VSL sodba II Cpg 888/2016

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani II. in IV. točki potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

1V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo in sklepom. S sklepom je vzelo na znanje delni umik in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 16327/2014 z dne 13. 2. 2014 v prvem odstavku izreka razveljavilo za glavnico v znesku 1.067,40 EUR ter postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka odločbe). S sodbo pa je razsodilo, da ostane navedeni sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka v veljavi za znesek 1.064,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2014 in v tretjem odstavku izreka za plačilo izvršilnih stroškov v višini 21,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka). V preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v 8 dneh od vročitve odločbe tožeči stranke povrniti njene pravdne stroške v znesku 66,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Tožena stranka uvodoma v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zoper celotno sodbo sodišča prve stopnje, vendar v nadaljevanju vsebinsko izpodbija le tisti del sodbe, s katerim ni uspela (II. in IV. točka izreka sodbe), za kar ima tudi pravni interes, medtem, ko je III. točka izreka izpodbijane sodbe v njeno korist in zanjo ugodnejše odločitve ne more doseči. Pritožbeno sodišče je zato skladno s prvim odstavkom 350. člena ZPP štelo, da tožeča stranka izpodbija le II. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

7Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da naroka za glavno obravnavo dne 14. 12. 2015 ne bi smelo opraviti v nenavzočnosti tožene stranke, zaradi česar ji je onemogočilo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka je 7. 12. 2015 zaradi bolezni njenega zakonitega zastopnika predlagala preložitev naroka za glavno obravnavo za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje predlogu za preložitev ni ugodilo in je narok opravilo. Ugotovilo je namreč, da je zakoniti zastopnik tožene stranke v bolniškem staležu že od 30. 1. 2014, poleg tega pa tožena stranka v predlogu za preložitev ni navedla razloga njegove bolniške odsotnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje. Drugi odstavek 115. člena ZPP, ki se izrecno uporablja tudi za zakonitega zastopnika, določa, da mora biti bolezen nenadna in nepredvidljiva. V konkretnem primeru temu ni tako, kar priznava sama tožena stranka, saj je njen zakoniti zastopnik odsoten z dela že od 30. 1. 2014. Ker je torej šlo za pričakovano oziroma dalj časa trajajočo zadržanost njenega zakonitega zastopnika, je bilo na toženi stranki breme, da si najde pooblaščenca oziroma zaprosi za brezplačno pravno pomoč, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pri tehtanju med interesi stranke in interesi pravosodja v celoti (koncentracija in pospešitev postopka), zahteva za postavitev pooblaščenca oziroma zagotovitev brezplačne pravne pomoči v konkretnih okoliščinah upravičena, če bi zanjo toženec zaprosil, česar pa v tem postopku ni izkazal. Ker torej ni izpolnjen temeljni pogoj za preložitev naroka zaradi bolezni, to je nenadnost in nepredvidljivost le-te, pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče narok preložiti, ne morejo biti utemeljene.

8Nadalje tožena stranka neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da jo ni obvestilo o tem, da naroka za glavno obravnavo ne bo preložilo. Taka njegova zahteva iz ZPP ne izhaja. Sodišče je namreč dolžno stranko obvestiti le o preložitvi naroka. V kolikor obvestilo o preložitvi naroka strankam ni poslano, to pomeni, da bo narok opravljen.

9Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je bila tožena stranka o razpisu naroka na dan 14. 12. 2015 obveščena 11. 11. 2015 (vročilnica pripeta k r. št. 30). Zato niso utemeljene tudi sicer pavšalne pritožbene navedbe, da ji ni bilo zagotovljenih najmanj 15 dni za pripravo na narok.

10Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno navedlo, da je zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, saj to iz navedene 9. točke obrazložitve ne izhaja, pač pa da naj bi bila priča navzoča na sestanku M. M. in direktorja tožene stranke.

11V nadaljevanju je tožena stranka v pritožbi ponovno navajala zlasti, da sta se z zavarovalnim agentom tožeče stranke dogovorila za bonus v višini 2.000,00 EUR, pri čemer je podala tudi navedbe o nepristnosti Aneksa z dne 26. 9. 2013. Sodišče prve stopnje je na podlagi vestne in skrbne presoje aneksa ter ostalih dokazov ugotovilo, da je bilo med strankama doseženo soglasje za bonus v višini 1.067,40 EUR. Z nasprotnimi pritožbenimi navedbami (o ustno dogovorjenem bonusu v višini 2.000,00 EUR) tožena stranka graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedbe o (ne)pristnosti listine (Aneks - A13) je tožena stranka prvič podala šele v pritožbi, zato gre za nedovoljene pritožbene novote (452 in 453. člen ZPP).

12Iz enakega razloga so nedovoljene tudi pritožbene navedbe v zvezi z dobropisom, ki ga je tožeča stranka odobrila toženi stranki, kot tudi listinski dokaz (tabela „naše obveznosti“ - B17), ki ga je tožena stranka prvič predložila šele v pritožbi (452. in 453. člen ZPP).

13Nadalje tožena stranka sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava. Neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da lahko zavarovalni agent na podlagi 930. člena Obligacijskega zakonika (OZ) sklepa tudi spremembe pogodbe. Sodišče prve stopnje je namreč slednje upoštevalo (10. točka obrazložitve), vendar pravilno zaključilo, da je bil med toženo stranko in zavarovalnim agentom sklenjen dogovor o bonusu v višini 1.067,40 EUR. Tožena stranka je namreč v postopku zatrjevala, da ji je zavarovalni agent ustno obljubil bonus v višini 2.000,00 EUR, nato pa podpisala Aneks, s katerim je pristala na bonus v znesku 1.067,40 EUR (A13), kot je to zatrjevala tožeča stranka. Slednje navsezadnje izhaja tudi iz 16. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (A12), ki so del materialnega prava, na podlagi katerega se presoja obravnavano pravno razmerje, in ki jih je v vlogi, s katero je dopolnila tožbo, priložila tožeča stranka. Iz navedene določbe izhaja, da morajo biti vsi dogovori, ki se nanašajo na vsebino zavarovalne pogodbe, sklenjeni v pisni obliki, sicer niso veljavni. Po oceni pritožbenega sodišča je zato morebitno izjavo zavarovalnega agenta, da bo toženi stranki odobren bonus v znesku 2.000,00 EUR, mogoče razumeti le kot del dogovarjanja s toženo stranko, ki se je končal s podpisanim pisnim Aneksom. Ker do prekoračitve pooblastila v konkretnem primeru sploh ni prišlo, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe 72. člena OZ, vendar to na pravilnost odločitve, da je bil dogovorjen zgolj bonus v višini 1.067,40 EUR, ni vplivalo. Posledično tudi ne morejo biti utemeljene pritožbene navedbe o tem, da sta zavarovalnica in zavarovalni agent na podlagi petega odstavka 72. člena OZ solidarno odgovorna za nastalo škodo. Tudi sicer tožeča stranka v postopku sploh ni navajala, da bi ji nastala kakšna škoda oziroma v čem in kolikšna naj bi ta škoda bila.

14Tožena stranka v pritožbi nadalje neutemeljeno sodišču prve stopnje oziroma sodnici očita pristranskost in pritožbenemu sodišču predlaga, da po uradni dolžnosti preveri ali je temu tako. Stranke lahko izločitev sodnika zahtevajo najpozneje do konca glavne obravnave oziroma, če le-te ni bilo, do izdaje odločbe (drugi odstavek 72. člena ZPP). Šele v pritožbi navedeni očitki o pristranskosti so torej prepozni, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo.

15V II. točki obrazložitve pritožbe je tožena stranka navajala, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju s tem kar so izpovedale priče in v nasprotju z vsebino listin, s čimer je uveljavljala pritožbeni razlog protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker gre za pavšalne in nekonkretizirane očitke, ki jih tožena stranka ni v ničemer pojasnila oziroma zanje ni navedla razlogov, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj na njih niti ni moglo konkretizirano odgovoriti. Prav tako so pavšalni in nekonkretizirani pritožbeni očitki (VI. točka obrazložitve), da je sodišče prve stopnje napačno oziroma neupravičeno tožeči stranki upoštevalo že poravnane zneske (na podlagi priznanega bonusa) in zakonske zamudne obresti, saj tožena stranka ni navedla zakaj naj bi bilo temu tako oziroma v čem naj bi bil izračun sodišča prve stopnje napačen, zato pritožbeno sodišče nanje ni moglo konkretizirano odgovoriti.

Odgovorilo pa je na vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti in sodbo v izpodbijani II. in IV. točki izreka v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

17Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožeča stranka pa sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).