18. člen ZPIZ-2

Ni pravne podlage za priznanje lastnosti zavarovanca za čas prejemanja nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Določba drugega odstavka 6. člena ZPIZ-2 določa, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) zavarovalno razmerje opredeljuje kot razmerje med fizično osebo, ki se vključi v obvezno zavarovanje na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zavodom (74. člen ZMEPIZ-1)

Nastanek telesne okvare je eden od zavarovalnih primerov, kjer so pravice zavarovancev zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Telesna okvara, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne predstavlja negotovega bodočega dogodka, za katerega se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano gotovo dejstvo. Zato takšno, pred vključitvijo v zavarovanje, nastalo stanje ne more postati zavarovalni primer, za katero je mogoče zahtevati priznanje pravic.

Nastanek telesne okvare je eden od zavarovanih primerov, kjer so pravice zavarovancem zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Kadar je oseba invalid od rojstva in njeno stanje ni nastalo v času vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se oseba v zavarovanje praviloma vključi z dnem sklenitve delovnega razmerja ali opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je lahko zavarovana. Invalidnost, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tem primeru ni negotovo bodoči dogodek, v zvezi s katerim se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano dejstvo. Zato takšno, v preteklosti in pred vključitvijo zavarovanja, nastalo stanje, ne more postati zavarovani primer. Za stanje, ki ne zapade pod zavarovani primer, ni mogoče zahtevati pravic.

V predsodnem postopku je prišlo do kršitve 6. točke 2. odst. 237. člena ZUP, ker je v postopku na drugi stopnji sodelovala oseba, katere pisno mnenje je bilo upoštevano pri izdaji prvostopenjske upravne odločbe. V zadevi je prišlo do bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ker je pri odločitvi o pritožbi sodelovala oseba, ki bi zaradi upoštevanja njenega pisnega mnenja pri izdaji prvostopenjske odločbe morala biti izločena. Izpodbijana drugostopenjska upravna odločba ni zakonita zaradi bistvene kršitve upravnega postopka, zato bi jo že sodišče prve stopnje po ZDSS-1 moralo odpraviti.

Že ob jezikovni razlagi je mogoče 1. odst. 391. člena ZPIZ-2 pravilno uporabiti na način, kot je v njem izrecno določeno. Pravica do starostne pokojnine po ZPIZ-1 je v skladu s 1. odst. 391. člena v zvezi s 431. členom ZPIZ-2, po katerem je ZPIZ-2 začel veljati prvi dan naslednjega meseca po objavi v Uradnem listu RS, torej 1. 1. 2013, zagotovljena le zavarovancem, ki so do uveljavitve ZPIZ-2, torej najpozneje 31. 12. 2012, izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Takšno dejansko stanje pa v tožnikovem primeru na dan 31. 12. 2012 zagotovo ni bilo izpolnjeno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pred njim toženi zavod in ga z izjavo, da dejansko stanje ni sporno, potrjuje sam pritožnik.

Predlagatelj ne trdi, da bi trajalo potovanje na relaciji Ljubljana-Celje manj kot eno uro, temveč priznava, da le-to traja eno uro, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava (določila 3. odstavka 39. člena Pravilnika) zaključiti, da ob zaključku potovanja že nastopi začetek tretje pol ure potovanja. Neutemeljene so navedbe predlagatelja, da izvedeniškega mnenja v tem konkretnem primeru ni mogoče ovrednotiti kot izjemno zahtevnega že iz razloga, ker obsega zgolj 20 strani. Obsežnost izdelanega pisnega izvedeniškega mnenja, število strani, ki ga le-ta obsega, tako ni niti edino niti najpomembnejše merilo za oceno zahtevnosti mnenja. Sodišče namreč zahtevnost izvedeniškega mnenja ugotavlja glede na obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja, časa, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da pripravi mnenje, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet mnenja ter upoštevaje druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca. Obračun DDV in obračun prispevkov se med seboj izključujeta. Glede na podano izjavo sodne izvedenke v stroškovniku, da ima od 1. 8. 2014 status upokojenke, kar pomeni, da že iz tega razloga ne obstaja upra

Predvsem pa je pomembno, da je sodišče prve stopnje zavrnitev zahtevka dodatno obrazložilo z vidika materialnega prava, čemur tožnik niti ne nasprotuje, da mu zahtevanih obračunov razlik v plači, z zahtevanim odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov, ni možno prisoditi, ker mu za navedeni obdobji ni priznalo delovnega razmerja pri toženki, posledično pa ni možno priznanje pravic iz delovnega razmerja. Pri tem je sodišče še poudarilo, da tožnik drugih podlag v zvezi z vtoževanimi zneski (npr. odškodnino) ni podal in tudi temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Z navedenim razlogovanjem je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča iz sodb Vrhovnega sodišča VIII Ips 148/2015 in VIII Ips 315/2017, da delavcu v času zaposlitve pri novem delodajalcu ni mogoče priznati razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja, pač pa kvečjemu odškodnino.

Sodišče je sodnemu izvedencu skladno z določbami Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih priznalo nagrado za študij spisa v višini 153,00 EUR (37. člen Pravilnika), za pisno izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja v višini 230,00 EUR (40. člen Pravilnika) in za pisno izdelavo odgovorov na pripombe tožene stranke 102,00 EUR (40. člen Pravilnika) ter materialne stroške v višini 15,00 EUR (49. člen Pravilnika), tako da nagrada in stroški znašajo skupaj 500,00 EUR.

VDSS se je že v odločbi Psp 209/2019 opredelilo, da vključitev ustanoviteljev zavodov, ki so hkrati poslovodne osebe v obvezno zavarovanje, če še niso zavarovani na drugi podlagi, ni ustavno sporna, ne glede na to ali se pritožnik s tem strinja ali ne. Iz ustaljene prakse VDSS izhaja, da je obvezno zavarovanje družbenika/ustanovitelja zavoda, ki je hkrati poslovodna oseba vezano izključno na pravni položaj in s tem na status, ne pa na obseg prihodkov niti na dohodek družbe. Obvezno zavarovanje na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje.

Odgovor na vprašanje, ali delodajalec delavca lahko prijavi v obvezno socialno zavarovanje za čas, ko je bil v evidenco že vpisan na drugi podlagi se zato glasi, da to ne le lahko, temveč mora storiti, če je delavcu naknadno priznano delovno razmerje tudi za čas, ko je bil že zavarovan na drugi podlagi, saj je vsaka druga podlaga v ZPIZ-2 navedena za zavarovalno podlago delovnega razmerja, ki ima zato prednost pred takšno drugo podlago.

Plačilo prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je zakonska obveznost, ki ni odvisna o volje zavezanca oziroma od njegove izbire, kot se zmotno navaja v tožbi.

Specialistično znanje mora biti za opravljanje izvedenske naloge ne le potrebno, temveč mora biti uporaba takšnega znanja tudi konkretno zatrjevana in opisana (gl. sklep VSC Cpg 137/2015, r. št. 10 in sklep VSL I Cpg 197/2019, r. št. 7). Ker je že to manjkalo, pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno presojati ostalih okoliščin v zvezi z zahtevano nagrado.

Zavarovanje iz 18. člena ZPIZ-2 se po 177. členu ZPIZ-2 ne vzpostavi le za nazaj, temveč glede na izrecno določbo 3. odstavka 18. člena ZPIZ-2 šele ob pogoju, da oseba ni zavarovana po kateri drugi podlagi iz 14. do 17. ter 19. ali 25. člena ZPIZ-2. Po stališču pritožbenega sodišča enako velja tudi, če obstoji pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje po drugi podlagi, pa prijava v zavarovanje ni bila vložena. Če obstoji zavarovanje po drugi podlagi, ki je ob izpolnjenih pogojih nastalo ex lege, čeprav ni bila vložena prijava zavarovanje, zavarovanje po 18. členu ZPIZ-2 ni moglo nastati, saj je izključeno z obstojem druge zavarovalne podlage. Čeprav je tožnica v letu 2016 in 2017 opravljala študentsko delo in od plačila plačevala tudi prispevke, pogoji za zavarovanje na temelju 18. člena ZPIZ-2 sploh niso bili izpolnjeni, saj je bilo zavarovanje po tej podlagi zaradi sočasnega družbeništva in poslovodenja zasebnega zavoda, ki je podlaga za prednostno zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2, izključeno. Ker torej tožnica od 1. 4. 2017 dalje ni bila vključena v obvezno zavarovanje po nobeni podlagi, sočasno pa je bila od 14. 12. 2015 do 25. 4. 2017 družbenica in poslovodja zaseb

V konkretnem primeru je sodni izvedenec medicinske stroke podal izvedensko mnenje. Gre za sodnega izvedenca, ki občasno opravi izvedensko delo za sodišče, hkrati pa opravlja samostojno dejavnost. Po ZDoh-2 se doseženi dohodek šteje za dohodek iz dejavnosti, ki ga je treba nakazati na ločen transakcijski račun, odprt za namene opravljanja dejavnosti, prispevek v višini 8,85 % za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa se ne obračuna, ker sodni izvedenec sam plačuje prispevke iz naslova opravljanja neodvisne dejavnosti.

Po petem odstavku 27. člena ZPIZ-2 je za leto 2016 določen splošni pogoj za upokojitev, če zavarovanec izpolnjuje starost 59 let in 4 mesece ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na to, da tožnikova povečana zavarovalna doba znaša 5 let in 6 mesecev, se skladno z drugim odstavkom 398. člena ZPIZ-2 starostna meja 59 let in 4 mesece tožniku lahko zniža za 5 let in 6 mesecev na račun benifikacije in sicer na starost 53 let in 10 mesecev. Takšne starosti pa tožnik ni dopolnil. Tožnik je na dan vložitve zahteve 26. 2. 2016 namreč dopolnil 51 let in 4 mesece starosti. To pa pomeni, da tožnik na dan 26. 2. 2016 ne izpolnjuje enega izmed kumulativno zahtevanih pogojev za pridobitev pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za izplačilo 20 % pokojnine po prvem odstavku 39.a člena ZPIZ-2B.

Izvedenka je bila v času opravljanja dela za sodišče pokojninsko in invalidsko zavarovana na drugi podlagi, kot delavka v delovnem razmerju. Glede na določbo 18. člena ZPIZ-2 sodišče od odmerjene nagrade izvedenki za opravljeno izvedensko delo v bruto znesku ne obračuna prispevkov za PIZ in za poškodbe pri delu in poklicne bolezni po ZZVZZ.

Ker se določba 39. a člena ZPIZ-2 B glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine nanaša na pogoje po tem zakonu, to je na pogoje po splošnih predpisih, pogojev po splošnih predpisih, določenih v 27. oziroma 29. členu ZPIZ-2 pa tožnik ne izpolnjuje, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo in kot pravilni in zakoniti potrdilo izpodbijani odločbi toženca.

Tožnici je bila na temelju III. kategorije invalidnosti pravica do dela na drugem delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno priznana ob ugotovitvi, da ob nastanku invalidnosti ni bila vključena v obvezno zavarovanje, temveč je šlo za pasivno zavarovanje. Skladno z 21. členom ZPIZ-2 so osebe, ki so bile obvezno zavarovane, zavarovane za invalidnost, ki je posledica bolezni oziroma poškodbe zunaj dela tudi po prenehanju obveznega zavarovanja, če ob nastanku invalidnosti izpolnjujejo predpisano pokojninsko dobo za pridobitev teh pravic in niso uživalci starostne, predčasne ali invalidske pokojnine. Delno nadomestilo je bilo utemeljeno odmerjeno na podlagi 6. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 86. člena ZPIZ-2 v višini 50 % od invalidske pokojnine, ki bi tožnici pripadala na dan nastanka invalidnosti. Tožbeni zahtevek na povečanje delnega nadomestila za 30 % ni utemeljen.

Treba je ločiti med dvema situacijama, in sicer ko sodni izvedenec občasno opravlja delo za sodišče, hkrati pa ne opravlja istovrstne neodvisne samostojne dejavnosti, in ko sodni izvedenec občasno opravlja delo za sodišče, hkrati pa opravlja istovrstno neodvisno dejavnost. V prvem primeru se dohodek obravnava kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, v drugem primeru pa kot dohodek iz opravljanja dejavnosti. To omogoča sodišču, da ugotovi upravičenost izvedenca do DDV ali do socialnih ter zdravstvenih prispevkov.