VSL Sodba II Cp 3326/2016

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi:

"1. Ugotovi se, da skupno premoženje tožnika A. A. in B. B. predstavljajo vlaganja v stanovanjsko stavbo na naslovu ..., ki stoji na parc. št. 2 k. o. X in znaša delež tožnika 45 % na navedenem premoženju.

2. Ugotovi se, da je obstajala terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 41.703,62 EUR.

3. Ugotovi se, da je obstajala terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 3.899,88 EUR.

4. Zaradi pobota terjatev iz 2. in 3. točke izreka je tožena stranka kot zemljiškoknjižna lastnica dolžna tožniku iz naslova vlaganj v nepremičnino parc. št. 2 k. o. X plačati znesek 37.803,74 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

5. Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače, se zavrne.

6. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki poravnati nastale pravdne stroške v znesku 1.081,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

7. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti 504,37 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 01100-6370421877 s sklicem 00800370 21602014 (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. 2160/2014), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka."

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 839,68 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da skupno premoženje pravdnih strank predstavljajo vlaganja v stanovanjsko stavbo na naslovu N., Ljubljana, ki stoji na nepremičnini parc. št. 2, k. o. X, in da znaša na navedenem premoženju delež tožnika 45 %. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj tožnikove terjatve do toženke v višini 22.938,62 EUR in obstoj toženkine terjatve do tožnika v znesku 3.899,88 EUR (II. in III. točka izreka). Odločilo je, da je zaradi pobota terjatev iz II. in III. točke izreka toženka kot zemljiškoknjižna lastnica dolžna tožniku iz naslova vlaganj v nepremičnino parc. št. 2, k. o. X, plačati znesek 19.038,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka). V presežku je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 595,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (VI. točka izreka).

2Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. S pripravljalno vlogo z dne 26. 1. 2016 je izrecno zahteval zaslišanje izvedenca C. C. Sodišče ni navedlo razlogov za zavrnitev navedenega dokaznega predloga. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up 680/14 z dne 5. 5. 2016. Okrnjena mu je bila pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnega dokaza. Sodišče je zaslišalo le izvedenko Č. Č. in brez zaslišanja C. C. zaključilo, da je izvedensko mnenje Č. Č. nestrokovno in neprepričljivo. Do prejema izpodbijane sodbe ni vedel, kateremu od obeh postavljenih izvedencev bo sodišče sledilo. Zaključki obeh izvedencev so se bistveno razlikovali. Ker sodišče ni zaslišalo izvedenca C. C., je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Obrazložitev izpodbijane sodbe je v nasprotju z izrekom. V 13. točki obrazložitve je sodišče ugotovilo, da med pravdnima strankam ni sporno, da je bila nepremičnina na ... v letu 2007 prodana za 87.000,00 EUR in da je bila iz navedene kupnine, ki je predstavljala skupno premoženje pravdnih strank, poravnana toženkina osebna terjatev v znesku 41.700,00 EUR. Sodišče se je sklicevalo na judikat II Ips 272/2014 in zavzelo stališče, da ima tožnik v konkretnem primeru do toženke le verzijski zahtevek. Navedena obrazložitev je v izrecnem nasprotju s tožbenim zahtevkom. Tožnik je namreč v tožbi podal verzijski zahtevek. V zadevi II Ips 272/2014 pa je Vrhovno sodišče odločalo o povišanju solastniškega deleža ene izmed pravdnih strank. Izpodbijana sodba ne odgovori na vprašanje, zakaj tožnik od toženke ne more zahtevati povračila denarnega zneska, ki je bil plačan toženkini sestri iz skupnega premoženja. Navedeni znesek bi sodišče moralo upoštevati pri ugotavljanju utemeljenosti višine dajatvenega zahtevka. Ker je sodišče v 32. točki obrazložitve prispevek pravdnih strank za nakup nepremičnine na S. V. upoštevalo pri ugotavljanju višine deleža na skupnem premoženju, so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju.

Pri ugotavljanju utemeljenosti toženkinega pobotnega ugovora je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Ker odločitev o pobotnem ugovoru ni obrazložena, se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče ni upoštevalo tožnikovih trditev iz prve pripravljalne vloge z dne 22. 5. 2013. Izrecno je opozoril, da toženka pri pobotnem ugovoru ni navedla, da je bil kredit porabljen za vlaganja v nepremičnino, ki je predmet tega postopka. Ne pozna kreditne pogodbe, na katero se je toženka sklicevala. Poleg tega sodišče ni obrazložilo odločitve o teku zamudnih obresti. Odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti je materialnopravno zmotna. Toženka ni pojasnila, zakaj naj bi prišel v zamudo s 25. 9. 2012. Z zahtevkom za plačilo zneska v zvezi s pobotnim ugovorom se je seznanil šele z 8. 10. 2012. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP.

Ugovarja pasivni legitimaciji. Nepremičnino parc. št. 2, k. o. X (v nadaljevanju nepremičnina), je pridobila od staršev na podlagi odplačnega pravnega posla. Tožnik je bil seznanjen z izročilno pogodbo, a od njenih staršev ni zahteval ničesar. Ker naj bi vlagal v nepremičnino njenih staršev, bi obogatitveni zahtevek lahko naperil le zoper njiju. Če bi starši z izročilno pogodbo nepremičnino izročili njeni sestri, njena pasivna legitimacija ne bi bila podana. Če bi nepremičnino prodali tretji osebi, tožnik od novega lastnika ne bi mogel uveljavljati denarnega zahtevka.

V nepremičnino je vlagala predvsem ona. S tožnikom je pričela živeti v marcu 1994. Takrat je tožnik prišel k hiši z moškim kolesom, nekaj osebnimi oblačili in 50.000,00 SIT. Poleg študija je ob delu tudi ob večerih hodila pomagat v različne lokale. Verjetno je, da je zaradi izčrpanosti zbolela za rakom. Kmalu po sklenitvi zakonske zveze sta kupila nepremičnino na ... V odgovoru na tožbo je natančno pojasnila, kako sta prišla do kupnine za navedeno nepremičnino. Od staršev je prejela brezobrestno 20.000,00 EUR. Njena lastna sredstva so tvorile tudi prodane delnice v višini 6.000,00 EUR in kupnina, pridobljena s prodajo vozila Renault Megane, ki je bil kupljen na način, da je predhodno prodala svoje vozilo iz obdobja pred sklenitvijo zakonske zveze. Njen doprinos predstavlja tudi dejstvo, da je tožnik v hiši njenih staršev brezplačno bival. Če tožnik ne bi bil poročen z njo, mu njeni starši ne bi omogočili brezplačnega bivanja. Darilo v obliki brezplačnega bivanja so toženkini starši namenili izključno njej.

Ne strinja se z odločitvijo o tožnikovem deležu na skupnem premoženju. Sodišče je v dobro tožnika upoštevalo dvakrat enak kredit, in sicer enkrat v tolarjih, drugič pa v evrih. Toženka priznava, da ni predložila listinskih dokazov o zaslužku z delom na črno. Vendar pa tožnik ni nasprotoval njenim navedbam o tem, da je kmalu po porodu v času porodniškega dopusta pričela pomagati v podjetju B. in služiti denar. Tožnik ni imel pripomb na dejstvo, da je imela višjo plačo od njega. Sodišče bi moralo v skladu s procesnim vodstvom stranke pozvati, da predložijo dohodninske odločbe. Tožnik ni trdil, da je zaslužil toliko kot ona. Posledično bi se morale toženkine neprerekane navedbe šteti za priznane. Če bi tožnik prerekal njene navedbe o višjem zaslužku, bi skušala pridobiti dohodninske odločbe. Ker tožnik ni ugovarjal njenim navedbam o višjem zaslužku, je sodišče kršilo ZPP. Dejstvo, da je imela višje dohodke od tožnika, ni bilo sporno. Izpovedala je, da je bila ves čas zakonske zveze zaposlena in da je bila njena plača, razen v obdobju pripravništva, ves čas višja. Sodišče ni z ničemer obrazložilo, zakaj ji ni verjelo, ko je v obrazložitev sodbe kot gotovo dejstvo zapisalo tožnikovo izpovedbo.

Ne strinja se s stroškovno odločitvijo. Iz 38. točke obrazložitve izhaja zaključek, da je po medsebojnem pobotu tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v višini 2.595,27 EUR. Sodišče pa je v VI. točki izreka odločilo, da mora toženka tožniku povrniti 595,27 EUR pravdnih stroškov. Poleg tega bi sodišče moralo tožniku odmeriti stroške v skladu z Zakonom o brezplačni pravni pomoči. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4Pritožbi sta delno utemeljeni.

5Tožnik od toženke s tožbo zahteva plačilo svojega dela terjatve iz naslova skupnih vlaganj v stanovanjsko hišo na toženkini nepremičnini parc. št. 2, k. o. X (v nadaljevanju nepremičnina).

6V izpodbijani sodbi je ugotovljeno:

- da je zakonska zveza pravdnih strank trajala od leta 1994 do 12. 5. 2011, da sta pravdni stranki opravili adaptacijska dela na nepremičnini v letu 2005, da sta bila v času vlaganj lastnika nepremičnine toženkina starša in da je toženka na podlagi izročilne pogodbe v letu 2007 postala izključna lastnica nepremičnine,

- da sta pravdni stranki v letu 1998 kupili nepremičnino parc. št. 1709/15 k. o. X (v nadaljevanju nepremičnina na ...) s sredstvi "mešane narave" v višini 43.000,00 DEM, in sicer deloma s skupnimi sredstvi, deloma pa s sredstvi iz toženkinega posebnega premoženja,

- da sta pravdni stranki nepremičnino na ... v letu 2007 prodali za kupnino v višini 87.000,00 EUR, da je toženka z navedeno kupnino poravnala svojo osebno terjatev do svoje sestre v višini 41.700,00 EUR in da je bil preostanek kupnine porabljen za tekoče potrebe družine pravdnih strank,

- da je bil prispevek pravdnih strank k nastanku in ohranitvi skupnega premoženja enakovreden in da sta tekom zakonske zveze enakovredno skrbeli za vzgojo in varstvo otrok,

- da sta pravdni stranki za obnovitvena dela najeli posojila, ki sta jih odplačevali s skupnim premoženjem, da so bili njuni dohodki v času zakonske zveze, razen zadnjih pet let pred razvezo, primerljivi, in da je toženka zadnjih pet let pred razvezo prejemala višje dohodke od tožnika,

- da sta toženki njena starša prepustila stanovanjsko stavbo na nepremičnini v brezplačno uporabo in da toženka ni izkazala dejstva, da navedena prepustitev v brezplačno uporabo ni bila namenjena v korist obeh pravdnih strank,

- da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske skupnosti dne 7. 9. 2005 vzeli kredit pri Zvezi Bank v višini 29.500,00 EUR (priloga B 8), da med pravdnima strankama ni bila sporno, da so bila sredstva kreditov porabljena v zvezi s skupnim premoženjem (obnovitvenimi deli), da je toženka od 30. 5. 2011 vsa nakazila mesečnih obrokov v višini 420,00 EUR (16 krat 420,00 EUR) oziroma 6.720,00 EUR izvedla s svojega računa (priloga B 5) in da zaradi tega toženka utemeljeno uveljavlja v pobot terjatev iz naslova plačanega posojila po razvezi zakonske zveze v višini 3.014,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2012 dalje.

7Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženkin ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen. Navedeno stališče je utemeljeno z argumenti, (1) da je toženka v času vložitve tožbenega zahtevka zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, (2) da se je s tem spremenilo premoženjsko razmerje med pravdnima strankama na način, da se skupno premoženje, ki je bilo vloženo v obnovitvena dela, šteje kot vlaganje skupnega premoženja v toženkino posebno premoženje, in (3) da je toženka obogatena v višini, ki predstavlja povečanje vrednosti nepremičnine zaradi skupnih vlaganj pravdnih strank.

8Pri ugotavljanju višine tožbenega zahtevka sodišče ni upoštevalo dejstva, da je toženka iz skupnega premoženja plačala osebno terjatev do svoje sestre. Po stališču izpodbijane sodbe bi lahko tožnik na podlagi navedenega dejstva zoper toženko naperil le verzijski zahtevek. Navedeno stališče je utemeljevano s sklicevanjem na judikat II Ips 272/2014¹, kjer je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da se pri vlaganjih skupnega premoženja v posebno premoženje enega zakonca šteje, da je prišlo do prelivanja vrednosti med premoženjskimi kategorijami in da je izključena možnost transformacije toženkinega posebnega premoženja v skupno premoženje strank.

9Sodišče je določilo deleža pravdnih strank na skupnem premoženju v razmerju 45 % za tožnika in 55 % za toženko. Pri izračunu deležev je upoštevalo dejstvo, da je toženka v nakup nepremičnine na ... vložila posebno premoženje, ki predstavljajo sredstva od prodanega certifikata v višini 6.000,00 DEM, sredstva od osebnega vozila Zastava 125 ter darilo staršev v višini 3.000,00 DEM.

10Za ugotavljanje dejstva o povečanju vrednosti nepremičnine zaradi skupnih vlaganj je sodišče najprej postavilo izvedenko Č. Č. Izvedenka je ugotovila, da se je vrednost nepremičnine zaradi skupnih vlaganj povečala za 77.694,00 EUR. Mnenje je dvakrat dopolnila. Bila je tudi zaslišana. Sodišče je ocenilo, da njeno mnenje ni prepričljivo in mu ni sledilo. Navedeno odločitev je utemeljilo z argumenti, (1) da iz njenega mnenja ni razvidno, katera konkretno zatrjevana vlaganja je upoštevala pri oceni povečane vrednosti nepremičnine, (2) da je napačno upoštevala zgolj vlaganja v stanovanje v nadstropju stanovanjske hiše in (3) da bi morala oceniti tržno vrednost stanovanjske stavbe pred in po adaptaciji. Na toženkin predlog je sodišče postavilo izvedenca C. C., ki je ugotovil, da se je vrednost nepremičnine zaradi skupnih vlaganj povečala za 46.909,00 EUR. Tožnik na izvedenčevo dopolnitev mnenja ni imel pripomb. Sodišče je presodilo, da je izvedenec na tožnikove pripombe obrazloženo in prepričljivo odgovoril in da je njegovo mnenje prepričljivo ter strokovno utemeljeno. Naveden zaključek je utemeljilo z argumenti, (1) da je izvedenec tržno vrednost nepremičnine ocenil na podlagi nabavno vrednostnega načina in na podlagi načina tržnih primerjav ter (2) da je izdelal tržno oceno stavbe pred in po obnovi glede na natančno določen obseg in vrednost vlaganj.

Glede pritožbe tožnika

11Pritožbena navedba o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka in nepopolni ugotovitvi dejanega stanja zaradi neizvedbe tožnikovega dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca C. C. ni utemeljena. Ker izvedenka Č. Č. ni opravila naloge v skladu z navodili, bi tožnik ob ustrezni skrbnosti moral predvideti, da je sodišče toženkinemu predlogu za postavitev drugega izvedenca ugodilo zaradi neprepričljivosti njenega mnenja. Čeprav bi moral v skladu z 286.b členom ZPP neizvedbo dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca C. C. uveljavljati do konca glavne obravnave, tožnik na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni v skladu z ZPP grajal procesnih kršitev. Ker je izvedenec C. C. v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja na tožnikove pripombe prepričljivo odgovoril, tožnik pa po prejemu navedene pisne dopolnitve ni imel nobenih pripomb več, njegovo zaslišanje v smislu 253. člena ZPP ni bilo nujno.² Zaradi tega se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu iz zadeve Up-680/14-27 z dne 5. 5. 2016.

12Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje odločitve o pobotnem ugovoru ni obrazložilo in da se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti, ni utemeljena. V izpodbijani sodbi je namreč ugotovljeno, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze vzeli kredit pri Zvezi Bank v višini 29.500,00 EUR (priloga B 8), da so bila sredstva vseh kreditov porabljena v zvezi s skupnim premoženjem (obnovitvenimi deli) in da je toženka od 30. 5. 2011 vsa nakazila mesečnih obrokov v skupni višini 6.720,00 EUR izvedla s svojega računa (priloga B 5). Z navedenimi ugotovitvami se pritožbeno sodišče strinja. Tožnik v tem pritožbenem postopku ne more uspeti z navedbami, da sporne kreditne pogodbe ne pozna in da toženka ni navedla, da je bil navedeni kredit porabljen za vlaganja v nepremičnino. Toženka je že v pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2012 trdila, da je bil sporni kredit potrošen za adaptacijo stanovanjske hiše³ in da je po razvezi zakonske zveze na račun navedenega kredita plačala 6.720,00 EUR. Navedenega dejstva tožnik v pritožbi konkretizirano ne prereka. Zato pritožbena navedba, da je bilo pri presoji toženkinega pobotnega ugovora dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ni utemeljena.

13Pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo odločitve o teku zamudnih obresti v zvezi s pobotnim ugovorom, ni utemeljena. Sodišče je v 37. točki obrazložitve ugotovilo, da je toženkina terjatev iz pobotnega ugovora zapadla v plačilo 25. 9. 2012. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik obveščen o toženkinem pobotnem ugovoru šele z 8. 10. 2012 ne more vplivati na presojo vprašanja zapadlosti toženkine terjatve. Stališče izpodbijane sodbe, da je toženkina v pobot uveljavljana terjatev zapadla v plačilo s 25. 9. 2012, ni materialnopravno zmotno (drugi odstavek 299. člena OZ).

14Pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Razlogi sodišča so jasni in razumljivi ter omogočajo preizkus sodbe. Obrazložitev izpodbijane sodbe ni v nasprotju z izrekom. Vendar pa tožnik utemeljeno opozarja na dejstvo, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju višine dajatvenega zahtevka upoštevati dejstvo, da je toženka iz skupnega premoženja svoji sestri plačala 41.700,00 EUR. Iz ugotovitev, da je toženka postala izključna lastnica nepremičnine na podlagi izročilne pogodbe in da je svoji sestri na podlagi navedene pogodbe plačala 41.700,00 EUR⁴ iz skupnega premoženja, njena sestra pa se je zato strinjala z izročilno pogodbo (11. člen), ki je s tem postala "polno" veljavna (prvi odstavek 547. člena OZ), izhaja materialnopravni zaključek, da je bilo navedenih 41.700,00 EUR vloženih v nepremičnino, ki predstavlja toženkino posebno premoženje. Ker tvori skupno premoženje tisto povečanje vrednosti posebnega premoženja, ki je nastalo s skupnimi vlaganji pravdnih strank (drugi odstavek 51. člena ZZZDR),⁵ to pomeni, da se je vrednost toženkinega posebnega premoženja zaradi obravnavanega vložka povečala za 41.700,00 EUR. Zaradi teh okoliščin se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu iz zadeve II Ips 272/2014. Ker znaša tožnikov delež na skupnem premoženju 45 %, je tožnik od toženke upravičen iz naslova vlaganj v toženkino posebno premoženje zahtevati še 18.765,00 EUR (45% od zneska 41.700,00 EUR). Zaradi zmotne uporabe drugega odstavka 51. člena ZZZDR je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. in IV. točki izreka na podlagi pete alineje 358. člena ZPP tako spremenilo, da se ugotovi, da je obstajala terjatev tožnika do toženke v znesku 41.703,62 EUR, in da je zaradi pobota terjatev iz II. in III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje toženka dolžna tožniku iz naslova vlaganj v nepremičnino parc. št. 2, k. o. X, oziroma v posebno premoženje toženke plačati znesek 37.803,74 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I.2. točka in I.4. točka izreka). V preostalem delu je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe toženke

15Pritožbena navedba o odsotnosti toženkine pasivne legitimacije ni utemeljena. Razlogi izpodbijane sodbe o obstoju toženkine pasivne legitimacije so materialnopravno pravilni. V konkretnem primeru je bistveno, da je toženka tožnikova nekdanja zakonska partnerka in da je v času vložitve tožbe izključna zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, v katero sta pravdni stranki vlagali sredstva iz skupnega premoženja. Zaradi tega toženka v tem pritožbenem postopku ne more uspeti z navedbo, da sta bila v času vlaganj lastnika nepremičnine njena starša. Ker pravna narava izročilne pogodbe ne more imeti vpliva na dejstvo, da je bila vrednost toženkine nepremičnine povečana zaradi vlaganja sredstev iz skupnega premoženja pravdnih strank, pritožbena navedba, da je izročilna pogodba odplačni pravni posel, ni pravno relevantna.

16Pritožbene navedbe o toženkinem bistveno večjem prispevku k skupnemu premoženju nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku. Toženka ne more uspeti z navedbo, da je od staršev brezobrestno prejela 20.000,00 EUR za nakup nepremičnine na ...V kreditni pogodbi (priloga B 2) sta namreč kot posojilojemalca navedeni obe pravdni stranki, toženka pa v pritožbi tudi ne trdi, da je navedeni znesek vrnila staršema iz svojega posebnega premoženja. Ravno tako toženka ne more uspeti z navedbami, da je v nakup nepremičnine na ... investirala 6.000,00 EUR sredstev iz prodaje delnic in kupnino, prejeto s prodajo vozila Renault Megane, ki je bil kupljen na način, da je predhodno prodala svoje vozilo iz obdobja pred sklenitvijo zakonske zveze. Navedena dejstva je namreč sodišče pri presoji deležev na skupnem premoženju upoštevalo.

17Ker iz dokaznega postopka ne izhaja zaključek, da toženkina starša nista imela namena tožniku zagotoviti brezplačnega bivanja v nepremičnini, toženka ne more uspeti z navedbo, da v primeru, da tožnik ne bi bil poročen z njo, mu njena starša ne bi omogočila brezplačnega bivanja. Toženka v pritožbi niti ne trdi, da tožnik ni imel soglasja njenih staršev za brezplačno bivanje v nepremičnini.

18Pritožbena navedba, da je sodišče v dobro tožnika zmotno upoštevalo dva kredita, ni pravno relevantna. V izpodbijani sodbi je namreč ugotovljeno, da sta stranki vse kredite izplačevali iz skupnih sredstev. Navedenega zaključka pa toženka v pritožbi ne izpodbija.

19Pritožbeno nestrinjanje z odločitvijo o tožnikovem deležu na skupnem premoženju ni utemeljeno. Zmotno je namreč toženkino stališče, da tožnik ni prerekal njenih navedb o prejemanju višjega dohodka. Dejstvo, da naj bi imela toženka ves čas zakonske zveze višje dohodke od tožnika, ni bilo nesporno. Tožnik je namreč trdil, da so bili dohodki strank v času adaptacije hiše približno enaki, kasneje (to je malo pred razvezo) pa so se dohodki toženke povišali.⁶ Navedeno trditev je tožnik potrdil tudi s svojo izpovedbo. Ker materialno procesno vodstvo ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo,⁷ toženka zmotno meni, da bi moralo sodišče v skladu z 285. členom ZPP stranki pozvati na predložitev dohodninskih odločb.

20Pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo dejstva, zakaj ni verjelo toženkini izpovedbi o prejemanju bistveno večjih dohodkov od tožnika, ni utemeljena. Sodišče je odločitev, zakaj ni sledilo toženkini izpovedbi, utemeljilo z argumenti, (1) da toženka ni predložila listinskih dokazov, ki bi potrdili njeno izpovedbo, (2) da toženka ni zanikala tožnikovih honorarnih zaslužkov in (3) da sta bila oba redno zaposlena in sta delala tudi honorarno. Pritožbeno sodišče se z navedenimi argumenti strinja.

21Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče tožniku odmeriti vse stroške v skladu z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ni utemeljena. Ker tožnikov odvetnik ni bil postavljen na podlagi določil ZBPP, je sodišče tožnikove pravdne stroške pravilno obračunalo na podlagi priglašenega stroškovnika. Vendar pa toženka utemeljeno opozarja na dejstvo, da je stroškovna odločitev iz VI. točke izreka v nasprotju z obrazložitvijo iz 38. točke obrazložitve. Sodišče je v 38. točki ugotovilo, da je po medsebojnem pobotanju tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 2.595,27 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v VI. točki izreka pa je odločilo, da je toženka dolžna tožniku poravnati nastale stroške v znesku 595,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

22Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je moralo v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP na novo odločiti o stroških vsega postopka. Odločitev o povrnitvi stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP. Tožnik je uspel z 42 % tožbenega zahtevka⁸, medtem ko uspeh toženke znaša 58 %. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo v skladu s priglašenim stroškovnikom tožniku priznanih 3.098,30 EUR stroškov, toženki pa 4.108,75 EUR. Glede na 42 % uspeh znašajo tožnikovi potrebni stroški 1.301,28 EUR. Glede na 58 % uspeh znašajo toženkini potrebni stroški 2.383,07 EUR. Po pobotanju dolgovanih pravdnih stroškov je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni povrniti 1.081,79 EUR. Zaradi tega je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v VI. točki izreka tako spremenilo, da je tožnik dolžan toženki poravnati pravdne stroške v znesku 1.081,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I.6 točka izreka). V preostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede odločitve o vračilu sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči

23Tožniku je bila na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 10. 2014, opr. št. Bpp 2160/2014, dodeljena redna brezplačna pravna pomoč v obliki oprostitve plačila stroškov enega sodnega izvedenca gradbene stroke. Ker je navedeno dejstvo sodišče prve stopnje spregledalo, je moralo pritožbeno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 46. člena ZBPP⁹ po uradni dolžnosti odločiti o višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka 46. člena ZBPP¹⁰, ki jih mora toženka namesto tožniku povrniti v korist proračuna Republike Slovenije. Ne glede na določbe procesnega zakona o priglasitvi stroškov mora namreč pristojno sodišče pri odločanju o stroških postopka po uradni dolžnosti upoštevati stroške iz prvega odstavka 46. člena ZBPP, ki jih je med sodnim postopkom založila Republika Slovenija, tudi če jih stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, sama ne priglasi.¹¹

24Odločitev o povrnitvi stroškov izvedenke Č. Č temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 46. členom ZBPP. Iz sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči je bilo za povračilo izvedenkinih stroškov izplačanih 1.200,89 EUR.¹² Glede na tožnikov 42 % uspeh znašajo njegovi potrebni stroški iz tega naslova 504,37 EUR. Posledično je toženka dolžna v roku 15 dni v proračun Republike Slovenije povrniti 504,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (I.7. točka izreka).

25Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. V pritožbenem postopku je za tožnika znašala vrednost spornega predmeta 67.061,38 EUR. Ker je v pritožbenem postopku uspel glede zneska v višini 18.765,00 EUR, znaša njegov uspeh 27,9 %. Ker je toženka v pritožbenem postopku uspela le glede stroškovne odločitve, glede glavne terjatve pa je v celoti propadla, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Tožnik je priglasil nagrado za sestavo pritožbe v višini 1.340,80 EUR in nagrado v višini 2% kot pisarniške materialne stroške. Pritožbeno sodišče je tožniku glede na vrednost spornega predmeta priznalo 1.259,20 EUR nagrade za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, skupaj z 22 % DDV 1.560,62 EUR. S sodno takso za pritožbo v višini 1.449,00 EUR znašajo pritožbeni stroški 3.009,62 EUR. Glede na 27,9 % uspeh znašajo tožnikovi potrebni stroški za pritožbeni postopek 839,68 EUR. Toženka je torej dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 839,68 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (III. točka izreka). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. decembra 2006.

¹ Sodba VS RS z dne 19. 3. 2015, opr. št. II Ips 272/2014.
² Glej sodbo VS RS z dne 18. 4. 2011, opr. št. VIII Ips 360/2009.
³ List. št. 31.
⁴ Glej 5. člen izročilne pogodbe (priloga B7), iz katerega izhaja zaključek, da je toženka svoji sestri navedeni znesek izplačala na podlagi izročilne pogodbe.
⁵ Glej sodbo VS RS z dne 23. 6. 2010, opr. št. II Ips 603/2007, 9. odst.
⁶ Glej tožbo, list. št. 2.
⁷ Glej sodbo in sklep VS RS z dne 15.10.2013, opr. št. III Ips 46/2010.
⁸ Tožnik je s tožbo od toženke zahteval plačilo 90.000,00 EUR s pripadki. S tožbenim zahtevkom je uspel v višini 37.803,74 EUR.
⁹ Tretji odstavek 46. člena ZBPP se glasi: O višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka.
¹⁰ Prvi odstavek 46. člena ZBPP se glasi: Stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po šestem odstavku 30. člena tega zakona so stroški sodnega postopka.
¹¹ Drugi odstavek 46. člena ZBPP.
¹² Glej sklepe Okrožnega sodišča v Ljubljani z opr. št. P 2380/2011-II z dne 15. 12. 2014, 12. 2. 2015, 22. 4. 2015 in 28. 9. 2015.