožbo zoper to odločbo. Ker sodišče prve stopnje zahtevi višjega sodišča neutemeljeno ni sledilo, višjemu sodišču ni preostalo nič drugega, kot da je v tem delu pritožbi tožnice ugodilo in zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje. Kakršnokoli stališče, da zavrnitev dela zahtevka ni potrebna v izreku sodbe, je v nasprotju s 3. odstavkom 324. člena ZPP in tako pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP).

21Pri tem višje sodišče še dodaja, da tudi obrazložitev sodbe ne vsebuje nikakršnih razlogov, zakaj bi bila tožnica upravičena do obresti šele od vložitve tožbe dalje. 2. odstavek 299. člena OZ, ki ga je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi, določa, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Zakaj bi bilo v obravnavani zadevi potrebno uporabiti to določilo, iz sodbe ne izhaja.

22Višje sodišče pa nepravilnosti samo tudi ni moglo odpraviti. Strinjati se je s stališčem, da od 27. 3. 2008 dalje tožnica ne more zahtevati nikakršnih obresti, saj takrat tudi sama še ničesar ni izpolnila. Vendar pa v izpodbijani sodbi ni razlogov oziroma ugotovitev, kdaj je bil kateri od zneskov izplačan in kateri toženki. Ob upoštevanju zgoraj navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in odklonitvi sodišča prve stopnje, da bi o tem sploh odločilo, kar tudi pomeni, da o tem ni nobenih razlogov v sodbi, višje sodišče samo ne more ugotavljati dejstev, o katerih se pravdni stranki sploh nista mogli izjasniti (ne tožnica ne toženki ne morejo nasprotovati nečemu, česar ni, razen z zahtevo, da se o tem odloči).

23Pri tem pa je tudi bistveno, da je treba ugotoviti, kdaj in zakaj je bila pogodba razvezana. Iz 111. člena OZ izhaja, da mora tisti, ki vrača denar, plačati obresti že od dneva, ko je denar prejel, kar zagotovo ne pomeni šele od vložitve tožbe. Kot že navedeno, iz razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče povzeti, kdaj je katera od toženk prejela denar, katerega vračilo je bilo prisojeno tožnici s sodbo višjega sodišča. Ob upoštevanju določila 193. člena OZ pa mora tisti, ki vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

24Razlika med navedenima določiloma je bistvena. Po 111. členu OZ, ki se uporablja za primere, ko ena stranka odstopi od pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti druge stranke ali pa je pogodba razvezana že po samem zakonu in je tako specialna določba, je treba plačati obresti od prejetega denarja že od dneva prejema denarja dalje. Pri tem po oceni višjega sodišča že za čas od prejema dalje ne morejo teči obresti v višini obrestne mere zakonskih zamudnih obresti, ki imajo tudi kaznovalno funkcijo, take obresti lahko tečejo šele od dneva, ko bi prejemnik denarja moral vrniti denar. Do takrat pa obresti ne morejo teči v tej višini, temveč gre glede na 4. odstavek 111. člena OZ lahko le za povračilo koristi, to pa lahko predstavljajo kakšne druge obresti (nižje, npr. običajne pogodbene obresti), ki pa jih mora tožeča stranka sama definirati in obrazložiti. Le če je prejemnik že od dneva prejema denarja nepošten, pride v poštev smiselna uporaba določil o neupravičeni pridobitvi. Ureditev iz 190. in 193. člena OZ pa je namenjena prenehanju oziroma razdrtju pogodbe iz drugih razlogov kot specialna ureditev iz 111. člena OZ. Tudi iz teh določil izhaja, da je treba vrniti koristi, v primeru nepoštenosti že od prejema koristi ali vsaj od takrat, ko je postavljen zahtevek za vračilo neupravičeno pridobljenega, sicer pa od vložitve tožbe dalje. Več o tem glej v komentarju dr. Mihe Juharta v Nina Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 591 in 592, od sodnih odločb pa npr. VSK sodba Cpg 66/2017, VSM sodba I Cp 1175/2016 ter VSL sodba in sklep I Cpg 358/2016.

25Glede na navedeno je tako pomemben tudi razlog razdrtja pogodbe, kdaj je do tega prišlo in od kdaj sta bili toženki nepošteni ter seveda, kdaj sta toženki sploh prejeli zdaj prisojena zneska. Višje sodišče pa zgolj pripominja, da se mu glede na to, da sta sedaj obe toženki v stečajnem postopku, zastavlja vprašanje smiselnosti nadaljnjega postopka glede na možnost poplačila tožnice, pri čemer do sedaj niti niso nastali kakšni posebni stroški v zvezi z obrestnim delom zahtevka.

26Prva toženka je v pritožbi tudi uveljavljala, da je sedaj v stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje sodi po stanju glede na dan zaključka glavne obravnave, to pa je bila zaključena pred začetkom stečajnega postopka nad prvo toženko. Zato teh dejstev seveda niti ni smelo upoštevati pri odločitvi, čeprav je bila sama odločitev sprejeta že po začetku stečajnega postopka. Kljub temu pa še pojasnjuje, da zaradi začetka stečajnega postopka še niso nehale teči zamudne obresti. Vse je odvisno od vsebine prijave terjatve, ob razdelitvah pa je treba upoštevati tudi obresti, ki se natečejo v času stečajnega postopka (tako smiselno izhaja tudi iz sklepa VSL III Cpg 591/2010), le preizkušajo se le terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, nadaljnje obresti pa do takrat še niso nastale.

27Druga toženka je uveljavljala tudi kršitev prekoračitve zahtevka, ker naj ne bi tožnica z zadnjim zahtevkom zahtevala solidarnosti plačila. Tožnica ima prav, ko navaja, da taka kršitev ne predstavlja prekoračitve zahtevka, saj v primeru, ko bi sodišče ob zahtevku, da mora vsaka od toženk plačati določen znesek, razsodilo, da sta obe dolžni plačati le en tak znesek, čeprav solidarno, tožnici ni prisodilo kaj več od tega, kar je zahtevala. Zaradi ugoditve pritožbi v delu, ki se nanaša na višino obveznosti, pa je ta pritožbeni razlog postal tudi nepomemben.

28Ker je višje sodišče delno razveljavilo izpodbijano sodbo, bi že to predstavljalo razlog za razveljavitev sodbe v stroškovnem delu. Vendar pa je tožeča stranka izrecno vložila pritožbo tudi zoper ta del sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške, ker je tožnica uspela zoper sedanji toženki, zoper prvotni sotoženki pa ne, torej naj bi uspela s polovico zahtevka, vsi udeleženci pa so imeli primerljive stroške. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bilo o stroških prvotnih sotoženk že odločeno in je bilo plačilo njunih stroškov naloženo tožnici. Zato tega dejstva v končni odločbi ne bi smelo upoštevati kot polovičen uspeh. Pomembno je le, koliko je tožnica uspela do sedanjih toženk, seveda ob upoštevanju, da je vse prvotne toženke zastopal odvetnik, stroški katerega so bili tožnici že naloženi v plačilo. Pritožba tožeče stranke v stroškovnem delu je tako utemeljena, pri ponovnem odločanju o stroških po končanem postopku pa naj sodišče prve stopnje upošteva tudi zgoraj navedena izhodišča in upošteva le tožničin uspeh v zvezi z zahtevki do sedanjih toženk.

29Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so pomembne za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP). Pri tem še poudarja, da niso utemeljeni očitki o neobrazloženosti izpodbijane sodbe, ki naj je zato ne bi bilo moč preizkusiti (razen delno v obrestnem delu, kar je bilo obrazloženo zgoraj). Ta očitek je sicer neutemeljen, na kar kažejo tudi pritožbe, ki so vsebinske, kar sicer ne bi bilo mogoče, če izpodbijana sodba potrebnih razlogov ne bi vsebovala.

30Glede na navedeno je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je toženkama naložilo le zneska, ki sta ju vsaka od njiju prejeli, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, prvi toženki za čas do plačila, drugi toženki pa za čas do začetka stečajnega postopka nad njo, kot je to tožeča stranka tudi zahtevala oziroma se v tem delu ni pritožila, zavrnilo pa je zahtevek glede preostalih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2008 dalje. Pri tem je zahtevek do prve toženke, ki ob zaključku glavne obravnave še ni bila v stečajnem postopku, dajatveni, zahtevek do druge toženke pa ugotovitveni. Zavrnilo je zahtevek tudi v delu, ko se zahteva solidarnost obveznosti toženk. Odločanje o obrestnem delu zahtevka za čas do vložitve tožbe je vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, razveljavilo pa je tudi izrek o stroških postopka.

31Ker je višje sodišče delno vrnilo zadevo v novo sojenje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).