19. člen ZUPJS

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 18. člena ZUPJS, ki določa, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v kateri oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče in to do vrednosti primernega stanovanja, ki pa je določena v drugem odstavku 27. člena ZSVarPre. Kot primerno se po tej določbi šteje stanovanje, katera vrednost ne presega ali dosega višino 120.000,00 EUR Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati višino dolgov na podlagi vpisa hipotek v zemljiški knjigi. Upoštevati je namreč tretji odstavek 12.a člena ZST-1, ki trditveno in dokazno breme v zvezi s tem nalaga predlagateljici. 12.a člen ZST-1 namreč določa, da se ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov tega člena pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov premoženje, s katerim stranka in njeni družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, vendar pa določa, da mora stranka ali druge osebe izkazati upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ali njeni družinski člani niso zakri

Po ZST-1 (12.a člen) se materialni položaj stranke oziroma prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje stranke oziroma prosilca ter dohodke in premoženje družinskih članov. Za ugotavljanje materialnega položaja stranke oziroma prosilca in njegove družine se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. ZSVarPre pa v 11. členu napotuje na ZUPJS. Navedena predpisa določata osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja za upravičenost do denarne socialne pomoči, način ugotavljanja materialnega položaja, kateri dohodek in katero premoženje se upošteva in katero ne, ter izključitvene razloge z izjemami za upravičenost do denarne socialne pomoči. Od uveljavitve novele ZST-1C se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov upoštevajo dohodki in premoženje, ki jih upoštevajo centri za socialno delo pri odločanju o pravici do socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za taksno oprostitev (20. člen ZSVarPre) tožnik na sv

Sodišče prve stopnjese v posledici dejstva, da vrednost storilčevega premoženja in premoženja njegove družine krepko presega dovoljeno višino 48 zneskov osnovnih zneskov minimalnega dohodka, s čimer je podan izključitveni razlogi za ugoditev predlogu za nadomestitev globe, ni opredeljevalo glede višine mesečnega povprečnega dohodka na družinskega člana, ker morata oba pogoja biti izpolnjena kumulativno. Pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka in subvencije plačila vrtca se premoženje upošteva drugače, saj se uporablja 19. člen ZUPJS, v skladu s katerim se od premoženja najprej odšteje vrednost 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka in od razlike izračunava fiktivni dohodek. V postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči in odobritve nadomestitve plačila globe z delom v splošno korist pa se 19. člen ZUPJS ne uporablja. Sodišče prve stopnje je tako upoštevalo navedbe v predlogu, da je nepremičnina obremenjena z maksimalno hipoteko zaradi najetega kredita v višini 120.000,00 EUR, vendar je pravilno poudarilo, da hipoteka sama po sebi ne pomeni, da storilec ne more razpolagati z nepremičnino. Razpolaganje z nepremičnino pod hipoteko je sicer do določene m

Skladno z določbami 10., 17., 18., 19. in 20. člena ZUPJS, je celotni mesečni dohodek tožene stranke in njenih družinskih članov 3.564,50 EUR, mesečni povprečni dohodek na člana družine tožene stranke pa 891,12 EUR (pri upoštevanju vrednost le nekaterih nepremičnin v (so)lasti partnerke tožene stranke), kar presega dohodkovni cenzus dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (804,36 EUR). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da pogoji za oprostitev plačila sporne takse niso izpolnjeni, pravilna. Za oprostitev plačila sodne takse bi morala tožena stranka v konkretnem primeru določno navesti vrednost nepremičnin v (so)lasti partnerke tožene stranke oziroma trditi in dokazati, da je njihova vrednost tako nizka, da utemeljuje oprostitev plačila sodne takse, česar pa ni storila. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni uporabilo drugega odstavka 19. člena ZUPJS, ki določa, da se ugotovljeno premoženje upošteva tako, da se dohodki oseb povečajo za fiktivno določen dohodek in sicer v višini letnega zneska obresti, izračunanih od vrednosti ugotovljenega premoženja, ni utemeljen. Od uveljavitve novele ZST-1C se namreč pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih

Oprostitev plačila sodne takse je posledica kompleksne odločitve, ki je odvisna od obstoja in tehtanja številnih parametrov. Sodišče mora napraviti celovito presojo, ki v konkretnem primeru ni bila opravljena. 12.a člen ZST-1 natančneje določa ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov (enako tudi 14. člen ZBPP). Materialni položaj prosilca in njegove družine se tako ugotavlja glede na dohodke in premoženje stranke ter dohodke in premoženje družinskih članov. Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegovih družinskih članov se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Ta zakon je ZSVarPre, ki napotuje na ZUPJS. Navedena predpisa določata osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja za upravičenost do denarne socialne pomoči, način ugotavljanja materialnega položaja, kateri dohodek in katero premoženje se upoštevajo in katero ne, ter izključitvene razloge z izjemami za opravičenost do denarne socialne pomoči. Zavrnitev predloga za obročno plačilo takse na podlagi samega dejstva lastništva

Sredstva, s katerimi se preživlja toženka oziroma njena družina, se ne bodo občutno zmanjšala, če bo tožena stranka plačala sodno takso v sedmih zaporednih mesečnih obrokih po 429,00 EUR, saj bo po plačilu navedenega obroka ostalo še 1.118,12 EUR razpoložljivega mesečnega dohodka na člana toženkine družine, kar še vedno občutno presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je po zakonu predviden za osnovno preživljanje stranke oziroma njenih družinskih članov. Tožena stranka v predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni podala nikakršnih navedb glede lastništva poslovnih deležev družb (lastništvo slednjih je zamolčala), zato (povsem splošne) pritožbene navedbe, da je to premoženje težko unovčljivo, predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da poslovni deleži niso tisto premoženje, ki se ga pri ugotavljanju materialnega položaja ne upošteva že po samem zakonu.

Klljub temu, da je za dohodek iz študentskega dela predvidena posebna davčna olajšava, gre za obdavčljiv dohodek, zato se po 12. členu ZUPJS upošteva med dohodke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja družine.

Isti znesek istočasno ne more predstavljati dohodka in premoženja pri preverjanju cenzusa za pridobitev pravice, ampak je lahko le eno ali drugo.

Po 31. členu ZUPJS je center za socialno delo pooblaščen , da lahko v izjemnih primerih pri določitvi znižanega plačila vrtca poleg dohodkovnega položaja upošteva tudi druga dejstva in okoliščine, ki odražajo dejanski socialni in materialni položaj vseh oseb, če bi plačilo vrtca ogrozilo njihovo socialno varnost, in lahko določi nižje plačilo, kot ga predpisuje 24. člen ZUPJS. Takšno dejansko stanje pri tožnici ni podano, saj plačilo 66% cene programa vrtca, kljub plačevanju najemnine za stanovanje glede na dohodkovni položaj družine, ne ogroža njene socialne varnosti.

V predsodnem postopku materialni položaj tožnice oziroma njene družine, relevanten pri odločanju o upravičenosti do državne štipendije za sporno študijsko leto, ni bil pravilno razčiščen. Sporno je ostalo, kateri dohodki in premoženje so lahko zakonito všteti v skupni dohodek štiričlanske družine. Pri presoji zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih odločb ni mogoče šele v sodnem pritožbenem postopku izračunati dejanskega skupnega dohodka družine ter s preračunavanjem ugotavljati, ali presega zakonsko določeno mejo, ko sporne pravice ni mogoče priznati. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da dohodek iz naslova študentskega dela ne spada med dohodke, ki bi ga bilo potrebno upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja tožničine družine pri odločanju o upravičenosti tožnice do državne štipendije za sporno študijsko leto.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se pri ugotavljanju dohodka na posameznega družinskega člana v zvezi z upravičenostjo do otroškega dodatka kot tožničino premoženje upošteva lastninski delež tožnice v podjetju, kot je vpisan v sodni register oziroma je razviden iz potrdila DURS-a. V Pravilniku kot podzakonskem aktu, ki bi moral določati podrobnejši način določanja vrednosti premoženja, v konkretnem primeru lastninskih deležev gospodarskih družb (tretji odstavek 17. člena ZUPJS), ni določeno, kateri podatek o višini lastninskega deleža družbe se upošteva iz registra, v registru pa je praviloma naveden le ustanovni kapital. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali ustanovni kapital ustreza realni oziroma primerljivi tržni vrednosti premoženja oziroma v konkretnem primeru lastninskega deleža, kot je določen v tretjem odstavku 17. člena ZUPJS. Pomemben je kapital posamezne družbe na določen datum in ne osnovni kapital. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Določba 3. alineje 1. odstavka 18. člena ZUPJS ne vpliva na fiktivno določen dohodek v skladu z 19. členom ZUPJS. Pri načinu ugotavljanja materialnega položaja je pomemben vrstni red določb ZUPJS. Določba 18. člena ZUPJS najprej določa, katero premoženje se ne upošteva (v skladu s 3. alinejo 1. odstavka med drugim tudi premoženje, ki daje dohodke, višje od 2-kratnika bruto minimalne plače). Nato pa se v skladu z 19. členom ZUPJS tisto premoženje, ki se upošteva, upošteva tako, da se dohodki oseb povečajo za fiktivno določen dohodek. Ko je fiktivno določen dohodek določen, se ne preverja, ali je ta višji od 2-kratnika bruto minimalne plače.