VSRS Sodba I Ips 8738/2010-83

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega B. P. se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega B. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ, za katero mu je določilo kazen eno leto zapora, ter kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. V izrečeno kazen je sodišče temu obsojencu vštelo čas pridržanja in pripora. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje obsojenega M. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, za katero mu je izreklo kazen eno leto zapora. Sodišče je obsojencema na podlagi četrtega odstavka 196. člena KZ odvzelo predmete, zasežene ob hišni preiskavi, na podlagi prvega odstavka 69. člena KZ je obsojenemu K. odvzelo še predmete, uporabljene za kaznivo dejanje. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena KZ ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornic, postavljenih po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 97. člena KZ bremenijo proračun.

2Višje sodišče v Ljubljani je pritožbama zagovornice in zagovornika obsojencev delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v pravni opredelitvi in kaznih spremenilo tako, da je ravnanji obsojenega P., opisani pod točkama I in II, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter nato ob uporabi omilitvenih določil iz 2. točke 42. člena KZ in 2. točke 43. člena KZ obsojenemu P. izreklo kazen enajst mesecev zapora, obsojenemu K. pa kazen devet mesecev zapora. V preostalih delih je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornice in zagovornika obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zagovornica obsojenega B. P. je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, in sicer zaradi kršitve 177., 214., 216., 219., 329. in 374. člena ZKP. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da obsojenega P. oprosti obtožbe, oziroma razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da sodišči prve in druge stopnje nista storili zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pa tudi ne drugih kršitev določb kazenskega postopka, zato predlaga zavrnitev zahteve.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenemu P., ki se o njem ni izjavil, in njegovi zagovornici, ki vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

6Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, navaja, da je podano nasprotje med zaključki sodišča druge stopnje o tem, da je ?logično, da izvajalci odredbe za hišno preiskavo lastnika nepremičnine najprej iščejo v hiši, ki jo nameravajo preiskati?, in zapisniki o izpovedbah policistov M. in K. Na to dejstvo, ki je po oceni vložnice odločilno, je bilo opozorjeno že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, sodišče druge stopnje pa o tem ni podalo razlogov, zato vložnica v tem vidi zatrjevano kršitev. V nadaljevanju vložnica analizira izpovedbi prič M. in I. ter zatrjuje, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z zakonitostjo hišne preiskave. Zaključek obeh sodišč o vsebini zapisnikov in listin v spisu so po vložničinem mnenju v nasprotju s temi listinami in zapisniki. Obenem z omenjeno kršitvijo je po stališču vložnice podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po stališču vložnice hišna preiskava pri obsojenem P. ni bila opravljena zakonito, saj ni bilo odredbe sodišča za preiskavo zoper obsojenega P., katerega se je glede na izpovedbe policistov v hiši tudi pričakovalo, za njegovo identiteto pa se do pridobitve najemne pogodbe, sklenjene z M. Z., ni vedelo. Hišna preiskava se je po vložničinem mnenju do 20.55 ure opravljala brez prisotnosti polnoletnih prič ter v nasprotju s prvim in tretjim odstavkom 216. člena ZKP. Izhajajoč iz izpovedbe policista M. vložnica navaja, da odredba za hišno preiskavo, izdana zoper M. Z., ni temeljila na utemeljenem razlogu za sum, da je storilka kaznivega dejanja prav M. Z. Sodišče naj tudi ne bi ocenilo tega dela policistove izpovedbe. Ta del policistove izpovedbe pri vložnici vzbuja resen sum, da je bil prvi predlog policistov za izdajo odredbe za hišno preiskavo zoper M. Z. namenjen le ugotovitvi obsojenčeve identitete, kar pa bi bilo nezakonito in bi pomenilo nedovoljen poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja.

7Vložnica je enako kršitev določb kazenskega postopka z vsebinsko enakimi navedbami uveljavljala že v preiskavi v predlogu za izločitev dokazov, v pritožbi zoper sklep preiskovalnega sodnika, ki njenemu predlogu ni ugodil, v ugovoru zoper obtožnico, v zaključni besedi in v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ob ugotavljanju dejanskega stanja zaključilo, da so policisti pri opravljanju nalog javne varnosti v naselju Š. ugotovili, da je iz pred kratkim prenovljenega vikenda slišati brenčeč zvok, identičen zvoku ventilatorjev; da se električni števec na objektu izredno hitro vrti; da se izza sicer zastrtih oken vidi ultravijolično luč; da se iz zgradbe širi značilen vonj po konoplji, kar vse je značilno za hidroponično pridelavo konoplje. S poizvedbo pri distributerju električne energije so policisti ugotovili, da je poraba električne energije nesorazmerno velika, iz zemljiškoknjižnega izpiska pa je bilo razvidno, da je lastnica objekta M. Z. Glede na take podatke je preiskovalna sodnica na zaprosilo policije zoper osumljeno M. Z. izdala odredbo za hišno preiskavo I Kpd 1042/2007 z dne 26. 9. 2007. Ob prihodu policistov do stanovanjskega vikenda na naslovu Š. dne 1. 10. 2007 in še pred začetkom izvrševanja odredbe za hišno preiskavo je vrata vikenda odprl obsojeni P. Kot najemnik prostora je policistom pokazal najemno pogodbo, iz katere je razvidno, da je stanovanjski vikend imel v najemu od lastnice M. Z. Na tej podlagi so policisti podali novo zaprosilo za odredbo za hišno preiskavo, preiskovalna sodnica je 1. 10. 2007 izdala novo odredbo (z opravilno številko I Kpd 1062/07), v kateri je bil kot osumljenec naveden obsojeni P. Na podlagi te odredbe je policija opravila hišne preiskave zoper obsojenca v že omenjenem stanovanjskem vikendu, v stanovanju, kjer obsojenec živi, ter preiskavo vozila, ki ga uporablja obsojenec.

8V času izdaje odredbe za hišno preiskavo je bilo tako policiji kot preiskovalni sodnici znano le, da je lastnica stanovanjskega vikenda na naslovu Š. osumljena M. Z., ni pa bilo znano, da je dejanski uporabnik stanovanjskega vikenda samo B. P. Šele potem, ko je policiji, ki je nameravala opraviti hišno preiskavo na podlagi odredbe I Kpd 1042/2007 z dne 26. 9. 2007, vrata stanovanjskega vikenda odprl B. P., ki je policiji pokazal najemno pogodbo, se je sum preusmeril nanj. S tem, ko je policija imela odredbo preiskovalne sodnice za hišno preiskavo, je bil izpolnjen tudi pogoj iz drugega odstavka 36. člena Ustave za vstop policije v stanovanjski vikend. S tega vidika je logično stališče sodišča druge stopnje, da je nerelevantno, koga je policija pričakovala v objektu. Med čakanjem na pridobitev druge odredbe so policisti opravili vizualni pregled prostorov, za kar so imeli, kot ugotavlja že sodišče druge stopnje, podlago v 39. členu Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/1998 in nasl., v nadaljevanju ZPol). Po tej določbi smejo policisti inter alia, kadar pričakujejo, da bo v določenem objektu prišlo do ogrožanja osebne varnosti, ta objekt pregledati. Vrhovno sodišče ocenjuje tak vizualni pregled vikenda, ki ga je imel obsojeni P. v najemu, ob upoštevanju policistom znanega dejstva, da vikend uporabljata dva fanta, vrata pa jim je odprl le eden, zaradi zagotovitve lastne varnosti, utemeljen in opravljen na podlagi določb ZPol. Vizualni pregled tako obsega vizualno kontrolo pregledanega objekta in izključuje odpiranje in preiskovanje pohištva, prelaganje stvari in podobno. Tega, da bi policija med čakanjem na pridobitev druge odredbe za hišno preiskavo preiskovala prostore, odpirala, razstavljala ali kakor koli drugače pregledovala in preiskovala pohištvo ali predmete, namenjene za pridelavo prepovedane droge, vložnica niti ne zatrjuje. Prav tako so morali policisti do pridobitve druge odredbe za hišno preiskavo zavarovati kraj kaznivega dejanja oziroma predmete, ki bi lahko služili kot dokaz v kazenskem postopku, za kar so imeli podlago v prvem in drugem odstavku 148. člena ZKP. Vprašljivo je sicer, ali so policisti sploh potrebovali drugo odredbo, saj so bili s tem, ko so pridobili prvo odredbo za hišno preiskavo, ko je na kraj prišla lastnica vikenda, ko je bil obsojeni P. kot dejanski uporabnik vikenda navzoč v prostoru, ki ga je bilo treba preiskati, ter ko sta bili prisotni dve polnoletni priči, že izpolnjeni pogoji za opravo hišne preiskave.

9Z analiziranjem izpovedb prič in obsojenčevega zagovora ter njihovim interpretiranjem vložnica ne more uspeti, saj na ta način izpodbija dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe. Iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Stališča vložnice, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevano nezakonito opravljeno hišno preiskavo, ni mogoče sprejeti. Sodišče druge stopnje je namreč podalo obširen odgovor na vložničine pritožbene navedbe (sodba, strani od 3 do 5). Zatrjevanju vložnice, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da policisti niso opravili le vizualnega pregleda, ni mogoče slediti. Po presoji sodišča druge stopnje, ki jo Vrhovno sodišče glede na podatke v spisu sprejema kot razumno, so policisti opravili vizualni pregled prostorov v skladu z ZPol, trditve vložnice, da se je preiskava začela že pred formalnim začetkom hišne preiskave, pa so protispisne (sodba, stran 3). V zvezi z nezakonitostjo hišne preiskave vložnica še zatrjuje, da se nižji sodišči nista opredelili do odločilnih dejstev, in sicer o dejanskem začetku opravljanja hišne preiskave, ki naj bi se začela že z vklenitvijo obsojenca; o tem, da obsojenec z vklenjenimi rokami ni mogel poiskati najemne pogodbe in je izročiti policistom; in o tem, da se obsojenec pred prihodom policistov po hiši ni sprehajal ?s škatlo konoplje pod pazduho?. Ta dejstva za presojo zakonitosti hišne preiskave niso odločilna, zato jih nižji sodišči nista bili dolžni posebej ocenjevati, kažejo pa na vložničino drugačno videnje dejanskega stanja. Te kršitve z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10Navedbe vložnice v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave niso utemeljene. Vložnica zatrjuje, da je že v preiskavi predlagala zaslišanje prič A. M. in P. V., ki bi lahko pojasnila dodatne okoliščine v zvezi z opravljeno hišno preiskavo. Preiskovalni sodnik o zavrnitvi tega dokaznega predloga ni izdal sklepa in se do njega tudi ni opredelil. O zatrjevanju vložnice o tem dokaznem predlogu še vedno ni odločeno, ta kršitev pa je vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe v zvezi z oceno nezakonitosti hišne preiskave.

11Po podatkih v spisu je obsojenčeva zagovornica v preiskavi 23. 11. 2007 vložila dokazni predlog in predlog za izločitev dokazov. Preiskovalnemu sodniku je predlagala, da zasliši priči B. M. in A. M. v zvezi z okoliščinami opravljene hišne preiskave zoper obsojenega P. ter da iz istega razloga predlaga tudi zaslišanje policistov A. B. in P. V. V sicer obširni obrazložitvi, v kateri je vložnica tako kot sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevala, da je bila hišna preiskava pri obsojenem P. nezakonita, vložnica ni v ničemer konkretizirala dokaznega predloga. Oseb, katerih zaslišanje je predlagala, v obrazložitvi predloga vložnica ne omenja. Vrhovno sodišče je v več sodbah (na primer I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 in številnih drugih) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. S tem, ko vložnica dokaznega predloga za zaslišanje A. M. in P. V.(priči B. M. in A. B. pa sodišče je zaslišalo) ni obrazložila, ni zadostila standardu konkretiziranosti dokaznega predloga, zato sodišče utemeljeno ni presojalo tega dokaznega predloga. Dokaznega predloga pa vložnica ni obrazložila ne na glavni obravnavi, ne v pritožbi, ne v zahtevi za varstvo zakonitosti. Vložničino nestrinjanje z razlogi sodišča druge stopnje (sodba, stran 5) pa predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12Vložnici ni mogoče pritrditi niti v delu, ko ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navaja, da pravnomočna sodba glede izbire kazenske sankcije in izključitve možnosti izreka pogojne obsodbe nima razlogov. Z analiziranjem in ocenjevanjem obteževalnih okoliščin, vložnica pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in napačne uporabe 374. člena ZKP uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

13Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14Glede na podatke v spisu o obsojenčevem premoženjskem stanju je Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila sodne takse.