16. člen ZDPra-UPB2

Pri presoji predpostavk odškodninske odgovornosti države zaradi ravnanja (opustitve ali aktivnega ravnanja) državnega organa je treba upoštevati posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov, funkcionarjev in uslužbencev. Protipravnost pri vodenju tožilskih (in sodnih) postopkov v smislu civilne odškodninske odgovornosti je skladno s sodno prakso podana le v primeru kvalificirane stopnje napačnosti. Da bi bila podana odškodninska odgovornost države zaradi napačnega ravnanja državnega tožilstva pri obravnavi kazenske ovadbe, ki jo je podal tožnik, bi moral tožnik dokazati, da je šlo za nerazumen odstop od jasnih določb materialnega prava ali od uveljavljene sodne prakse, ali za napačno uporabo povsem jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno prakso. Zgolj malomarno ravnanje tožilstva ne zadošča.

Ker bančna garancija velja do 14.10.2019, lahko garancijo tožena stranka vse do izteka tega roka (če se pojavijo nove napake na opravljenem delu tožeče stranke) v še neizkoriščenem delu unovči. V primeru, če bi unovčena sredstva vrnila tožeči stranki, kot je to odločilo prvostopenjsko sodišče, bi si s tem zmanjšala obseg zavarovanja, ki si ga je izgovorila z gradbeno pogodbo. Zato je bilo ravnanje tožene stranke, ki je dne 3.4.2017 vrnila znesek 69.092,89 EUR izdajatelju garancije in ne naročniku bančne garancije, pravilno.

Ker je z razlagalnimi metodami iz 82. člena OZ mogoče jasno opredeliti vsebino spornih pogodbenih določb, niso izpolnjene predpostavke za uporabo obveznega razlagalnega pravila iz 83. člena OZ. Skladno s prvim odstavkom 16. člena ZDPra se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.

Stališče izpodbijane sodbe, da je v okoliščinah konkretnega primera možno razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode, je materialnopravno zmotno. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je protiustaven izbris povzročil izbrisanim hude težave, zaradi katerih so praviloma dalj časa trpeli, in da obravnavani primeri utemeljujejo enotno odmero odškodnine

Pri razlagi pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je osrednja predpostavka odškodninske odgovornosti, je treba izhajati iz narave sodnikovega dela, zaradi česar tega pojma ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Protipravnost je podana le, če gre za kvalificirano stopnjo napačnosti. Predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti države je, da prizadeta stranka izčrpa vsa pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe.

Tožnik od toženke zahteva povrnitev škode na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja okrožnega, višjega in ustavnega sodišča. Ustava v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

Elektronski predlog za zavarovanje se sestavi na vnaprej pripravljenem obrazcu (po vzoru predpisanega obrazca za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine). Zahteva upnika za povrnitev stroškov odvetnika se postavi tako, da se označi kvadratek pri rubriki „zahtevam vračilo odvetniških stroškov“. Takšna označba zahtevanih stroškov, katerih višina je vnaprej predvidena v Odvetniški tarifi in zato določljiva, zadošča, ne glede na to, ali upnik v pisni obliki doda (delno ali v celoti) specificiran zahtevek.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno nepravilno odreklo potrebnost stroškov, ki so nastali v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem. Izvedbo dokaza je odredilo s sklepom z dne 7. 5. 2009, celo brez predloga strank in z naložitvijo plačila predujma dolžnici z opozorilom o zavrnitvi ugovora glede višine izterjevanih zneskov, če predujma ne bo plačala. Dokazni postopek z izvedencem je bil v celoti izveden in čeprav sodišče odločitve o ugoditvi ugovoru dolžnice ni oprlo na izvedeniško mnenje, to še ni razlog za ugotovitev nepotrebnosti stroškov za s strani sodišča odrejene izvedbe dokaza. Prav tako je sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa neutemeljeno naložilo breme oporekanja plačilu predujma (še posebej glede na opozorilo v sklepu o postavitvi izvedenca) in postavitvi izvedenca zgolj dolžnici, ne da bi se hkrati opredelilo do možnosti enakega očitka tudi upniku. V skladu s 16. členom ZDPra se stroški zastopanja Državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov vlog, s katerima je dolžnik urgiral odločitev o ugovoru. Z ur

Če bi prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno, o podrejenem zahtevku sploh ne bi bilo smelo odločati (točka II izreka), saj bi moralo ugoditi že glavnemu zahtevku. O odločitvi o podrejenem zahtevku ni pravnega temelja. Zato je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu zgolj razveljavilo. O podrejenem zahtevku pa mu ni bilo več treba odločiti. Pri pogodbi o delu je bistveni del podjemnikove obveznosti v tem, da opravi posel, naročnikove pa plačilo. Ta pravna ureditev je dispozitivna in jo stranki lahko po svoji volji spreminjata. Kot glavno obveznost, poleg obveznosti, opraviti posel, lahko dogovorita še kakšno drugo obveznost.

Tožniku je 5-dnevno bivanje v prostorih za pridržanje in pripor povzročilo določene duševne bolečine, saj je bil izpostavljen organom kazenskega pregona, bil prisiljen bivati v določenem prostoru in se podrediti režimu v prostorih za pridržanje oz. priporu, bil je iztrgan iz domačega okolja in prizadeto je bilo njegovo dostojanstvo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je na 384,00 EUR odmerjena odškodnina primerna satisfakcija.

Dejstvo, da je morala tožena stranka odgovoriti na večje število podobnih tožb glede sodnikov istega sodišča (teh naj bi bilo okoli 20), in da naj bi šlo po vsebini za identične odgovore na tožbo, ne spremeni ugotovitve, da je bil vsak odgovor na tožbo nujno potreben za pravdo. Zato vložitve večjega števila sicer podobnih odgovorov na tožbo ni mogoče šteti za takšno okoliščino, ki bi izključevala uporabo tar. št. 3100 ZOdvT in količnika 1,3. Okoliščina, da je praktično identične tožbe vložilo večje število sodnikov, ne vpliva na odmero nagrade, saj ZOdvT in ZPP ne predvidevata drugačne odmere nagrade pooblaščencu v primeru tako imenovanih množičnih tožb.

Dejstvo, da je morala tožena stranka odgovoriti na večje število tožb, pri katerih naj bi šlo po navedbi tožnice za po vsebini povsem identične odgovore na tožbo, ne spremeni stališča, da je bil vsak odgovor na tožbo nujno potreben za pravdo. Zato vložitve večjega števila odgovorov na tožbo ni mogoče šteti za takšno okoliščino, ki bi izključevala uporabo tar. št. 3100 in količnika 1,3. V tej zvezi okoliščina, da je praktično identične tožbe vložilo večje število sodnikov, tožilcev in državnih pravobranilcev, ne vpliva na priznano nagrado v konkretnem primeru, saj določbe ZOdvT in ZPP ne predvidevajo drugačne odmere nagrade odvetniku v primeru množičnih tožb, pri čemer zadeve tudi ni mogoče obravnavati kot kolektivni delovni spor.

ZOdvT in ZPP ne predvidevata drugačne odmere nagrade odvetniku v primeru tako imenovanih množičnih tožb. Za postopke pred delovnimi sodišči je v ZOdvT določena posebna tar. št., v kateri so upoštevani kriteriji za določitev nagrade pooblaščencu, zato ni mogoče pri odločanju o nagradi za pooblaščenca v individualnem delovnem sporu upoštevati odločitev ESČP, ki temeljijo na povsem drugačnih okoliščinah posameznih primerov, ki jih to sodišče obravnava.

Terjatev za plačilo nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, je izvzeta iz pravnega prometa in je nedopustno njeno cediranje. Izhajajoč iz namena nepremoženjske škode (satisfakcija oškodovanca), je omejitev cediranja take terjatve ustavnopravno upravičena. Ker je zastaranje zadržano ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, ni dvoma glede ustavnosti določb, ki tudi za terjatve, ki se nanašajo na izbrisane iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb ZTuj, predvideva zastaranje.

Pridobitev lastninske pravice graditelja ob dogovoru o gradnji na zemljišču drugega, izključujejo določila 25. člena ZTLR. Z gradnjo na zemljišču v družbeni lasti ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice.

Tožena stranka bi bila lahko odgovorna za opustitev dolžne preiskave storjenega dejanja le, bi bilo njeno ravnanje očitno v nasprotju s predpisi o vodenju predkazenskega postopka.

V obravnavani zadevi je bila tožena stranka država, ki jo zastopa državno pravobranilstvo. Zato je upravičena do povrnitve stroškov postopka po splošnih predpisih o stroških postopka ter o načinu obračunavanja stroškov, ki ga ureja 16. člen ZDPra, to je po odvetniški tarifi.

Ker se sme izvršba za izterjavo denarnih terjatev, ki jih ima upnica do iz sodnega registra izbrisanega prvotnega dolžnika, začeti oziroma nadaljevati zoper družbenika v enem letu od objave izbrisa, je treba v konkretnem primeru ravno zaradi navedenega, v okviru uradnega preizkusa pravočasnosti vložitve predloga za izvršbo, preveriti, ali se prekrivajo posamični izvršilni naslovi, ki sestavljajo izvršilna naslova v predmetnem postopku, s tistimi, ki so bili podlaga davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva. Seznam izvršilnih naslovov je sicer samostojen izvršilni naslov, vendar pa s tem ni odvzeta lastnost izvršilnega naslova posamičnim izvršilnim naslovom, ki so sestavni del seznama. Seznam izvršilnih naslovov namreč ni odločba v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku, saj z njo ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe, pač pa gre le za dolgovni seznam kot zbir že izdanih izvršilnih naslovov, ki niso bili izvršeni.

Razlogi za ugotovljeno dolgotrajnost postopka, v kateri naj bi bil po tožnikovem prepričanju vzrok za njegovo škodo, niso na strani upravnega organa, pač pa na strani tožnika samega, ki se na pozive organa ni ali pa se je neustrezno odzival. Iz tega razloga ni vzročne zveze med zatrjevano tožnikovo škodo in vodenjem postopka. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno le takrat, ko odstopa od običajne metode dela, od službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

Za prisojo odškodnine zaradi nerazumno dolgega sojenja ni podlage, če sodni postopek še traja, saj še ni znan obstoj (obseg) škode.