30.a člen ZUPJS

Center za socialno delo je na podlagi 11. odstavka 30.a člena ZUPJS po uradni dolžnosti na dan 1. aprila preveril višino pravice in na novo odločil o oprostitvah plačil socialnih storitev. Ker je tekom postopka prejel anonimno prijavo, da ima tožnica dohodke v tujini, je pričel ugotavljati dejansko prejemanje vseh tožničinih dohodkov. V bistveno višjem znesku na novo ugotovljeni dohodki so vplivali na višino tožničine oprostitve in na višino njenega prispevka k doplačilu institucionalnega varstva za upravičenca B. B., ker ni razpolagal z zadostnimi sredstvi, da bi plačal storitev v celoti. Iz navedenih razlogov je Center za socialno delo pravilno presojal plačilno sposobnost upravičenčevih otrok kot zavezancev k plačilu skladno s 124. členom ZZZDR.

Načeloma velja, da je pravdno sodišče na pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, vezano, dokler ta ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena. Klub temu pa je na področju predhodnih vprašanj upravnopravne narave potrebno razlikovati med razlogi za nezakonitost odločbe. V primeru, ko so procesne hibe, zagrešene v upravnem postopku, izredno hude in očitne, je možen odstop od pravila vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno oziroma dokončno upravno odločbo.

Odločanje o pravici do družinskega pomočnika in odločanje o oprostitvi invalidne osebe plačilu prispevka k plačilu družinskega pomočnika je odločanje o pravici do socialnega prejemka, v smislu določbe 5.b točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, zato gre pri sodnem izpodbijanju upravne odločbe o tej pravici za socialni spor. Okoliščina, da v tem sporu tožnik izpodbija le tisti del odločitve centra za socialno delo, ki se nanaša na zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, ne pa tudi tistega dela odločbe, ki se nanaša na dodelitev pravice do izbire družinskega pomočnika, pravico družinskega pomočnika do delnega plačila za izgubljeni dohodek in oprostitev plačila prispevka k plačilu pravic družinskega pomočnika, ne pomeni, da ta spor ni socialni spor.

Preživninska obveznost otrok do staršev je kot pravilo določena v 124. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Izjema od tega pravila je določena v drugem odstavku tega člena, ki določa, da polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da mati ni izpolnjevala preživninske obveznosti od rojstva pa do njenega odhoda iz družine, da se je preživljala sama oziroma, da bi ta skrb prešla na koga drugega.

ZUPJS v šestem odstavku 30.a člena določa, da v primeru, če upravičenec do socialnovarstvene storitve ali družinskega pomočnika neodplačno odsvoji svoje premoženje v enem letu pred uveljavljanjem ali med uveljavljanjem socialno varstvene storitve, ni upravičen do oprostitve plačila. V osmem odstavku istega člena pa je določena izjema po kateri ne glede na šesti odstavek lahko center za socialno delo v izrednih okoliščinah, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do institucionalnega varstva oziroma družinskega pomočnika, upravičenca oprosti plačila socialnovarstvene storitve oziroma prispevka k plačilu družinskega pomočnika. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi razlogi, ki jih podaja sodišče prve stopnje, da gre v sporni zadevi za izredne okoliščine, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do institucionalnega varstva. V tožnikovem primeru je šlo za nenadno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, zaradi česar je prišlo do nujne vključitve v institucionalno varstvo. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da imajo sodišča v socialnih sporih na podlagi ustavnega načela delitve oblasti omejene pristojnosti, ko presojajo zakonitost odločitev toženih strank