25. člen ZPIZ-2

Ker je bila tožnica do datuma nastanka invalidnosti dne 14. 3. 2022 od skupnih 29 let 7 mesecev in 4 dni pretežni del zavarovana za ožji obseg pravic, na relevantni datum ni izpolnila pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Vključitev v zavarovanje ni avtomatično, temveč je posredno določeno aktivno ravnanje zavarovanca, ki ga je tožnik v konkretnem primeru opustil. ZPIZ-2E in ZPIZ-2H zavarovancem lahko predstavljata podlago za ponovno odmero pokojnine, vendar bi morale biti osebe skladno s 35. členom ZPIZ-1 vključene v zavarovanje. Sodišče se je pravilno opredelilo do potrebnosti vpisa v matično evidenco, ki ga skuša tožnik zminimalizirati zgolj na tehnično nepotrebno opravilo.

Postopek za priznanje pravice do starostne pokojnine je uveden šele, ko zavod prejme pisno zahtevo zavarovanca ali takšno zahtevo poda ustno na zapisnik pri enoti zavoda. Na noben drug način, kaj šele z zatrjevano "zglasitvijo" pri tožencu zaradi dostave listin, formalno pravno ni mogoče sprožiti začetka postopka za uveljavitev pravice. Pritožničino drugačno stališče je zmotno in pravno povsem nesprejemljivo.

VDSS se je že v odločbi Psp 209/2019 opredelilo, da vključitev ustanoviteljev zavodov, ki so hkrati poslovodne osebe v obvezno zavarovanje, če še niso zavarovani na drugi podlagi, ni ustavno sporna, ne glede na to ali se pritožnik s tem strinja ali ne. Iz ustaljene prakse VDSS izhaja, da je obvezno zavarovanje družbenika/ustanovitelja zavoda, ki je hkrati poslovodna oseba vezano izključno na pravni položaj in s tem na status, ne pa na obseg prihodkov niti na dohodek družbe. Obvezno zavarovanje na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje.

Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v 111. členu ZPIZ-2, umeščenem v II. poglavje zakona, ki med drugim ureja tudi izplačevanje pokojnin. Po splošni določbi 3. odstavka 108. člena ZPIZ-2 se pravice iz invalidskega zavarovanja sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar pa izplačevanje denarne dajatve ni vezano na dan nastanka invalidnosti. Po 1. odstavku 111. člena ZPIZ-2 se pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Cit. določba ZPIZ-2 je kogentne narave, je povsem jasna in jo z nobeno od v teorij znanih razlagalnih metod ni dopustno interpretirati drugače. Sicer je sodna praksa že večkrat eksplicitno poudarila, da je potrebno ločiti med pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in pogoji za njeno izplačevanje. Pravico do izplačevanja invalidske pokojnine je mogoče realizirati šele po prenehanju zavarovanja. To velja tudi v primerih, ko so stranke v kategorijo invalidnosti razvrščene v sodno socialnih sporih, lahko celo za več let nazaj, če so imele lastnost zavarovanca, kot v tožnikovem primeru.

V obravnavani zadevi je za presojo pravilnosti in zakonitosti odmere starostne pokojnine v višini 26 % od najnižje pokojninske osnove potrebno najprej razčistiti, na kakšni podlagi je bil tožnik v obdobju od od 12. 1. 2005 do 15. 4. 2018 sploh vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, šele na to bo mogoče ugotoviti, ali je šlo za zavarovanje za ožji ali širši obseg pravic. Podlage zavarovanja v spornem obdobju pa sodišče prve stopnje v doslej izvedenem dokaznem postopku ni ugotavljalo.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka spremenila le podlago zavarovanja za sporno obdobje. Upoštevala je namreč pravnomočno sodbo sodišča, po kateri Zavod RS za zaposlovanje za navedeno obdobje plačuje prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlaga za zavarovanje je podana v prvem odstavku 19. člena ZPIZ-2. Navedena podlaga ima prednost pred prostovoljno vključitvijo v obvezno zavarovanje (25. člen ZPIZ-2). V drugem odstavku 13. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da če oseba hkrati izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več zavarovalnih podlagah, določenih v tem zakonu, se obvezno zavaruje po tisti zavarovalni podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi.

Pogoja starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne in predčasne pokojnine sta določena kumulativno ter morata biti izpolnjena sočasno. Če torej eden izmed določenih pogojev ni izpolnjen, pravice do pokojnine ni mogoče priznati.

Ni spora o tem, da je bila tožnica v obravnavanem obdobju prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje. Sporno tudi ni, da z izpodbijanimi odločbami naloženih prispevkov iz naslova navedenega obveznega zavarovanja ni plačala. Tožbeno stališče, da je ob prostovoljni vključitvi v zavarovanje prostovoljno tudi plačevanje prispevkov in da zato ni podlage za njihovo prisilno izterjavo, je neutemeljeno.

Prav to, da je bila tožnica na podlagi delovnega razmerja vključena v obvezno zavarovanje, četudi je po zatrjevanju na podlagi angleške nacionalne zakonodaje že izpolnila pogoje za upokojitev, je za pritožbeno rešitev zadeve edino odločilno. Pomeni namreč, da ji, čeprav izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine, te pravice ni mogoče priznati.

Tožnica, ki je bila na dan 31. 12. 2012 obvezno zavarovana na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1, se je iz zavarovanja odjavila dne 18. 6. 2013, to je že po uveljavitvi ZPIZ-2A. Dne 27. 6. 2013 je pri tožencu vložila zgolj zahtevo za spremembo podlage zavarovanja, in sicer je uveljavljala priznanje statusa zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in ni podatkov, da bi se ponovno prijavila v zavarovanje, tako, da ni več zavarovanka niti po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1. Sprememba zavarovanja tako, da bi imela status zavarovanke po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, namesto po tretjem odstavku 34. člena zakona, že iz tega razloga ni mogoča, tudi če bi za to obstajala pravna podlaga, in če bi sledili načelu enakega obravnavanja vseh oseb, ki so bile na dan 31. 12. 2012 brezposelne, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi so bile vključene v prostovoljno zavarovanje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ob predpostavki, da tožnica izpolnjuje pogoje za zavarovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in bi se jo posledično štelo med zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2 A, tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena ZPIZ

Zavarovanci, ki do 31. 12. 2012 niso bili zavarovani na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 kot brezposelne osebe, vpisane v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje, in tudi po 1. 1. 2013 ne na tej, ampak na drugi podlagi, so morali vložiti posebno zahtevo in v postopku dokazati, da so bili na dan 31. 12. 2012 kot brezposelne osebe vpisani v katero izmed evidenc pri zavodu za zaposlovanje in bi tako lahko bili prostovoljno zavarovani na podlagi 7. alineje 34. člena ZPIZ-1. Takšno zahtevo pa so morale vložiti do 7. 6. 2013. Tožnik tega ni storil, saj je vlogo za spremembo šifre vrste zavarovanja vložil po tem datumu. Ker je zamudil rok za vložitev zahteve, je toženec njegovo vlogo s sklepom pravilno zavrgel (3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z 11. členom ZPIZ-2).