30. člen ZPIZ-2

V primeru, ko v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca za posamezna obdobja, je treba uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Na ta način zavarovanec ni prikrajšanj pri uveljavljanju pravic in ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Kot dokaz se lahko upošteva izračun izvedenca, ki temelji na znanih podatkih o plačah zavarovanca za del relevantnega obdobja.

Invalidska pokojnina se odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine (prvi odstavek 45. člena ZPIZ-2). Ta se odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje (prvi odstavek 30. člena ZPIZ-2). Pokojninska osnova tožnice za 24-letno mesečno povprečje osnov znaša 989,56 EUR in je nižja od najnižje pokojninske osnove, ki znaša 1.202,54 EUR. Toženec je zato tožnici pokojnino pravilno odmeril v višini 64,86 % od najnižje pokojninske osnove.

Glede na to, da je tožnica neprekinjeno začasno zadržana od dela (v bolniškem staležu) od 18. 5. 2017 dalje, ureditev, kot izhaja iz 34. člena ZIUZDS, velja za naprej, torej za čas, ko je začasna zadržanost od dela nastala v času od 1. 1. 2024 dalje, nikakor pa ne za nazaj. V tem primeru ZIUZDS za odločitev v tej zadevi ni odločilen. Kot izhaja iz 57. člena (prehodna določba) navedenega zakona, kjer je urejen prehod na spremenjeno ureditev nadomestila za čas odsotnosti od dela, se ureditev nadomestila za čas odsotnosti od dela v breme zdravstvenega zavarovanja iz 33. člena tega zakona, osnove za nadomestilo in nadomestila iz 34. člena tega zakona ter nadomestila za čas odsotnosti od dela v breme delodajalca iz spremenjenega tretjega in četrtega odstavka 137. člena ZDR-1, uporablja za začasno zadržanost od dela za čas od 1. 1. 2024 dalje.

Tožnik uveljavlja izplačilo dela pokojnine po določbah ZPIZ-2. Izplačilo dela pokojnine je bilo uvedeno šele z novelo ZPIZ-2B. Višina zneska je odvisna od višine starostne pokojnine, ki bi šla tožniku v času, ko uveljavlja izplačilo dela pokojnine. Toženec je zadevo utemeljeno najprej presojal po 27. členu ZPIZ-2, torej ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Višina pokojninske osnove pa je bila izračunana po določbi 30. člena ZPIZ-2.

Pritožbeno sodišče v tem sporu presoja le utemeljenost znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, in sicer z vidika kršitve prepovedi diskriminacije, ne pa tudi znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi čakanja na delo (tožnica namreč ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, s katero je slednje zavrnilo njen zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo poslovne uspešnosti za čas čakanja na delo). V zadevi je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka s tem, ko je upoštevala navedeno določbo podjetniške kolektivne pogodbe ravnala v skladu z ureditvijo o prepovedi diskriminacije, kot jo opredeljuje določba 6. člena ZDR-1. Slednja za razliko od 1. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), kljub temu, da bolniški stalež kot tak ni neposredno naveden kot razlog za prepoved diskriminacije na ravni Direktiv EU in ga v tem pogledu (zaenkrat) ne ščiti niti Sodišče EU,1 zdravstveno stanje izrecno določa kot relevantno osebno okoliščino. Obseg človekovih pravic je v slovenski zakonodaji širši, saj so v skladu s 14. členom URS v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine med drugim tudi

Pokojninska osnova je upoštevajoč 30. člen ZPIZ-2 sestavljena iz najugodnejšega povprečja mesečnih osnov znižana za davke in prispevke, ki se plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji v katerihkoli zaporednih 24 letih zavarovanja od 1. 1. 1970 dalje. Toženec je pravilno upošteval naknadno plačane prispevke za leta 2016, 2017, 2018 in 2019. Slednje je vplivalo na daljše obdobje izračuna pokojninske osnove. Daljše obdobje najugodnejših let, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, pa lahko pogojuje nižji povprečni znesek, ker je zajetih več podatkov in so lahko zajete tudi nižje plače.

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je neizplačane zaostanke plač treba upoštevati v revalorizirani vrednosti. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je pri izračunu pokojninske osnove treba upoštevati neizplačane zaostanke plač v neto oziroma bruto osnovi in ne v revalorizirani vrednosti. V nasprotnem primeru bi to po mnenju izvedenca pomenilo, da se zneski plač, ki se upoštevajo v pokojninsko osnovo z vsakim kasnejšim obdobjem povečujejo, četudi bi bili zneski neizplačanih plač nespremenjeni. Revalorizacija v procesu lastninskega preoblikovanja predstavlja ohranitev realne vrednosti neizplačane plače in zato po presoji izvedenca ne more vplivati na sam izračun pokojninske osnove. Dodatno je izvedenec pojasnil, da v kolikor bi se revalorizacija upoštevala v pokojninski osnovi, bi bili na boljšem tisti delavci, ki niso redno prejemali plače, v primerjavi z delavci, ki so plačo prejeli redno. Ker je po mnenju izvedenca tožnik s certifikati pridobil pravico do neto revaloriziranih neizplačanih plač, ni nobene podlage, da bi se morali zneski še revalorizirati, saj bi tožnik v nasprotnem primeru preko revalorizacijskih količnikov dobil dvojno. Pri oblikovanju pokojninske

Katere primerljive podatke je treba upoštevati, če v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca v posameznem letu, ne določa noben predpis. V takšnem primeru je treba uporabiti druge podatke, ki so na voljo zato, da zavarovanec ne bo prikrajšanj pri uveljavljanju pravic. Ko v matični evidenci za posamezno obdobje podatkov v višina dohodka ni, zavarovanec tako ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Le zato, ker tožnik z določenimi listinami ne razpolaga, ne pomeni, da se mu pokojninska osnova za sporno leto ne bi mogla priznati. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljeno oprlo na mnenje sodnega izvedenca finančne stroke.

Sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj je glede na leto uveljavitve tožničine pokojnine v letu 2020 uporabljen pravilen valorizacijski količnik. Pomemben je datum nastanka nove invalidnosti in ne datum sodne odločbe.

Ni sicer treba, da so pravne norme sploh pripisane v izrek prvostopenjske sodbe, razen če nadomeščajo del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (opis dejstev), vendar pa je utemeljeno pritožbeno izpostavljeno pričakovanje zagovornikov obdolženega, da je vsebina skupka norm, vsebovanih v izreku izpodbijane sodbe, ustrezno obrazložena. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni, ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Razlogi sodbe morajo skladno s 17. členom ZKP zajeti vsa dejstva, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, ali so odločilna zato, ker je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona oziroma z njim povezanega predpisa v primeru blanketne kazenske norme.

Ali je vzrok invalidnosti bolezen ali pa poškodba zunaj dela, na izračun nadomestila za invalidnost nima vpliva. Glede na 47. člen ZPIZ-2 bi na odmero nadomestila vplivalo le, če bi bil vzrok invalidnosti poklicna bolezen ali pa poškodba pri delu. Za odmero nadomestila ni ključen datum začetka dela na drugem delovnem mestu, temveč datum nastanka invalidnosti.

Tožnik je bil v obdobju, ko je bil vključen v obvezno zavarovanje kot družbenik in direktor družbe oziroma kot samozaposlen, sam dolžan obračunati in plačati prispevke ter o tem posredovati podatke, zato je dokazno breme plačila prispevkov na njegovi strani.

Tožnica je bila v času od 19. 5. 2008 do 31. 5. 2014 brezposelna in ni bila vključena v obvezno zavarovanje, zato se tega obdobja ne more upoštevati v pokojninsko dobo. Po prvem odstavku 143. člena ZPIZ-2 se od nadomestil iz invalidskega zavarovanja tudi ne plačujejo prispevki. Ker nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev ni mogoče upoštevati pri odmeri pokojnine, ni bilo kršeno materialno pravo.

Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 99/2007 že zavzelo stališče, da lahko tožnica dokazuje višino plač, ki so podlaga za ugotovitev pokojninske osnove in izračun višine pokojnine, za sporno obdobje tudi na podlagi primerjave s plačami primerljivih sodelavk, če teh podatkov ni v matični evidenci zavarovancev. Sodišče prve stopnje bi moralo višino dohodka ugotavljati ne samo z zaslišanjem prič, temveč predvsem z izvedencem finančne stroke. Le na ta način bi lahko zadostilo kriteriju verjetnosti, ki je potreben, da se kljub pomanjkljivim podatkom v matični evidenci ugotovi višina dohodka v spornem obdobju.

Iz konkretnega dela opisa jasno izhaja, da je oškodovani delavec izgubil pravico, ki izvira iz neplačila prispevkov za socialno varnost. Gre za izgubo pravice, da bi se oškodovancu kritično obdobje neplačevanja prispevkov za socialno varnost vštelo v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine (nastanek prepovedane posledice). Takšen opis kaznivega dejanja vsebuje tudi dovolj jasno in vsebinsko napolnjeno konkretizacijo zavestne opustitve plačila prispevkov za socialno varnost, ki jih obdolženec kot dejanski poslovodja niti ni odredil v plačilo in s tem ti prispevki tudi niso bili izplačani oškodovancu in je na tak način ravnal v nasprotju z 2. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost. Glede na očitek, da obdolženec ni odredil plačila prispevkov za socialno varnost za delavca v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, gre za eno kaznivo dejanje, pri katerem velja, da je dokončano, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru je kaznivo dejanje dokončano z zadnjim neizplačilom prispevkov za socialno varnost.

Ker je bila tožniku invalidska pokojnina na temelju I. kategorije invalidnosti pravnomočno priznana od 1. 2. 2020 dalje, mu je v skladu s 3. odst. 48. člena ZPIZ-2G pravilno odmerjena v višini 37 % od pokojninske osnove.

V okoliščinah obravnavanega primera odprava upravnih odločb ni sprejemljiva, saj bi imela za posledico, kot da o pravici do starostne pokojnine še ne bi bilo odločeno, čeprav je sporna zgolj višina priznane denarne dajatve. V izpodbijani sodbi je pomanjkljivo razlogovano, da je pravna podlaga za razsojo zadeve podana le v določbah od 13. do 24. člena ZPIZ-2 in hkrati pravilno utemeljevano, da bi bilo potrebno v predsodnem postopku postopati po 147. člena ZUP-a in kot predhodno vprašanje razčistiti pokojninsko dobo in v pokojninsko osnovo vštevna nadomestila iz naslova brezposelnosti v letu 2019. Dejstvo je, da socialni spor V Ps 419/2021 o odpravi pravnomočno priznanega nadomestila za brezposelnost, še ni zaključen. Tudi sicer 82. člen ZDSS-1, ki določa, da sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in naloži izdajo novega, izrecno ne narekuje odprave prvostopenjskega. To je potrebno upoštevati tudi v predmetni zadevi, ko pravilnost s prvostopenjsko odločbo priznane starostne pokojnine od dneva izpolnitve pogojev sploh ni vprašljiva, temveč le višina odmerjene denarne dajatve.

Tožena stranka je pri izračunu višine pokojnine pravilno izhajala iz zakonsko določenega maksimalnega zneska pokojninske osnove. Dejanska izračunana pokojninska osnova je namreč bistveno presegala zakonski maksimum določen v drugem odstavku 36. člena ZPIZ-2. Tudi, če bi tožnik dokazal, da je bil izračun dejanske pokojninske osnove nepravilen, to na višino njegove pokojnine ne bi imelo nobenega vpliva.

Za pritožnikovo stališče, da bi bilo potrebno uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljaven ob njegovi vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje leta 1972, ali v nasprotnem vrniti plačane prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ni nobene zakonske niti ustavne podlage. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po ZPIZ-2 temelji na medgeneracijski solidarnosti in dokladnem principu financiranja. Iz ekonomskih in demografskih razlogov ter finančne vzdržnosti pokojninske blagajne bi zagotavljanje starostne pokojnine v višini minimalne plače, ne glede na pokojninsko dobo in plačane prispevke, bilo lahko le predmet sprememb veljavne sistemske ureditve v zakonodajnem postopku in ne sojenja v predmetni zadevi. Čeprav neplačevanje ali plačevanje nizkih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje nemalokrat povzroči, da je starostna pokojnina nižja od socialnih transferjev po ZSVarPre, to na razsojo obravnavane zadeve nima niti ne sme imeti nobenega vpliva. Za pravilno presojo odmerjene starostne pokojnine so edino upoštevne relevantne določbe ZPIZ-2, četudi je, tako kot v okoliščinah konkretnega primera, pokojnina nižja

Obdolženec namreč ni ravnal v skladu z zavezujočimi blanketnimi predpisi, ki napotujejo na predpise o plači in plačilu predpisanih prispevkov, ko delavcem ni plačal predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s čimer je delavcem omejil pravico do bruto plače, ki jim pripada, pri čemer ni spregledati, da je šlo za večje število delavcev, nekaterim od njih pa prispevki niso bili plačani tudi več kot tri mesece, na kar pravilno opozarja pritožba.