VSRS Sodba I Ips 44253/2015

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 28. 1. 2016 D. E. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (točka I/1-6 izreka sodbe) ter kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem, petem, šestem in sedmem odstavku 308. člena KZ-1 (točka II/1-3 izreka sodbe). A. E. je spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem, petem, šestem in sedmem odstavku 308. člena KZ-1. Obsojencu je za kaznivo dejanje, opisano pod točko I izreka sodbe, določilo kazen šest let in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini štiristo dnevnih zneskov po 40 evrov, kar znaša 16.000,00 evrov, za kaznivo dejanje, opisano pod točko II izreka sodbe, pa mu je določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini dvesto dnevnih zneskov po 40 evrov, kar znaša 8.000,00 evrov, nato pa mu je izreklo enotno kazen sedem let in šest mesecev zapora ter enotno stransko denarno kazen v višini petsto dnevnih zneskov po 40 evrov, kar znaša 20.000,00 evrov, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku dveh let od podpisa sporazuma o priznanju krivde in sicer v štiriindvajsetih obrokih po 833,33 evrov. Obsojencu je v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v priporu. Sodišče prve stopnje je obsojeni A. E. izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen osem mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini sto petdeset dnevnih zneskov po 10,00 evrov, kar znaša 1.500,00 evrov s preizkusno dobo treh let. Obsojena A. in D. E. je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter nagrade in potrebnih izdatkov zagovornikov, obsojencu pa je naložilo plačilo sodne takse.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28. 4. 2016 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec pravočasno, dne 23. 8. 2016, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, dne 30. 8. 2016 pa še dopolnitev zahteve, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Navaja, da je sporazum o priznanju krivde z okrožnim državnim tožilcem sklenil zaradi psihološkega izsiljevanja in zavajanja. Trdi, da so v sporazumu navedene nepravilnosti in sicer napačna opravilna številka zadeve ter obteževalne okoliščine, ki niso podane. Obsojenec uveljavlja kršitev pravice do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS) in navaja, da je okrožni državni tožilec soglasje za odreditev hišnega pripora zoper obsojenca pogojeval s prepovedjo obsojenčevi zagovornici, da vloži pritožbo. Po navedbah obsojenca dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami storjeno zaradi prodaje prepovedane droge na švicarskem trgu, ni dokazano. Meni, da sodišči napačno interpretirata količino droge in da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do obsojenčevih navedb glede količine droge. Obsojenec uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščin, pomembnih za izrek kazenske sankcije, in sicer do obsojenčevega zagovora in njegove nekaznovanosti. Obsojenec v nadaljevanju zahteve nasprotuje izrečeni kazenski sankciji. Po obsojenčevih navedbah izpodbijane pravnomočne sodbe ni mogoče preizkusiti glede izrečene stranske denarne kazni, saj sodba o tem nima razlogov. Obsojenec uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da izpodbijana pravnomočna sodba temelji na nezakonitih dokazih in sicer na prepoznavi telefonske številke in rokopisa ter profilu odvzetega vzorca njegovega DNK, ki ga je policija pridobila iz svoje zbirke podatkov in ga (z namenom ugotovitve identitete storilcev) primerjala z biološkimi sledmi, ugotovljenimi v vzorcu, zbranem pri preiskovanju obravnavanih kaznivih dejanj. Obsojenec nasprotuje razlogom sodbe sodišča druge stopnje glede začasne odložitve odvzema prostosti osumljene osebe po 159. členu ZKP ter navaja, da si obrazložitvi tožilstva in sodišč glede pripora ter začasne odložitve odvzema prostosti nasprotujeta. Trdi, da je okrožni državni tožilec dovoljenje za odložitev tega ukrepa podal brez obrazloženega predloga policije. Meni, da so policisti zoper njega med majem in novembrom 2014 nezakonito izvajali ukrep tajnega opazovanja. Obsojenec uveljavlja kršitev pravice do obrambe (tretja alineja 29. člena URS) in navaja, da je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje predlagal izvedbo novih dokazov, ki jih je priložil pritožbi. Navaja, da droga v obravnavani zadevi zaradi legalizacije ene izmed zvrsti prepovedane droge konoplja v času izreka sodbe sodišča prve stopnje več ne predstavlja prepovedane droge. Obsojenec v dopolnitvi zahteve navaja, da je z okrožnim državnim tožilcem poleg dogovora, kot izhaja iz sklenjenega sporazuma, sklenil ustni dogovor, da bodo s podpisom sporazuma zaključene vse zadeve oziroma postopki, ki tečejo zoper obsojenca. Ker je bila zoper obsojenca po sklenitvi sporazuma vložena kazenska ovadba za kaznivo dejanje zatajitve, obsojenec sporazum o priznanju krivde ocenjuje kot neveljavnega. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ga oprosti obtožbe, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik je v odgovoru z dne 22. 9. 2016, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca zaključek o prostovoljni sklenitvi sporazuma o priznanju krivde utemeljujejo okoliščine, da je obsojenec pristal na dogovorjeno kazen in podpisal sporazum, da je na glavni obravnavi izjavil, da je sporazum sklenil prostovoljno ter da je sodišče konkreten sporazum preverilo in ga sprejelo. Navaja, da je obsojenec krivdo priznal prostovoljno, o višini kazni pa se je z okrožnim državnim tožilcem dogovoril v predpisanem zakonskem okviru. Po trditvah vrhovnega državnega tožilca je sodišče druge stopnje odgovorilo na obsojenčeve ugovore glede zakonitosti odvzetih vzorcev DNK, prepoznave rokopisa in telefonske številke. Sklicuje se na obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje, ki je pojasnilo, da se sodba, izrečena na podlagi sporazuma o priznanju krivde, ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, če je izrečena v skladu s pogoji, ki jih je državni tožilec določil s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde. Navaja, da obsojenec v zahtevi ponovno izpostavlja dejanske okoliščine, ki naj bi bile nepravilne oziroma ugotovljene z uporabo nezakonitih dokazov, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Na podlagi dejstev, da je bil sporazum o priznanju krivde sklenjen skladno z določbami ZKP, da je sodišče prve stopnje sporazum sprejelo in da sporazuma tudi ni mogoče preklicati, s čemer je bil obsojenec pred sklenitvijo sporazuma seznanjen, zaključuje, da obsojenčeve navedbe v dopolnitvi zahteve, s katerimi predlaga razveljavitev sporazuma o priznanju krivde, niso utemeljene.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu, ki v izjavi z dne 4. 10. 2016 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B-1.

5Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6Obsojenec uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je sporazum o priznanju krivde podprt z drugimi dokazi v spisu, upoštevalo nedovoljen dokaz. Po obsojenčevih navedbah nedovoljen dokaz glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-312/11-21 z dne 13. 2. 2014 predstavlja profil odvzetega vzorca njegovega DNK, ki ga je policija pridobila iz svoje zbirke podatkov in ga (z namenom ugotovitve identitete storilcev) primerjala z biološkimi sledmi, ugotovljenimi v vzorcu, zbranem pri preiskovanju obravnavanih kaznivih dejanj. Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je bila 1. alineja prvega odstavka 63. člena Zakona o policiji (ZPol) v neskladju z URS, kolikor je omogočala, da so se lahko profili odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, hranili vse do zastaranja kazenskega pregona. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je bil obsojenec že pravnomočno obsojen, zato pridobljen vzorec bioloških sledi obsojenca iz evidence ni v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča. Obsojenec zaključkom sodišča druge stopnje nasprotuje in trdi, da sodišče druge stopnje v razlogih sodbe navaja obsodbe za kazniva dejanja, glede katerih mu ni bil odvzet vzorec DNK, saj gre za sodbi, ki sta mu bili izrečeni pred samim odvzemom DNK vzorca. Navaja, da postopek II K 3258/2010, v katerem je policija prišla do v njeni zbirki hranjenega profila obsojenčeve DNK, še vedno poteka pred Okrožnim sodiščem v Krškem.

7Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da:

- je predsednica senata obsojenca na predobravnavnem naroku dne 18. 11. 2015 skladno z določbo četrtega odstavka 285.b člena ZKP (med drugim) poučila, da bo na naroku, če ne prizna krivde, lahko predlagal izločitev predsednika senata, izločitev dokazov, dokaze, ki naj jih sodišče izvede na glavni obravnavi ter podal druge procesne predloge in se izjavil o načinu poteka glavne obravnave. Predsednica senata je obsojenca poučila, da bo imel v nadaljnjem poteku kazenskega postopka pravico dajati dokazne in druge predloge ter zahtevati izločitev predsednika senata in izločitev dokazov le pod pogojem, da navede utemeljene razloge, zakaj jih ni podal na tem naroku (t. i. prekluzija);

- obsojenec na predobravnavnem naroku dne 18. 11. 2015 krivde ni priznal, zagovornica pa je na naroku podala navedbe o izločitvi dokazov v zvezi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi;

- je obsojenec dne 28. 1. 2016 z okrožnim državnim tožilcem pri Okrožnem državnem tožilstvu v Krškem sklenil sporazum o priznanju krivde. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP ocenilo, da je sporazum o priznanju krivde podprt z drugimi dokazi v spisu. Sodišče je na naroku istega dne sprejelo sporazum ter obsojencu s sodbo izreklo kazensko sankcijo, dogovorjeno v sporazumu;

- sodišče prve stopnje t. i. drugih dokazov (ki podpirajo sporazum o priznanju krivde) v sodbi ni konkretiziralo, zato je ob upoštevanju načela poštenega postopka (fair trial) potrebno domnevati, da sta sporazum o priznanju krivde in izpodbijana pravnomočna sodba podprta tudi z dokazom, katerega nedovoljenost uveljavlja obsojenec.

B-2.

8Predsednik senata sporazum o priznanju krivde sprejme le, če (med drugim) presodi, da je priznanje krivde (v sporazumu) podprto z drugimi dokazi v spisu (2. točka drugega odstavka 450.č člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 285.c člena ZKP). Čeprav se v primeru priznanja oziroma sporazuma o priznanju krivde ne izvaja postopek izločanja nedovoljenih dokazov, predsednik senata zaradi ekskluzijskega pravila (drugi odstavek 18. člena ZKP) pri presoji, ali je priznanje oziroma sporazum o priznanju krivde podprt z drugimi dokazi, ne sme upoštevati nedovoljenih dokazov. Zakonska ureditev vprašanj, na katera mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in ureditev pogojev za sprejem obtoženčevega priznanja krivde oziroma sporazuma o priznanju krivde zahtevata, da predsednik senata še pred razpisom predobravnavnega naroka temeljito preuči celotno dokazno gradivo v spisu. Če obtoženec ni vložil ugovora zoper obtožnico, predsednik senata pa oceni, da ni dovolj dokazov za obtožbo oziroma da obtožba temelji na nedovoljenih dokazih, mora še pred razpisom predobravnavnega naroka po uradni dolžnosti zahtevati odločitev zunajobravnavnega senata (284. člen ZKP)¹ .

9Glede na določbe XXVI.a poglavja ZKP, ki urejajo institut sporazuma o priznanju krivde, obtoženec (drugače kot v primeru priznanja krivde na predobravnavnem naroku) pred sklenitvijo in sprejemom sporazuma o priznanju krivde o prekluziji glede izločitve dokazov praviloma ni poučen (3. do 5. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP). V obravnavanem primeru je bil obsojenec pred sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde na predobravnavnem naroku dne 18. 11. 2015 skladno s četrtim odstavkom 285.b člena ZKP poučen, da bo v primeru, da ne prizna krivde, lahko predlagal izločitev dokazov, v nadaljnjem poteku kazenskega postopka pa bo imel pravico zahtevati izločitev dokazov le pod pogojem, da navede utemeljene razloge, zakaj jih ni podal na tem naroku (t. i. prekluzija). Kot navedeno zgoraj, obsojenec in njegova zagovornica izločitve dokazov, povezanih z obsojenčevim DNK profilom, na predobravnavnih narokih dne 18. 11. 2015 in 28. 1. 2016 nista predlagala. V obravnavani zadevi se tako zastavlja vprašanje vpliva prekluzije (glede izločitve dokazov) na uveljavljanje pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je namenjena varovanju izločitvenih (ekskluzijskih) pravil o nedovoljenih dokazih² .

10Po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP je obramba pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov zaradi prekluzije omejena vse od začetka glavne obravnave. Posledično prekluzija v določeni meri vpliva tudi na uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v pritožbi. Pri presoji vpliva prekluzije na uveljavljanje konkretnega pritožbenega razloga je potrebno upoštevati kavtele kazenskega postopka, ki kljub z novelo ZKP-K (ki se uporablja od 15. 5. 2012) uvedeni prekluziji niso bile spremenjene. Tako je potrebno upoštevati določbo 25. člena URS, ki zagotavlja pravico do polnega pravnega sredstva. Navedena ustavna določba se uresničuje preko določb ZKP, ki urejajo pritožbo kot redno pravno sredstvo v kazenskem postopku (XXIII. poglavje ZKP), pri čemer določbe ZKP glede pritožbenih razlogov in njihovega uveljavljanja kljub uvedbi prekluzije (v smislu njenega vpliva na uveljavljanje pritožbenih razlogov) niso bile spremenjene. Navedeno velja tudi za ekskluzijsko pravilo (drugi odstavek 18. člena ZKP), ki ga mora sodišče po uradni dolžnosti upoštevati v vseh fazah kazenskega postopka. Po presoji Vrhovnega sodišča je v primeru, da je sodišče obdolženca poučilo o prekluziji in mu omogočilo, da uveljavlja izločitev nedovoljenih dokazov, pritožbeno uveljavljanje 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP dovoljeno v primeru, da se sodba opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljen. V primeru, da obramba v pritožbi uveljavlja nedovoljenost drugih dokazov, to je dokazov, ki niso nedovoljeni že na prvi pogled (ki niso prima facie nedovoljeni), mora z verjetnostjo izkazati, da je konkreten dokaz nedovoljen, sicer s pritožbo ob upoštevanju pravil o prekluziji ne more uspeti.

11Po navedbah obsojenca nedovoljen dokaz predstavlja t. i. "primerjalni profil odvzetega vzorca DNK", to je profil odvzetega vzorca obsojenčevega DNK, ki ga je policija pridobila iz svoje zbirke podatkov in ga (z namenom ugotovitve identitete storilcev) primerjala z biološkimi sledmi, ugotovljenimi v vzorcu, zbranem pri preiskovanju obravnavanih kaznivih dejanj. Ker bi sodišče prve stopnje za presojo (ne)dovoljenosti t. i. "primerjalnega profila odvzetega vzorca DNK", moralo opraviti postopek izločanja nedovoljenih dokazov (na primer opraviti poizvedbe v zvezi s preiskovanjem katerega kaznivega dejanja je bil obsojencu odvzet primerjalni profil odvzetega vzorca DNK ipd.), obravnavani dokaz po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja prima facie nedovoljenega dokaza.

12Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec z navedbami v pritožbi in zahtevi, kjer je navedel tudi konkretni postopek, v katerem naj bi mu bil odvzet t. i. "primerjalni profil odvzetega vzorca DNK", z verjetnostjo izkazal, da je bil profil odvzetega vzorca DNK v policijski zbirki podatkov hranjen v nasprotju z navedeno ustavno odločbo.

B-3.

13V obravnavani zadevi naj bi nezakonit dokaz predstavljal t. i. "primerjalni profil obsojencu odvzetega vzorca DNK" - gre za profil odvzetega vzorca obsojenčevega DNK, ki ga je policija pridobila iz svoje zbirke podatkov in ga (z namenom ugotovitve identitete storilcev) v Poročilu o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 2. 6. 2014 primerjala z biološkimi sledmi, ugotovljenimi v vzorcu, zbranem pri preiskovanju obravnavanih kaznivih dejanj. Iz Poročila o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 2. 6. 2014 (stran 3) izhaja, da je bil vzorec biološke sledi, zavarovan dne 9. 4. 2014 pri pregledu osebnega avtomobila znamke Toyota Avensis, reg. št. AA, last S. Š., pobran z volanskega obroča in primerjan s STR NGM profilom obsojenca, pri čemer izvor primerjalnega profila obsojencu odvzetega vzorca DNK v poročilu ni naveden. Iz poročila še izhaja, da je v vzorcu pobranem z volanskega obroča, mešanica bioloških sledi več oseb, pri čemer je obsojenec nedvomno donor ene izmed komponent v mešanici, ugotovljeni v vzorcu, pobranem z volanskega obroča, ta trditev pa velja le ob predpostavki, da obsojenec nima svojega enojajčnega dvojčka.

14Obsojenec je (sicer po poteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti) svoje navedbe o nezakonitosti konkretnega dokaza še dodatno utemeljil z dopisom Policije z dne 14. 11. 2016, iz katerega izhaja, da je bil obsojencu primerjalni vzorec DNK odvzet dne 17. 7. 2008 v zvezi s preiskavo kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in petem odstavku 311. člena KZ, ki ga policija vodi pod št. D-001584844, vzorec pa je vezan tudi na kaznivo dejanje glede drog v obravnavani zadevi. Obsojenec je svoje navedbe še dodatno konkretiziral s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem o delni ustavitvi postopka v zadevi II K 3258/2010, s katerim je sodišče ustavilo postopek za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in petem odstavku 311. člena KZ, postopek se je v tej zadevi nadaljeval le za kaznivo dejanje izsiljevanja. Na podlagi navedenega je potrebno zaključiti, da je bil obsojencu prvi, torej primerjalni vzorec DNK, kot kaže, odvzet v zvezi s kaznivim dejanjem prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države (odvzem vzorca in storitev tega kaznivega dejanja sovpadata tudi časovno, gre za leto 2008), glede katerega je bil postopek pravnomočno ustavljen, zato je mogoče sklepati, da bi moral biti ta profil izbrisan iz policijske zbirke podatkov, pri čemer pa je treba poudariti, da sodišče prve stopnje ni izvajalo postopka izločanja nedovoljenih dokazov.

B-4.

15V konkretni zadevi je obsojenčev DNK povezan s kaznivim dejanjem po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, pri katerem je imel obsojenec vlogo organizatorja prevozov marihuane iz Kosova do Švice. Iz zapisnika o ogledu in preiskavi zaseženih predmetov z dne 17. 3. 2014 izhaja, da je bilo istega dne na mejnem prehodu za mednarodni promet Obrežje v skritih delih vozila VW Golf sive barve, ki ga je vozil A. Š., odkrito in zaseženo bruto osemnajst kilogramov droge konoplja. Iz izjave A. Š. z dne 18. 3. 2014 izhaja, da je prevoz droge organizirala oseba z imenom "D." oziroma "E.". Iz izjave Š.nadalje izhaja, da je osebo, ki mu je organizirala prevoz prepovedane droge konoplja, s pisnim pooblastilom predhodno pooblastil za izterjavo dolga. Š. je povedal, da je ta oseba z njim vseskozi komunicirala po telefonu iz vsaj treh različnih telefonskih številk, da je uredila vozilo za prevoz droge VW Golf, da je bila na prepisu lastništva vozila VW Golf v Domžalah, da je prevzela njegovo vozilo Toyota Avensis v Domžalah, ga po telefonu usmerjala in mu dajala navodila za prevoz prepovedanih drog. Iz poročila o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 25. 4. 2014 izhaja, da so policisti obsojenčevo identiteto ugotovili na podlagi njegovega podpisa na pooblastilu. Iz uradnega zaznamka z dne 3. 4. 2014 in 17. 4. 2014 izhaja, da so policisti obsojenčevo identiteto ugotovili tudi na podlagi telefonskih številk, ki jih je obsojenec uporabljal v komunikaciji s Š. Kot že navedeno, je obsojenec Š. zagotovil vozilo VW Golf za prevoz droge, Š. pa je svoje vozilo Toyota Avensis pustil obsojencu. Iz uradnega zaznamka Policijske postaje Ljubljana Center z dne 8. 4. 2014 ter zapisnikov o ogledu z dne 8. 4. 2014 in 9. 4. 2014 izhaja, da so policisti vozilo Toyota Avensis dne 8. 4. 2014 našli v Ljubljani, v njem pa je bil najden obsojenčev DNK profil. Dejstvo, da je Toyoto Avensis uporabljal obsojenec, pa izhaja tudi iz uradnega zaznamka z dne 3. 4. 2014, saj so policisti obsojenca dne 20. 3. 2014 v tem avtomobilu ustavili med kontrolo prometa.

16Kot že navedeno, je bilo dejstvo, da je vozilo Toyota Avensis v kritičnem času vozil obsojenec, ugotovljeno z uradnim zaznamkom z dne 3. 4. 2014, torej še preden je bil vzorec biološke sledi sploh pobran z volanskega obroča vozila. Obsojenčeva identiteta kot organizatorja prevozov droge, ki v obravnavani zadevi predstavlja odločilno dejstvo, pa je bila ugotovljena na podlagi njegovega podpisa na pooblastilu in telefonskih številk, ki jih je obsojenec uporabljal v komunikaciji s Š. Ker so bili izsledki analize vzorca, pobranega z volanskega obroča, znani šele dne 2. 6. 2014 in so bila dejstva v zvezi z obsojenčevo identiteto predhodno že ugotovljena na podlagi drugih dokazov, obravnavani dokaz predstavlja zgolj podporni dokaz. Tako obremenilnega prispevka primerjalnega profila obsojencu odvzetega vzorca DNK (in Poročila o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 2. 6. 2014) ni mogoče šteti za bistvenega³ , saj ne predstavlja niti odločilnega, toliko bolj pa tudi ne edinega dokaza⁴ niti o obsojenčevi identiteti niti o dejstvu, da je obsojenec v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja vozil vozilo Toyota Avensis, zato konkretnega dokaza kljub izkazani verjetnosti, da gre za nedovoljen dokaz, ni potrebno izločiti iz spisa.

B-5.

17Obsojenec neutemeljeno navaja, da je sporazum o priznanju krivde z okrožnim državnim tožilcem sklenil izključno zaradi psihološkega izsiljevanja in zavajanja. Sporazum o priznanju krivde z dne 28. 1. 2016 so podpisali obsojenec, obsojenčeva zagovornica in okrožni državni tožilec. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 28. 1. 2016 (list. št. 50 spisa) izhaja, da je obsojenec po tem, ko mu je bila prebrana obtožba, izjavil, da je razumel, česa je obtožen in da je sporazum o priznanju krivde odraz njegove volje, ki ga je podpisal prostovoljno. Sodišče je sporazum o priznanju krivde sprejelo in nato na njegovi podlagi izreklo izpodbijano sodbo.

18Po neutemeljenih navedbah obsojenca sporazum o priznanju krivde z dne 28. 1. 2016 ni veljaven, saj je bila v nasprotju z ustnim dogovorom med okrožnim državnim tožilcem in obsojencem, da se s podpisom sporazuma zaključijo vse zadeve zoper obsojenca, vložena kazenska ovadba za kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Skladno z določbo četrtega odstavka 450.a člena ZKP mora biti sporazum o priznanju krivde sklenjen v pisni obliki, zato ustni dogovori, ki jih zatrjuje obsojenec, niso veljavni.

C.

19Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

20Vrhovno sodišče je ugotovilo, da bi bilo zaradi plačila sodne takse ogroženo vzdrževanje obsojenca in oseb, ki jih je obsojenec dolžan vzdrževati, zato je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

¹ Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku z novelo ZPK-K, uvodna pojasnila. GV Založba, Ljubljana, 2012, str. 27 ? 28.
² Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 791.
³ Odločba Ustavnega sodišča Up-754/04 z dne 14. 9. 2006.
⁴ Sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Schenk proti Švici, št. 10862/84 z dne 12. julija 1988 in v zadevi Khan proti Združenemu kraljestvu, št. 35394/97 z dne 12. maja 2000.