202. člen ZPIZ-2

V okoliščinah obravnavanega primera odprava upravnih odločb ni sprejemljiva, saj bi imela za posledico, kot da o pravici do starostne pokojnine še ne bi bilo odločeno, čeprav je sporna zgolj višina priznane denarne dajatve. V izpodbijani sodbi je pomanjkljivo razlogovano, da je pravna podlaga za razsojo zadeve podana le v določbah od 13. do 24. člena ZPIZ-2 in hkrati pravilno utemeljevano, da bi bilo potrebno v predsodnem postopku postopati po 147. člena ZUP-a in kot predhodno vprašanje razčistiti pokojninsko dobo in v pokojninsko osnovo vštevna nadomestila iz naslova brezposelnosti v letu 2019. Dejstvo je, da socialni spor V Ps 419/2021 o odpravi pravnomočno priznanega nadomestila za brezposelnost, še ni zaključen. Tudi sicer 82. člen ZDSS-1, ki določa, da sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in naloži izdajo novega, izrecno ne narekuje odprave prvostopenjskega. To je potrebno upoštevati tudi v predmetni zadevi, ko pravilnost s prvostopenjsko odločbo priznane starostne pokojnine od dneva izpolnitve pogojev sploh ni vprašljiva, temveč le višina odmerjene denarne dajatve.

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje na stališču, da z dnem 19. 11. 2018 niso nastopili pogoji za prenehanje plačevanja prispevkov za tožnikovo poklicno zavarovanje. Iz odgovora Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. z dne 27. 9. 2021 izhaja, da je tožnik z dnem 19. 11. 2018 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, in sicer po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2, in ne po prvem odstavku tega člena, na katerega se sklicuje pritožba, zato niso odločilne pritožbene navedbe, da naj tožnikova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, ne bi znašala 42 let in šest mesecev. S tem, ko iz obvestila Kapitalske družbe d. d. izhaja, da tožnik z dnem 19. 11. 2018 izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, izhaja tudi ugotovitev, da sredstva na njegovem osebnem računu zadoščajo za izplačevanje pokojnine.

Toženka ni imela nobene podlage, da bi v konkretni zadevi skozi upravni postopek obravnavala tožnikovo upravičenost do izplačila 20% starostne pokojnine. Uveljavitev izplačila 20 % starostne pokojnine je vezana na zahtevo, ki je tožnik ni podal oziroma tega ni uspel dokazati. Tožniku na dan 31. 12. 2000 ni bilo mogoče šteti časa opravljanja kmetijske dejavnosti v trajanju treh mesecev in 16 dni kot pokojninske dobe, posledično zaradi česar tožnik na dan 31. 12. 2000 še ni izpolnil pogoja 25 let pokojninske dobe. Ključno, da tožniku ni mogoče šteti spornega obdobja kot pokojninske dobe že od vložitve vloge je dejstvo, da tožnik v tem obdobju dejansko ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Čas obveznega dodatnega zavarovanja, ne glede na to, da je bil s strani delodajalca plačan prispevek, ni mogoče enačiti z zavarovalno ali pokojninsko dobo v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, niti z delovno dobo iz 53. člena ZPIZ-1. Ključno je, da se dodana doba upošteva le pri ugotavljanju izpolnitve minimalnih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, nima pa vpliva na odmero pokojninske dajatve. Kot pravilna se tako izkaže ugotovitev, da

Iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožniku sodna praksa o možnem in dopustnem prenehanju plačevanja prispevkov (v zvezi s sklepom vlade z dne 19. 1. 2017) znana. Zmotno pa vztraja, da je v njegovem primeru podana posebnost, zaradi katere prenehanje plačevanja prispevkov ne pride v poštev. Ker se je po upokojitvi pri toženki ponovno zaposlil in je bilo v novi pogodbi o zaposlitvi določeno, da mu bo toženka plačevala prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, meni, da je za odločitev sodišča ključna ta pogodbena določba, ne pa zakon. Takšno stališče je zmotno. Okoliščina sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi s pogodbeno dogovorjeno pravico do plačevanja prispevkov nima večje teže kot zakonske določbe, ki to pravico omejujejo.

Dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej, za katero je predvidena vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da tožena stranka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanja plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje sicer plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.

Iz podatkov o trajanju in vrsti tožničine pokojninske dobe ne izhaja, da bi jo (delno) dokupila v smislu določb ZPIZ-2. To ne izhaja niti iz izpisa tožničine pokojninske dobe. Tožena stranka namreč dobo, ki se šteje s povečanjem, zmotno šteje kot dokupljeno dobo, ter je zato tudi ni upoštevala pri ugotavljanju pogojev iz 114. člena ZDR-1. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2). Tožnica bi torej izpolnila pogoj 40 let pokojninske dobe 2. 4. 2020, kar je prej kot v petih letih v smislu določbe 114. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena Zakona o organiziranosti in delu v Policiji predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da tožena stranka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki predvideva situacijo kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.

Ko zavarovanec - član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2. Pogoji za pridobitev pravice do poklicne pokojnine so določeni v prvem in tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2; po prvem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pridobi zavarovanec - član pravico do poklicne pokojnine, ko v skladu z določbami tega zakona njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, znaša 42 let in šest mesecev, po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pa, ko znaša njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, najmanj 40 let in ko glede na skupino delovnega mesta doseže določeno starost. V obeh primerih je določen še pogoj, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca - člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine.

Ko zavarovanec-član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2. Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena ZODPol predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da toženka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.

Zavarovancu, ki je bil vključen v obvezno dodatno zavarovanje po ZPIZ-1 ali v poklicno zavarovanje po tem zakonu, se k dejanski zavarovalni dobi za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine iz obveznega zavarovanja po tem zakonu prizna kot dodana doba poklicnega zavarovanja četrtina obdobja vključenosti v obvezno dodatno zavarovanje po ZPIZ-1 ali v poklicno zavarovanje (2. odstavek 202. člena ZPIZ-2). Po 2. stavku 8. odstavka 202. člena ZPIZ-2 je zavarovanec upravičen do višjega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa po 6. odstavku 37. člena tega zakona, ko izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine iz 4. in 5. odstavka 27. člena tega zakona brez dodane dobe. Čeprav eksplicitna določba 2. stavka 8. odstavka 202. člena ZPIZ-2 velja šele od uveljavitve novele ZPIZ-2B, torej od 1. 1. 2016 dalje, se po splošnih pravnih načelih za priznanje posamezne pravice upoštevajo predpisi, veljavni na dan vložene zahteve, razen če ni za posamezno pravico posebej in drugače določeno. Priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu ne zagotavlja priznanja pravice in odmere starostne pokojnine po predpisih, veljavnih o

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane odločbe toženke z dne 11. 4. 2017, s katero je tožniku prenehala plačevati prispevke za poklicno zavarovanje na podlagi desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki določa, da lahko zavezanec za plačilo preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje za zavarovanca-člana, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine. Jasno je, da se ta določba nanaša ravno na tiste zavarovance, ki kljub izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine nadaljujejo z delom. Zato opozarjanje pritožbe na dejstvo, da tožnik ni prenehal z opravljanjem dela, ni pomembno. Tudi ne gre za nedopustni poseg v pridobljeno pravico. Glede tega ni pomembno opozarjanje na razliko med odločbo z dne 5. 12. 2014 in odločbo z dne 11. 4. 2017. Z izdajo izpodbijane odločbe ni bilo poseženo v tožnikova upravičenja, ki izhajajo iz plačanih prispevkov (bistveno je npr. ravno upravičenje do poklicne pokojnine).

Ko zavarovanec-član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2. Pogoji za pridobitev pravice do poklicne pokojnine so določeni v prvem in tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2; po prvem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pridobi zavarovanec-član pravico do poklicne pokojnine, ko v skladu z določbami tega zakona njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, znaša 42 let in šest mesecev, po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pa, ko znaša njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, najmanj 40 let in ko glede na skupino delovnega mesta doseže določeno starost. V obeh primerih je določen še pogoj, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca-člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine. Eden od pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine je torej, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca-člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine. Poklicna pokojnina se odmeri glede na višino zbranih sredstev na osebnem računu zavarovanca-člana najmanj v višini starostne pokojnine, ki bi jo zavarovanec-član prejel v obvezne

Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena ZODPol predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da toženka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.

Tožnik je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil 2. 1. 2016. Zato je toženec pravilno uporabil predpis, veljaven v času odločanja, to je v času nastanka zavarovalnega primera. Ta določa, da se za ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe upošteva pokojninska doba brez dokupa in brez dodane dobe.

Pravica do izplačila 20 % pokojnine je vezana na izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih oziroma brez upoštevanja dodane dobe obveznega dodatnega in poklicnega zavarovanja. Ker tožnik na dan vložitve vloge teh pogojev ni izpolnjeval, je bil njegov zahtevek za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine utemeljeno zavrnjen.

Odločilno je torej dejstvo, da je bilo o isti dobi s kasneje izdano pravnomočno odločbo že odločeno. Sodišče torej o enakem zahtevku ne more več odločati. Zato je v tem delu skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP tožba utemeljeno zavržena. V ustaljeni sodni praksi so izoblikovani standardi za presojo protipravnih ravnanj državnih organov pri izvajanju oblastne funkcije ob izdaji posamičnih upravnih aktov. Vsaka zmotna uporaba materialnopravnega predpisa ali kršitev procesnega prava še ne pomeni protipravnosti ravnanja organa. Potrebna je kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Brez razumnega razloga bi moralo odstopati od običajne metode dela ali potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi tako morale jasno kazati, da je tožena stranka pri izvajanju svoje funkcije odstopila od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njeno ravnanje potrebno šteti za protipravno v smislu standarda za odškodninsko odgovornost.

Tožnik je sicer izpolnil pogoje za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine že v letu 2015, ker je tedaj dopolnil zahtevano znižano starost iz 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2, določeno za leto 2015. Pogoj pokojninske dobe 40 let pa je dopolnil z upoštevanjem dodane dobe, zaradi česar glede na izrecno določbo osmega odstavka 202. člena ZPIZ-2B, ni mogoče upoštevati ugodnejšega vrednotenja že od 18. 11. 2015 dalje. Tožnik je 40 let pokojninske dobe brez dokupa dopolnil šele 30. 4. 2016, zaradi česar je do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe glede na osmi odstavek 202. člena ZPIZ-2 upravičen od 1. 5. 2016 do 29. 12. 2016.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali sprememba instituta ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe iz 202. člena ZPIZ-2 v že začetem postopku odločanja o zahtevi za starostno upokojitev pomeni poseg v pričakovano pravico tožnika.

Ker se dodana doba glede na 8. točko 7. člena ZPIZ-2 upošteva pri presoji ali tožnik izpolnjuje pogoje za upokojitev, ne pa pri višini, je toženec na podlagi dopolnjene dobe v trajanju 39 let, 2 meseca in 8 dni, torej brez upoštevanja dodane dobe, tožniku pravilno odmeril starostno pokojnino v višini 56 %. Toženec je pravilno upošteval novelirano določbo drugega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki je začela veljati 1. 1. 2016 in je torej že veljala 3. 1. 2016, ko je tožnik izpolnil pogoje za upokojitev skladno z določbo 108. člena ZPIZ-2. Novelirana določba drugega odstavka 202. člena ZPIZ-2 izrecno določa, da ugodnejše vrednotenje po šestem odstavku 37. člena pride v poštev šele tedaj, ko oseba izpolni pogoje za starostno upokojitev brez upoštevanja dodane dobe ter ostane v zavarovanju. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik pogojev za ugodnejše vrednotenje po šestem odstavku 37. člena ne izpolnjuje, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Glede na 39.a člen ZPIZ-2B se pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu, ki ne izpolnjuje pogojev za starostno oziroma predčasno pokojnino po tem zakonu, to je po 27. členu oziroma 29. členu ZPIZ-2 kot splošnem predpisu, ne more priznati.