30. člen ZUPJS

Pri odločanju o priznanju pravice je potrebno izhajati iz 2. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre v zvezi s tretjim odstavkom navedenega člena, kjer je določeno, da v primeru odločanja o nedodelitvi ali dodelitvi denarne socialne pomoči v nižjem znesku, CSD upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi ali družini, odšteje mesečno vrednost osnovne oskrbe, ugotovljeno v skladu z metodologijo iz tretjega odstavka tega člena, ki jo ima upravičenec zagotovljeno.

Da je lahko tujec upravičen do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do plačila obveznega zdravstvenega prispevka, mora imeti glede na navedeno pravno podlago v Republiki Sloveniji pridobljeno dovoljenje za stalno prebivanje. Ker pri tožniku ta pogoj ni izpolnjen - tožnik ima le dovoljenje za začasno prebivanje - do uveljavljanih pravic ni upravičen.

Le preživnina je izrecno izključena iz ugotavljanja lastnega dohodka družine pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ustavnoskladna razlaga določbe 14. člena ZSVarPre mora biti takšna, da daje zakonu širšo vsebino s katero se varuje koristi otroka in je to določbo treba tolmačiti na način, da se njena uporaba razteza tudi na družinsko pokojnino namenjeno otrokom in ne samo na preživnino (t. i. sistemska razlaga).

ZUPJS v 30. členu določa, da so do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje upravičeni državljani Republike Slovenije in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, pri čemer se krivdni razlogi ne upoštevajo, in imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter niso zavarovane osebe iz drugega naslova, določenega z zakonom, ki ureja zdravstveno zavarovanje. Ker ima tožnik na podlagi 51. člena ZTuj-2 le dovoljenje za začasno prebivanje, ne pa tudi dovoljenja za stalno prebivanje, do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne more biti upravičen. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na stališče Varuha človekovih pravic, ki se nanaša na pravici urejeni v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), to sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se v primeru ko je pravica do javnih sredstev priznana za nazaj, upravičenost do zamudnih obresti presoja po določbah OZ. Priznavanje zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti v ZSVarPre, niti Z

Glede na to, da ima tožnik v Zavodu za prestajanje kazni zapora C. zagotovljeno 100 % oskrbo, razen tega pa iz evidenc zavoda ne izhaja, da bi tožnik kot pripornik kadarkoli zaprosil za paket s higienskim pripomočki, ali da bi kadarkoli zaprosil za oblačila oziroma obutev, je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 81. člena ZDSS-1 odločbi o nedodelitvi denarne socialne pomoči, štelo za pravilni in zakoniti in skladni z določbo 31. člena ZSVarPre. Ker tožnik na stalnem naslovu živi skupaj z mamo, očetom in bratom, ga tudi v času pripora redni stroški bivanja ne bremenijo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnik pa z ničemer ni dokazal nasprotnega. V obravnavanem primeru iz registra Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ga je pridobilo sodišče, izhaja, da je bil tožnik od 1. 2. 2020 do 30. 4. 2020 zavarovan na zavarovalni podlagi 99 (brezposelne osebe, ki jim prispevke za zdravstveno zavarovanje plačuje center za socialno delo), od 1. 5. 2020 dalje pa na podlagi 057 kot pripornik, kar izhaja iz dopisa uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij z 9. 4. 2021. Navedeno pomeni, da je tožnik v osnovno zdravstveno zavarovanje vključen iz druge

Prejemnik trajne denarne socialne pomoči pridobil lastnost zavarovanca po ZZVZZ in upravičenje do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje z dnem izdaje odločbe CSD. Čim je o lastnosti zavarovanca in priznanju pravice do plačila prispevkov pravnomočno odločeno, pa zavarovancu za isto obdobje ni mogoče nalagati plačila istih prispevkov, razen če je pravnomočna odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave). Treba je razlikovati med samo vključitvijo v obvezno zavarovanje, na podlagi katere se šele pridobi pravno varovan status zavarovanca, in spremembo podlage že obstoječega zavarovanja, oziroma spremembo pravno varovanega statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja. V prvem primeru je treba upoštevati zakonske določbe o obvezni vključitvi v zavarovanje, če je izpolnjena katera od v zakonu opredeljenih dejanskih podlag (torej ex lege vključitev v zavarovanje), ki se lahko ugotavlja tudi za nazaj vse od nastopa zakonite podlage. Ko pa gre za spremembo podlage istega zavarovanja, dejansko pride do spremembe že pridobljenega pravno varovanega statusa, v katerega lahko nosilec obve

V prvem odstavku 6. člena ZSVarPre je določeno, da je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Do denarne socialne pomoči so tako upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitve in olajšave po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu. Glede na takšno pravno ureditev gre pri denarni socialni pomoči za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele potem, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi in aktivnostmi. V skladu s 4. členom ZSVarPre se šteje, da se oseba oziroma družina lahko preživlja, če ima na razpolago dohodke v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom.

V primeru tožnice je Zavod RS za zaposlovanje z odločbo odločil, da se tožnica preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb na podlagi 9. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD, ker se ni odzvala na na vabilo. Tožničina pritožba je bila z dokončno odločbo zavrnjena. Tožbeni zahtevek tožnice je bil s sodbo sodišča prve stopnje pravnomočno zavrnjen. Tožnica je bila zato z dnem dokončnosti odločbe organa I. stopnje izbrisana iz evidence brezposelnih. V posledici tako ugotovljenega dejanskega stanja je CSD na podlagi 3. točke drugega odstavka 128. člena ZSVarPre pravilno upošteval krivdni razlog, da tožnica ni aktivna iskalka zaposlitve in da te obveznosti ni bila oproščena z zaposlitvenim načrtom, in tožnici ni priznal pravice do denarne socialne pomoči, saj tožnica ni bila prijavljena v evidenci brezposelnih oseb.

Tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči, ker ni aktivna iskalka zaposlitve, v zvezi s tem je podan krivdni razlog po 128. členu ZSVarPre za nepriznanje denarne socialne pomoči. ZUPJS ne določa, da se osebi, ki je upravičena do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanja, posledično prizna tudi denarna socialna pomoč. Ravno nasprotno pa določa prvi odstavek 30. člena ZUPJS in sicer, da so državljani Republike Slovenije in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje, upravičeni do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, pri čemer se krivdni razlogi ne upoštevajo.

Dohodke in premoženje, ki se štejejo v ugotavljanje materialnega položaja za upravičenost do določene pravice iz javnih sredstev, določa Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Novela ZUPJS-C je med drugim tudi za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila socialno varstvene storitve upravičenca uvedla pomembne novosti v smislu pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje te pravice. Prav iz tega razloga je že zakonodajalec predvidel, da je potrebno vse pod pogoji iz prej veljavnega ZUPJS že priznane oprostitve po uradni dolžnosti in v določenem roku preoblikovati oziroma prevesti glede na novo določene zakonske pogoje. Med temi spremembami je ZUPJS-C izrecno določil, da se ne glede na določbe tega zakona denarna sredstva upravičenca do socialnovarstvene storitve na transakcijskem ali drugem bančnem računu nad mejo, določeno v 3. odstavku 18. členu tega zakona, prištejejo plačilni sposobnosti upravičenca (4. odstavek 30. člena ZUPJS). Ppravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so bila tožnikova denarna sredstva nad zneskom 2.500,00 EUR v izpodbijanih posamičnih upravnih aktih utemeljeno in skladno z ZUPJS-C prišteta k njegovi plačilni sposobnosti.

Ker ima tožnik premoženje (nepremičnine), ki presega vrednost 13.780,00 EUR, je podan izključitveni razlog, zaradi katerega se mu denarna socialna pomoč ne more dodeliti.

V 28. členu ZSVarPre so določeni krivdni razlogi, ki onemogočajo priznanje denarne socialne pomoči, med drugim je v 11. točki kot krivdni razlog navedena izguba sredstev za preživljanje oz. kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je oseba sama vplivala. V 29. členu ZSVarPre je določeno, kdaj se krivdni razlogi lahko izključijo. V prvem odstavku je posebej določeno, da se, ob izpolnjevanju drugih pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči, razlog iz 1., 3. in 11. točke drugega odstavka prejšnjega člena po preteku šestih mesecev od njegovega nastanka ne upošteva, če upravičenec sklene dogovor o aktivnem reševanju svoje problematike iz 35. člena tega zakona, v katerem se določijo aktivnosti in obveznosti upravičenca in prenehanju upravičenosti do denarne socialne pomoči v primeru neopravičenega prenehanja izvrševanja dogovora. Tožnik je z odsvojitvijo svoje nepremičnine izpolnil ravnanje opredeljeno v 11. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre, in sicer tako s prodajo nepremičnine kot tudi s porabo prejete kupnine.

Ker je tožnik prvič zaprosil za denarno socialno pomoč, mu je toženec to pravico utemeljeno priznal le za obdobje treh mesecev. V 36. členu ZSVarPre je namreč izrecno določeno, da se prvič lahko dodeli denarna socialna pomoč največ za obdobje treh mesecev. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu jo dodeli za daljše obdobje oziroma za čas odločanja pritožbenega organa. Čeprav je bil pritožbeni postopek pri tožencu dolgotrajen (14 mesecev), se ni mogoče strinjati s trditvijo pritožbe, da že odločanje po dvomesečnem roku, ki ga ima v skladu z ZUP za odločitev na razpolago pritožbeni organ, pomeni protipravno ravnanje. Ker niso podani elementi odškodninske odgovornosti, je utemeljeno zavrnjen tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini denarne socialne pomoči za čas odločanja pritožbenega organa.

Upravičenci do kritja prispevkov za osnovno zdravstveno zavarovanje so državljani Republike Slovenije, ki so upravičeni do denarne socialne pomoči oziroma izpolnjujejo pogoje za denarno socialno pomoč. To pomeni, da se v primeru uveljavljanja kritja prispevkov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ugotavlja, ali gre za upravičenca, ki izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, ne glede na to, ali pravico do socialne pomoči uveljavlja ali ne. Ker tožnik presega minimalni dohodek glede na dohodke, ki jih je prejel v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo zahteve, minimalni dohodek pa presega tudi glede na premoženje, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo v pravilni višini, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči, posledično pa tudi ne do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Toženec je z izpodbijanima odločbama lastnost zavarovanca pri tožniku ugotovil za nazaj, pri čemer je za tako ugotovitev imel podlago v določbi 14. člena Pravil, v kateri je določeno, da osebe pridobijo lastnost zavarovanca ali družinskega člana z dnem, ki je naveden kot dan vstopa v obvezno zavarovanje po 9. členu Pravil tudi v primeru, če zavezanec vloži prijavo po roku, ki je določen z zakonom in Pravili, ali pa jo po uradni dolžnosti vloži zavod na podlagi dokončne odločbe zavoda oziroma pravnomočne odločbe sodišča. Ker tožnik ni dokazal, da izpolnjuje pogoje za zavarovanje po drugi podlagi, ima pa stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, je toženec pravilno odločil, da ima lastnost zavarovane osebe po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ že od 1. 6. 2012 dalje, to je od odjave iz obveznega zdravstvenega zavarovanja kot občan oziroma prenehanja plačevanja prispevkov iz tega naslova s strani občine, saj od tega dne dalje ni bil zavarovan iz drugega naslova.

Za tiste, ki ne izpolnjujejo pogojev za zavarovanje po prvih devetnajstih točkah prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, imajo pa stalne prebivališče v Republiki Sloveniji, zakon predvideva zavarovanje po 20. točki, po kateri si morajo plačati prispevek za zavarovanje sami. Toženec je tožnika v skladu z določili Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja opozoril na njegovo obveznost prijave in mu tudi dal možnost, da zaprosi CSD za pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Tožnik se sam ni prijavil v zavarovanje in ni zaprosil CSD za plačilo le-tega. Zato ga je toženka pravilno vključila v obvezno zdravstveno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ.

Denarna socialna pomoč se po 1. odstavku 27. člena ZSVarPre ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012, ki velja od 1. 1. 2012, pa je v 5. odstavku 4. člena določil, da se ne glede na 1. odstavek 27. člena ZSVarPre v letu 2012 denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po ZSVarPre, ki dosega ali presega 13.780,00 EUR. To pomeni, da vlagatelj, tudi v primeru, če izpolnjuje pogoje za dodelitev denarne socialne pomoči, do le-te ni upravičen, če ima (vlagatelj oziroma njegovi družinski člani) prihranke oziroma premoženje, ki presegajo navadeno vrednost. V tem primeru je namreč podan izključitveni razlog, zaradi katerega se denarna socialna pomoč ne dodeli. V konkretni zadevi je glede upravičenosti tožnice oziroma njene družine do denarne socialne pomoči, plačila prispevka za obvezno zavarovanje in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev potrebno odgovoriti na vpraš