VDSS Sodba Psp 202/2017

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 3. 3. 2016 in št. ... z dne 30. 12. 2014 ter vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje.

Sicer ne nasprotuje stranski intervenciji, saj je Občino A. že v tožbi navedel kot udeleženko, vendar ne ve, ali ji je bila tožba tudi vročena. Sklep o dovolitvi stranske intervencije je bil izdan šele po zaključku glavne obravnave, zato je podana relativna kršitev postopka. Poleg tega ni seznanjen niti s tem, ali je stranski intervenient vložil kakšno vlogo, saj je ni prejel. V tem primeru mu je kršena pravica do izjave.

Osnovni kriterij za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev je dohodek vlagatelja po 15. členu in 3. odstavku 18. člena ZUPJS. Skladno s 4. odstavkom 18. člena ZUPJS pa se pri uveljavljanju pravice do oprostitve plačila socialno varstvene storitve kot premoženje upravičenca ne upoštevajo nepremičnine in denarna sredstva na transakcijskem ali drugem računu. Določilo je povsem jasno in nobena razlagalna metoda ni potrebna. Sredstva na računu se tako ne upoštevajo kot premoženje, logično pa tudi ne predstavljajo dohodka, razen če je mogoče ugotoviti, kateri del prihrankov je bil pridobljen z dohodki. V konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno, ali prihranki predstavljajo dohodke.

Opozarja na 1. in 4. odstavek 30.a člena ZUPJS. Slednja določba je v nasprotju s 3. odstavkom 18. člena in 1. odstavkom 30.a člena ZUPJS. Ni smisla v tem, da se upoštevanje prihrankov najprej izključuje, nato pa spet določa. Poleg tega ni jasno, ali 4. odstavek izključuje tudi 1. odstavek 30.a člena ZUPJS. Tudi za ugotavljanje plačilne sposobnosti veljajo splošne določbe za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Sicer pa ni bila ugotovljena mesečna plačilna sposobnost, saj so se prihranki upoštevali kot vsakomesečni dohodek v višini 15.845,08 EUR. V skupni dohodek bi se lahko po 19. členu ZUPJS upošteval le fiktivni dohodek.

Uporabljeno materialno pravo predstavlja poseg v ustavno zajamčene pravice. Ker je imel sporne prihranke že v času, ko mu je bila oprostitev predhodno priznana, gre za nedovoljeno retroaktivno učinkovanje. Hkrati se z onemogočenjem namenske uporabe prihrankov posega v njegov socialni položaj. Obravnava prihrankov, določena z ZUPJS-C, je v nasprotju z 2., 22., 50. in 52. členom Ustave RS ter diskriminatorna.

Sodišče prve stopnje ni argumentirano in obrazloženo odgovorilo na njegove ugovore, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na naroku je v okviru odprtega sojenja napovedalo ugoditveno sodbo, zato zavrnilna sodba predstavlja sodbo presenečenja.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, in ne v zvezi z dopustitvijo stranske intervencije uveljavljane relativne procesne kršitve Izpodbijana sodba tudi ne predstavlja sodbe presenečenja. Iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi se sodišče v okviru načela odprtega sojenja iz 285. člena ZPP sploh opredeljevalo do zavrnitve ali ugoditve tožbenemu zahtevku. Tudi sicer gre le za pripravljalno procesno dejanje sodišča, katerega namen je razčiščenje spornih pravnih in dejanskih vidikov spora.

K pritožbi v delu zoper sklep o dopustitvi stranske intervencije

5V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje² ob nedvomnem pravnem interesu, da v sporu zmaga toženec, zakonito dopustilo stransko intervencijo Občine A. na strani tožene stranke, pa čeprav šele po zaključku glavne obravnave.

6Na podlagi 69. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)³ dokler ni končan postopek na prvi stopnji, sodišče o začetku postopka tudi po uradni dolžnosti obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Tako ravna sodišče tudi v primeru, če je v spornem pravnem razmerju tretji soudeležen tako, da se odločitev lahko sprejme samo na enak način tudi zanj.

Sodišče torej lahko po uradni dolžnosti o teku socialnega spora obvesti tretje osebe le do zaključka postopka na prvi stopnji, vendar lahko po 2. odstavku 199. člena ZPP intervenient vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. Vstop stranskega intervenienta v spor je torej dopusten tudi še po zaključku glavne obravnave. Pri tem velja, da stranski intervenient spor prevzame v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanj (1. odstavek 201. člena ZPP).

7Občini A., ki v tem postopku skladno s 63. členom ZDSS-1 ni in tudi ne more nastopati kot stranka, in ji iz tega razloga tožba seveda ni bila vročena, je bilo obvestilo sodišča prve stopnje o teku obravnavanega socialnega spora in že razpisani glavni obravnavi za dne 9. 3. 2017 vročeno 14. 2. 2017. Torej nedvomno še pred zaključkom postopka pred sodiščem prve stopnje. Stransko intervencijo je priglasila z vlogo z dne 10. 3. 2017, po tem ko je sodišče prve stopnje 9. 3. 2017 že zaključilo glavno obravnavo in sklenilo, da sodba izide pisno. V takšnem stanju, torej po zaključku glavne obravnave, je stranski intervenient spor tudi prevzel. Zatrjevana relativna kršitev postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 199. člena ZPP torej ni podana. Povsem neutemeljena pa je tudi zatrjevana kršitev pravice do izjave. Stranski intervenient je namreč zgolj priglasil stransko intervencijo, ne da bi (že po zaključku glavne obravnave) sodišču prve stopnje predložil kakršno koli vlogo.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

8V predmetni zadevi gre za spor o ponovni odločitvi o oprostitvi upravičenca plačila storitev institucionalnega varstva in torej o tem, ali je upravičenec (v tem sporu tožnik) še nadalje oziroma tudi pod spremenjenimi zakonskimi pogoji upravičen do oprostitve plačila teh storitev.⁴ Predmet presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 3. 3. 2016 v zvezi z uradno izdano prvostopenjsko odločbo centra za socialno delo z dne 30. 12. 2014 o prenehanju veljavnosti predhodno izdane prvostopenjske odločbe z dne 25. 2. 2014 z dnem 30. 12. 2014, s katero je bil tožnik oproščen plačila domske oskrbe, zavezanec za plačilo pa je bila Občina A. (v tem sporu stranski intervenient).

9V predsodnem upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da ima tožnik na transakcijskem računu 17.969,19 EUR prihrankov in prejema invalidsko pokojnino v znesku 306,26 EUR ter dodatek za pomoč in postrežbo v znesku 69,64 EUR. Ker njegova plačilna sposobnost, ki znaša 15.845,08 EUR, presega vrednost storitve domske oskrbe (861,10 EUR), ni več upravičen do oprostitve plačila storitev te oskrbe. Posledično je sporno, ali se tožnikova denarna sredstva na transakcijskem računu sploh upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja za izpolnitev pogojev za oprostitev plačila socialno varstvene storitve in če se, na kakšen način.

Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

10Po 1. odstavku 100. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV)⁵ so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati socialno varstvene storitve, razen tistih, ki so že po zakonu brezplačne. Glede na 99. člen ZSV se iz proračuna občine stroški storitev v zavodih za odrasle financirajo le, kadar je upravičenec oziroma drug zavezanec, delno ali v celoti oproščen plačila. Skladno s 6. členom Uredbe o merilih za določanje oprostitev plačil socialno varstvenih storitev (Uredba)⁶ pravico do oprostitve lahko uveljavljajo upravičenci in zavezanci, če ne morejo plačati celotne vrednosti opravljene storitve, po vrstnem redu plačil. Primarno je storitev institucionalnega varstva dolžan plačati upravičenec sam, če pa oskrbnina presega njegovo plačilno sposobnost, ima pravico do oprostitve plačila. Višino oprostitve oziroma razliko so v tem primeru dolžni plačati eventualni zavezanci. Če teh ni ali so oproščeni plačila, plača razliko do polne vrednosti storitve občina. Plačilna sposobnost samske osebe je po 1. odstavku 15. člena Uredbe presežek ugotovljenega dohodka nad mejo socialne varnosti.

11Dohodke in premoženje, ki se štejejo v ugotavljanje materialnega položaja za upravičenost do določene pravice iz javnih sredstev, določa Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS)⁷. Novela ZUPJS-C⁸ je, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, med drugim tudi za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila socialno varstvene storitve upravičenca uvedla pomembne novosti v smislu pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje te pravice. Prav iz tega razloga je že zakonodajalec predvidel, da je potrebno vse pod pogoji iz prej veljavnega ZUPJS že priznane oprostitve po uradni dolžnosti in v določenem roku preoblikovati oziroma prevesti glede na novo določene zakonske pogoje. Med temi spremembami je ZUPJS-C izrecno določil, da se ne glede na določbe tega zakona denarna sredstva upravičenca do socialnovarstvene storitve na transakcijskem ali drugem bančnem računu nad mejo, določeno v 3. odstavku 18. členu tega zakona, prištejejo plačilni sposobnosti upravičenca (4. odstavek 30. člena ZUPJS).

Določba 4. odstavka 30. člena ZUPJS je po stališču pritožbenega sodišča povsem jasna. Izrecno in specialno za pravico do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev upravičenca določa, da se denarna sredstva upravičenca do tovrstne storitve na transakcijskem ali drugem bančnem računu nad določeno mejo prištejejo plačilni sposobnosti upravičenca. Zakonodajalec je za upoštevanje denarnih sredstev upravičenca do socialnovarstvene storitve v znesku nad 2.500,00 EUR izključil uporabo drugih določb ZUPJS, ki urejajo, kateri dohodki in premoženje se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje določene pravice iz javnih sredstev in na kakšen način, torej tudi uporabo 3. in 4. odstavka 18. člena ter 1. odstavka 30. a člena ZUPJS, na katere se sklicuje pritožnik.⁹ Te določbe ZUPJS tudi sicer niso same s sabo v nasprotju. Pomenijo, da se denarna sredstva upravičenca na transakcijskem računu ne upoštevajo niti kot dohodek niti kot premoženje, temveč se nad zneskom 2.500,00 EUR prištejejo k skladno s 15. členom Uredbe ugotovljeni plačilni sposobnosti upravičenca. V nasprotju s 4. odstavkom 30. člena ZUPJS in zato nesprejemljivo je pritožnikovo zavzemanje, da bi se denarna sredstva upoštevala kot fiktivni dohodek oziroma delila z 12 in prištela k dohodku. Kot je povsem pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je namen 4. odstavka 30. člena ZUPJS v tem, da upravičenec za plačilo socialno varstvene storitve sam plača te storitve, v kolikor ima za to plačilno sposobnost, šele na to se breme plačila prevali na druge, torej na eventualne zavezance ali občino. Edino logično in razumljivo je, da upravičenec, ki razpolaga z določenimi denarnimi sredstvi, ta sredstva nameni svoji domski oskrbi. Vsak je namreč po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za svoje dostojno preživetje.¹⁰ Obravnavane določbe ZUPJS niso niti v nasprotju z Ustavo RS¹¹. Zakonodajalec ima prosto presojo, ko izbira ukrepe, s katerimi bo uresničeval načelo socialne države. To načelo je splošno pravno načelo, ki se uresničuje s pravico do socialne varnosti, določene v 50. členu Ustave RS. Zatrjevane kršitve določb Ustave RS zato niso podane.

Odločitev pritožbenega sodišča

12Glede na vse predhodno obrazloženo je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bila tožnikova denarna sredstva nad zneskom 2.500,00 EUR v izpodbijanih posamičnih upravnih aktih utemeljeno in skladno z ZUPJS-C prišteta k njegovi plačilni sposobnosti. Iz tega razloga je bil tožbeni zahtevek na njuno odpravo in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje utemeljeno zavrnjen.

13Iz istih dejanskih in pravnih razlogov ter deloma s to dodatno materialno pravno obrazložitvijo je bilo potrebno pritožbo na temelju 353. člen ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008.
² Sklep I Ps 602/2016 z dne 17. 3. 2017.
³ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
⁴ Po 2. odstavku 28. člena ZUPJS-C morajo centri za socialno delo po uradni dolžnosti do 28. 2. 2015 na novo odločiti o oprostitvah plačil socialno varstvenih storitev.
⁵ Ur. l. RS, št. 3/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
⁶ Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami.
⁷ Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.
⁸ Ur. l. RS, št. 99/2013.
⁹ Relevantne določbe ZUPJS v izpodbijani sodbi citira že sodišče prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova.
¹⁰ 1. odstavek 6. člena Zakona o socialno varstvenih storitvah (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami).
¹¹ Ur. l. RS, št. 33/91.