394. člen OZ

Ne glede na to, da je bilo javno naročilo razdeljeno in je vsak sklop ločena celota, ni sporno, da je v tej zadevi naročnica znotraj istega postopka javnega naročila z vsemi partnerji sklenila eno pogodbo, zato pritožnica ne more uspeti s trditvami, da je bila možnost na vsakem sklopu izbrati drugega ponudnika. Bistvo neomejene solidarne odgovornosti je v ravno tem, da posamezni član skupine ponudnikov ne odgovarja naročniku zgolj in samo za lastna dejanja, ampak tudi za dejanja vseh ostalih članov skupine in iz teh dejanj izhajajoče posledice. Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da del zahtevka tožnice predstavlja terjatev podizvajalca in ne tožničine terjatve, ki bi jo ta imela do toženke. Pogodba med tožnico in njenim podizvajalcem ne ustvarja obveznosti za toženko, saj velja le v razmerju med tožnico in podizvajalcem. Toženka na podlagi pogodbe med tožnico in podizvajalcem ne dolguje nasprotne izpolnitve, pač pa dolguje nasprotno izpolnitev tožnici na podlagi Pogodbe DARS. Zapadlost je odložena do trenutka, ko se toženka lahko izreče o nastalih terjatvah do tožnice zaradi neizpolnitve pogodbe. Že sodišče prve stopnje je predhodno pravilno ug

Zahteva 394. člena OZ, da se solidarnost odkloni izrecno, izključuje uporabo drugega odstavka 82. člena OZ.

Na vprašanje, ali je treba zahtevo za zmanjšanje pogodbene kazni po 252. členu Obligacijskega zakonika uveljavljati z oblikovalnim tožbenim zahtevkom ali zadošča materialnopravni ugovor, Vrhovno sodišče odgovarja, da v pravdi za plačilo denarne pogodbene kazni dolžnik lahko uveljavlja njeno zmanjšanje tudi z ugovorom.

Potek dogodkov, ki ga predstavlja tožnica, po oceni pritožbenega sodišča presega predvidljiv normalen tek stvari kot kriterij za odgovor na vprašanje, ali bi v primeru, če sodišče ne bi izdalo popravnega sklepa, imela dolžnica v izvršilnem postopku več možnosti, da se njena zarubljena sredstva na računu pri banki sprostijo tako, da bi z njimi tudi lahko razpolagala. Nakazuje celo na domnevno namero upnice, da je sprožila prisilni izvršilni postopek zoper dolžnico zato, da z njim ne doseže poplačilo v denarju, kar pa je v nasprotju z vsebino vlog upnice v vpogledanem priloženem izvršilnem spisu. Ker tožnica kot dolžnica izvršilnega postopka smiselno zatrjuje, da namen izvršbe, ki ga je sprožila upnica najemodajalka zoper njo kot najemnico, ni bilo plačilo najemnin, pač pa pobotanje medsebojnih terjatev, potem je upnica tista, ki je prekršila dogovor. Za škodo, ki nastane zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, pa ne odgovarja tretji, pač pa tisti, ki je kršil pogodbo. Po drugi strani pa država ni odgovorna za postopanje sodišča, ki je na predlog upnice izdalo sklep o prisilni izvršitvi terjatve, ker to dejanje ni bilo protipravno, saj je sodišče za tako postopanje po predlogu

V konkretnem primeru se je zoper sklep o začetku stečajnega postopka, ki ga je predlagal sam dolžnik, pritožila družbenica, ki je s pritožbo uspela. Na podlagi njene pritožbe je sodišče sklep o začetku stečajnega postopka v celoti razveljavilo. Posledično družbenica ni dolžna nositi stroškov, ki so nastali zaradi neutemeljenega predloga dolžnika. Dolžan jih je nositi dolžnik. Stečajni postopek se uvede z vložitvijo predloga. Predlagatelj mora ob vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka založiti predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Če je predlagatelj dolžnik sam, je oproščen plačila predujma in se začetni stroški porabijo iz proračuna. Po unovčenju stečajne mase v višini založenih sredstev iz proračuna pa se ta sredstva vrnejo v proračun. To z drugimi besedami pomeni, da gre le za začasno in pogojno oprostitev plačila predujma za začetne stroške stečajnega postopka. Ker se je izkazalo, da je dolžnik neutemeljeno predlagal začetek stečajnega postopka in je bil tudi pravnomočno razveljavljen sklep v delu, v katerem nalaga plačilo predujma iz proračuna, je predujem dolžan plačati dolžnik v skladu z določbo prvega odstavka 233. člena ZFPPIPP. Stališ

Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki vse pravdne stroške. Razlog, zaradi katerega je umaknila tožbo, ni pomemben. Edina izjema od tega pravila je umik tožbe zaradi toženčeve izpolnitve zahtevka, saj s tem toženec smiselno pripozna zahtevek. Če zahtevka ne izpolni sam, ampak kdo drug, ta izjema ni podana. Solidarna obveznost mora biti pri deljivih obveznostih z več dolžniki pri negospodarskih pogodbah izrecno predvidena z zakonom (v obravnavanem primeru zakonske določbe o solidarni obveznosti solastnikov ni), ali s pogodbo strank (o čemer v obravnavanem primeru ni bilo ne trditev ne dokazov), saj se ne domneva. Kadar tretji uveljavlja obligacijsko pravni zahtevek, povezan s solastnim premoženjem, solastniki niso enotni, torej tudi ne nujni sosporniki.

Glede obveznosti druge toženke je tožeča stranka trdila, da je le ta osebno kot trasant podpisala drugo (prav tako bianco) menico in ji jo izročila s pooblastilom za izpolnitev v zavarovanje bodočih obveznosti prvega toženca iz Prodajne pogodbe. In glede na navedeno je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da druga toženka odgovarja tožeči stranki samostojno na podlagi dane menične zaveze. Zato se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je za pravilno odločitev relevanten njen ugovor, da je bila menica izpolnjena v nasprotju z vsebino meničnega pooblastila. Pri tem pa ugotavlja, da obrazložitev sodbe ne vsebuje relevantnih dejstev o vsebini pooblastila druge toženke tožeči stranki za izpolnitev bianco menice, prav tako pa sodba tudi nima razlogov o odločilnem dejstvu, da je tožeča stranka v tem znesku izpolnila bianco menico druge toženke v skladu z vsebino njenega meničnega pooblastila. Sodišče prve stopnje namreč izhaja iz zmotne predpostavke, da morata biti zavezi obeh strank enaki, ker gre za zavarovanje iste obveznosti. Zato v tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. V obravnavanem primeru je izrek sodbe tak, da z

V starejši teoriji je bilo zavzeto stališče, da je pogodbeno kazen mogoče znižati na dolžnikovo zahtevo bodisi s tožbo bodisi z ugovorom. Temu stališču je sledila tudi sodna praksa. Novejša teorija izpostavlja spornost navedenega stališča, saj uporaba zakonskega izraza, da sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, jasno pomeni, da gre za oblikovalno pravico, ki je stranka ne more uresničiti sama, ampak zgolj s pomočjo sodišča preko oblikovalne tožbe oziroma v podobnih primerih kot je tudi konkreten, nasprotne (oblikovalne) tožbe. Kljub takšnemu stališču pa očitno tudi novejša sodna praksa dopušča uveljavljanje znižanja pogodbene kazni zgolj z ugovorom.

Solidarnost obveznosti se ne domneva. Ob ugotovitvi, da gre za obveznost, ki je nastala po pravilih o neupravičeni obogatitvi, sta domnevna prodajalca nepremičnin oziroma pravni nasledniki dolžna plačati svoj del obveznosti. Osebna odgovornost dedičev se kaže v tem, da upnik zahtevka na izplačilo dolga ne more uveljavljati proti zapuščini, ampak samo proti dediču, kot tudi v tem, da dedič odgovarja za dolg zapustnika z vsem svojim premoženjem (tudi lastnim) in ne samo s podedovanim. Dediči morajo računati s tem, da za dolgove zapustnika odgovarjajo tudi s svojim premoženjem (do višine vrednosti podedovanega premoženja) in ne le s podedovanim, zato morajo ustrezno aktivno ravnati pri poplačilu zapustnikovih upnikov. Pri tem v svoji izbiri, kateremu upniku dati prednost pri poplačilu, niso povsem avtonomni. Če je dal zapustnik prednost določenim upnikom in dopustil, da so svoje terjatve zavarovali s hipotekami na njegovih nepremičninah, imajo enako možnost tudi dediči.

Tožnica je trdila, da sopogodbenice niso izpolnile ničesar od dogovorjenega, zato je bilo na sopogodbenicah, ki so tej trditvi nasprotovale, da specificirajo, torej točno navedejo, kaj so od tega, k čemur so se s pogodbo zavezale, opravile. Čim pa toženke niso zmogle že zadostne trditvene podlage, ni nobenih razlogov, da bi sodišče prve stopnje v zvezi z opravljenimi deli izvajalo dokaze, saj se nepostavljenih trditev ne dokazuje. Tudi pri obveznosti (obligaciji) prizadevanja ne zadostuje zgolj trditev, da so si sopogodbenice prizadevale izpolniti obveznost - navesti bi morale vse, kar so v tej smeri storile, in to nato tudi dokazati, tega bremena pa niso zmogle. Domneva solidarnosti po oceni višjega sodišča ne velja tudi za primer, ko je pogodba razvezana, saj iz 111. člena OZ izhaja, da mora ob razvezi pogodbe vsak vrniti tisto, kar je prejel. Enako izhaja tudi iz 190. člena OZ, ko mora vsak vrniti le tisto, za kar je bil obogaten. Kakršnokoli stališče, da zavrnitev dela zahtevka ni potrebna v izreku sodbe, je v nasprotju s tretjim odstavkom 324. člena ZPP in tako pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na pravilnost sodbe. Po 111.

Solidarnost oziroma nedeljivost obveznosti mora biti kot taka jasno opredeljena v postavljenem zahtevku in posledično v izreku sodne odločbe. Če temu ni tako, se šteje, da gre za deljivo obveznost, ki se v primeru, ko ni določena drugačna delitev, deli na enake dele.

Stranka lahko v roku za vložitev pritožbe zoper sodbo odobri pritožbo, ki jo je predhodno v njenem imenu vložila oseba brez pooblastila, hkrati pa ta pritožba do trenutka odobritve še ni bila zavržena. Dejstvo, da je bila pritožba vložena pred (pravilno) vročitvijo sodbe stranki, tega ne spremeni, saj preuranjena pritožba sama po sebi ni nedovoljena. Tožnik se je ob sklenitvi pogodbe zavezal, da bo do dneva začetka njenega izvajanja izpolnil pogoje za pridobitev statusa odvetnika. Takšna obveznost je mogoča, dopustna in določena (drugi odstavek 34. člena OZ) in zato ni nična.

Tožnik je opredelil to korist kot zapadle najemnine, ki so bile dogovorjene v najemni pogodbi z najemnico, vendar je tudi od uporabnikov stanovanja, torej tožencev, zahteval celoten znesek zapadlih najemnin, enako kot od najemnice. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je zahtevek na plačilo celotne uporabnine solidarno za vsakega toženca, neutemeljen.

Dvostranska obligacijska razmerja so tista, pri katerih sta obe stranki hkrati upnika in dolžnika. Takšno razmerje je tudi razmerje med pogodbenimi strankami pogodbe o najemu ležišč, s katero se je tožena stranka kot najemnica zavezala najeti 200 ležišč po načelu „prazno za polno“ za dobo 10 let. Najemodajalca sta ji bila dolžna zagotoviti navedeni obseg zakupa in sta torej glede te obveznosti nastopala kot dolžnika, med tem ko sta v vlogi upnika lahko od tožene stranke terjala plačilo najemnine po navedeni pogodbi. Glede obveznosti zagotavljanja ležišč sta bila najemodajalca solidarno odgovorna toženi stranki za izpolnitev celotne navedene obveznosti, saj iz pogodbe ne izhaja, da bi se stranke dogovorile, da naj bi vsak od najemodajalcev zagotovil najemniku 100 postelj. Pravna posledica spremembe lastninske pravice med trajanjem najemne pogodbe je prenos najemne pogodbe na strani enega od najemodajalcev, kar pomeni, da pridobitelj stvari v celoti vstopi na mesto prejšnjega najemodajalca. Vsebina pogodbe se torej zaradi tega nič ne spremeni. OZ varščine izrecno ne ureja, so pa v poslovni praksi ti dogovori pogosti prav pri najemnih pogodbah. Pogodbeno dogovorje

Nadomestna izpolnitev mora biti dogovorjena izrecno in se ne more domnevati.

Terjatev na podlagi vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb se v stečajnem postopku ne prijavlja. Pritožbene navedbe, ki nekaj trditev vzetih iz enega in drugih iz drugega sklopa ponujajo kot trditveno podlago, ki da pred sodiščem prve stopnje s strani nasprotne stranke sploh naj ne bi bila prerekana, pomenijo le nepošteno uporabo pravic po ZPP in s tem kršitev 9. člena ZPP; konkretno določbe 212. člena ZPP, po katerem mora stranka določno navajati dejstva in dokaze v prid svojemu zahtevku ali kot obrambo pred zahtevkom nasprotnika. Ker po Pogodbi za A. solidarnost partnerjev ni izrecno izključena, je pravno nepomembno, ali je izročitev bančne garancije deljiva ali nedeljiva obveznost, saj so v obeh primerih uporabljiva pravila o solidarnih obveznostih dolžnikov.

Ker je s predčasnim odstopom od pogodbe izpolnitev pogodbene obveznosti naročnika prenehala, je z verjetnostjo izkazano, da je ravnanje dolžnika, ki je šest mesecev kasneje hotel unovčiti garancijo zaradi nedokončane izvedbe del, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Ni solidarne odgovornosti v primeru, ko se od ene stranke zahteva plačilo iz naslova kondikcije, od druge stranke pa iz naslova odškodninske odgovornosti.

Ugotovljeno neplačevanje računov s strani upravnika v daljšem časovnem obdobju, ki sicer bremenijo etažne lastnike, ter njegova neodzivnost na poslane opomine s strani tožeče stranke, je nakozovala na kolizijo interesov med upravnikom kot zakonitim zastopnikom in etažnimi lastniki kot zavezanci za plačilo. To nasprotovanje je terjalo, da tožeča stranka kot upnik tako iz naslova svojih pogodbenih obveznosti do tožene stranke kot običajne poslovne korektnosti, o neizpolnjevanju obveznosti v primernem času obvesti tudi neposredno etažne lastnike same. V tem se kaže protipravnost. Tudi če se postopek začne z vložitvijo predloga za izvršbo, je sprememba tožbe dopustna, saj veljajo splošne določbe pravdnega postopka.

Če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti (drugi odstavek 393. člena OZ). Enako velja tudi obratno: če je pri kakšni deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njimi na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve (tretji odstavek 393. člena OZ).