VSL Sklep II Ip 3655/2017

I. Pritožba prvega dolžnika M. d.o.o. (sedaj v stečaju) se zavrne in se sklep v izpodbijani 3. točki izreka v delu, v katerem se nanaša nanj, ter v 4. točki izreka potrdi.

II. Pritožba drugega dolžnika M. N. se zavrne in se sklep v izpodbijani 1. in 3. točki izreka v delu, v katerem se nanaša nanj, potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 12. 3. 2015:

- v 1. točki izreka: zavrglo ugovor dolžnika M. N. v delu, s katerim izpodbija sklep o izvršbi v delu dovoljene izvršbe zaradi izterjave 169.157,59 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 160.000,00 EUR od 24. 8. 2012 do plačila in 283.209,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 275.105,12 EUR od 24. 8. 2012 do plačila;

- v 2. točki izreka: delno ugodilo ugovoru dolžnikov tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v delu dovoljene izvršbe za izterjavo pogodbenih obresti od glavnice 275.000,00 EUR, ki presegajo 7,1 % letno obrestno mero, ugovoru dolžnika M. d.o.o. pa tudi v delu dovoljene izvršbe za izterjavo pogodbenih obresti od glavnice 275.105,12 EUR, ki presegajo 6,98 % letno obrestno mero;

- v 3. točki izreka: v preostalem delu ugovora zavrnilo,

- v 4. točki izreka: zavrnilo predlog dolžnika M. d.o.o. za odlog izvršbe.

2S popravnim sklepom z dne 15. 6. 2015 je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep popravilo tako, da je na koncu tega sklepa namesto pomotoma zapisanega datuma 13. 3. 2015 navedlo pravilni datum izdaje sklepa 12. 3. 2015, ter v 2. točki izreka namesto pomotoma zapisanega zneska 275.105,12 EUR zapisalo pravilni znesek 160.000,00 EUR.

3Dolžnika M. d.o.o. (sedaj v stečaju) in M. N. sta zoper ta sklep dne 13. 4. 2015 skupaj vložila pravočasno pritožbo, naslovljeno kot "ugovor dolžnika/zastavitelja". Sklep izpodbijata v 1., 3. in 4. točki izreka. Menita, da bi moralo sodišče njuna ugovora zoper sklep o izvršbi obravnavati ločeno, saj je vsak od njiju podal svoj samostojen in pravočasen ugovor. Poudarjata, da dolžnik M. N. kot zastavitelj ne more odgovarjati za celoten sklep o izvršbi zoper dolžnika M. d.o.o. (to je po vseh treh sklenjenih notarskih zapisih), temveč le delno (po enem notarskem zapisu). Kot nejasno označujeta navedbo sodišča na 4. strani izpodbijanega sklepa, da je ugovor pravno sredstvo dolžnika in da ga je v obravnavanem delu vložila oseba, ki nima te pravice, istočasno pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je zoper sklep o izvršbi ugovarjala oseba, ki ima to pravico. Ker je upnik posebej tožil dolžnika in posebej zastavitelja, meni, da gre za procesno napako oziroma pomanjkljivost, ki jo je treba odpraviti ter sklep o izvršbi zavrniti tako glede temelja kot glede višine. Sodišču prve stopnje očitata, da bi moralo upoštevati, da je tudi zastavitelj podal pravočasen ugovor, ki pa ga ni obravnavalo. Opozarjata, da je odgovornost za napačno oprt izvršilni predlog na upnikovi strani, ta predlog pa ni ustrezno pojasnjen in nima ustrezne podlage. Navajata, da iz previdnosti ponovno podajata navedbe glede višine izterjevane terjatve, pri čemer poudarjata, da upnik ni predložil nobenih dokazov za izračune rednih mesečnih obresti, iz katerih bi bilo mogoče preveriti temelj in višino sklepa o izvršbi. Izpostavljata, da je dokazno breme glede temelja in višine terjatve izključno na upnikovi strani, zlasti v primeru, ko dolžnik v ugovoru izrecno oporeka enemu ali drugemu bistvenemu delu zahtevka. Trdita, da je tudi sodišče prve stopnje v 2. točki sklepa pritrdilo ugovoru in ugotovilo, da so obresti napačno izračunane, ni pa obravnavalo obresti, ki jih je upnik po prvotnem sklepu o izvršbi od dolžnika zahteval do datuma vložitve izvršbe in so pripisane h glavnici. Sodišču prve stopnje še očitata, da bi moralo upoštevaje njuna ločeno podana ugovora substancirano in jasno obrazložiti, iz česa je sestavljen sklep o izvršbi, ter pojasniti, kako in na kakšni podlagi je upnik sestavil in izračunal glavnico ter obračunal pogodbene in zamudne obresti, poleg tega pa bi moralo tudi navesti posamezna obdobja izračunanih obresti, višino obrestnih mer ter obračunsko obdobje, v katerem so se obresti pripisovale h glavnici. Višjemu sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep razveljavi in v celoti ugodi njunemu ugovoru ter zadevo napoti na pravdo. Pritožbenih stroškov ne priglašata.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da na sprejem predmetne odločitve nima vpliva dejstvo, da je iz podatkov AJPES razvidno, da se je nad prvim dolžnikom M. d.o.o. (v nadaljevanju: prvi dolžnik ali dolžnik) dne 23. 6. 2015 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani začel stečajni postopek St 000. Do tega razloga za prekinitev postopka (po 4. točki prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) je namreč prišlo šele po vložitvi pritožb zoper izpodbijani sklep, z izdajo odločbe višjega sodišča pa procesna upravičenja strank niso v ničemer ogrožena (primerjaj drugi odstavek 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6Upoštevaje pravni interes posameznega dolžnika za pritožbo zoper izpodbijani sklep in vsebino pritožbenih navedb je višje sodišče štelo, da prvi dolžnik sklep izpodbija le v 3. točki izreka v delu, v katerem se nanaša nanj, ter v 4. točki izreka, medtem ko drugi dolžnik M. N. (v nadaljevanju: drugi dolžnik ali zastavitelj) sklep izpodbija le v 1. in 3. točki izreka v delu, v katerem se nanaša nanj, ter sklep v razmerju do posameznega pritožnika preizkusilo le v navedenih delih, in sicer v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (prvi in drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

7V predmetni zadevi je iz sklepa o izvršbi z dne 18. 3. 2013 razvidno, da je sodišče prve stopnje v pretežnem delu dovolilo izvršbo v skladu z upnikovim predlogom za izvršbo. Iz I. točke izreka sklepa o izvršbi namreč izhaja, da sodišče prve stopnje izvršbe ni dovolilo le v delu, ki se nanaša na izterjavo določenih zakonskih zamudnih obresti (to je tistih, ki presegajo glavnice (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) iz treh izvršilnih naslovov (160.000,00 EUR, 275.000,00 EUR in 275.105,12 EUR)), ter v delu, ki se nanaša na izterjavo presežka izvršilnih stroškov (nad 50,00 EUR), in dela zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih izvršilnih stroškov. V preostalem delu je sodišče prve stopnje izvršbo dovolilo v predlaganem obsegu, kar pomeni, da jo je v razmerju do zastavitelja dovolilo le zaradi izterjave terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 508/09 z dne 28. 8. 2009, in sicer za glavnico s pripisanimi obrestmi v skupnem znesku 291.476,26 EUR ter za zakonske zamudne obresti od (navadne) glavnice 275.000,00 EUR od 24. 8. 2012 dalje do plačila (kajti zoper zastavitelja je upnik predlagal le izterjavo terjatve po notarskem zapisu SV 508/09 in ne izterjave terjatve po vseh treh notarskih zapisih). Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pri izdaji sklepa o izvršbi v pretežnem delu sledilo upnikovemu predlogu za izvršbo in upoštevalo dejstvo, da je odgovornost zastavitelja za dolžnikove obveznosti do upnika omejena (saj odgovarja le za obveznosti po enem od treh notarskih zapisov, pa še to le z zastavljenima nepremičninama). Zato pritožbeno poudarjanje zastavitelja, da ne more odgovarjati za celoten sklep o izvršbi zoper dolžnika (to je po vseh treh notarskih zapisih), temveč le delno (po enem notarskem zapisu), ni pravno relevantno, ker je v tem postopku že bilo ustrezno upoštevano.

8Prav tako je sodišče prve stopnje ob sprejemu izpodbijanega sklepa ustrezno upoštevalo, da sta oba dolžnika tega postopka vložila vsak svoj samostojen in pravočasen ugovor. Da je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o ugovorih obeh dolžnikov, je razvidno tako iz njegovega izreka kot iz obrazložitve. Odločitev o ugovoru zastavitelja (drugega dolžnika) je vsebovana v 1., 3. ter v delu 2. točke izreka, medtem ko je odločitev o ugovoru prvega dolžnika zajeta v 2. in 4. točki izreka ter v delu 3. točke izreka. Tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, zlasti iz sredine 4. strani, je razvidno, da je sodišče prve stopnje z istim sklepom hkrati odločilo o ugovorih obeh dolžnikov, to dejstvo pa ni moteče.

9Odločitev glede delnega zavrženja ugovora zastavitelja (v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa) je pravilna. Ustreznejša kot obrazložitev, da je ugovor v zavrženem delu (to je v tistem delu, v katerem terjatev temelji na notarskih zapisih SV 711/09 in SV 428/2010) vložila oseba, ki nima te pravice (ker zastavitelj ni dolžnik po teh notarskih zapisih), bi sicer bila utemeljitev, da zastavitelj v zavrženem delu nima pravnega interesa za vložitev ugovora. Vendar pa je delno zavrženje ugovora zastavitelja v vsakem primeru pravilno, saj izvršba zoper njega s sklepom o izvršbi z dne 18. 3. 2013 v povezavi s predlogom za izvršbo ni bila dovoljena v polnem obsegu (kot je bila zoper prvega dolžnika), temveč le za izterjavo terjatve po notarskem zapisu SV 508/09.

10Pritožnika imata sicer prav, ko opozarjata, da je dokazno breme glede temelja in višine upnikove terjatve v izvršilnem postopku na strani upnika, vendar pa ob tem prezreta, da je upnik v konkretnem primeru s pojasnili in številnimi predloženimi listinskimi dokazi (obračuni obresti, specifikacije terjatve) tako v predlogu za izvršbo kot v odgovoru na ugovor temu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostil, medtem ko sama vsak v svojem ugovoru nista utemeljeno oporekala temelju uveljavljane terjatve, niti nista konkretizirano ugovarjala njeni višini (to je z navedbo preverljivih navedb o pravilni višini upnikove terjatve in morebitnim svojim izračunom terjatve). Upoštevaje navedeno ni mogoče upoštevati njune pritožbene kritike glede manjkajočih oziroma neustreznih in dokazno nepodprtih pojasnil upnika. Gre za nedopustne pritožbene novote, saj sta bila dolžnika vsa dejstva in vse dokaze v zvezi z oporekanjem temelju in višini izterjevane terjatve dolžna navesti oziroma predložiti že v ugovoru zoper sklep o izvršbi (primerjaj prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter drugi odstavek 53. člena ZIZ).

11Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni graji sklepa o izvršbi na račun njegove nejasnosti, kar je za oba dolžnika v tem postopku prvič moteče šele v obravnavani pritožbi. Ker pa je izvršilno sodišče tudi še v tej fazi postopka (ne le ob izdaji sklepa o izvršbi in ob odločanju o ugovoru zoper sklep o izvršbi) dolžno po uradni dolžnosti paziti na to, ali ima upnikov zahtevek iz predloga za izvršbo pravno podlago v konkretnem izvršilnem naslovu (za izterjavo vseh postavk terjatve v zatrjevani višini), in to ne glede na vsebino dolžnikovega ugovora (primerjaj 2. točko prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ ter prvi odstavek 17. člena ZIZ in prvi odstavek 21. člena ZIZ),¹ višje sodišče na navedeni pritožbeni očitek odgovarja vsebinsko. Ob tem ocenjuje, da je upnik v konkretnem primeru za svojo specifikacijo izterjevane terjatve po vseh treh izvršilnih naslovih podal zadostna, med seboj skladna in logična pojasnila tako glede višine terjatve kot glede načina izračuna njenih posamičnih postavk (glavnica, zapadle redne obresti in zapadle zamudne obresti), sodišče prve stopnje pa ob izdaji sklepa o izvršbi ni bilo dolžno bolj podrobno navesti, v katerem delu je bila dovoljena predlagana izvršba (sklepanje po nasprotnem razlogovanju (a contrario) glede na peti odstavek 44. člena ZIZ).

12Pritožnika opozarjata, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo obresti, ki jih je upnik po sklepu o izvršbi od njiju zahteval do datuma vložitve izvršbe in so pripisane h glavnici. Višje sodišče ugotavlja, da je bila s sklepom o izvršbi z dne 18. 3. 2013 dovoljena izvršba tudi za izterjavo kapitaliziranih obresti, to je zapadlih rednih in zapadlih zamudnih obresti, pripisanih k glavnici po posameznem notarskem zapisu (v primeru dolžnika po vseh treh notarskih zapisih - SV 711/09, SV 508/09 in SV 428/10; v primeru zastavitelja le po notarskem zapisu SV 508/09; to je razvidno tudi iz zneskov v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa). V zvezi s temi obrestmi je sodišče prve stopnje na 6. strani izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da je ugovor dolžnikov delno utemeljen, in sicer v delu, v katerem izpodbijata sklep o izvršbi glede razlike v pogodbenih obresti, ki so bile z naknadnimi dodatki dogovorjene v višjem odstotku kot v posameznem izvršilnem naslovu (gre za dodatek št. 5 k notarskemu zapisu SV 711/09 in dodatek št. 3 k notarskemu zapisu SV 508/09).

13Da je upnik neupravičeno od obeh dolžnikov zahteval tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od že zapadlih rednih obresti in zapadlih zamudnih obresti (oziroma od glavnic s pripisanimi obrestmi in ne od navadnih glavnic), čeprav za to v posameznih izvršilnih naslovih ni imel podlage, pa je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo že ob dovolitvi izvršbe zoper posameznega dolžnika (glej I. točko izreka sklepa o izvršbi z dne 18. 3. 2013).

14V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa prvi dolžnik v pritožbi ni navedel nobenega razloga, pa tudi sicer višje sodišče nima pomislekov glede pravilnosti in zakonitosti te odločitve.

15Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sklep v izpodbijanih delih v razmerju do obeh potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Tak preizkus je sicer v primeru, ko izvršilni naslov predstavlja notarski zapis kreditne pogodbe, v kateri je bila dolžnikova obveznost deloma določena zgolj opisno in je (končna) višina obveznosti odvisna od več vnaprej neznanih okoliščin po sklenitvi kreditne pogodbe (kot npr. od datumov posameznih črpanj kredita, spremenljivih obrestnih mer, datumov plačil posameznih obrokov), nekoliko težji, vendar pa to izvršilnega sodišča ne odvezuje, da tega preizkusa ne bi bilo dolžno opraviti vsaj v osnovnem obsegu (tako VSL sklep II Ip 1415/2017 z dne 5. 7. 2017).