VSL Sodba II Cp 808/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo odškodnine v znesku 1.600,00 EUR v dveh obrokih, in sicer prvi obrok v višini 1.000,00 EUR, ki zapade v plačilo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, drugi obrok pa v višini 600,00 EUR, ki ga mora toženka plačati v enem letu po zapadlosti prvega obroka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo dalje do plačila (I. točka izreka). Toženko je zavezalo k plačilu 560,90 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da tožnica zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni mogla pridobiti certifikata, kar je botrovalo nastanku materialne škode. Pri svoji odločitvi je spregledalo določbo 15. člena Zakona o dopolnitvi zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki je določal, da kdor pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo ali po 40. ali 41. členu tega zakona, postane državljan Republike Slovenije, ko mu je vročena odločba o pridobitvi državljanstva Republike Slovenije. Prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva je tožnica vložila 2. 10. 1992. Ob upoštevanju navedenega zakonskega določila je tožnica postala slovenska državljanka 29. 6. 1993, kar je toženka izrecno izpostavila v odgovoru na tožbo, vendar se sodišče do tega ni opredelilo. Tožnica na presečni dan 5. 12. 1992 - tudi če ne bi bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva - ni izpolnjevala pogojev za pridobitev certifikata, saj tedaj še ni bila državljanka RS. Krivda za to pa ni na strani toženke, temveč tožnice. Škoda, ki naj bi jo tožnica utrpela, ker ni dobila lastniškega certifikata, ni v vzročni zvezi z izbrisom iz registra. Sodišče ni presojalo, ali bi bila tožnica kot hrvaška državljanka, če ne bi bila izbrisana, sicer upravičena do posedovanja slovenskih dokumentov in v čem je protipravno ravnanje. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo le povzelo trditve tožnice o njenem strahu, ker ni imela slovenskega državljanstva in kakršnihkoli dokumentov RS ter da se je bala izgona iz države. Na podlagi njenih navedb je sodišče presodilo, da je bil tožničin strah upravičen, ni pa tega ustrezno obrazložilo. Ugotovilo je, da je tožnica dalj časa trpela bolečine in strah, da bo izgnana, zaradi česar se je porušila njena duševna celovitost. Sodišče sploh ni navedlo nobenih ugotovitev, kakšna (če sploh kakšna) dejanska prikrajšanja pri pravicah in pravnih koristih je tožnica dejansko utrpela. Strah tožnice, ker ni imela državljanstva RS in slovenskih dokumentov, ni škoda, za katero bi bila odgovorna RS, in ni v nobeni vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Ker sodišče ni pojasnilo, v katerih pravicah naj bi bila tožnica prikrajšana, se sodbe v tem delu ne da preskusiti, prav tako se ne da preskusiti sodbe v delu, ki se nanaša na strah pred izgonom iz države, saj je sodišče v tem delu povsem nekritično sledilo tožničinim pavšalnim navedbam. Višina odškodnine je odvisna od ugotovljenega dejanskega stanja in le, če dokazi izkazujejo večji obseg škode od tiste, ki ustreza pavšalnemu znesku odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, sme sodišče določiti višjo odškodnino od pavšalne. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) glede primerne in pravične odškodnine ter zavrnilo ugovor zastaranja v povezavi z 11. členom Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju: ZPŠOIRSP). Izpodbijane sodbe se tako ne da preizkusiti v smeri, ali je tožnica zaradi izbrisa v času od 26. 2. 1992 do 29. 6. 1993, ko je pridobila slovensko državljanstvo, dejansko utrpela večjo škodo od tiste, ki jo je v obliki pavšalnega zneska odškodnine za čas izbrisa v višini 800,00 EUR že dobila poplačano.

3Tožeča stranka na pritožbo ni podala odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka ter te spore racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.

6Tožnica v tej zadevi uveljavlja plačilo denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V tožbi navaja, da jo je toženka 26. 2. 1992 izbrisala iz registra stalnega prebivalstva RS. Po izbrisu je tožnica vložila vlogo za sprejem v državljanstvo RS in je bila z dnem 29. 6. 1993 sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. V upravnem postopku je bila tožnici že priznana odškodnina 800,00 EUR, tožnica pa v tožbi zatrjuje, da ji je zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva nastala večja škoda, in sicer materialna škoda zaradi nezmožnosti pridobitve certifikata v višini 30.000,00 EUR ter nematerialna škoda v višini 10.000,00 EUR zaradi kršitve osebnostnih pravic - pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS), pravice do osebnega dostojanstva iz 34. člena URS ter pravice do svobode gibanja iz 32. člena URS.

7Upravičenec iz ZPŠOIRSP lahko uveljavlja denarno odškodnino v upravnem postopku, lahko pa tudi v pravdnem postopku. Takšno dodatno možnost daje zakon upravičencu, če meni, da mu je nastala večja škoda od tiste, ki mu jo zakon določa v okviru upravnega postopka in lahko to izkaže z običajnimi dokaznimi sredstvi v pravdnem postopku (listine, priče). Enajsti člen ZPŠOIRSP določa, da se za odločanje o denarni odškodnini (v sodnem postopku) zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe, ki urejajo obligacijska razmerja, če ZPŠOIRSP ne določa drugače. S tožbo tožnica, ki ji je bila v upravnem postopku že določena odškodnina v višini 800,00 EUR, uveljavlja odškodnino po 10. členu ZPŠOIRSP, in sicer vtožuje odškodnino v skladu z omejitvijo iz 12. člena ZPŠOIRSP v znesku 1.600,00 EUR. Po 12. členu ZPŠOIRSP je namreč skupna višina denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se določi v sodnem postopku, omejena do trikratnika zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku.

8Glede nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje na podlagi tožničine prepričljive izpovedbe ugotovilo, da je bila tožnica po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ves čas do pridobitve državljanstva prestrašena, napeta in nervozna. Strah jo je bilo, da bo izgnana, v lastni državi se je počutila kot tujka, kar je tožnici povzročalo hudo duševno trpljenje in strah. Na podlagi tako ugotovljenega stanja je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnici nastala nematerialna škoda (179. člen OZ) zaradi škodnih posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb ZPŠOIRSP ne le v upravnem, ampak tudi v sodnem postopku (10. člen). Toženka je namreč s protipravnim ravnanjem, t. j. izbrisom tožnice iz registra stalnega prebivalstva, prekršila tožničine osebnostne pravice, in sicer pravico do svobode gibanja, pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 32., 34. in 35 člena URS.

9Pritožbene navedbe, ki grajajo dokazno oceno tožničine izpovedbe, v postopku spora majhne vrednosti ne predstavljajo dopustnega pritožbenega razloga (458. člen ZPP). Pritožbeni očitek, ki izpodbija materialnopravno ugotovitev o višini nepremoženjske škode v znesku 2.500,00 EUR, ni utemeljen, saj je presoja višine nastale nepremoženjske škode tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna in pravična (179. člen OZ). Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo glede obstoja osnovnih predpostavk civilnega delikta (131. člen OZ) ni utemeljen, prav tako ne pritožbeni očitek v zvezi z ugovorom zastaranja, saj drugi odstavek 11. člena ZPŠOIRSP izrecno določa, da se v postopkih, ko upravičenec uveljavlja denarno odškodnino, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, določbe o zastaranju terjatev iz zakona, ki ureja obligacijska razmerja, ne uporabljajo.

10Pritožba pa utemeljeno uveljavlja materialnopravno zmotnost odločitve o nastanku premoženjske škode zaradi odsotnosti pridobitve certifikata. Po prvem odstavku Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) se lastniški certifikati za brezplačno razdelitev dela družbenega kapitala podjetij izdajo osebam, ki so bili 5. 12. 1992 državljani Republike Slovenije. Glede na to, da tožnica ni trdila, da bi morala biti odločba o sprejemu v državljanstvo izdana pred navedenim dnem, pritožba utemeljeno opozarja na odsotnost vzročne zveze¹ med ugotovljeno protipravnostjo toženkinega ravnanja (izbris iz registra stalnega prebivalstva) in neizdajo certifikata.

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnici zaradi protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva nastala nepremoženjska škoda v višini 2.500,00 EUR. Višina denarne odškodnine za povzročeno škodo pa je v skladu z 12. členom ZPŠOIRSP omejena do trikratnika denarne odškodnine, ki je bila tožnici določena v upravnem postopku, torej 2.400,00 EUR. Zato navedena, sicer materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje glede nastanka materialne škode zaradi nepridobitve certifikata višini 7.500,00 EUR, na pravilnost in zakonitost sodbe, ki je tožnici ob upoštevanju omejitev iz 12. člena ZPŠOIRSO prisodila denarno odškodnino v višini 1.600,00 EUR, ni vplivala.

12Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, popolni in razumljivi, zato očitek pritožbe o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Glede na to, da je tožnici zaradi protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva nastala nepremoženjska škoda v višini 2.500,00 EUR, v upravnem postopku pa ji je bila določena odškodnina 800,00 EUR za čas 16 mesecev izbrisa, ne drži pritožbena navedba, da se sodbe ne da preizkusiti glede dejstva, ali je tožnica dejansko utrpela večjo škodo od tiste, ki ji je bila že izplačana.

13Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).

16O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala višja sodnica posameznica.

¹ Tako tudi VSL sodba in sklep II Cp 1969/2016 z dne 23. 11. 2016.