VSL Sodba II Cp 75/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 430,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012 dalje do plačila.

II. Tožbeni zahtevek nad zneskom 430,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe 62,40 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od poteka tega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan povrniti toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe 118,71 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženki naložilo, da mu je dolžna plačati 880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012 dalje do plačila. Tožbeni zahtevek nad tem zneskom z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških, sklicuje se na napačno uporabo materialnega prava in predlaga spremembo ali podrejeno razveljavitev sodbe. Navaja, da je tožba nesklepčna, ker tožnik v tožbi ni predložil dokaza o lastništvu kleti, prav tako ni zatrjeval in izkazal lastništva slik. Glede prikrajšanja, ker naj bi svojemu najemniku povrnil stroške zamenjave vetrobranskega stekla, tožnik ni navedel nobenega konkretnega dejstva. Dejstev, na katera se je tožnik skliceval po vložitvi tožbe, pa sodišče ne bi smelo upoštevati. Pritožba poudarja, da se s sklicevanjem na kršitve postopka iz 7., 11., 212. in 451. člena ZPP ne graja relativnih bistvenih kršitev postopka samih po sebi, temveč izpodbija učinke, ki jih imajo te kršitve na pravilno uporabo materialnega prava in predstavljajo poseg v ustavna načela pravne države. Sodišče je nadalje napačno uporabilo materialno pravo pri odločanju o ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke. Glede odškodninskega zahtevka za uničenje umetniških slik pritožba navaja, da namestitev umetniških slik v kleti, ki v nobenem primeru ni primeren prostor za hrambo umetniških del, ni zgolj prispevek tožeče stranke k nastanku škode, temveč razlog za izključitev odgovornosti tožene stranke. Sodišče je spregledalo, da ni vzročne zveze med domnevno opustitvijo tožene stranke (odstranitev vode z njenega parkirišča) in nastalo posledico - škodo na slikah v kleti tožnika, saj se te slike v (katerikoli) kleti sploh ne bi smele nahajati. Za odgovornost tožene stranke za prikrajšanje zaradi povrnitve škode na vozilu tožnikovega najemnika ni materialnopravne podlage. Voda s parkirišča tožene stranke je kapljala skozi skupne dele stavbe, ki so tudi v solasti tožnika, torej ni tožena prava stranka. Glede na delež uspeha tožene stranke v postopku je sodišče napačno odločilo tudi o stroških postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Kadar gre za spor majhne vrednosti, kot v obravnavani zadevi, je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, niti zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče obravnavalo nesklepčno tožbo in s tem napačno uporabilo materialno pravo, ker bi moralo tožbeni zahtevek zaradi tega zavrniti. Pritožba se sklicuje na pomanjkljive tožbene navedbe glede pravotvornih dejstev in predlaganih dokazov, konkretneje pa, da tožnik ni predložil dokaza o lastništvu kleti, da ni zatrjeval in izkazal lastništva slik, da je predlagal neprimeren dokaz o vzročni zvezi med toženi stranki očitano opustitvijo in nastalo škodo na slikah, da v tožbi tudi ni navedel nobenega konkretnega dejstva glede škode zaradi povrnitve stroškov zamenjave vetrobranskega stekla najemniku. Pri nesklepčni tožbi gre za takšne njene vsebinske pomanjkljivosti, ko iz dejstev, ki jih zatrjuje stranka, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja¹. Enako kot prvostopenjsko tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podlage za dvom o sklepčnosti tožbe. Tožnik s tožbo zahteva povrnitev premoženjske škode, ki mu je nastala zaradi pronicanja vode s parkirnih prostorov v lasti tožene stranke v klet oz. parkirni prostor, last tožnika, pri tem pa so bile poškodovane umetniške slike in osebno vozilo najemnika parkirnega mesta. Tožnik je v tožbi navedel, da je lastnik kleti (priložil je zemljiškoknjižni izpisek), ter da je v kleti hranil pohištvo, med drugim tudi nekaj umetniških slik. Prav tako je navedel, da je svojemu najemniku povrnil strošek zamenjave vetrobranskega stekla na njegovem vozilu. Trditve o nesklepčnosti tožbe so povsem brez podlage, saj je tožnik v tožbi navedel dovolj dejstev, ki bi lahko pripeljale do v tožbi uveljavljane pravne posledice. Sicer pa iz pritožbenih trditev očitno izhaja, da tožena stranka v tem okviru predvsem očita prvostopenjskemu sodišču vrsto procesnih kršitev, pri katerih pa gre za relativno bistvene kršitve določb postopka (npr. kršitev določb 7., 11., 212., 451. in drugih členov ZPP), ki pa niso dopusten pritožbeni razlog.

7Prvostopenjsko sodišče je odločitev v tej zadevi oprlo na sledeča dejstva, na katera je pritožbeno sodišče vezano: tožnik je lastnik kleti in parkirnega prostora, ki se nahajata v garažni hiši pod parkirnima mestoma, katerih lastnica je tožena stranka; na parkirnih mestih tožene stranke je dalj časa stala večja količina vode, zaradi tega je začelo zamakati v tožnikovo klet in na parkirno mesto; tožena stranka ni poskrbela za odstranitev te vode, niti ni poskrbela za trajno rešitev, da voda ne bi zamakala; tožena stranka je vedela, da v garažni hiši zamaka, že prej se je večkrat lotila odpravljanja tovrstnih težav; šele po škodnem dogodku so z ustrezno namestitvijo žlebu zamakanje odpravili; tožnik je v kleti hranil štiri umetniške slike, pri dveh so poškodbe nastale zaradi zamakanja v kletni prostor; škoda na parkiranem vozilu je nastala najemniku tožnika, ker je voda kapljala na vetrobransko steklo in pustila madeže; tožnik je stroške za zamenjavo vetrobranskega stekla najemniku povrnil na ta način, da je znesek upošteval pri njegovi obveznosti plačila najemnine.

8Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi določb Obligacijskega zakonika - OZ o neupravičeni obogatitvi (190. člen) tožniku prisodilo 430,00 EUR, kolikor je poravnal najemniku škodo na vozilu (z odpustitvijo plačila najemnine za določeno obdobje) namesto tožene stranke. Po ugotovitvah sodbe je tožena stranka najemniku povzročila škodo na vetrobranskem steklu vozila, ker je, kljub védenju da zamaka skozi strop parkirnega prostora, ravnala malomarno, saj je opustila ne le sprotno odpravljanje zamakanja, pač pa tudi trajno rešitev, ki bi zamakanje odpravilo (postavitev žlebov). Jasne in prepričljive razloge sodbe sodišča prve stopnje o nedopustnem ravnanju tožene stranke (20. in 21. točka obrazložitve) pritožbeno sodišče v celoti povzema kot pravilne. Zato je pravilen zaključek sodbe, da je ugotovljena škoda v vzročni zvezi z opustitvami tožene stranke ter da obstaja vzročna zveza tudi med ugotovljenim prikrajšanjem tožnika, ki je najemniku utemeljeno priznal plačilo škode ter posledično obogatitvijo tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je navedlo pravilne razloge tudi za zavrnitev materialnopravnega ugovora tožene stranke o pomanjkanju njene pasivne legitimacije. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do zamakanja v spodnji etažni del garažne hiše prišlo zaradi nevzdrževanja drugega (gornjega) posameznega etažnega dela garažne hiše. Po oceni pritožbenega sodišča je ključno, da je zemljiškoknjižna lastnica parkirnih prostorov, s katerih je zamakalo, tožena stranka (njena pravna prednica jih je tudi uporabljala v času škodnega dogodka in na njih izvajala nekatera popravila), ne pa dejstvo, da je voda zamakala skozi steno, ki predstavlja tla oz. strop obema etažnima deloma.

9Res pa je prvostopenjsko sodišče sodbo oprlo na zmotno materialnopravno izhodišče (prvi odstavek 131. člena OZ) pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke za škodo na umetniških slikah. Oba v postopku postavljena izvedenca (za likovno umetnost in restavratorstvo) sta v postopku podala enotno mnenje, da je tožnik slike shranjeval v povsem neprimernem prostoru in celo nezaščitene, saj kletni prostori (druga izvedenka si jih je ogledala) niso primerni za kratkoročno ali dolgoročno hrambo umetnin. Sodišče je navedene ugotovitve upoštevalo zgolj pri odločanju o sokrivdi tožnika za nastalo škodo na dveh umetniških slikah in je zato tožniku prisodilo skladno s 171. členom OZ sorazmerno nižjo odškodnino. Pritožba pa ima prav, da je takšno ravnanje tožnika razlog za izključitev odgovornosti tožene stranke, ne pa za njeno deljeno odgovornost². Tožnik je hranil umetniške slike nezaščitene v kleti, to pa je prostor, ki ni namenjen hrambi likovnih del, predvsem ne tistih na papirju. Tožnik niti ni trdil, da morebiti ne bi imel nobene druge možnosti za hrambo (četudi kratkotrajno) umetniških slik. Pritožba ima prav, da povprečno razumen človek tako ne ravna, ter da je takšno hrambo umetniških slik mogoče opredeliti kot ravnanje, ki pomeni privolitev k nastanku škode in izključuje odgovornost tožene stranke. Slednja ne more biti odškodninsko odgovorna za negativne posledice, ki jih objektivno sploh ni mogla predvideti (hramba umetniških slik v kleti).

10Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi glede plačila odškodnine za sporni dve umetniški sliki v znesku 450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. alineja 358. člena v zvezi s 442. členom ZPP). V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi s 442. členom ZPP).

11Uspeh tožeče stranke je zaradi spremenjene odločitve še nekoliko nižji in sicer približno 22%. Takšen procent uspeha narekuje odločitev o stroških postopka v skladu z določbami drugega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je v skladu z določili ZOdvT odmerilo pravdne stroške tožeče stranke na 743,62 EUR, tožene stranke pa na 289,75 EUR (specifikacija je razvidna iz stroškovnikov v spisu na list. št. 272 in 273). Po pobotanju tako odmerjenih pravdnih stroškov glede na uspeh v postopku mora tožnik povrniti toženki 62,40 EUR. Toženka je upravičena tudi do povrnitve polovice pritožbenih stroškov, glede na njen približno polovični uspeh v pritožbenem postopku. Od pravilno priglašenih stroškov v pritožbi mora tožnik povrniti toženki 118,71 EUR. Te mora toženki plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena v zvezi s 332. členom ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

¹ ZPP opredeljuje sklepčnost tožbe v 3. točki prvega odstavka 318. člena, kjer določa, da mora za izdajo zamudne sodbe utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi.
² Pritožba se utemeljeno sklicuje na pravna stališča v odločbi VS RS II Ips 451/2010 z dne 25. 10. 2012, četudi gre za nekoliko drugačno dejansko stanje v navedeni zadevi.