199. člen ZPIZ-2

Dlje časa trajajoče, nepretrgane vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke (zaporedoma s strani dveh različnih družb IPS), ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko. Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela odgovornost toženke ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska. Toženka tožniku odgovarja kot dejanska delodajalka za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, čeprav se mu za čas formalne zaposlitve pri IPS družbah ne more priznati delovnega razmerja pri toženki.

Na delovnem mestu voznik avtobusa, ki opravlja medkrajevne šolske prevoze, vožnja in z njo povezana opravila (priprava in pregled vozila, čiščenje vozila, itd.) ne presegajo 30 ur na teden (75 % vsega dejanskega delovnega časa), zato tožnik, ki je opravljal delo na tem delovnem mestu, ni izpolnjeval pogojev za vključitev v poklicno zavarovanje.

Prvi odstavek 413. člena ZPIZ-2 kot prehodno ureditev določa, da je za delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, še naprej predpisana obveznost vključitve v poklicno zavarovanje. Ta določba predstavlja neposredno in samostojno pravno podlago za odločanje v primerih, ko nova ureditev (merila, komisija, seznam) še ni bila vzpostavljena. Zato odsotnost uredbe iz četrtega odstavka 199. člena ZPIZ‑2 in neimenovanje komisije iz 201. člena ZPIZ-2 ne pomenita pravne praznine, temveč upravičujeta uporabo prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2, ki zagotavlja kontinuiteto pravnega režima.

Tožnik bi bil upravičen do poklicnega zavarovanja le v primeru, če bi vsaj 80 % dejanskega delovnega časa pri toženki opravljal prevoz potnikov v javnem prometu po vnaprej določenem stalnem voznem redu. Zgolj opravljanje dejavnosti javnega cestnega prometa ne zadostuje za izpolnjevanje pogojev za poklicno zavarovanje in s tem utemeljenost odpovednega razloga zaradi neplačevanja prispevkov.

Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu dimnikar polni delovni čas. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je tožena stranka dolžna plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje toženi stranki z izpodbijano sodbo, ob upoštevanju pravnomočne odločitve v vzorčnem postopku, pravilno naložilo, da tožnika za nazaj vključi v poklicno zavarovanje in za vtoževano obdobje sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje s KAD.

Pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo samo oziroma s pomočjo predlaganega izvedenca (medicine dela) ugotoviti, ali je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal posebna težka in zdravju škodljiva dela, ki utemeljujejo vključitev v poklicno zavarovanje, ni pravilno. Zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje toženec ne more zaobiti na način, da bi se v tem sporu raziskovalo, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik tovornega vozila pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve glede na obstoječo zakonodajo. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje z odločitvijo v obravnavanem sporu počakati do odločitve v ustreznem postopku, ali tožnikovo delovno mesto še izpolnjuje pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje, češ da gre za predhodno vprašanje, od rešitve katerega je odvisna rešitev v obravnavani zadevi (13. člen ZPP).

Ker je toženka tožnika za čas opravljanja del na delovnem mestu vodja tima talilcev vključila v poklicno zavarovanje, saj na tem delovnem mestu opravlja posebno težka in zdravju škodljiva dela; ker ni podala konkretnih navedb o tem, katera delovna opravila, ki jih tožnik opravlja na delovnem mestu vodja tima talilcev, ki so zdravju tako škodljiva in posebno težka, da je ocenila, da so posledično izpolnjeni pogoji za poklicno zavarovanje po Ugotovitvenem sklepu, pa jih tožnik predhodno na delovnem mestu vodja topilcev ni opravljal; in ker je tožnik zatrjeval in izpovedal, da so dela in naloge obeh navedenih delovnih mest enake, kar potrjuje primerjava opisa del in nalog teh delovnih mest, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik tudi za delo na delovnem mestu vodja topilcev upravičen do poklicnega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage, saj ni navedel, na katerem delovnem mestu je bil zaposlen pred decembrom 2017 niti ne, katera dela in naloge je v tem času opravljal, od česar je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja in sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje ter za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za to obdobje. Ker je toženka tožnika za čas opravljanja del na delovnem mestu talilec vključila v poklicno zavarovanje, ker na tem delovnem mestu opravlja posebno težka in zdravju škodljiva dela; in ker toženka ni podala konkretnih navedb o tem, katera delovna opravila, ki jih tožnik sedaj opravlja na delovnem mestu talilec, so zdravju tako škodljiva in posebno težka, da je toženka kot delodajalec ocenila, da so izpolnjeni pogoji za poklicno zavarovanje po Ugotovitvenem sklepu, pa jih tožnik predhodno na delovnem mestu topilec ni opravljal; in ker je tožnik zatrjeval in izpovedal, da so dela in naloge obeh delovnih mest enake, kar potrjujeta tudi opisa del in nalog teh delovnih mest v spisu, je sodišče prve stopnje p

V Sklepu o določitvi delovnih mest predpisanega pogoja, da voznik avtobusa v mestnem prometu (torej tudi tožnik) prebije na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanske vožnje (premikanje vozila) morale obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa. Prav tako ni dopustno preverjanje v sodnem postopku, ali posamezni voznik avtobusa izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da bi bilo nepotrebno ugotavljanje, ali je tožnik v vsakem posameznem letu izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega Sklepa, za kar se zavzema pritožba. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 8. 2011 (pri delodajalcu prenosniku) vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženec pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehal.

Delavec mora pred vložitvijo tožbe pri delodajalcu uveljavljati ustrezno prijavo v poklicno zavarovanje kot procesno predpostavko (po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1) le, če mu poklicno zavarovanje še ni bilo priznano in vanj še ni bil vključen, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo podano. Toženka ne more zaobiti zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje.

Za delovno mesto, na katerem so tožniki zaposleni, ni bilo po predpisanem postopku ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Tudi če bi se pri toženki v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa, to na odločitev ne bi imelo vpliva. Dopustno tudi ni preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa, oziroma upoštevati le čas vožnje. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu, zato sodišče tega pogoja pravilno ni preverjalo.

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje na stališču, da z dnem 19. 11. 2018 niso nastopili pogoji za prenehanje plačevanja prispevkov za tožnikovo poklicno zavarovanje. Iz odgovora Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. z dne 27. 9. 2021 izhaja, da je tožnik z dnem 19. 11. 2018 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, in sicer po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2, in ne po prvem odstavku tega člena, na katerega se sklicuje pritožba, zato niso odločilne pritožbene navedbe, da naj tožnikova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, ne bi znašala 42 let in šest mesecev. S tem, ko iz obvestila Kapitalske družbe d. d. izhaja, da tožnik z dnem 19. 11. 2018 izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, izhaja tudi ugotovitev, da sredstva na njegovem osebnem računu zadoščajo za izplačevanje pokojnine.

Tožnik utemeljuje, da mu delodajalec (tožena stranka) na podlagi delovnega razmerja ni plačal prispevkov za poklicno zavarovanje. Spor ne izhaja iz zavarovalnega, temveč iz delovnega razmerja. Plačilo prispevkov za obvezno zavarovanje je ena izmed delodajalčevih obveznosti iz delovnega razmerja. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v zadevi R 27/2010, je delavec upravičen do bruto plače, davke in prispevke zanj pa je od bruto plače dolžan odvesti delodajalec. Tudi iz drugega odstavka 8. člena ZPIZ-2 izhaja, da poklicno zavarovanje financirajo delodajalci. Gre za individualni delovni spor po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega odločanje je stvarno pristojno delovno sodišče.

Tožnik ne izpodbija odločitve ali dejanja državnega organa ali nosilca javnih pooblastil, da bi šlo za socialni spor po 58. členu ZDSS-1, ampak zahteva plačilo prispevkov v posledici nepriznavanja vključitve v poklicno zavarovanje s strani delodajalca. Zato gre prvenstveno za spor delavca zoper delodajalca, četudi predmet spora ni tipično delovnopravne narave (kot bi bil npr. v primeru vtoževanja plač), saj so pravice, povezane s poklicnim zavarovanjem, socialne.

Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem so bili tožniki zaposleni, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi otežene uporabe) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.

Kot pravilno opozarja pritožba, tožnik ne izpodbija odločitve ali dejanja državnega organa ali nosilca javnih pooblastil, da bi šlo za socialni spor po 58. členu ZDSS-1, ampak zahteva plačilo prispevkov v posledici nepriznavanja vključitve v poklicno zavarovanje s strani delodajalca. Zato gre prvenstveno za spor delavca zoper delodajalca, četudi predmet spora ni tipično delovnopravne narave (kot bi bil npr. v primeru vtoževanja plač), saj so pravice, povezane s poklicnim zavarovanjem, socialne.

Obveznost vključitve v poklicno zavarovanje in obveznost obračuna ter plačila prispevkov je obveznost delodajalca do delavca, zato gre za delovni spor - čeprav se vsebina spora v končni posledici veže na pravico do poklicne pokojnine kot pravico iz socialnega področja.

Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi otežene uporabe) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremen