413. člen ZPIZ-2

Ker toženka na tožbo ni odgovorila, se v skladu s pravili, ki veljajo za zamudno sodbo štejejo za priznana vsa dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, vključno z zatrjevanim priznanjem obstoja obveznosti poklicnega zavarovanja. Takšno zatrjevano priznanje temelja obveznosti namreč pomeni priznanje, da so podani pogoji, od katerih je odvisna dolžnost vključitve tožnika v poklicno zavarovanje, med drugim tudi glede vrste in nosilnosti vozila ter značilnosti delovnega mesta, zaradi katerih je to uvrščeno med delovna mesta poklicnega zavarovanja. Ker se zaradi izostanka odgovora na tožbo navedena dejstva štejejo za priznana, ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožbena podlaga ne omogoča materialnopravnega sklepa o utemeljenosti zahtevka.

Dlje časa trajajoče, nepretrgane vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke (zaporedoma s strani dveh različnih družb IPS), ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko. Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela odgovornost toženke ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska. Toženka tožniku odgovarja kot dejanska delodajalka za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, čeprav se mu za čas formalne zaposlitve pri IPS družbah ne more priznati delovnega razmerja pri toženki.

Na delovnem mestu voznik avtobusa, ki opravlja medkrajevne šolske prevoze, vožnja in z njo povezana opravila (priprava in pregled vozila, čiščenje vozila, itd.) ne presegajo 30 ur na teden (75 % vsega dejanskega delovnega časa), zato tožnik, ki je opravljal delo na tem delovnem mestu, ni izpolnjeval pogojev za vključitev v poklicno zavarovanje.

Prvi odstavek 413. člena ZPIZ-2 kot prehodno ureditev določa, da je za delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, še naprej predpisana obveznost vključitve v poklicno zavarovanje. Ta določba predstavlja neposredno in samostojno pravno podlago za odločanje v primerih, ko nova ureditev (merila, komisija, seznam) še ni bila vzpostavljena. Zato odsotnost uredbe iz četrtega odstavka 199. člena ZPIZ‑2 in neimenovanje komisije iz 201. člena ZPIZ-2 ne pomenita pravne praznine, temveč upravičujeta uporabo prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2, ki zagotavlja kontinuiteto pravnega režima.

Tožnik bi bil upravičen do poklicnega zavarovanja le v primeru, če bi vsaj 80 % dejanskega delovnega časa pri toženki opravljal prevoz potnikov v javnem prometu po vnaprej določenem stalnem voznem redu. Zgolj opravljanje dejavnosti javnega cestnega prometa ne zadostuje za izpolnjevanje pogojev za poklicno zavarovanje in s tem utemeljenost odpovednega razloga zaradi neplačevanja prispevkov.

Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, šteje delovno mesto voznik tovornjaka z nosilnostjo pet ali več ton. Pogoja, da voznik prebije na takšnih delih najmanj 80 odstotkov vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, ni mogoče tolmačiti na način, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 odstotkov letnega fonda ur dela, ampak v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa, se tako v smislu sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, vključno z nalogami, ki niso vožnja, kar enako velja za voznike avtobusov, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in se sklicevalo na relevatno sodno prakso. V zvez

Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Glede na navedeno ji je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ob upoštevanju pravnomočne odločitve v vzorčnem postopku pravilno naložilo, da tožnika za nazaj za vtoževano obdobje vključi v poklicno zavarovanje, sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje s KAD in tožniku na njegov račun pri KAD plača prispevke.

Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje.

Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu dimnikar polni delovni čas. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je tožena stranka dolžna plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje toženi stranki z izpodbijano sodbo, ob upoštevanju pravnomočne odločitve v vzorčnem postopku, pravilno naložilo, da tožnika za nazaj vključi v poklicno zavarovanje in za vtoževano obdobje sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje s KAD.

Tožnik je v celotnem vtoževanem obdobju delal na delovnem mestu dimnikar poln delovni čas. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem in je toženka dolžna vsem delavcem, tudi tožniku, plačati prispevke za poklicno zavarovanje.

Pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo samo oziroma s pomočjo predlaganega izvedenca (medicine dela) ugotoviti, ali je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal posebna težka in zdravju škodljiva dela, ki utemeljujejo vključitev v poklicno zavarovanje, ni pravilno. Zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje toženec ne more zaobiti na način, da bi se v tem sporu raziskovalo, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik tovornega vozila pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve glede na obstoječo zakonodajo. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje z odločitvijo v obravnavanem sporu počakati do odločitve v ustreznem postopku, ali tožnikovo delovno mesto še izpolnjuje pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje, češ da gre za predhodno vprašanje, od rešitve katerega je odvisna rešitev v obravnavani zadevi (13. člen ZPP).

Ker je toženka tožnika za čas opravljanja del na delovnem mestu vodja tima talilcev vključila v poklicno zavarovanje, saj na tem delovnem mestu opravlja posebno težka in zdravju škodljiva dela; ker ni podala konkretnih navedb o tem, katera delovna opravila, ki jih tožnik opravlja na delovnem mestu vodja tima talilcev, ki so zdravju tako škodljiva in posebno težka, da je ocenila, da so posledično izpolnjeni pogoji za poklicno zavarovanje po Ugotovitvenem sklepu, pa jih tožnik predhodno na delovnem mestu vodja topilcev ni opravljal; in ker je tožnik zatrjeval in izpovedal, da so dela in naloge obeh navedenih delovnih mest enake, kar potrjuje primerjava opisa del in nalog teh delovnih mest, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik tudi za delo na delovnem mestu vodja topilcev upravičen do poklicnega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage, saj ni navedel, na katerem delovnem mestu je bil zaposlen pred decembrom 2017 niti ne, katera dela in naloge je v tem času opravljal, od česar je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja in sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje ter za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za to obdobje. Ker je toženka tožnika za čas opravljanja del na delovnem mestu talilec vključila v poklicno zavarovanje, ker na tem delovnem mestu opravlja posebno težka in zdravju škodljiva dela; in ker toženka ni podala konkretnih navedb o tem, katera delovna opravila, ki jih tožnik sedaj opravlja na delovnem mestu talilec, so zdravju tako škodljiva in posebno težka, da je toženka kot delodajalec ocenila, da so izpolnjeni pogoji za poklicno zavarovanje po Ugotovitvenem sklepu, pa jih tožnik predhodno na delovnem mestu topilec ni opravljal; in ker je tožnik zatrjeval in izpovedal, da so dela in naloge obeh delovnih mest enake, kar potrjujeta tudi opisa del in nalog teh delovnih mest v spisu, je sodišče prve stopnje p

V Sklepu o določitvi delovnih mest predpisanega pogoja, da voznik avtobusa v mestnem prometu (torej tudi tožnik) prebije na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanske vožnje (premikanje vozila) morale obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa. Prav tako ni dopustno preverjanje v sodnem postopku, ali posamezni voznik avtobusa izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da bi bilo nepotrebno ugotavljanje, ali je tožnik v vsakem posameznem letu izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega Sklepa, za kar se zavzema pritožba. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 8. 2011 (pri delodajalcu prenosniku) vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženec pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehal.

Delavec mora pred vložitvijo tožbe pri delodajalcu uveljavljati ustrezno prijavo v poklicno zavarovanje kot procesno predpostavko (po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1) le, če mu poklicno zavarovanje še ni bilo priznano in vanj še ni bil vključen, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo podano. Toženka ne more zaobiti zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje.

Ker gre za generično delovno mesto, pritožba neutemeljeno navaja, da posebna komisija, ki jo v skladu z 201. členom ZPIZ-2 imenuje minister za delo, vse do danes ni odločila o tem, da obveznost poklicnega zavarovanja velja tudi za delovni mesti dimnikar preglednik in dimnikar merilec. ZDimS namreč ne pozna delovnih mest dimnikar preglednik oziroma dimnikar merilec. Gre za samostojno odločitev toženke, da posamezna delovna mesta, na katerih se izvajajo dimnikarske storitve, tako opredeli v svoji sistemizaciji delovnih mest, kar pa je ne more razbremeniti obveznosti vključitve tožnika v poklicno zavarovanje, ker za vsa navedena delovna mesta (dimnikar, dimnikar preglednik in dimnikar merilec) velja, da gre za delovno mesto dimnikarja v smislu določbe 13. člena ZDimS. Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 2/2019 z dne 10. 9. 2019 navedlo, da je nesprejemljivo stališče, da se pri delovnih mestih, za katera je bila ob uveljavitvi ZPIZ-1 priznana zavarovalna doba s povečanjem, v sodnem postopku lahko ugotavlja, ali so (še) izpolnjeni pogoji za to. Takšne pristojnosti sodišče nima.

Za delovno mesto, na katerem so tožniki zaposleni, ni bilo po predpisanem postopku ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Tudi če bi se pri toženki v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa, to na odločitev ne bi imelo vpliva. Dopustno tudi ni preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa, oziroma upoštevati le čas vožnje. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu, zato sodišče tega pogoja pravilno ni preverjalo.

Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja določa, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Ta pogoj iz Sklepa pa se nanaša na delovno mesto in ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu.