203. člen ZPIZ-2

Ker se zahtevek tožnika vsebinsko nanaša na plačevanje prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma skladno z ZPIZ-2 poklicno zavarovanje po 199. do 203. členu in ker sedmi odstavek 201.a člena ZPIZ-2 ureja sodno varstvo zoper odločitev komisije iz prvega odstavka istega člena pred sodiščem, ki odloča o socialnih sporih, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v zadevi pristojno socialno sodišče, zato se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožniku sodna praksa o možnem in dopustnem prenehanju plačevanja prispevkov (v zvezi s sklepom vlade z dne 19. 1. 2017) znana. Zmotno pa vztraja, da je v njegovem primeru podana posebnost, zaradi katere prenehanje plačevanja prispevkov ne pride v poštev. Ker se je po upokojitvi pri toženki ponovno zaposlil in je bilo v novi pogodbi o zaposlitvi določeno, da mu bo toženka plačevala prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, meni, da je za odločitev sodišča ključna ta pogodbena določba, ne pa zakon. Takšno stališče je zmotno. Okoliščina sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi s pogodbeno dogovorjeno pravico do plačevanja prispevkov nima večje teže kot zakonske določbe, ki to pravico omejujejo.

Dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej, za katero je predvidena vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da tožena stranka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanja plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje sicer plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.

Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena Zakona o organiziranosti in delu v Policiji predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da tožena stranka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki predvideva situacijo kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.

Ko zavarovanec - član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2. Pogoji za pridobitev pravice do poklicne pokojnine so določeni v prvem in tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2; po prvem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pridobi zavarovanec - član pravico do poklicne pokojnine, ko v skladu z določbami tega zakona njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, znaša 42 let in šest mesecev, po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pa, ko znaša njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, najmanj 40 let in ko glede na skupino delovnega mesta doseže določeno starost. V obeh primerih je določen še pogoj, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca - člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine.

Ko zavarovanec-član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2. Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena ZODPol predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da toženka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.

Ko zavarovanec-član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2. Pogoji za pridobitev pravice do poklicne pokojnine so določeni v prvem in tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2; po prvem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pridobi zavarovanec-član pravico do poklicne pokojnine, ko v skladu z določbami tega zakona njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, znaša 42 let in šest mesecev, po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2 pa, ko znaša njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo, najmanj 40 let in ko glede na skupino delovnega mesta doseže določeno starost. V obeh primerih je določen še pogoj, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca-člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine. Eden od pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine je torej, da sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca-člana, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine. Poklicna pokojnina se odmeri glede na višino zbranih sredstev na osebnem računu zavarovanca-člana najmanj v višini starostne pokojnine, ki bi jo zavarovanec-član prejel v obvezne

Tožena stranka neutemeljeno postavlja pod vprašaj, kaj naj bi sploh zajemala tožničina delovna obveznost, ter se tudi na takšen način poskuša izogniti odškodninski odgovornosti, ki jo zavezuje kot delodajalca, če delavcu nastane škoda na delu ali v zvezi z delom. Pritožba niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je po sodni praksi skakanje s padalom nevarna dejavnost (v posledici česar je ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke), pač pa uveljavlja, da je tožnica 100 % prispevala k nastanku škode. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ. Ravno ta domneva vzročnosti je ključna za odločitev o temelju v predmetni zadevi. Tožnica ni upravičena do tega, da bi ji morala tožena stranka sproti plačevati zneske, ki bi jih sicer kot prispevke plačevala zanjo - za dosego cilja tega posebnega zavarovanja, tj. predčasna poklicna upokojitev. Tožnica zaradi invalidske upokojitve sploh ne bo postala prejemnica poklicne pokojnine. Le v tem bi se lahko kazala relevantna škoda, kar pa je vezano šele na čas, ko bi tožnica po normalnem teku stvari izpolnila pogoj

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je, glede na prehodno določbo prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2, za odločitev o pravici voznika avtobusa do poklicnega zavarovanja bistveno, da opravlja delo na takšnem delovnem mestu, za katero se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, torej da v posameznem letu na delovnem mestu prebije najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa ter opravi tudi najmanj 60 tisoč kilometrov vožnje.