VSL Sodba II Cp 1170/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 11.500,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v višini 550,10 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) ter zavrnilo predlog tožnika za povračilo njegovih potnih stroškov (III. točka izreka). Navedlo je, da tožnik ni izkazal protipravnosti ravnanj Okrajnega sodišča v Ljubljani in Državnega pravobranilstva RS v zadevi opr. št. I P 1213/2011. Ključna ugotovitev sodišča je, da za svoje trditve ni ponudil nobenih dokazov, ki bi omogočili presojo utemeljenosti njegovih navedb.

2Tožnik v predmetnem postopku uveljavlja odškodninski zahtevek zoper državo zaradi protipravnih ravnanj Okrajnega sodišča v Ljubljani in Državnega pravobranilstva RS kot zakonitega zastopnika države v pravdni zadevi I P 1213/2011.¹ V laični pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v zadevi I P 1213/2011 zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer je v nasprotju s 162. členom² Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) Državnemu pravobranilstvu RS kot tožencu prisodilo nagrado v skupni višini 547,50 EUR.³ Tožnik nadalje navaja, da mu Okrajno sodišče v Ljubljani v zadevi I P 1231/2011 ni vročilo oziroma mu je nepravilno vročalo vabilo na prvi narok za glavno obravnavo in sodbo z dne 16. 10. 2013. Okrajno sodišče v Ljubljani je vabilo na narok poslalo na naslov njegovega bivšega začasnega prebivališča B., po njegovi neudeležbi na naroku pa v skladu z 282. členom ZPP ni ugotavljalo vzrokov njegove odsotnosti, temveč je navedlo le, da je bil pravilno vabljen. Sodbo⁴ mu je verjetno sredi novembra 2013 vročalo na njegov bivši začasni naslov, o čemer sam ni bil obveščen in je za takšno postopanje izvedel šele maja 2014, ko ga je Okrajno sodišče v Tolminu obvestilo, da je Državno pravobranilstvo RS na njegov stalni naslov poslalo opomin pred tožbo. Z navedenim mu je bila kršena pravica do pritožbe. Tožnik se ne strinja s stališčem Državnega pravobranilstva RS, da je nerazumno pričakovati, da bo sodišče iskalo in ugotavljalo pravi naslov tožnika ter da je ravnalo zakonito, ko je sledilo naslovu, ki ga je le-ta označil v tožbi. Poleg tega je Okrajno sodišče v Ljubljani za pravi naslov tožnika vedelo. Dne 9. 2. 2012 je namreč izdalo sklep opr. št. I P 326/2012 (A18), s katerim je iz spisa I P 1213/2011 izločilo del tožbenega zahtevka, ker je ugotovilo, da za odločanje o zahtevku za plačilo denarne odškodnine, za škodo povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ni pristojno ter da je za odločanje pristojno Okrajno sodišče v Tolminu. V predmetnem sklepu je navedlo, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče v P., nima pa prijavljenega začasnega prebivališča. Nenazadnje pa je tudi že 7. 3. 2014 našlo pravi naslov tožnika in mu na slednjega poslalo zahtevek za plačilo stroškov pravde. Sodišče prve stopnje v zvezi s slednjimi navedbami neutemeljeno ni hotelo sprejeti dokaznega predloga tožnika, in sicer sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 326/2012 z dne 9. 2. 2012, s pojasnilom, da zgolj vrednost vtoževane odškodnine ni zadosten dokaz, da gre za isto zadevo. Tožnik je predlagal tudi dokaz o tem, da je o izločitvi dela spisa I P 1213/2011 dne 7. 2. 2012 Okrajno sodišče v Ljubljani obvestilo Državno pravobranilstvo RS, ki pa ga je sodišče prve stopnje najprej zavrnilo, nato je navedlo, da bo presodilo ali ga je utemeljeno izvesti, nazadnje pa je ugotovilo, da je dokaz nepotreben, ker je toženka dejstvo, ki se z njim dokazuje, priznala, s čimer je kršilo pravdni postopek. Tožnik meni, da mu je bila v zadevi I P 1213/2011 kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj sta do prvega naroka pretekli dve leti in pol. Nadalje opozarja, da toženka v predmetnem postopku za svoje navedbe ni predložila nobenega dokaza. Tudi sicer je oporekala zgolj trem navedbam tožnika⁵, ostalim pa ne, zato bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da se takšne neprerekane navedbe štejejo za priznane. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje sodilo pristransko. Neutemeljeno je zavrnilo tudi dokazne predloge od A1 do A17. Tožniku pa je bila zaradi napačnega pravnega pouka omejena pravica do pritožbe. Iz pravnega pouka izpodbijane sodbe namreč izhaja, da se sme le-ta v skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP⁶, izpodbijati zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V predmetni zadevi pa ne gre za spor majhne vrednosti (vrednost spora je 11.500,00 EUR). Nadalje navaja še, da mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo stroške prevoza na sodišče.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge od A1 do A17. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge tožnika za branje listin od A1 do A5 pravilno zavrnilo kot nepotrebne. Navedlo je, da se slednji dokazi nanašajo na dokazovanje dejstev, ki za obravnavano zadevo niso pravno relevantna (tožnik ni navedel, katera so konkretna ravnanja Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki so protipravna). Tožnik želi namreč s predmetnimi dokaznimi predlogi v tem postopku dokazovati utemeljenost zahtevka v zadevi I P 1213/2011⁷, kar pa ni dopustno. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazne predloge tožnika za branje listin od A6 do A17, saj v tem delu tožnikov dokazni predlog (kljub več pozivom sodišča prve stopnje naj konkretno navede, katero dejstvo dokazuje s posamezno listino) ni bil substanciran.

6Nadalje tožnik neutemeljeno uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da je toženka oporekala zgolj trem navedbam tožnika, ostalim pa ne, zato bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da se takšne neprerekane navedbe štejejo za priznane. Tožnik torej meni, da je sodišče kršilo drugi odstavek 214. člena ZPP, v skladu s katerim se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Slednji pritožbeni očitki so povsem pavšalni (tožnik ne navede, katerih dejstev toženka ni prerekala). Tudi sicer pa iz navedb toženke izhaja, da je prerekala vsa dejstva tožnika. Uvodoma je namreč pojasnila, da sodišče prve stopnje ne more poseči v sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 1213/2011 na način, da bi tekom tega sodnega postopka ugotovilo, da je slednja sodba nezakonita. Navedla je, da protipravnost ravnanj sodišča in Državnega pravobranilstva RS ni podana. Navedbe tožnika, ki so pravno relevantne pa je prerekala tudi s konkretnimi ugovori. Prav tako so neutemeljeni tudi očitki tožnika, da toženka za svoje navedbe ni predložila nobenega dokaza. Materialno dokazno breme glede protipravnosti ravnanj je na tožniku (in ne na toženki), le-ta pa svojemu dokaznemu bremenu ni zadostil.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z uveljavljanjem odškodnine zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi I P 1213/2011 pravilno pojasnilo, da tožnik ni določno opredelil višine vtoževane odškodnine ter da glede na njegovo navedbo, da v zadevi I P 1213/2011 ni vložil nadzorstvene pritožbe, v nobenem primeru ni upravičen do odškodnine iz tega naslova v skladu s prvim odstavkom 15. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 67/12, ZVPSBNO).

8Tožnik nadalje pravilno opozarja, da je pravni pouk izpodbijane sodbe napačen. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno štelo, da gre za spor majhne vrednosti, zaradi česar v sodbi ni pouka, da se le-ta lahko izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov - torej tudi iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku zaradi slednje napake sodišča prve stopnje možnost pritožbe ni bila omejena. Tožnik je namreč za napako sodišča vedel in je s pritožbo predmetno sodbo izpodbijal tudi iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar njegov pritožbeni očitek v tej smeri ni utemeljen.

9Prav tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o pristranskem sojenju sodišča prve stopnje. Tožnik bi lahko v zvezi s slednjim podal le zahtevo za izločitev sodnice v skladu z 72. členom in 6. točko 70. člena ZPP, ne more pa kot pritožbeni razlog uveljavljati pristranskosti sojenja sodišča prve stopnje. Tudi sicer so njegove navedbe s tem v zvezi pravno povsem nerelevantne in nikakor ne izkazujejo očitane pristranskosti.⁸

10Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo Okrajno sodišče v Ljubljani v zadevi I P 1213/2011 uporabiti 162. člen ZPP ter Državnemu pravobranilstvu RS ne bi smelo prisoditi nagrade v skupni višini 547,50 EUR. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da se slednji očitek nanaša le na postopanje Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi I P 1213/2011, tožnik pa ne pove, kateri pritožbeni razlog (če sploh) uveljavlja v zvezi s kršitvami sodišča prve stopnje. Poleg tega so slednje navedbe tožnika pravno nerelevantne, saj sodišče prve stopnje niti ne more poseči v sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani na način, da bi tekom tega sodnega postopka ugotovilo, da je slednja sodba (v delu stroškovne odločitve) nezakonita. Pri razlagi pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je osrednja predpostavka odškodninske odgovornosti, je namreč treba izhajati iz narave sodnikovega dela, zaradi česar tega pojma ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Protipravnost je podana le, če gre za kvalificirano stopnjo napačnosti. V zvezi s predmetnimi očitki tožnika glede stroškovne odločitve Okrajnega sodišča v Ljubljani pa takšna očitna napačnost ni podana. Pritožba pa tudi sicer neutemeljeno izpodbija slednjo stroškovno odločitev. Tožnik namreč prezre, da Državno pravobranilstvo RS v obravnavanem postopku ni nastopalo kot stranka (stranka je bila Republika Slovenija), ampak kot njen zakoniti zastopnik (7. člen ZDPra). V takih primerih se določba 162. člena ZDPra ne uporablja. Na podlagi 1. odstavka 16. člena ZDPra, ki ga je Okrajno sodišče v Ljubljani uporabilo pravilno, je Državno pravobranilstvo RS upravičeno do povrnitve stroškov postopka, ki se obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.⁹

11Prav tako tožnik tudi ne more uspeti s pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na (protipravna) ravnanja Okrajnega sodišča v Tolminu v zadevah I 239/96 in P 3/2003. Tožbo v predmetni zadevi je namreč vložil izključno zaradi protipravnih ravnanj Okrajnega sodišča v Ljubljani in Državnega pravobranilstva RS v zadevi I P 1231/2011.

12Pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z zatrjevanim nepravilnim vročanjem vabila na narok in sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 1213/2011. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je iz prve strani tožbe tožnika v navedeni zadevi razvidno, da je opredelil svoj naslov: (P.) B., iz obrazložitve sodbe z dne 16. 10. 2013 pa izhaja, da je bil narok tega dne opravljen v odsotnosti pravilno vabljenega tožnika, ki svojega izostanka ni opravičil, niti ni predlagal preložitve naroka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal navedb glede kršitve pravice do sodelovanja v postopku, saj ni predlagal dokazov za presojo morebitnega nepravilnega vročanja. Pravilno je pojasnilo, da predloženi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 326/2012 z dne 9. 2. 2012 v ničemer ne izkazuje, kako mu je sodišče v zadevi opr. št. I P 1213/2011 vročalo vabilo na narok in sodbo.¹⁰ Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da tožnik v zadevi opr. št. I P 1213/2011, tudi potem, ko je izvedel za sodbo, ni izkoristil vseh pravnih sredstev, da bi v okviru slednjega postopka poskušal vplivati na odpravo morebitnih nezakonitosti, na katere opozarja v predmetnem postopku. Predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti države je namreč, da prizadeta stranka izčrpa vsa pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe.¹¹ Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Očitki tožnika, da sodišče prve stopnje ni prebralo sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 326/2012 z dne 9. 2. 2012, so neresnični. Sodišče je slednji dokaz izvedlo (priloga A18). Prav tako pa sodišče tudi ni kršilo določb postopka s tem, ko je dokazni predlog tožnika, in sicer pribavo spisa I P 1213/2011 zaradi branja sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 2. 2012 zavrnilo z obrazložitvijo, da dejstvo, ki naj bi se dokazovalo med strankama (da je Okrajno sodišče v Ljubljani obvestilo Državno pravobranilstvo RS o izločitvi dela spisa zaradi nepristojnosti ter odstopu le-tega Okrajnemu sodišču v Tolminu), ni sporno. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP namreč dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, ni treba dokazovati.

13Tožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da mu je neutemeljeno zavrnilo stroške prevoza na sodišče. V skladu s 151. členom ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi sodnega postopka. Med te stroške seveda štejejo tudi potni stroški stranke za prihod na obravnavo, vendar pa se stroški postopka v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP) priznavajo strankam glede na uspeh v pravdi. V konkretni zadevi tožnik ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje stroške postopka ter tudi stroške postopka nasprotne stranke.

14Ker pritožbeni razlogi glede na navedeno niso podani, prav tako tudi ne po uradni dolžnosti upoštevni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

¹ V slednji pravdni zadevi je uveljavljal odškodninski zahtevek zoper državo za materialno škodo iz naslova goljufije in kršitve pravice do poštenega sojenja zaradi ravnanja Okrajnega sodišča v Tolminu v zadevah opr. št. I 239/96 in P 3/2003.
² Predmetni člen določa, da ima državni organ, kadar se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade.
³ Sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur. l. RS, št. 94/07 s spremembami in dopolnitvami, ZDPra) v skladu s katerim se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.
⁴ Okrajno sodišče v Ljubljani je s predmetno sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo, saj ni moglo razmejiti vtoževane materialne škode v zadevi I 236/96 in P 3/2003.
⁵ Navedbam glede kršenja pravice do pritožbe zaradi nevročitve sodnih pisanj, neobrazložene višine odškodnine ter temelja zahtevka v zvezi z odškodnino zaradi goljufije in z njo povezane protipravne premoženjske koristi.
⁶ Predmetni člen ureja razloge za izpodbijanje sodbe ali sklepa v postopkih majhne vrednosti.
⁷ Okrajno sodišče v Ljubljani je v zadevi I P 1213/2011 zavrnilo tožbeni zahtevek, saj ni moglo uporabiti materialno procesnega vodstva za razmejitev vtoževane škode, ker tožnik ni prišel na narok. Tožnik želi sedaj v tem postopku razmejiti slednjo škodo.
⁸ Tožnik v pritožbi navaja, da je sodnica pri vodenju glavne obravnave zahtevala od tožnika, da jasno, strnjeno in konkretno navaja zgolj tista dejstva, ki so pomembna za presojo zadeve, ne da bi navedla na podlagi katere zakonske določbe to zahteva. Zakon oblike tožbe ali pravno pomembnih dejstev ne predpisuje. Sodnica je zavrnila vse dokazne predloge z navedbo, da so nesubstancirani, pri čemer se toženki ni bilo treba izjasniti o teh navedbah. Ob opozorilu tožniku, da je treba navajati le pravno pomembna dejstva, pa je sodišče kot pravno pomembna dejstva toženke v zapisnik glavne obravnave zapisalo, da razprava traja že 65 minut, da se tožnik na razpravo ni pripravil, da navedbe ocenjuje kot neutemeljene in nesklepčne, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena, naj se zadeva zaključi itd.
⁹ Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3683/2010 z dne 26. 1. 2011.
¹⁰ Tožnik bi za dokazovanje nepravilnosti vročitve lahko npr. predložil vročilnico (oziroma v zvezi s slednjo predlagal vpogled v spis I P 1213/2011), iz katere bi bilo razvidno, da se je vabilo na narok oziroma sodba vrnila sodišču kot nevročena, ker je tožnik preseljen, itd.
¹¹ Prim. J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis, 2013, str. 187-188, sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 448/2010 z dne 30. 1. 2014, sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 879/2008 z dne 29. 3. 2012 in sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 504/2017 z dne 18. 7. 2017.