VSL Sodba II Cp 2159/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v višini 5.000.000,00 EUR s pripadki, zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna objaviti opravičilo in da je v nasprotnem je dolžna tožniku plačati 100.000,00 EUR. Tožniku je naložilo povračilo stroškov v višini 4.813,02 EUR.

2Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Uveljavlja bistveno kršitev postopka po 11. točki 339. člena ZPP, ker stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je upravičen zastopati. Ob sestavi odgovora na tožbo z dne 9. 11. 2016 še ni bilo pooblastila toženke za zastopanje, saj ga je podpisala šele 10. 11. 2016. Prva in druga pripravljalna vloga ne vsebujeta podpisov pooblaščencev in tudi ne tožene stranke in se šteje, da ta procesna dejanja niso bila opravljena. Ni izkazano, da bi bila odvetnica D. D. zaposlena v odvetniški družbi, ki zastopa toženko. Odvetnica na prvem in drugem naroku ni predložila substitucijskega pooblastila, zato je bilo tudi to zastopanje nepravilno. Sodišče bi moralo skladno z 282. členom ZPP izdati zamudno sodbo po 318. členu ZPP. Tožnik uveljavlja kršitev postopka zaradi pristranskosti sodišča. Isto sodišče odloča v vseh pravdnih sporih tožnika zoper različne nasprotne stranke in vodi kazenski postopek. Zato se imajo razpravljajoči sodniki možnost okužiti o predmetu spora že v predhodnih postopkih in je podan razlog za nujno delegacijo. V izpodbijani sodbi sodišče ni opredelilo, kateri stroški so bili potrebni. Poleg tega pooblaščenka ni bila upravičena za zastopanje, zato tožnika stroški po odvetniški tarifi ne morejo bremeniti. Sodišče je ravnalo napačno, ko tožnika ni opozorilo o njegovih pravicah skladno z 12. členom ZPP, to je v zvezi z zavrnitvijo predlaganih dokazov in s kršitvijo nepristranskosti sodišča. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje ter je nepravilno uporabilo materialno pravo. S spornimi članki je toženka grobo posegla v tožnikovo pravico do zasebnosti in ga z namenom javnega linča in populizma prikazala kot kriminalca, ki naj bi izvedel davčno utajo in pral denar. Pri tem ni ravnala s profesionalno skrbnostjo in je kršila določila Novinarskega kodeksa. Mediji so dolžni ravnati skladno s temeljnim načelom kazenskega prava in dubio pro reo, tega toženka ni spoštovala in je grobo in neposredno posegla v tožnikovo pravico do dostojanstva in do zasebnosti. Zato v tej zadevi tehtanje med pravicami v koliziji odpade, saj je šlo za zlorabo osebnih pravic tožnika s ciljem želje po dobičku na strani toženke. Sodišče je napačno zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca in je že vnaprej zavzelo stališče, da takšen dokazni predlog ni dopusten, s tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku.

3Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v njej.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem se je opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank. Razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vsa pravno relevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je bilo mogoče odločiti o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka. V nadaljevanju se sodišče opredeljuje do pritožbenih navedb po vrsti, kot so podane.

Glede nepravilnega zastopanja

6Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bila toženka tekom postopka pravilno zastopana. Skladno z 98. členom ZPP mora pooblaščenec predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju. Prvo pravdno dejanje toženke je bil odgovor na tožbo, ki je bil sodišču predložen 10. 11. 2016, k njemu je bilo predloženo pooblastilo (priloga B1) z datumom 10. 11. 2016. Zato je dejstvo, da je bil v odgovoru na tožbo naveden datum 9. 11. 2016, brezpredmetno. Nadalje ni res, da odvetnica ni pravilno zastopala toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker ni predložila substitucijskega pooblastila. Iz obstoječe sodne prakse¹ izhaja, da so v primeru, ko so pooblaščenci organizirani kot odvetniška družba, za zastopanje pooblaščeni vsi družbeniki te družbe, če pa so organizirani kot odvetniška pisarna, so za zastopanje pooblaščeni tudi zaposleni v takšni odvetniški pisarni. Pritožbeno sodišče je z vpogledom v javno evidenco AJPES ugotovilo, da je odvetniška družba, ki zastopa toženko, organizirana kot odvetniška pisarna, kar je v njenem nazivu razvidno iz dostavka o. p. Z vpogledom v javni imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije je nadalje ugotovilo, da je odvetnica D. D. zaposlena v tej odvetniški družbi, zato se s posebnim substitucijskim pooblastilom ni bila dolžna izkazati. Tožnik se sklicuje na odločbo VSL I Cp 1717/2010 z dne 24. 2. 2011, ki je bila presojana v reviziji z odločbo II Ips 392/2010. Navedena sodna praksa v tem primeru ni uporabljiva iz razloga, ker je šlo v tistem primeru za prenos pooblastil iz ene odvetnice posameznice na drugo, kar pomeni, da se je morala izkazati s substitucijskim pooblastilom.

Glede nepopolnosti vlog

7Ni utemeljena pritožbena navedba, da prvi dve pripravljalni vlogi toženke ne vsebujeta njenih podpisov in podpisov pooblaščencev, ki bi morali biti na koncu vlog. Podatki spisa izkazujejo, da so odgovor na tožbo in vse pripravljalne vloge toženke podpisane pod navedbo toženke na prvi strani z žigom in podpisom pooblaščene odvetniške družbe, kar je skladno z obstoječo zakonodajo. V 105. členu ZPP je določeno, da morajo biti vloge podpisane, razen, če to zaradi oblike vloge ni mogoče. Tega, kje se mora nahajati podpis, zakon ne določa. Iz Zakona o pravdnem postopku s komentarjem² izhaja, da kadar ima stranka odvetnika ali drugega pooblaščenca, zadostuje, da pisno vlogo podpiše odvetnik ali drug pooblaščenec. Podpis vlagatelja, ki nima pooblaščenca, se mora nahajati na koncu pisne vloge, medtem ko je podpis pooblaščenca, zlasti pa odvetnika, običajno v rubrumu, pod navedbo pooblaščenca, skupaj z odtisnjenim žigom odvetnika ali stranke - pravne osebe. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik,³ ni primerljiva, saj je tam šlo za zakonitega zastopnika brez pooblaščenca.

Glede pristranskosti sodišča

8Dejstvo, da isto sodišče odloča v več postopkih, kjer je udeležen tožnik (civilni, kazenski), ne izkazuje pristranskosti sojenja v posameznih postopkih. Tožnik bi moral skladno z 72. členom ZPP zahtevati izločitev posameznega sodnika v postopku na prvi stopnji najkasneje do konca glavne obravnave, če je menil, da je do pristranskosti sojenja prišlo. S pavšalnimi pritožbenimi očitki o pristranskosti sodišča zato ne more uspeti. Enako velja za predlog za delegacijo po 66. členu ZPP, saj podatki spisa ne izkazujejo, da je prišlo do izločitve sodnika in da sodišče ne bi moglo reševati konkretne zadeve.

Glede napačnega obračuna stroškov

9Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je potrebne stroške opredelilo v 50. točki izpodbijane sodbe in predstavljajo 8.500 odvetniških točk ter 95 točk za materialne stroške (2 % od 1.000 točk znaša 20 točk in 1 % od preostanka točk znaša 75 točk). Po vrednosti točke 0,459 8.500 odvetniških točk znaša 3.945,10 EUR, 22 % DDV 867,92 EUR, skupni znesek potrebnih stroškov znaša 4.813,02 EUR, kot je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Stroški so utemeljeno odmerjeni po veljavni Odvetniški tarifi, saj je toženko zastopala odvetniška pisarna.

Glede odsotnosti opozorila po 12. členu ZPP

10Tožnik očita sodišču prve stopnje, da ga skladno z 12. členom ZPP kot prava neuko stranko ni poučilo o možnosti grajanja bistvenih kršitev postopka iz 286. b člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov in v zvezi s kršitvijo nepristranskosti sodišča. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. 12. člen ZPP določa, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, sodišče opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče zavrnilo le dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, kar je ustrezno obrazložilo. Tudi če tožnika ni poučilo, da lahko poda grajo zaradi zavrnitve dokaznega predloga, to na pravilno odločitev sodišča ni vplivalo, saj je bil, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, dokazni predlog zavrnjen pravilno. Sodišče je zahtevek zavrnilo po temelju, zato se v višino ni bilo dolžno spuščati. Enako velja za zatrjevano pristranskost sodišča. Tožnik je v času postopka na prvi stopnji vedel, da isto sodišče sodi v kazenskem postopku ter v drugih civilnih zadevah, zato bi morebitno izločitev sodnice lahko pravočasno predlagal sam. Sicer pa pritožbeno sodišče navedb v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov in v zvezi s kršitvijo nepristranskosti sodišča ni štelo za prepozne ter je pritožbo v tem delu vsebinsko obravnavalo, zato tožniku v postopku niso bile odvzete pravice, ki jih ima po 286. b. členu ZPP.

Glede kršitve materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja

11Sodišče prve stopnje je sporne članke ustrezno ovrednotilo. V pritožbi so sporni še trije, to so Največji davčni dolžnik na ... je A. z dne ... 4. 2014, B. ni priznal krivde, začelo se bo sojenje z dne ... 5. 2013, in Ustanovitelj družbe X B. ni priznal krivde, začelo se bo sojenje z dne ... 5. 2013 (priloge od A 1 do A 3). Tožnik v pritožbi zatrjuje, da so sporni članki grobo posegli v njegovo pravico do zasebnosti, ga prizadeli in razžalili, posebej pa ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da glede članka Največji davčni dolžnik na ... je A., ni podana pasivna legitimacija toženke. Zato pritožbeno sodišče le na kratko pojasnjuje, da so razlogi sodišča prve stopnje glede pasivne legitimacije v zvezi z navedenim člankom v 29. do 35. točki izpodbijane sodbe pravilni.

12Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da pri objavi spornih člankov ni prišlo do protipravnih ravnanj s strani toženke. Članki povzemajo potek kazenskih obravnav, tožnik pa ne prereka teka kazenskega postopka, v katerem sta mu očitani kaznivi dejanji davčne utaje in pranja denarja (primerjaj obtožnico Specializiranega državnega tožilstva v prilogi A 8). Prav ugotavlja sodišče prve stopnje, da članki niso objektivno žaljivi in da iz njih ni mogoče zaznati senzacionalističnega poročanja, uporabe slabšalnih besed in zvez ali negativne vrednostne ocene tožnika. Glede resničnosti dejstev je pravilen zaključek, da toženka ob pisanju člankov ni navajala, da je tožnik kriv očitanih mu kaznivih dejanj. Zgolj povzela je dogajanje na narokih v kazenskem postopku. V člankih je uporabljala pogojnik in povprečen bralec ni mogel zaključiti, da je tožnik kaznivo dejanje storil. Pravilna je ocena, da je tožnik relativno javna oseba, saj je podan javni interes zaradi teka kazenskih postopkov in zaradi očitkov o oškodovanju javnih financ. Nadalje je pomembno dejstvo, da je bil tožnik ustanovitelj in zastopnik družbe X, ki je bila na seznamu DURS na prvem mestu po višini dolga v državi, kar v postopku ni bilo prerekano, zato so mediji zatrjevano oškodovanje javnih financ povezali z njim. Tudi očitki, da je tožnik sam oškodoval javne finance za nekaj več kot 5 milijonov EUR, so v člankih zapisani v pogojniku. Pravilno je sodišče tehtalo med pravico in dolžnostjo informiranja ter pravico do varovanja časti in ugleda in je pravilno zaključilo, da poseg sodišča v tem primeru ni bil potreben.

13Ker tožnik v pritožbi zatrjuje, da obstajajo vse predpostavke odškodninske odgovornosti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno naredilo dokazno oceno tudi glede izostanka vzročne zveze in škode (45. do 48. točka izpodbijane sodbe) in je pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel kumulativno izkazati vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ob povedanem je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika utemeljeno zavrnilo.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov

14Ni res, da bi sodišče prve stopnje že vnaprej zavzelo stališče, da je postavitev izvedenca psihiatrične stroke nepotrebna. V tej odškodninski zadevi je pravilno najprej razčiščevalo temelj terjatve in je ugotovilo, da tožnik predpostavk odškodninske odgovornosti ni dokazal. Na podlagi teh ugotovitev je zahtevek po temelju zavrnilo. Zato je ravnalo pravilno, ko ni razčiščevalo višine terjatve in ni postavilo izvedenca, saj bi ti stroški po nepotrebnem bremenili tožnika.

15Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, toženka pa glede na to, da s svojim odgovorom na tožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, nosi stroške pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP).

¹ Primerjaj II Ips 538/1997.
² N. Betetto, komentar k 105. členu ZPP, prva knjiga, stran 426, 427, GV Založba, 2005.
³ Sodba Pdp 1108/2013 z dne 12. 2. 2014.