VDSS Sodba Pdp 580/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavi odločba toženke št. ... z dne 11. 4. 2017, ter da mu je toženka dolžna še naprej obračunavati in plačevati prispevek za zavarovalno dobo s povečanjem po stopnji 8,00 %, za povečanje od 12 do 16 mesecev od vsakokratnega zneska bruto plače za čas od 1. 5. 2017 dalje. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki plačati stroške postopka 642,60 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče napačno presodilo, kakšne pravice mu pripadajo glede na delo, ki ga opravlja. Pravica do spornega prispevka je vezana na formacijsko dolžnost in opravljanje konkretnih nevarnih nalog, ki jih še naprej opravlja. Če zavarovanci tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev poklicne pokojnine, opravljajo dela, za katera so upravičeni do plačevanja prispevkov, jim morajo biti ti prispevki plačani. Ni pomembno, ali je tožnik izpolnil pogoje za poklicno pokojnino. Odločba z dne 5. 12. 2014, s katero je bila tožniku pravica priznana, je v neskladju z odločbo z dne 11. 4. 2017, s katero mu je bila pravica ukinjena. Gre za poseg v pridobljene pravice. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka, glede katere pa je sodišče tudi napačno uporabilo vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, ki velja od 6. 4. 2019. Za storitve pred tem datumom bi bilo treba uporabiti vrednost točke 0,49 EUR. Prav tako toženkina vloga z dne 20. 10. 2017 ni bila potrebna, saj je v njej le dopolnila navedbe iz odgovora na tožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, toženki pa naloži plačilo njegovih pravdnih stroškov.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. 1. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je odločilna dejstva (ključno je zlasti dejstvo, da je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine), pravilno ocenilo kot nesporna, saj je za odločitev v zadevi bistveno zlasti pravno vprašanje dopustnega ravnanja toženke.

7Toženka je 5. 12. 2014 izdala odločbo, s katero je tožnika imenovala na formacijsko dolžnost načelnik oddelka v Generalštab Slovenske vojske ... S to odločbo je med drugim odločila, da ima tožnik za čas razporeditve na to formacijsko dolžnost pravico do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja 12/16. Dne 11. 4. 2017 pa je izdala odločbo št. ..., s katero je odločila, da se tožniku od 1. 5. 2017 dalje preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje. V obrazložitvi te odločbe je navedla, da je tožnik 4. 4. 2017 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine ter se sklicevala na deseti odstavek 202. člena PIZ-2.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane odločbe toženke z dne 11. 4. 2017, s katero je tožniku prenehala plačevati prispevke za poklicno zavarovanje na podlagi desetega odstavka 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Slovenije (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl.), ki določa, da lahko zavezanec za plačilo preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje za zavarovanca-člana, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine. Jasno je, da se ta določba nanaša ravno na tiste zavarovance, ki kljub izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine nadaljujejo z delom. Zato opozarjanje pritožbe na dejstvo, da tožnik ni prenehal z opravljanjem dela, ni pomembno.

9Tudi ne gre za nedopustni poseg v pridobljeno pravico. Glede tega ni pomembno opozarjanje na razliko med odločbo z dne 5. 12. 2014 in odločbo z dne 11. 4. 2017. Z izdajo izpodbijane odločbe ni bilo poseženo v tožnikova upravičenja, ki izhajajo iz plačanih prispevkov (bistveno je npr. ravno upravičenje do poklicne pokojnine). Tožnik lahko zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine kadarkoli uveljavi pravico do poklicne pokojnine in mu tako ne bo več treba opravljati nalog, zaradi katerih mu je bila toženka do izdaje zakonite izpodbijane odločbe dolžna plačevati prispevke za poklicno zavarovanje na podlagi 60. člena Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 67/2007 in nasl.). Ravno zaradi desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2 pa ni možno pritrditi tožniku, da mu je toženka dolžna še naprej, zgolj zato, ker ni prenehal z opravljanjem dela pri njej, plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Navedena določba ZPIZ-2 odraža namen poklicnega zavarovanja, ki je v tem, da pridobijo tisti, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela ter dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati, pravico do poklicne pokojnine prej, kot bi pridobili pravico do starostne pokojnine. Ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, torej ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje.

10V posledici pravilne odločitve o glavni stvari, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, ki jih je tožnik zaradi neuspeha v pravdi dolžan povrniti toženki (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik napačno trdi, da toženkina prva pripravljalna vloga ni bila potrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj se je poleg relevantnih navedb nanašal tudi na dokazne predloge. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na Sklep o spremembi vrednosti točke (Ur. l. RS, št. 22/2019) v višini 0,60 EUR, kar velja od 6. 4. 2019. Pritožba zmotno meni, da je treba točke za storitve, opravljene do 6. 4. 2019, pomnožiti z 0,49 EUR. Toliko je namreč do takrat znašala vrednost točke po 13. členu Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Odvetnik je upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po Odvetniški tarifi (prvi odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu – ZOdv, Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.). Vrednost storitve je določena s številom točk (prvi odstavek 4. člena OT), cena storitve pa je vsota točk za vsako posamezno storitev, pomnožena z vrednostjo točke (prvi odstavek 12. člena OT). Ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo 23. 5. 2019, je, upoštevaje navedene določbe in ustaljeno sodno prakso, skupno število točk za priznane storitve pravilno pomnožilo zgolj z vrednostjo točke ob izdaji sodbe.

11Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, toženka pa zato, ker z odgovorom na skromne pritožbene navedbe niti ni mogla odločilno prispevati k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).