200. člen ZPIZ-2

Dlje časa trajajoče, nepretrgane vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke (zaporedoma s strani dveh različnih družb IPS), ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko. Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela odgovornost toženke ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska. Toženka tožniku odgovarja kot dejanska delodajalka za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, čeprav se mu za čas formalne zaposlitve pri IPS družbah ne more priznati delovnega razmerja pri toženki.

Upravljavska provizija je po svoji vsebini in namenu plačilo upravljavcu za storitve upravljanja. To plačilo upravljavcu po naravi stvari pokriva stroške izvajanja te storitve, a vendarle gre v razmerju upravljavec - zavarovanec za plačilo storitve upravljanja, ki je urejeno v 260. členu ZPIZ-2. Določba 261. člena ZPIZ-2 pa se nanaša na preostale stroške v zvezi z upravljanjem, ki jih je upravljavec upravičen zaračunati poleg upravljavske provizije (prvi odstavek 261. člena) in torej vir za njihovo pokrivanje ni upravljavčev prihodek iz naslova provizije. Že način zaračunavanja upravljavske provizije, ki je pavšalen na vsa sredstva kritnega sklada, kaže na to, da gre za plačilo za opravljanje storitve, za razliko od ostalih stroškov v zvezi z upravljanjem po 261. členu ZPIZ-2, kjer zakon pavšala ne določa, kar kaže na njihovo zaračunavanje po višini stroška.

Pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo samo oziroma s pomočjo predlaganega izvedenca (medicine dela) ugotoviti, ali je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal posebna težka in zdravju škodljiva dela, ki utemeljujejo vključitev v poklicno zavarovanje, ni pravilno. Zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje toženec ne more zaobiti na način, da bi se v tem sporu raziskovalo, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik tovornega vozila pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve glede na obstoječo zakonodajo. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje z odločitvijo v obravnavanem sporu počakati do odločitve v ustreznem postopku, ali tožnikovo delovno mesto še izpolnjuje pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje, češ da gre za predhodno vprašanje, od rešitve katerega je odvisna rešitev v obravnavani zadevi (13. člen ZPP).

Ker je toženka tožnika za čas opravljanja del na delovnem mestu vodja tima talilcev vključila v poklicno zavarovanje, saj na tem delovnem mestu opravlja posebno težka in zdravju škodljiva dela; ker ni podala konkretnih navedb o tem, katera delovna opravila, ki jih tožnik opravlja na delovnem mestu vodja tima talilcev, ki so zdravju tako škodljiva in posebno težka, da je ocenila, da so posledično izpolnjeni pogoji za poklicno zavarovanje po Ugotovitvenem sklepu, pa jih tožnik predhodno na delovnem mestu vodja topilcev ni opravljal; in ker je tožnik zatrjeval in izpovedal, da so dela in naloge obeh navedenih delovnih mest enake, kar potrjuje primerjava opisa del in nalog teh delovnih mest, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik tudi za delo na delovnem mestu vodja topilcev upravičen do poklicnega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage, saj ni navedel, na katerem delovnem mestu je bil zaposlen pred decembrom 2017 niti ne, katera dela in naloge je v tem času opravljal, od česar je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja in sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje ter za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za to obdobje. Ker je toženka tožnika za čas opravljanja del na delovnem mestu talilec vključila v poklicno zavarovanje, ker na tem delovnem mestu opravlja posebno težka in zdravju škodljiva dela; in ker toženka ni podala konkretnih navedb o tem, katera delovna opravila, ki jih tožnik sedaj opravlja na delovnem mestu talilec, so zdravju tako škodljiva in posebno težka, da je toženka kot delodajalec ocenila, da so izpolnjeni pogoji za poklicno zavarovanje po Ugotovitvenem sklepu, pa jih tožnik predhodno na delovnem mestu topilec ni opravljal; in ker je tožnik zatrjeval in izpovedal, da so dela in naloge obeh delovnih mest enake, kar potrjujeta tudi opisa del in nalog teh delovnih mest v spisu, je sodišče prve stopnje p

Tožniki so 2. 3. 2020 vložili tožbo za vključitev v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov za čas od 1. 11. 2005 do 31. 12. 2012 (gre za obdobje, ko so bili zaposleni pri pravnem predniku toženca). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da vtožujejo terjatev iz delovnega razmerja, ki je zaradi poteka petletnega zastaralnega roka iz 202. člena ZDR-1 zastarala, kar utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje na stališču, da z dnem 19. 11. 2018 niso nastopili pogoji za prenehanje plačevanja prispevkov za tožnikovo poklicno zavarovanje. Iz odgovora Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. z dne 27. 9. 2021 izhaja, da je tožnik z dnem 19. 11. 2018 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, in sicer po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2, in ne po prvem odstavku tega člena, na katerega se sklicuje pritožba, zato niso odločilne pritožbene navedbe, da naj tožnikova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, ne bi znašala 42 let in šest mesecev. S tem, ko iz obvestila Kapitalske družbe d. d. izhaja, da tožnik z dnem 19. 11. 2018 izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, izhaja tudi ugotovitev, da sredstva na njegovem osebnem računu zadoščajo za izplačevanje pokojnine.

V tej zadevi tožena stranka ni nosilka javnih pooblastil in torej tudi ni izdana odločba v okviru izvajanja javnih pooblastil, ki bi jo izpodbijal tožnik. Ko gre za spor o pravicah iz sistema socialne varnosti se namreč odloča po posebnih upravnih postopkih z upravno odločbo, ki jo v okviru izvrševanja z zakonom podeljenih javnih pooblastil izda posamezni pristojni nosilec iz sistema socialne varnosti. Povsem jasno je, da tožnik kot delavec od svojega delodajalca (tožene stranke) zahteva, da izpolni obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja (vključitev v poklicno zavarovanje ter plačilo prispevkov). Gre torej za individualni delovni spor po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega odločanje je stvarno pristojno delovno sodišče.

Tožnik utemeljuje, da mu delodajalec (tožena stranka) na podlagi delovnega razmerja ni plačal prispevkov za poklicno zavarovanje. Spor ne izhaja iz zavarovalnega, temveč iz delovnega razmerja. Plačilo prispevkov za obvezno zavarovanje je ena izmed delodajalčevih obveznosti iz delovnega razmerja. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v zadevi R 27/2010, je delavec upravičen do bruto plače, davke in prispevke zanj pa je od bruto plače dolžan odvesti delodajalec. Tudi iz drugega odstavka 8. člena ZPIZ-2 izhaja, da poklicno zavarovanje financirajo delodajalci. Gre za individualni delovni spor po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega odločanje je stvarno pristojno delovno sodišče.

Tožnik ne izpodbija odločitve ali dejanja državnega organa ali nosilca javnih pooblastil, da bi šlo za socialni spor po 58. členu ZDSS-1, ampak zahteva plačilo prispevkov v posledici nepriznavanja vključitve v poklicno zavarovanje s strani delodajalca. Zato gre prvenstveno za spor delavca zoper delodajalca, četudi predmet spora ni tipično delovnopravne narave (kot bi bil npr. v primeru vtoževanja plač), saj so pravice, povezane s poklicnim zavarovanjem, socialne.

Tožnik kot delavec od svojega delodajalca (tožene stranke) zahteva, da izpolni obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja (vključitev v poklicno zavarovanje ter plačilo prispevkov). Gre torej za individualni delovni spor po točki b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega odločanje je stvarno pristojno delovno sodišče.

Kot pravilno opozarja pritožba, tožnik ne izpodbija odločitve ali dejanja državnega organa ali nosilca javnih pooblastil, da bi šlo za socialni spor po 58. členu ZDSS-1, ampak zahteva plačilo prispevkov v posledici nepriznavanja vključitve v poklicno zavarovanje s strani delodajalca. Zato gre prvenstveno za spor delavca zoper delodajalca, četudi predmet spora ni tipično delovnopravne narave (kot bi bil npr. v primeru vtoževanja plač), saj so pravice, povezane s poklicnim zavarovanjem, socialne.

Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi otežene uporabe) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremen

Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za to, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči, ker tožnik pred njeno vložitvijo ni uveljavljal varstva svojih pravic pri toženi stranki. Ker je bil tožnik predhodno že vključen v sistem poklicnega zavarovanja oziroma so mu bili do februarja 2012 plačani prispevki za to zavarovanje in gre za terjatev, ki je povsem jasno izražena v denarju, gre za čisto denarno terjatev, ki jo je mogoče uveljavljati neposredno pred sodiščem in za uveljavljanje sodnega varstva ni potrebno predhodno varstvo pravic pri delodajalcu po prvem odstavku 200. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje pravilno izhaja iz pogojev za izdajo svetovalnega mnenja in poskuša prikazati neenotnost sodne prakse o pravnem vprašanju, ki ga postavi, vendar neutemeljeno. Pri naštevanju in prikazu odločb višjih sodišč in vrhovnega sodišča namreč odločanje sodišč o plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje pomeša z odločanjem sodišč o prispevkih za obvezno pokojninsko in druga zavarovanja, ki se plačujejo iz bruto plač oziroma nadomestil plač delavca. Sodišče prve stopnje torej primerja neprimerljivo, na tej podlagi pa neustrezno utemeljuje neenotnost prakse višjih sodišč, ki bi lahko vodila do svetovalnega mnenja o vprašanju, ki ga zastavlja. Sodišče prve stopnje bo moralo pri odločanju v sporu upoštevati ureditev in dograjevanje ureditve sistema poklicnega zavarovanja, pa tudi to, da je za spore o plačevanju prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (sedanje poklicno zavarovanje) še vedno določena pristojnost sodišča v socialnem sporu (7. člen ZDSS-1), dejstvo, da gre po vsebini oziroma v bistvu tudi v tej zadevi za spor, ki se nanaša na področje obveznega (pokojninskega) zavarovanja in prispevkov za takšno zavarovanje (torej po vsebini za socialn

Če torej tudi za obravnavani primer lahko rečemo, da tožnik v bistvu zahteva plačilo prispevkov ter sledimo stališču o čisti denarni terjatvi iz delovnega razmerja, nas to privede do hitre rešitve o upoštevanju 202. člena ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, kar posledično odpravlja dileme o nezastarljivosti, ki jih uveljavlja pritožba tožnika. Tudi sodišče prve stopnje je pojasnilo kontrahirno dolžnost - skleniti pogodbo v korist tožnika kot tretjega (126. člen OZ), da toženka s KAD sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta in tožnika prijavi v poklicno zavarovanje oziroma ga vključi v pokojninski načrt. Vendar pa ne gre za problematiko, ki bi bila odločilna za sprejem odločitve v obravnavanem primeru - ne glede temelja, ne glede zastaranja. V obravnavanem primeru plačilo prispevkov temelji na prehodni določbi ZPIZ-2, ne na zahtevi za sklenitev pogodbe, v posledici katere naj bi šele nastala obveznost plačila prispevkov. Zato načeloma pravilno poudarjanje pritožbe, da je pravna podlaga plačevanja prispevkov pogodbena, v tem sporu ni odločilno. Prav tako v tovrstnih sporih, predmet katerih je (tudi) plačilo prispevkov, ne

Prispevki, ki jih mora za zavarovance plačevati delodajalec na osebni račun zavarovanca – člana, predstavljajo dohodek, ki pa se na podlagi 200. člena ZPIZ-2 in v povezavi s 1. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 ne všteva v davčno osnovo. Pri izplačilu odkupne vrednosti enot premoženja iz osebnega računa zavarovanca – člana pa gre za izplačilo pravice iz naslova zavarovanja, za pridobitev dohodka, s katerim lahko zavezanec razpolaga, v obravnavanem primeru, skladno s petim odstavkom 15. člena ZDoh-2, za dohodek leta 2016.

ZPIZ-2 določa pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje. Prvi odstavek 201.a člena ZPIZ-2 predvideva, da bo minister, pristojen za delo, imenoval komisijo, pristojno za ugotavljanje, ali pri zavezancu obstajajo delovna mesta iz drugega ali tretjega odstavka 199. člena ZPIZ-2, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, ki pa še ni bila imenovana, prav tako Vlada Republike Slovenije v soglasju s socialnimi partnerji še ni določila meril in kriterijev iz četrtega odstavka 199. člena ZPIZ-2 oziroma izdala uredbe, s katero bi se določila merila in kriteriji za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena tega zakona ter način in financiranje dela komisije iz 201. in 201.a člena tega zakona. Zato je treba pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje, upoštevati stanje pred uveljavitvijo ZPIZ-1, glede na določbo prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2, ki določa, da so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Voznikom avtobusov se ob določenih pogo