39.a člen ZPIZ-2

Tožnik uveljavlja izplačilo dela pokojnine po določbah ZPIZ-2. Izplačilo dela pokojnine je bilo uvedeno šele z novelo ZPIZ-2B. Višina zneska je odvisna od višine starostne pokojnine, ki bi šla tožniku v času, ko uveljavlja izplačilo dela pokojnine. Toženec je zadevo utemeljeno najprej presojal po 27. členu ZPIZ-2, torej ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Višina pokojninske osnove pa je bila izračunana po določbi 30. člena ZPIZ-2.

Ob upoštevanju znižanja starostne meje zaradi služenja obveznega vojaškega roka tožnik ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje pravice do starostne pokojnine, določenega v prvem odstavku 27. člena ZPIZ-2.

Prvostopno sodišče je pravilno opozorilo, da je bilo že zavzeto stališče, da zaradi vključitve v obvezno zavarovanje v tujini ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. V tej zadevi ne obstojijo ne pravni ne dejanski razlogi, ki bi utemeljevali odstop od pojasnjenega stališča. Določba 5. člena Uredbe št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti predpostavlja, da ima vključenost tožnika v obvezno zavarovanje v Švici enak učinek, kot če bi bil vključen v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji.

Obvezno zavarovanje temelji na odgovornosti Republike Slovenije, delodajalk ali delodajalcev in na osebni odgovornosti zavarovancev za izvajanje zavarovanja. Na podlagi navedenega je edino logičen in pravilen zaključek, da zakon upravičenje do izplačila dela pokojnine iz 39.a člena ZPIZ-2 veže izključno na obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji. Ker tožnik ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji v času vložitve vloge in upravnega odločanja, ni izpolnjen pogoj za pridobitev izplačila dela pokojnine v višini 40 %. Pritožba pravilno poudarja, da je ureditev glede izplačila 40 % starostne pokojnine posebna ureditev, ki je specifična za nacionalno zakonodajo in da dajatev iz 39.a člena ZPIZ-2 ne zapade pod stvarno veljavnost pravil o koordinaciji sistemov socialne varnosti.

Za rešitev sporne zadeve je ključna ugotovitev, da tožnica nima poravnanih prispevkov za čas od 1. 7. 2010 dalje. Že zaradi tega ne izpolnjuje pogoja dopolnjene pokojninske dobe za priznanje pravice, kot jo uveljavlja s tožbo. Ključno je namreč, da po podatkih, ki jih je uporabila tožena stranka, dopolnjena pokojninska doba znaša 33 let, 3 mesece in 23 dni. V primeru, da se prišteje bolniški stalež in porodniški dopust v trajanju 1 leto 7 mesecev in 12 dni, potem znaša pokojninska doba 34 let, 11 mesecev in 5 dni. Če pa bi upoštevali še ostalo obdobje v trajanju 2 leti, 4 mesece in 18 dni, bi znašala pokojninska doba 37 let, 3 mesece in 23 dni. Ker je bil v letu 2017 pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine in s tem v zvezi tudi pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine dopolnjenih 39 let in 8 mesecev pokojninske dobe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi če bila upoštevana navedena doba, tožnica ne bi izpolnila zahtevanega pogoja.

V primeru priznanja pravice do izplačevanja 20 % starostne pokojnine je zavarovanec, če se za to odloči, do izplačevanja upravičen od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve (39. a člen ZPIZ-2). Ne gre torej za odločanje organa po uradni dolžnosti, temveč izključno na zahtevo stranke. Šele 27. 2. 2019 je tožnik vložil vlogo za (ponovno) priznanje pravice do 20 % starostne pokojnine, zato do nje pred 28. 2. 2019 ne more biti upravičen. Tožena stranka je pravilno upoštevala, da je tožnik po določbi šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa zgolj za 1 % (tj. za 3 mesece pokojninske dobe brez dokupa), ker se je 1. 1. 2016 ponovno v obvezno zavarovanje vključil po prekinitvi zavarovanja 31. 12. 2015. Za takšen zaključek daje podlago gramatikalna razlaga besedne zveze iz šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 „in ostane vključen v obvezno zavarovanje“. Glede na pomen besede „ostati“ (ne prenehati biti) po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da enodnevna prekinitev obveznega zavarovanja ni bistvena.

Pravica do 20 % izplačila pokojnine vezana na izpolnjevanje pogojev po splošnih predpisih in ne na izpolnjevanje pogojev po posebnih zakonih (npr. Zakonu o Policiji).

Po prehodni in končni določbi 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G je moral zavod v šestih mesecih od uveljavitve novele s 1. 1. 2020 po uradni dolžnosti odločiti o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Del starostne pokojnine se je zavarovancu, ki je na dan uveljavitve novele prejemal del starostne pokojnine, odmeril od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi 1. 1. 2020 uveljavljal odstotno povečanje že odmerjene starostne pokojnine (drugi stavek 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G). Iz novele ZPIZ-2G torej jasno in določno izhaja, da se v primeru, ko je bil zavarovanec že uživalec 20 % starostne pokojnine, 40 % pokojnine od 1. 1. 2020 dalje odmeri od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi uveljavljal odstotno povečanje odmerjene 20 % starostne pokojnine.

V zadevi je sporno, ali ima tožnik pravico ne samo do 40 % starostne pokojnine, temveč pravico do starostne pokojnine v višini 100 %. V 126. členu je ZPIZ-2G določil, da zavarovanec, ki prejema 20 % predčasne pokojnine, obdrži izplačilo tega dela predčasne pokojnine tudi po uveljavitvi tega zakona, razen če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zavarovancu, ki prejema 20 % predčasne pokojnine in je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine do 31. 12. 2019, in zavarovancu, ki prejema 20 % starostne pokojnine, se izplačuje 40 % starostne pokojnine od uveljavitve tega zakona do prenehanja obveznega zavarovanja za polni delovni ali zavarovalni čas, vendar najdlje za tri leta nadaljnje vključenosti v obvezno zavarovanje za polni delovni oziroma zavarovalni čas. Po poteku treh let se zavarovancu izplačuje 20 % starostne pokojnine, če izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka spremenjenega 39.a člena zakona. Zavod za zavarovance iz drugega odstavka 126. člena v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti odloči o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Upoštevaje navedeno določbo je torej tožena stranka po u

Že ob jezikovni razlagi je mogoče 1. odst. 391. člena ZPIZ-2 pravilno uporabiti na način, kot je v njem izrecno določeno. Pravica do starostne pokojnine po ZPIZ-1 je v skladu s 1. odst. 391. člena v zvezi s 431. členom ZPIZ-2, po katerem je ZPIZ-2 začel veljati prvi dan naslednjega meseca po objavi v Uradnem listu RS, torej 1. 1. 2013, zagotovljena le zavarovancem, ki so do uveljavitve ZPIZ-2, torej najpozneje 31. 12. 2012, izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Takšno dejansko stanje pa v tožnikovem primeru na dan 31. 12. 2012 zagotovo ni bilo izpolnjeno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pred njim toženi zavod in ga z izjavo, da dejansko stanje ni sporno, potrjuje sam pritožnik.

V obravnavnem primeru ob vložitvi zahteve niti ob izdaji prvostopenjske upravne odločbe ni bil izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje in izplačevanje 40 % starostne pokojnine.

Toženka ni imela nobene podlage, da bi v konkretni zadevi skozi upravni postopek obravnavala tožnikovo upravičenost do izplačila 20% starostne pokojnine. Uveljavitev izplačila 20 % starostne pokojnine je vezana na zahtevo, ki je tožnik ni podal oziroma tega ni uspel dokazati. Tožniku na dan 31. 12. 2000 ni bilo mogoče šteti časa opravljanja kmetijske dejavnosti v trajanju treh mesecev in 16 dni kot pokojninske dobe, posledično zaradi česar tožnik na dan 31. 12. 2000 še ni izpolnil pogoja 25 let pokojninske dobe. Ključno, da tožniku ni mogoče šteti spornega obdobja kot pokojninske dobe že od vložitve vloge je dejstvo, da tožnik v tem obdobju dejansko ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Čas obveznega dodatnega zavarovanja, ne glede na to, da je bil s strani delodajalca plačan prispevek, ni mogoče enačiti z zavarovalno ali pokojninsko dobo v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, niti z delovno dobo iz 53. člena ZPIZ-1. Ključno je, da se dodana doba upošteva le pri ugotavljanju izpolnitve minimalnih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, nima pa vpliva na odmero pokojninske dajatve. Kot pravilna se tako izkaže ugotovitev, da

V spornem obdobju je bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, z zavarovalno podlago 001, kot delavec v delovnem razmerju. Torej ni bil oseba, ki bi bila dolžna obračunavati in plačati prispevke sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajale. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi 13. člena ZPIZ/92, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Ker pa je bil zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, se tudi tisto obdobje, za katera niso bili plačani prispevki, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZPIZ/92 štejejo v pokojninsko dobo.

Pravica do izplačila 20 % pokojnine je vezana na izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih oziroma brez upoštevanja dodane dobe obveznega dodatnega in poklicnega zavarovanja. Ker tožnik na dan vložitve vloge teh pogojev ni izpolnjeval, je bil njegov zahtevek za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine utemeljeno zavrnjen.

Pravica do izplačila 20 % pokojnine je vezana na izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po 27. členu ZPIZ-2. Za priznanje pravice do starostne pokojnine bi moral tožnik izpolniti starost 54 let in dva meseca ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Ker tožnik na dan vložitve vloge teh pogojev ni izpolnjeval, je bil njegov zahtevek priznanje pravice do izplačila 20% starostne pokojnine utemeljeno zavrnjen.

Tožnik na dan vložitve vloge ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po 27. členu v zvezi s 398. členom ZPIZ-2, s tem pa niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do izplačila 20% starostne pokojnine.

Ker je bilo v prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku, nedvomno kršeno materialno pravo, saj niso bile uporabljene določbe 3. odstavka 38. člena v zvezi s 399. členom ZPIZ-2, čeprav bi glede na okoliščine konkretnega primera morale biti, je podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. Na podlagi 1. odstavka 81. člena ZDSS-1 sta izpodbijani zavrnilni odločbi utemeljeno odpravljeni in dokončna odločba zakonito spremenjena tako, da je tožniku priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine. Ker je bila zahteva za nepravo obnovo vložena 18. 10. 2016, sprememba dokončne odločbe v skladu z 3. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 učinkuje od 1. 11. 2016 dalje in ima tožnik od tedaj dalje pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine, kot je pravilno razsojeno z izpodbijano sodbo.

Izplačilo 20% dela pokojnine je vezano na izpolnjevanje pogojev za starostno pokojnino po ZPIZ-2, teh pa tožnik ni izpolnjeval. V 399. členu ZPIZ-2 je določeno le prehodno obdobje, v katerem se postopno spreminjajo pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine po Zakonu o policiji. Ta člen se nanaša le na ozko skupino zavarovancev, ki se lahko upokoji, ne da bi izpolnjevala pogoje za pravico do starostne pokojnine po 27. členu ZPIZ-2, torej po pogojih, ki veljajo za vse ostale zavarovance. Na podlagi tega člena jim je zagotovljena le pravica do starostne pokojnine, ne pa tudi druge pravice iz obveznega pokojninskega zavarovanja.

Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39. a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 87. člena ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2, že zavzelo stališče v več zadevah. Štelo je, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 v zvezi z določbami ZPol se šteje, da gre za izpolnjevanje pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena. Glede na prvi odstavek 39. a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 27. oziroma 29. členu ZPIZ-2.

Izplačilo 20% dela pokojnine je vezano na izpolnjevanje pogojev za starostno pokojnino po ZPIZ-2, teh pa tožnik ni izpolnjeval. V 399. členu ZPIZ-2 je določeno le prehodno obdobje, v katerem se postopno spreminjajo pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine po Zakonu o policiji. Ta člen se nanaša le na ozko skupino zavarovancev, ki se lahko upokoji, ne da bi izpolnjevala pogoje za pravico do starostne pokojnine po 27. členu ZPIZ-2, torej po pogojih, ki veljajo za vse ostale zavarovance. Na podlagi tega člena jim je zagotovljena le pravica do starostne pokojnine, ne pa tudi druge pravice iz obveznega pokojninskega zavarovanja.