VSL Sodba II Cp 3315/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v točkah III in IV izreka spremeni tako, da se ta sedaj pravilno glasi:

"III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh plačati 5.377,7 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2012 dalje do plačila.

IV. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se kot neutemeljeno zavrne.

V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.046,9 EUR.".

II. V preostalem se pritožba zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 31. 5. 2016² :

- sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 211128/2012 z dne 2. 1. 2013 v 1. točki in 3. točki izreka razveljavilo (I. točka izreka),

- v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice 6.674,90 EUR, postopek ustavilo (II. točka izreka),

- zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 18.839,50 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.767,90 EUR od dne 15. 8. 2012 do plačila, od zneska 3.767,90 EUR od dne 15. 9. 2012 do plačila, od zneska 3.767,90 EUR od dne 15. 10. 2012 do plačila, od zneska 3.767,90 EUR od dne 15. 11. 2012 do plačila in od zneska 3.767,90 EUR od dne 15. 12. 2012 do plačila (III. točka izreka),

- odločilo, da je dolžan tožnik toženki v roku 15-ih dneh povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 2.318,00 EUR (IV. točka izreka).

2Zoper III. in IV. točko izreka se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov (kot tudi zaradi kršitev mednarodnih konvencij, ki Slovenijo zavezujejo, kršitev Ustave in kršitev EKČP) pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje/odločanje (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da se sodba ne da preizkusiti, ker so njeni razlogi sami s seboj v nasprotju. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Če sodišče meni, da tarife ni, potem mora uporabiti zakon, saj zaradi neobstoja tarif ne morejo biti oškodovani avtorji. Avtorski honorar jim pripada na podlagi 81. člena ZASP. Sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem ekonomsko finančne stroke, ki bi ugotovil in zagotovil ključen podatek in dokaz za neposredno uporabo ZASP in Ustave RS, oziroma bi razmejil enovito tarifo, kot jo je določal Memorandum oziroma na njem temelječe licenčne pogodbe. Poudarja, da je navedel vsa relevantna dejstva, dokaze, podal pravna naziranja in natančno specificiral deleže imetnikov pravic po pogodbah (sklicuje se na 17. in 19. točko svoje druge pripravljalne vloge z dne 5. 6. 2015). Sodišče je arbitrarno in vsebinsko pavšalno zaključilo, da delitev med imetnike pravic ne predstavlja razmerij med njimi, kar ne drži. Če je menilo, da pogodbe, deleži oziroma delilna razmerja med imetniki pravic niso dokazani, bi moralo slediti dokaznemu predlogu s postavitvijo izvedenca. Sodišče je nedopustno zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem ekonomsko finančne stroke, o čemer ni podalo razlogov. Sam je opozarjal na 81. člen ZASP, ki določa običajni honorar, torej plačilo, ki ga je toženka plačevala na podlagi Memoranduma in licenčnih pogodb. Sodišče je vzpostavilo razloge oziroma podlago za uporabo Memoranduma in s tem vezanega običajnega honorarja, vendar slednjega ni uporabilo. Izpodbijana sodba je zato obremenjena s kršitvijo iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da iz Pravilnika 98 izhaja, da se honorar nanaša tudi na glasbo iz avdiovizualnih del, kar pa ne drži. V času sprejemanja Pravilnika v letu 1998 je imel pritožnik dovoljenje zgolj za upravljanje z glasbenimi deli in tako Pravilnik ni mogel zajemati več pravic, kot jih je tožnik imel. Pritožba opozarja na 11. bis člen, na 11. člen ter 12. in 13. člen Bernske konvencije ter na 33. in 104. člen ZASP. Če se neko delo uporabi za namene predelave ali priredbe v avdiovizualno delo, avtor prvotnega dela ne ostane brez avtorskih pravic. V nadaljevanju pojasnjuje naravo avtorske pravice oziroma pravic intelektualne lastnine. Temelj izpodbijane odločitve predstavlja ustavno neskladna razlaga zakona, ki gre v škodo avtorski pravici in dotedanji kontinuiteti njenega varstva ter delovanja kolektivnih organizacij, zaradi katere je tožnik zgolj zaradi razlage izgubil pomemben del avtorsko pravnih upravičenj, kar na kolektivni ravni odraža visoko premoženjsko škodo. S predmetno odločitvijo in argumentacijo je sodišče kršilo 60. člen Ustave, pravico iz ustvarjalnosti in mednarodne konvencije, Direktivo (93/83/EGS), ki Slovenijo zavezujejo. Odločitev ni skladna z načelom varstva avtorske pravice. Sodišče se ne opredeli do navedb, da je toženka in vsi kabelski operaterji več kot 10 let plačevali po tarifi, dogovorjeni v Memorandumu in licenčnih pogodbah. Ignoriralo je voljo strank in njihove dogovore ter nezakonito odločilo, da pritožniku avtorski honorar ne pripada. Na teh podlagah je tožnik zgolj predstavil običajni honorar, saj zahtevek temelji na 81. členu ZASP. Sodišče v tem delu ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja oziroma je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka. Napačno se sklicuje na materialni predpis iz ZASP, saj ne gre za določanje tarife, ampak za primer, kako izračunati honorar, ko tarife ni. Sodišče v nasprotju z Direktivo 93/83/EGS, ki omogoča uporabo načela "vse na enem mestu", torej da se več vrst avtorskih del varuje skupaj in s tem uporabniku poenostavi in poceni pridobitev dovoljenja, ugotavlja, da iz tega razloga memoranduma, dodatka in licenčnih pogodb ni mogoče obravnavati kot skupni sporazum. Obrazložitev v 26. točki je v nasprotju z omenjeno Direktivo. Da je v pogodbah dogovorjena skupna cena (kot zahteva Direktiva), ni utemeljen razlog, da toženka ni dolžna nič plačati. Podana naj bi bila kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklenitev Memoranduma in pozneje izdaja začasnega dovoljenja je bila pogoj, da se je kabelskim operaterjem omogočila zakonita uporaba varovanih del v skladu z omenjeno Direktivo. Sodišče je spregledalo, da je v času sklenitve Memoranduma takrat veljavno besedilo 153. člena ZASP omogočalo sklenitev tarifnih sporazumov med kolektivno organizacijo in uporabniki ali združenji uporabnikov. Tarifni sporazum ni nič drugega kot skupni sporazum, ki ga takratno besedilo ni poznalo zaradi sistema odobrene tarife. Tarifni sporazum je pogodba v odnosu do odobrene tarife s strani Urada, saj odobrena tarifa nima pogodbene narave (Pravilnik iz leta 1998). Sodišče je uporabilo napačen zakon. Ugotovitev sodišča pod točko 21, 26 in 27, ki se opira na aktualni 157. člen ZASP, ni pravilna. Neutemeljeno je odklonilo uporabo Memorandumu in licenčnih pogodb kot tarifnega sporazuma med kolektivnimi organizacijami in ZKOS. Omenjeno združenje ni uporabnik in zavezanec za plačilo nadomestila po ZASP, temveč so to njegovi člani. Zato sklepa v njihovem imenu sporazume. Dogovorjena tarifa ima prednost pred tarifo, določeno s potrditvijo državnega organa.

3Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Zakaj Memorandum o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji iz leta 1999 (v nadaljevanju Memorandum), njegov Dodatek in na njuni podlagi sklenjene licenčne pogodbe ne veljajo več, je v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Njegovemu zaključku oziroma zanj podanimi razlogi pritožba ustrezno (to je jasno) ne oporeka. Predhodno omenjenih dogovorov v obravnavani zadevi zato kot relevantno pogodbeno (to je sporazumno določeno) pravo ni moč uporabiti.³ Povsem enako pa velja tudi za njihovo uporabo v povezavi z 81. členom ZASP,⁴ na katero se (prav tako neutemeljeno) sklicuje pritožnik. V skladu s prvim odstavkom omenjenega člena bi bilo moč avtorski honorar (nadomestilo) kot običajno plačilo določiti s pomočjo (tarifne) vsebine omenjenih dogovorov oziroma plačil, ki so bila na njihovi podlagi v preteklosti opravljena, zgolj v primeru, da to (torej avtorski honorar oziroma nadomestilo) ne bi bilo določeno. Temu pa v konkretnem primeru ni tako.⁵ Kot je to (predvsem v 17. in 33. točki obrazložitve izpodbijane odločbe) ob sklicevanju na ZASP-B⁶ v celoti pravilno pojasnilo prav tako že sodišče prve stopnje, ima (v skladu s prehodno določbe četrtega odstavka 26. člena ZASP-B) naravo skupnega sporazuma o tarifi za uporabo avtorskih del, sklenjenega med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikom (kot so ga predvidele z ZASP-B⁷ spremenjena določba 156. in (posredno tudi) 157. člena) še zmeraj tarifa kolektivne organizacije, ki je veljala na dan uveljavitve ZASP-B. Takšna tarifa pa je bila tudi za kabelsko retransmisijo vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del, sprejetem v letu 1998 (v nadaljevanju Pravilnik iz leta 1998).⁸ Le-te gre zato (v skladu z zakonom) šteti za veljaven skupni sporazum,⁹ ki ga je potrebno uporabiti tudi v konkretnem primeru.¹⁰ Kot je bilo predhodno poudarjeno, je vse to (predvsem v 17. in 33. točki obrazložitve izpodbijane odločbe) pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.¹¹

6Določbe Tarife iz leta 1998 pa je v obravnavani zadevi ne le potrebno, ampak tudi moč uporabiti. Naziranju sodišča prve stopnje (podanem v 33. točki obrazložitve), da Tarife Pravilnika iz leta 1998 v delu, ki se nanaša na avtorski honorar za kabelsko retransmisijo, ni moč uporabiti, ker naj bi iz njega (to je Pravilnika) izhajalo, da se takšen honorar nanaša tudi na glasbo iz avdiovizualnih del, ki jih je v relevantnem obdobju ščitil Zavod AIPA, ni moč slediti. Določbo 2. člena Pravilnika iz leta 1998, ki kot repertoar tožnika (v točki f) opredeljuje tudi glasbo iz avdiovizualnih del, je potrebno upoštevati skupaj s 105. členom ZASP. Iz tega pa je moč razbrati, da se (kakor to v 30. točki obrazložitve posredno omenja tudi sodišče prve stopnje) kot "nedeljiva" sestavina avdiovizualnega dela (zakon govori o soavtorstvu) štejejo le tista glasbena dela, ki so posebej ustvarjena za uporabo v njem (glej 6. točko prvega odstavka). Za kolektivno upravljanje ostalih glasbenih del, uporabljenih v avdiovizualnih delih, pa je upravičen tožnik. Takšni razlagi tarife za kabelsko retransmisijo iz leta 1998 (da se torej nanaša le na kabelsko retransmisijo tistih glasbenih del, ki niso bila posebej ustvarjena za uporabo v avdiovizualnem delu) okoliščina, da je bilo tožniku podeljeno začasno dovoljenje za uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, ne nasprotuje. To dovoljenje mu je bilo namreč (kot to v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje) podeljeno v letu 2001, zaradi česar je jasno, da na vsebino (obseg) tožnikovega¹² repertoarja, opredeljenega v Pravilniku iz leta 1998, in posledično na ustrezno tarifno določbo, ni moglo vplivati. Skratka znesek, ki gre tožniku po določbi 7. točke drugega odstavka II. poglavja Tarife iz leta 1998 (in sicer 42 SIT/0,175 EUR po naročniku), predstavlja "zgolj" odmeno za tista avtorska dela, za kolektivno uveljavljanje katerih je bil upravičen tudi v relevantnem obdobju.

7V skladu s predhodno navedenim gre tožniku za vtoževano obdobje nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del po Tarifi iz leta 1998. Kot je v vlogi (dopolnitvi tožbe) z dne 22. 4. 2015 navedel¹³ tožnik, naj bi imela toženka v tem obdobju 6502 naročnikov (kar je razvidno tudi iz računa št. 12-313-000042 z dne 17. 12. 2012, ki se nahaja v prilogi A3). Ob uporabi minimalnega avtorskega honorarja po naročniku v višini 0,175 EUR¹⁴ znaša nadomestilo za vsakega od petih mesecev (julij 2012 - november 2012) 1.137,85 EUR oziroma skupaj 5.689,25 EUR. Ker je sodišče prve stopnje (v 15. točki obrazložitve izpodbijane odločbe) kot nesporno ugotovilo, da je toženka v relevantnem obdobju glasbena dela priobčevala brez potrebnega dovoljenja tožnika in je tako slednji svoj zahtevek (glej 14. točko njegove dopolnitve tožbe z dne 22. 4. 2015) upravičeno utemeljeval z določbami o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ¹⁵), iz tega razloga do zahtevanega zneska DDV ni upravičen.¹⁶ Pri nepogodbenih razmerjih namreč ne gre za promet blaga ali storitev, ki jih opravi davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti za plačilo (primerjaj 3. člen ZDDV-1¹⁷). Ker prisojeni zneski nadomestila za uporabo avtorske glasbe niso predmet obdavčitve z DDV, ni tožnik v tem oziru napram toženki upravičen ničesar uveljavljati.¹⁸ Je pa bilo potrebno odšteti znesek v višini 311,58 EUR, ki naj bi ga toženka (kakor to v 15. točki obrazložitve izpodbijane odločbe ugotavlja sodišče prve stopnje) iz omenjenega naslova tožniku že plačala. Kot to izhaja iz pregleda prometa, ki ga je priložila ugovoru zoper sklep o izvršbi, naj bi to storila 24. 12. 2012. Ker je iz računa št. 12-313-000042, s katerim je tožnik vtoževano nadomestilo od toženke uveljavljal, razvidno, da naj bi plačilo zapadlo 25. 12. 2012, to pomeni, da je bil omenjeni znesek poravnan pred nastopom zamude. Od neporavnanega zneska v višini 5.377,7 EUR (ki ga je toženka še dolžna plačati) pa je tožnik v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ od 26. 12. 2012 dalje upravičen tudi do zakonskih zamudnih obrestih (378. člen OZ). V predstavljenem oziru je bilo potrebno pritožbi (delno) ugoditi in odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka, posledično pa tudi v stroškovni odločitvi (IV. izreka), ustrezno spremeniti (358. člen ZPP¹⁹). V preostalem pa je to sodišče pritožbo zavrnilo, izpodbijano odločbo pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

8Tožnik je po delnem umiku tožbe z dne 22. 4. 2015 v tem postopku uveljavljal še plačilo glavnice v višini 18.839,50 EUR. Glede na prisojeni znesek 5.377,7 EUR, to pomeni, da je v postopku na prvi stopnji uspel približno 29%, toženka pa 71%. V tem razmerju²⁰ sta dolžni pravdni stranki druga drugi povrniti potrebne stroške postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 154. člena ZPP). Kot je to razvidno iz 36. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, naj bi toženki nastali stroški postopka na prvi stopnji v skupni višini 2.318,00 EUR.²¹ Glede na njen pravdni uspeh ji gre povračilo zneska 1.645,8 EUR. Tožniku, ki se je na zadnjem naroku za glavno obravnavo skliceval na stroške priglašene v dopolnitvi tožbe (z dne 22. 4. 2015), gredo upoštevaje določbe Tarife za odločitev²² relevantnega Zakona o odvetniški tarifi²³ priglašeni stroški za postopek v višini 409,50 EUR, za narok v višini 378,00 EUR, materialni stroški v višini 20,00 EUR, kar z 22% DDV in povračilom sodne takse v višini 1.080,00 EUR skupaj znaša 2.065,15 EUR. Glede na njegov 29% uspeh v postopku na prvi stopnji mu gre povračilo zneska 598,9 EUR. Po pobotanju medsebojno nastalih stroškov je dolžan tožnik toženki povrniti pravdne stroške v višini 1.046,9 EUR.

9Ker je tožnik s pritožbo delno uspel in ker so mu zaradi plačila sodne takse za pritožbeni postopek napram toženki nastali ustrezno višji (pritožbeni) stroški, pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
...

² V zvezi s popravnim sklepom z dne 6. 10. 2016.
³ Iz tega razloga je pritožbeno pojasnjevanje, da naj bi prav sklenitev Memoranduma (v preteklosti) omogočila izvajanje kabelske retransmisije in da je sklepanje tovrstnih dogovorov omogočilo v času njegove sklenitve veljavno določilo 153. člena ZASP, brezpredmetno; naziranje v smislu, da naj bi v njem določena tarifa predstavljala še vedno veljavno pogodbeno pravo, pa neutemeljeno.
⁴ Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Uradni list RS, št. 21/1995, s kasnejšimi spremembami.
⁵ Zaradi česar je brezpredmetno pritožbeno izpostavljanje (vključno z očitkom, da se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo), koliko časa naj bi toženka in ostali kabelski operaterji plačevali po tarifi dogovorjeni v Memorandumu in licenčnih pogodbah, kot tudi nestrinjanje z zaključkom, ki ga je v 26. točki obrazložitve sodišče v prve stopnje naredilo na podlagi ugotovitve, da je bila cena v Memorandumu in dodatku dogovorjena za vse pravice, ki so bile njun predmet (in ne le za tista avtorska dela, ki jih na podlagi zakona in dovoljenja ščiti tožnik).
⁶ Uradni list RS, št. 43/2004
⁷ Glej tudi 6. člen ZASP-D (Uradni list RS, št. 139/2006).
⁸ Uradni list RS, št. 29/98.
⁹ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011. Z ozirom na navedeno (to je jasno vsebino četrtega odstavka 26. člena ZASP-B), pritožbenemu navajanju, da tarifa Pravilnika iz leta 1998 nima pogodbene narave, nikakor ni moč slediti.
¹⁰ Ker je iz tega razloga pritožnikovo sklicevanje na uporabo Memoranduma (in licenčnih pogodb) neutemeljeno, ni (bilo) tudi nobene potrebe po postavitvi izvedenca ekonomsko-finančne stroke, ki naj bi razmejil v njem predvideno enovito tarifo. Prav tako je za odločitev v predmetni zadevi nebistvena narava delilnih razmerij glede nadomestil, ki so se plačevala na podlagi Memorandum in njegovega Dodatka.
¹¹ Sodišče prve stopnje tako ne ugotavlja (kot se to navaja v pritožbi), da tarif(e) ni, ampak le-te(h) (kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju) ni uporabilo zaradi napačnega naziranja, da se v Tarifi iz leta 1998 določen honorar nanaša tudi na glasbena dela, ki jih v relevantnem obdobju ni ščitil tožnik, in da ni kriterija, ki bi omogočal razmejitev nadomestila za avtorska dela, ki jih ščiti slednji, in tistimi, ki jih ščiti Zavod AIPA (glej 33. in 34. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
¹² Kot to v pritožbi navaja tudi sam.
¹³ Da bi toženka tej navedbi ustrezno oporekala, ni razvidno.
¹⁴ Glej določbo 7. točke drugega odstavka II. poglavja Tarife iz leta 1998.
¹⁵ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
¹⁶ Povsem enako bi bilo, če bi šlo za (neposlovni) odškodninski temelj.
¹⁷ Zakon o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 117/2006, s kasnejšimi spremembami.
¹⁸ Glej npr. sodbi VSL I Cp 996/2015 in II Cp 1033/2016.
¹⁹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
²⁰ Da bi zaradi umaknjenega dela tožbe (zahtevka) nastali kakšni stroški (ki bi jih bili stranki uveljavljali v medsebojnem razmerju), ni razvidno. Te bi bilo tudi sicer potrebno obravnavati v kontekstu 158. člena ZPP.
²¹ Pri čemer pritožba tej ugotovitvi (in razlogom zanje) ustrezno ne oporeka.
²² Glede na drugi odstavek 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015).
²³ Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami.