VSL Sodba VI Kp 14095/2016

Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba pod točko I izreka spremeni tako, da se obtoženemu A. A. na podlagi šestega odstavka 245. člena KZ-1 odvzame denar v znesku 38.750,00 EUR in naloži v plačilo znesek 68.961,60 EUR.

V ostalem se izpodbijana sodba potrdi.

1Z v uvodu navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po prvi točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, kaznivega dejanja napada na informacijski sistem po drugem odstavku 221. člena KZ-1, poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja uporabe ponarejenega plačilnega sredstva po prvem odstavku 247. člena KZ-1 v zvezi s 34. in prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1. Določilo mu je posamične kazni, in sicer za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje napada na informacijski sistem dva meseca zapora, za poskus nadaljevanega kaznivega dejanja uporabe ponarejenega plačilnega sredstva pet mesecev zapora ter za kaznivo dejanje pranja denarja eno leto zapora in stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov, to je 4.000,00 EUR in mu nato izreklo enotno kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 4.000,00 EUR. Odločilo je, da se izrečena kazen zapora izvrši tako, da bo obtoženec opravil 1460 ur dela v splošno korist v roku dveh let od izvršljivosti sodbe, denarno kazen pa mora plačati v 20 mesečnih obrokih po 200,00 EUR. Določilo je tudi način izvršitve denarne kazni, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, obtožencu pa je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Obtoženega B. B. je spoznalo za krivega pomoči pri nadaljevanem kaznivem dejanju velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. in 38. členom KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo in določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in na podlagi 94. člena ZKP znesek 77,34 EUR. Obtoženega C. C. je spoznalo za krivega pomoči pri kaznivem dejanju pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 245. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, za katerega mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto zapora in stransko denarno kazen 3.000,00 EUR, s preizkusno dobo treh let, stransko denarno kazen pa mora plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Določilo je tudi način izvršitve denarne kazni, če se ne bo dala niti prisilno izterjati ter obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil višji državni tožilec zaradi odločbe o varnostnem ukrepu po drugem odstavku 374. člena ZKP in pritožbenemu sodišču predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obtožencu odvzame denar v znesku 107.711,60 EUR, v katerega spada tudi zaseženih 38.750,00 EUR.

3Na pritožbo državnega tožilca je odgovoril obtoženčev zagovornik, odvetnik D. D. iz ... in predlagal, naj pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba je utemeljena.

5Po preizkusu razlogov sodbe v okviru pritožbenih navedb državnega tožilca in proučitvi podatkov spisa, se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da bi sodišče prve stopnje moralo obtoženemu A. A. odvzeti denar, ki si ga je pridobil s kaznivim dejanjem pranja denarja, ki izvira iz kaznivega dejanja napada na informacijski sistem, katerega je bil tudi storilec. Šesti odstavek 245. člena KZ-1 namreč, kot pravilno uveljavlja pritožba, določa obligatorni odvzem denarja in premoženja, pridobljenega s pranjem denarja.

6V konkretnem primeru je bila sodba izdana na podlagi sporazuma o priznanju krivde, v katerem se je obtoženec zavezal, da bo najkasneje do predložitve sporazuma sodišču oškodovancem povrnil škodo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (točka 6) obrazložilo, da je obtoženec povzročeno škodo oškodovancem (gre za oškodovance navedene pri nadaljevanem kaznivem dejanju velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 54. člena KZ-1, opisanem v točki I izpodbijane sodbe) v celoti poravnal.

7Iz opisa dejanja pod točko 4 izreka pa izhaja, da si je obtoženec s kaznivim dejanjem napada na informacijski sistem pridobil najmanj v znesku 107.711,60 EUR protipravne premoženjske koristi, s tem denarjem pa je razpolagal tako, da si ga je z računa Liberty Reserve in denarnic Bitcoin izplačal preko dveh plačilnih sistemov, da je prejel gotovino, ki jo je dvigoval v bančnih poslovalnicah, ali pa je denar nakazal na svoj tekoči račun, gotovino z njega pa so dvigovali B. B., E. E. in F. F., nekaj denarja pa je investiral tudi v družbo, katere družbenik je bil.

8V pritožbi zatrjevano dejstvo, da je bil obtožencu pri hišni preiskavi zasežen denar v znesku 38.750,00 EUR, za katerega je obtoženec povedal, da izvira iz kaznivega dejanja pranja denarja, je spisovno izkazano, pritožnik pa predlaga, naj pritožbeno sodišče obtožencu izreče varnostni ukrep odvzema 107.711,60 EUR, kolikor predstavlja skupna premoženjska korist, ki si jo je pridobil.

9Predmet varnostnega ukrepa odvzema predmetov so predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje, ter predmeti, ki so nastali s kaznivim dejanjem. Podlaga za odvzem predmetov je nevarnost, da bi storilec ob nadaljnjem posedovanju teh predmetov storil novo kaznivo dejanje. Kadar zakon določa obvezen odvzem predmetov, te storilčeve nevarnosti ni potrebno ugotavljati in se predmeti obvezno odvzamejo na podlagi zakona (npr. pri korupcijskih kaznivih dejanjih se obvezno vzame sprejeta oziroma dana nagrada, pri pranju denarja...). Izrek obveznega varnostnega ukrepa pa vsebujejo določbe posebnega dela kazenskega zakonika.

10Državni tožilec je torej predlagal odvzem celotnega zneska, navedenega v opisu dejanja, ki predstavlja premoženjsko korist, torej tudi tisti del zneska, ki ga obtoženec več nima, ker ga je porabil oziroma vložil v družbo, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da mu ga ni mogoče odvzeti z varnostnim ukrepom. Po oceni pritožbenega sodišča pa pritožnik s tem, ko zatrjuje, da je odvzem tega denarja obvezen, čeprav govori o varnostnem ukrepu, predlaga odvzem premoženjske koristi, ki si jo je obtoženec pridobil s temeljnim kaznivim dejanjem. Čeprav pritožnik uvodoma navaja, da se pritožuje zaradi odločbe o varnostnem ukrepu po drugem odstavku 374. člena ZKP, pa glede na to, da predlaga obligatoren odvzem denarja, smiselno obrazlaga kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP, ki pa je nedvomno podana in se nanaša tudi na (obvezen) odvzem premoženjske koristi.

11Z varnostnim ukrepom (je stvaren ukrep) se lahko odvzamejo samo predmeti, ki jih storilec ima v posesti. V konkretnem primeru je obtoženec imel v posesti denar, v znesku, ki mu je bil zasežen ob hišni preiskavi. Pritožbeno sodišče je v tem delu ugodilo pritožbi tako, da je obtožencu odvzelo znesek, ki mu je bil že zasežen ob hišni preiskavi. Glede ostalega denarja, ki si ga je pridobil s kaznivim dejanjem pa je obtoženec povedal, da ga je porabil oziroma delno investiral v družbo, katere družbenik je, zato mu je pritožbeno sodišče ta del zneska kot protipravno pridobljeno premoženjsko korist naložilo v plačilo.

12Zagovornik obtoženca v odgovoru na pritožbo nasprotuje odvzemu denarja, ker ni bilo dogovorjeno, da bi se poleg obtožencu zaseženega zneska še dodatno vzel denar. Takšnemu stališču ni mogoče pritrditi. V konkretnem primeru gre za obligatorni izrek varnostnega ukrepa oziroma odvzema denarja, ki predstavlja premoženjsko korist. Predmet sporazuma o priznanju krivde pa ne morejo biti varnostni ukrepi, kadar so obvezni in odvzem s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi (drugi odstavek 450.b člena ZKP), kar pravilno izpostavlja tudi pritožba. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zagovorniku v odgovoru na pritožbo, da ni pogojev, da bi se obtožencu "zasegla" tudi razlika do 107.711,60 EUR.

13Glede na povedano je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo pod točko I spremenilo kot izhaja iz izreka sodbe. Ker ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je izpodbijano sodbo v ostalem potrdilo.